d -- in -ja [ də̀ də̀ja in dé dêja ] m ( ə̏; ẹ̄ ē )
peta črka slovenske abecede: napiši d ; mali d ; od d do k ; razločni d-ji
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči d





1 člen. ( ȁ ) knjiž.
1. izraža pritrjevanje; ant. ne 1 : »Si pripravljen?« »Da.« / na trkanje se oglasi iz sobe: da! naprej!
ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve ; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne
2. izraža podkrepitev trditve: da, tako je bilo ; gledam te, da, pa te komaj spoznam ; da, da, pa pojdimo ; pomirila se je, da, celo smeje se že ; grem zraven, to da, ne bom pa igral
3. izraža domislek: ah da, zdaj se spomnim
4. izraža obotavljanje, pomislek: da, kje sem že to zvedel? no, da, pa pridi jutri ; sam.: odgovarja samo z da in ne ; to je njegov odločni da

da 2 vez.
1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
a) glede na osebek: prav je, da si prišel ; škoda, da zapraviš toliko časa
b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal ; ni dvoma, da imaš prav ; rada ga ima ne glede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno ; omogočila mu je, da je končal študij ; že vidim, da nimam sreče ; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj ; prosi, (da) naj mu dajo mir / star., v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
// navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno ; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži ; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal ; žal mu je, da se je spozabil
3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal ; sedel je, (zato) da bi se odpočil ; prišel sem, da se pritožim ; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
// s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje ; najel je domačine, da so mu nosili živila
4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil ; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš ; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti ; noge ko da niso njegove
6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo ; zavriskal je, da je odmevalo od bregov ; tako ga je udaril, da se je kar opotekel ; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj ; v hribih je snega, da je kaj
7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi : vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
8. knjiž., v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav : trepeče, da sam ne ve zakaj
9. star., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal ; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil / minila so leta, da nisem bil doma (od)kar / ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo
10. v členkovni rabi za izražanje
a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš ; da ste mi zdravi / da bi te strela
b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan ; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana ; pa ta da bi nas učil ; da te ni sram ; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel ; da smo si na jasnem: tega ne trpim več ; da ne pozabim, pošta je zate
d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno ; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
11. v členkovni rabi, v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo ; takoj pridem, samo da se oblečem
12. v členkovni rabi za poudarjanje: baje da pride ; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo ; nemara da ga ne bo
kako da si to naredil? zakaj ; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda ; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda ; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda ; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem ; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti ; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne ; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride ; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj ; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril ; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj

dabóme člen. ( ọ̑ )
zastar. izraža podkrepitev trditve; bogme : imaš prav, dabome!

dàc in dác dáca m ( ȁ á; ā )
v stari Avstriji davščina na prodajanje tržnega blaga, zlasti živil: plačati dac od vina

da capo [ dakápo ] prisl. ( ȃ )
glasb., označba za ponovitev (začetnega) dela skladbe od začetka: igrati da capo ; v prid. rabi: da capo arija arija s ponovitvijo prvega dela

dácar -ja m ( ā )
1. pog., ekspr. davčni uslužbenec : skrivati se pred dacarji ; znašel se je pod drobnogledom, v primežu dacarjev ; izračuni dacarjev ; dacarji in inšpektorji / razrešiti prvega dacarja vodjo davčne uprave / neučinkoviti, a neusmiljeni dacarji
2. v stari Avstriji uslužbenec, ki pobira dac: vinski dacar

dacaríja -e ž ( ȋ )
1. pog., ekspr. davčna uprava , davčni urad : reforma dacarije ; prijava premoženja dacariji / na dacariji je vladal kaos
2. v stari Avstriji dacarski urad: prijavili so ga dacariji

dácarka -e ž ( ā )
1. pog., ekspr. davčna uslužbenka : dacarka mu je po telefonu potrdila pomoto davčnega urada / virtualna dacarka aplikacija, ki davčnim zavezancem na spletu pomaga z davčnimi nasveti
2. star. dacarjeva žena: jezikava dacarka

dácarski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na dacarje: podjetje je pod dacarskim drobnogledom ; dacarski inšpektorji ; dacarske položnice ; dacarsko zasedanje / dacarski kremplji ; dacarske metode ; dacarska požrešnost, samovolja, vsemogočnost / dacarski urad / ekspr. Ti pa molči, gobezdalo dacarsko, ki samo nisi nič boljše! (I. Cankar)

dácarstvo -a s ( ā )
kar se nanaša na dacarje: zasmehoval je dacarstvo

dachauski gl. dahavski

dachsteinski -a -o [ dáhštajnski ] prid. ( ȃ )
geol., v zvezi dachsteinski apnenec apnenec, ki je iz najmlajšega dela triadne dobe: skladi dachsteinskega apnenca

dáča 1 -e ž ( á )
1. v fevdalizmu podložniška dajatev zemljiškemu gospodu: dajati dačo ; njegova hiša je bila prosta dače
2. nar. vzhodno davek : plačevati dačo / vojna dača

dáča 2 -e ž ( á )
v ruskem okolju počitniška hiša: odpraviti se v dačo ; biti na dači

dáda -e m ( ā )
um. zahodnoevropska umetnostna smer, iz katerega izhaja dadaizem: nihilizem gibanja dada

dadaíst -a m ( ȋ )
predstavnik dadaizma: švicarski dadaisti

dadaístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na dadaiste ali dadaizem: dadaistična umetnost / dadaistični cinizem

dadaízem -zma m ( ī )
um. zahodnoevropska umetnostna smer po prvi svetovni vojni, zametavajoča vsebino in obliko: manifest dadaizma

dagerotipíja -e ž ( ȋ )
fot., nekdaj fotografiranje na posrebreno kovinsko ploščo: iznajditelj dagerotipije
// slika, narejena na ta način: na steni je visela stara dagerotipija

dágnja -e ž ( ȃ )
morska školjka s črno lupino, ki živi v večjih skupinah; klapavica : gojiti ostrige in dagnje / za predjed so jedli dagnje na olju

dàh tudi dáh dáha m ( ȁ á; ȃ )
1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje; dih : to je bil njegov zadnji dah
// dihanje : zadrževati dah
2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njen dah na obrazu
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: dah pomladi
3. neprijeten vonj, zadah: dah iz ust
lov. značilen vonj, ki ga za seboj pušča žival

dáhavec -vca m ( ȃ )
pog., med drugo svetovno vojno interniranec v dahavskem taborišču: sestradani dahavci

dáhavski in dachauski -a -o [ dáhau̯ski ] ( ȃ )
pridevnik od Dachau: dahavsko taborišče

dáhija -e m ( á )
zgod. samozvani janičarski oblastnik v Srbiji v 19. stoletju: nasilje dahij

dahlína -e ž ( í )
vlaga, rosa na predmetu, v katerega se dihne: dahlina na steklu / dahlina jima je zmrzovala na bradi

dahnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
nar. vzhodno zaudarjati : truplo že dahni ; brezoseb. dahnelo je po mrliču

dahníti in dáhniti -em dov. ( ī á )
1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal ; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice ; pomlad je dahnila čez polja
// preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav ; to je bolj dahnila, kot rekla
// preh., ekspr. dati , vdihniti , vnesti : pisatelj je gradivu dahnil življenje
pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti
2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda ; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju
// knjiž. zadišati : cvetoče akacije so dahnile v sobo ; brezoseb. dahnilo je po pomladi
// nedov. , nar. zaudarjati : meso že dahne

daimonion -a [ dajmónijon ] m ( ọ̄ )
knjiž., po Sokratu notranji glas, ki človeku narekuje etično ravnanje: njegov daimonion mu je bil opora in vodnik

dàj -te in dájte medm. ( ȁ, ȃ )
1. izraža ukaz, spodbudo: daj, vstani ; daj no, pomagaj mi ; dajmo, dajmo, ne tako počasi ; le dajte, povejte po pravici
2. izraža začudenje, zavrnitev: daj, daj, kaj boš prosil! daj no, da se bo poročila? dajte no, dajte, saj niste stari; prim. dati

dajálec -lca [ dajau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj da, daje: dajalec krvi ; pogodba med dajalcem štipendije in štipendistom / dajalec prenočišč

dajálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dajanje: materinski dajalni nagon

dajálka -e [ dajau̯ka tudi dajalka ] ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj da, daje: dajalka kostnega mozga, krvi, zarodkov / dajalka kredita, pomoči, poroštva

dajálnik -a m ( ȃ )
jezikosl. tretji sklon: predlog proti se veže z dajalnikom ; predmet v dajalniku

dajálniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dajalnik: dajalniški predmet ; dajalniška končnica

dajálo -a s ( á )
zastar. taster, tipkalo (pri telegrafskem aparatu): udarjati po dajalu

dajánje tudi dájanje -a s ( ȃ; á )
glagolnik od dajati: dajanje denarja ; brezobrestno dajanje posojil / dajanje krvi / dajanje injekcij ; dajanje prve pomoči / dajanje zemlje v zakup / dajanje pripomb in kritik je zaželeno

dajátev -tve ž ( ȃ )
kar se obvezno da, daje v denarju ali naturalijah: plačevati dajatve ; denarna dajatev ; davčne, fevdalne, javne, vojne dajatve ; davki in druge dajatve ; dajatve v naturalijah ; znižanje dajatev ; pren. mladinske igre so njegova najtrajnejša dajatev našemu gledališču

dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov. , dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal ( á á; á á á; á ȅ )
1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje / dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati ; dajati na upanje ; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati , poklanjati : dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena
2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati ; krvodajalci dajejo kri
3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam ; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
5. pog. plačevati : dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka ; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk ; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco ; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan ; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira / pohištvo daje sobi poseben pečat, ton ; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost ; šola daje izobrazbo izobražuje
7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije ; dajati nauke, odgovore ; dajati pohujšanje pohujševati ; dajati pomoč pomagati ; dajati ukaze ukazovati ; star. dajati hvalo
8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro ; ves čas je dajal drva na ogenj
9. navadno z nikalnico delati, da se kaj lahko godi: skrbi mu ne dajejo spati ; tega mi duša, srce, vest ne daje
10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti 1 : vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti : želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje ; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje ; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost ; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim ; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko ; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu ; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo ; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati ; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo ; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen ; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se

dajátven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dajatev: dajatvena obveznost / dajatvena tožba

dàj-dám -- in -a m ( ȁ-á )
odnos, ki temelji na medsebojni izravnavi v dajanju in prejemanju dobrin: v pogajanjih s teroristi gre vedno za princip daj-dam ; kulturni, politični daj-dam ; v prid. rabi: daj-dam odnos ; daj-dam sporazum

dájnčica -e ž ( ā )
jezikosl. črkopis vzhodne Štajerske v prvi polovici 19. stoletja: metelčica in dajnčica ; knjiga v dajnčici

dájnčičar -ja m ( ā )
jezikosl. pristaš dajnčice: nasprotnik dajnčičarjev

dákel -kla tudi dákelj -na [ dakəl; dakəlj ] m ( á )
majhen lovski pes z zelo kratkimi nogami in dolgim trupom; jazbečar : dakel je dober jamar

dákoromúnski -a -o prid. ( ȃ-ȗ )
jezikosl., v zvezi dakoromunsko narečje vzhodno narečje romunskega jezika:

dakóta -e ž ( ọ̑ )
letalo z dvema motorjema ameriške tovarne Douglas: na nebu so se pojavile zavezniške dakote

dákron -a m ( ȃ )
tekst. poliestrno vlakno ameriške proizvodnje: prepričali so se o veliki odpornosti dakrona
// tkanina iz teh vlaken: kostim iz dakrona

dáktil -a m ( ȃ )
lit. trizložna stopica s prvim poudarjenim in drugima dvema nepoudarjenima zlogoma: daktil in anapest ; pesem iz poskočnih daktilov

daktíličen -čna -o prid. ( í )
zastar. daktilski : daktilični verz

daktilográf -a m ( ȃ )
kdor poklicno piše na pisalni stroj; strojepisec : spreten daktilograf

daktilografíja -e ž ( ȋ )
nauk o pisanju na pisalni stroj; strojepisje : poučevati daktilografijo / mnogo je zaslužila z daktilografijo tipkanjem

daktilografíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od daktilografirati: biti utrujen od celodnevnega daktilografiranja

daktilografírati -am nedov. ( ȋ )
pisati na pisalni stroj; tipkati : zna hitro daktilografirati

daktilográfka -e ž ( ȃ )
ženska, ki poklicno piše na pisalni stroj; strojepiska : kot daktilografka je bila nenadomestljiva

daktilográfski -a -o prid. ( ȃ )
strojepisen : daktilografski tečaj

daktilologíja -e ž ( ȋ )
sporazumevanje s prsti, zlasti med gluhonemimi: učiti se daktilologije

daktiloskopíja -e ž ( ȋ )
veda o kožnem reliefu prstov, dlani in stopal: razvoj daktiloskopije
// pravn. primerjanje prstnih odtisov za ugotovitev istovetnosti: izslediti krivca s pomočjo daktiloskopije ; enoprstna daktiloskopija

daktiloskopírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
pravn. jemati prstne odtise: daktiloskopirati osumljenca

daktiloskópski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na daktiloskopijo: daktiloskopski dokaz istovetnosti / daktiloskopski tehnik

dáktilski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na daktil: daktilska stopica / daktilski ritem

dálajláma -e m ( ȃ-á )
v Tibetu verski in posvetni poglavar: budistična duhovščina pod vodstvom dalajlame

dáleč prisl. ( á )
1. izraža veliko razdaljo; ant. blizu 1 :
a) pri mirovanju: postaja je daleč ; najbolj daleč ; daleč naokoli najbogatejši ; knjigo drži daleč od sebe ; daleč po svetu znan ; ekspr. daleč daleč spredaj ; kmetije so daleč vsaksebi ; tam daleč za drevjem ; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč / od daleč gledati, pozdravljati / po mišljenju sva si daleč narazen ; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice ; v tehniki so daleč pred nami ; ostal je daleč za časom
b) pri premikanju: domov nima daleč ; nocoj ne prideš daleč ; premakniti mejo daleč naprej ; spremil ga je daleč iz mesta ; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil
// izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil ; do vode je uro daleč ; kakor daleč seže oko, je sama ravnina ; on stanuje bolj daleč kot jaz
2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč ; daleč nazaj najpomembnejši dogodek ; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike ; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik ; daleč najhitrejši ; cena je daleč previsoka
z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali ; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov ; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel ; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je ; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati ; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne ; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj 2 , dalje , dlje

dálek -a -o prid. ( ā )
star. daljen : daleki kraji / dalek odmev / daleka pot

dáleko in daléko prisl. ( ā; ẹ̑ )
zastar. daleč : glas se čuje daleko / on je daleko najmočnejši nasprotnik

daleko... prvi del zloženk, star.
daljno... : dalekosežen, dalekoviden

dalekoséžen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. daljnosežen : dalekosežni načrti ; dalekosežne posledice

dalekoséžnost -i ž ( ẹ́ )
star. daljnosežnost : dalekosežnost zgodovinskih sprememb

dalekovíden -dna -o prid. ( í ī )
star. daljnoviden : očala za dalekovidne / dalekoviden mislec

dalekovídnost -i ž ( í )
star. daljnovidnost : pregled je pokazal mnogo primerov dalekovidnosti / njegova modra dalekovidnost

dálija -e ž ( á )
grmičasta jesenska vrtna cvetlica z velikimi raznobarvnimi cveti; georgina : gredice z astrami in dalijami ; rdeče, rumene dalije

dálj 1 -- ž ( ȃ )
pesn., v imenovalniku ali tožilniku daljava , dalja : jek se gubi v dalj / Na poljani več dan ne blešči, v noč zavita prostrana je dalj (J. Murn)
pesn. razšli so se v šir in dalj na vse strani

dàlj 2 prisl. , nàjdalj ( ȁ )
1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč : gozd sega dalj kot nekoč ; on vrže kamen dalj kot jaz ; on stanuje med vsemi najdalj od tovarne / postlal si je nekoliko dalj od okna stran, proč
v svoji spravljivosti gre celo dalj, kakor želimo je bolj spravljiv, kakor želimo
2. izraža daljše trajanje: hodi že dalj kakor uro ; ne morem se dalj muditi ; teden dni in še dalj / že dalj časa je bolan ; odpotovati za dalj časa; prim. daleč , dolg 2

dálja -e ž ( á )
1. kraj, prostor, ki je daleč; daljava : iz dalje se je čulo vpitje ; star. ne hodi v tako daljo tako daleč
// pesn. prostranstvo : priti iz daljnih dalj ; prostrana, sinja dalja ; jasne, mračne dalje
2. zastar. razdalja : medsebojna dalja dveh predmetov

daljáva -e ž ( ȃ )
1. velika krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo ; krmarjenje vozila na daljavo
// kraj, prostor, ki je daleč: iz daljave se oglašajo zvonovi ; v daljavi se bliska / pogled, uprt v daljavo ; zamakniti se v daljavo / delo na daljavo / publ. lovci na daljave (smučarski) skakalci ; pren. dogodke je slutil v megleni daljavi
// pesn. prostranstvo : jasne, sinje, sončne daljave
2. razdalja : približati se na daljavo desetih korakov ; strelna, vidna daljava ; prenos električne energije na večje daljave

daljáven -vna -o ( ȃ )
pridevnik od daljava:

dálje prisl. ( ā )
1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč : tekmovala sta, kdo dalje vrže ; naselil se je najdalje od ceste ; pomika se vse dalje in dalje ; čim dalje gre, tem bolj peša
gre še dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu ; ekspr. ne vidi dalje od svojega nosa ne zna predvidevati posledic svojega ravnanja; ne presoja stvari, problemov glede na njihov širši pomen
2. izraža daljše trajanje; dalj 2 : ne ostane dalje ko teden dni ; ko je dalje gledal, jo je spoznal ; najdalje so se branili v gorah / tam se mudi že dalje časa
3. izraža premikanje od določenega mesta: ne ustavi, ampak pelje dalje ; ne sili, ne smeš dalje / proza od Cankarja dalje ; (beri) od tu dalje ; govori dalje ; dalje prihodnjič
// naprej , nadalje : to je samo dalje razvita oblika / knjiž. na desno je polje, dalje gozd za njim, poleg njega ; star. ne potrebuje ga dalje več
4. v členkovni rabi, pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: v teh krajih kopljejo premog, železno rudo, dalje bakrovo rudo in boksit / publ. dalje so tu še druge napake razen tega / prodajamo fige, rozine in tako dalje [itd.]; prim. daleč , dolg 2

dáljen -jna -o prid. ( ā )
1. krajevno zelo oddaljen; ant. bližnji 2 : neznani daljni kraji ; daljne dežele, gore, zemlje ; daljne zvezde / Daljni vzhod
// ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
// časovno zelo oddaljen: daljni časi ; spomin na daljno mladost ; daljna preteklost, prihodnost
2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot ; daljno obzorje / daljna prostranstva ; pesn. daljne dalje
3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik ; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti ; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen ; sam.: spomin na nekaj daljnega
ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana

daljíca -e ž ( í )
geom. na obeh straneh omejena ravna črta: krajišče daljice

daljíčen -čna -o ( ȋ )
pridevnik od daljica: daljična simetrala

daljína -e ž ( í )
daljava : iz daljine je odmeval glas vaškega zvona ; pesn. daljine morja / izmeriti daljino
šport. skok v daljino atletska disciplina, pri kateri se skače v vodoravni smeri

daljínar in daljinár -ja m ( ȋ; á )
knjiga s seznamom razdalj med avtobusnimi, železniškimi postajami:

daljínec -nca m ( ȋ )
elektronska priprava za krmiljenje in usmerjanje delovanja elektronskih naprav: prižgati televizor z daljincem ; univerzalni daljinec ; pritisniti na gumb daljnica

daljinomér -a m ( ẹ̑ )
priprava za merjenje razdalje, oddaljenosti: fotografska kamera z vgrajenim svetlomerom in daljinomerom ; artilerijski daljinomer ; elektronski daljinomer

daljínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na daljino, daljavo: daljinski letalski rekord / daljinski plin plin, ki se dovaja po plinovodih ; daljinsko vodenje rakete / daljinski upravljalnik elektronska priprava za avtomatsko krmiljenje elektronskih naprav, zlasti televizorja
fot. daljinski posnetek posnetek, napravljen s teleobjektivom

daljíšče -a s ( í )
fiz. najdaljša razdalja, na katero se lahko oko prilagodi:

dáljnica -e ž ( ȃ )
daljša pot: namesto po bližnjici je šel po daljnici

dáljnji -a -e prid. ( ȃ )
zastar. nadaljnji : daljnji razvoj spora ; daljnje iskanje je nepomembno

daljno... ali dáljno... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na daljen: daljnogled, daljnoviden ; daljnovzhoden

dáljnodáljen -jna -o prid. ( ȃ-ā )
knjiž., ekspr. zelo oddaljen: daljnodaljna preteklost / pesn. daljnodaljni sinji holmi

daljnoglèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
optična priprava, ki navidezno približa predmet: pogledati skozi daljnogled ; gledati, opazovati z daljnogledom
fiz. astronomski daljnogled za opazovanje zvezd, ki dá obrnjeno sliko ; zrcalni daljnogled ki zbira žarke s konkavnim zrcalom

daljnogléden -dna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od daljnogled: daljnogledne leče

daljnométen -tna -o prid. ( ẹ̄ )
daljnostrelen : daljnometno topništvo

daljnopísen -sna -o prid. ( ȋ )
teleprinterski : daljnopisno poročilo / daljnopisni aparat

daljnopísnik -a m ( ȋ )
električna naprava za prenašanje tipkanih črk in znakov na daljavo; teleprinter : delo pri daljnopisniku

daljnoséžen -žna -o prid. , daljnoséžnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
ki ima v prihodnost segajoč pomen, vpliv: daljnosežen načrt ; daljnosežni gospodarski ukrepi ; daljnosežne posledice atomskih eksplozij
// ki daleč seže, doseže: daljnosežne, krčljive lovke / daljnosežne rakete

daljnoséžnost -i ž ( ẹ́ )
v prihodnost segajoč pomen, vpliv: daljnosežnost načrtov ; ni se zavedal daljnosežnosti svoje odločitve

dáljnost -i ž ( ā )
knjiž. oddaljenost , odmaknjenost : občutek daljnosti

daljnostrélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
ki strelja na veliko daljavo: daljnostrelni top / daljnostrelne rakete

daljnovíd -a m ( ȋ )
zastar. daljnogled : gledal je skozi daljnovid

daljnovídec -dca m ( ȋ )
knjiž. kdor vnaprej vidi potek česa: kaj mi svetuješ, daljnovidec?

daljnovíden -dna -o prid. , daljnovídnejši ( í ī )
1. ki dobro vidi samo oddaljene predmete: ravnatelj je bil majhen, siv, daljnoviden mož / daljnovidno oko
2. ki vnaprej vidi potek česa: daljnoviden državnik / daljnovidno politično dejanje

daljnovídnost -i ž ( í )
1. očesna napaka, zaradi katere je mogoče dobro videti le oddaljene predmete: daljnovidnost se veča ; starostna daljnovidnost
2. sposobnost človeka, ki vnaprej vidi potek česa: politična daljnovidnost

daljnovòd -óda m ( ȍ ọ́ )
naprava za prenos električne energije na večje razdalje: graditi, trasirati daljnovod ; daljnovod Ljubljana–Vrhnika ; drogovi, žice daljnovoda / odklopiti daljnovod
// cevovod , plinovod

daljnovóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na daljnovod: daljnovodni drog / daljnovodno omrežje

dáljnovzhóden -dna -o prid. ( ȃ-ọ̑ )
nanašajoč se na Daljni vzhod: daljnovzhodne dežele / zanimanje za avtomobile daljnovzhodnih proizvajalcev se povečuje

dáljšanje -a s ( ȃ )
glagolnik od daljšati: daljšanje obleke ; daljšanje samoglasnikov / pomladansko daljšanje dneva

dáljšati -am nedov. ( ȃ )
delati kaj (bolj) dolgo, podaljševati: daljšati obleko ; razpoke v lesu se daljšajo ; proti večeru se sence daljšajo / dan se daljša ; življenjska doba se daljša
ekspr. ko so to poslušali, so se jim obrazi daljšali ostre, podolgovate poteze na obrazu so kazale njihovo razočaranje, neprijetno presenečenje

dáljši -a -e prid. ( ȃ )
1. primernik od dolg: zgrabi za daljši konec vrvi ; čim daljša je žica, tem bolj bo držala / sestanki so postajali z vsakim dnem daljši ; ta pot je sicer daljša, vendar veliko lepša
2. ki traja večje, nedoločeno časovno obdobje: hoditi na daljše izlete ; po daljšem iskanju je le našel knjigo
3. precej obsežen, obširen: napisal je daljšo povest
4. zastar. nadaljnji : vsaka daljša pripomba bi bila nepotrebna ; rešen je bil vsega daljšega plačevanja; prim. dolg 2

dáljšnica -e ž ( ȃ )
daljša pot: namesto po bližnjici je šel po daljšnici

dalmátika -e ž ( á )
1. rel. plašču podobno liturgično oblačilo diakonov in subdiakonov: bogato vezena dalmatika
2. v starem in srednjem veku dolga halja, podobna tuniki: v dalmatiko oblečena patricijka

dalmatínec -nca m ( ȋ )
vino iz Dalmacije: dam za liter dalmatinca

dalmatínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Dalmacijo: dalmatinska obala / dalmatinsko vino

daltoníst -a m ( ȋ )
med. kdor ima daltonizem:

daltonízem -zma m ( ī )
med. nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene, barvna slepota: imeti daltonizem

dáma -e ž ( á )
1. v meščanskem okolju, spoštljivo naslov za odraslo žensko: neka dama je prišla ; dame so bile v dolgih večernih toaletah ; mlada, stara dama ; dama iz visoke družbe / kot nagovor: spoštovane dame ; dame in gospodje / frizer za dame in gospode / dame volijo pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca / dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico ; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge
2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: človek v življenju redko sreča pravo damo ; ona je resnična dama
3. igralna karta z žensko figuro: pikova, srčna dama
4. igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici: igrati damo
5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh: vzeti trdnjavo z damo ; vrednost dame

dámar -ja m ( ȃ )
svetlo rumen prozoren izcedek iz nekaterih dreves na južnoazijskih otokih: damar je pomemben v proizvodnji lakov

damascírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
nekdaj s kovanjem vzorčasto okrasiti železo ali jeklo: damascirati oklep

damást -a m ( ȃ )
tkanina z bleščečimi se vzorci za prte in posteljno perilo: rumen damast ; bombažast, lanen, svilen damast ; pohištveni, posteljni damast

damásten -tna -o prid. ( ȃ )
ki je iz damasta: damasten prt ; damastni zastori / damastna blazina s prevleko iz damasta

damástov -a -o ( ȃ )
pridevnik od damast: damastov lesk

damaščánka -e ž ( ȃ )
nekdaj zakrivljena sablja iz damaščanskega jekla: vihteti damaščanko ; sablja damaščanka

damaščánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Damask: damaščansko jeklo / damaščanska sablja damaščanka

dámica -e ž ( á )
ekspr. mlada dama: njena hči je že damica ; domišljava damica / evfem. hoditi k damicam vlačugam, prostitutkam

dámin -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na damo: opazoval je damin klobuček
šah. damin gambit otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer beli žrtvuje kmeta ; damino krilo polovica šahovnice, na kateri stojita pri začetku igre obe dami

damižána -e ž ( ȃ )
nar. primorsko velika opletena trebušasta steklenica; pletenka : v kotu je stalo nekaj damižan / damižana vina

dámjak tudi dámjek -a m ( ȃ )
zool. jelen z lopatastim rogovjem, Dama dama: čreda damjakov

damjakovína -e ž ( í )
usnje iz damjakove kože: čevlji iz črne damjakovine

Dámoklejev in Damoklêjev -a -o prid. ( ȃ; ȇ )
v zvezi Damoklejev meč in damoklejev meč nenehno preteča nevarnost: možna izključitev iz šole je bila takrat zanj Damoklejev meč / nad glavo mu visi Damoklejev meč

damôvnica -e ž ( ȏ )
plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv za igranje dame:

dámping in dumping -a [ druga oblika dámping- tudi dúmping- ] m ( ȃ; ȗ )
ekon. prodaja blaga v tujino pod ceno zaradi potrebe po devizah ali razbremenitve domačega trga: izvajati damping ; napovedali so damping z lesom in žitom ; damping trgovskega blaga ; v prid. rabi: damping cene

dámpinški in dumpinški -a -o [ druga oblika dámpinški tudi dúmpinški ] prid. ( ȃ; ȗ )
nanašajoč se na damping: dampinške cene / dampinško blago

dámski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na dame: damsko vedenje / damski čevlji, klobuki kakršne nosijo ženske / damski krojač ki šiva ženske obleke
šah. damska končnica končnica, v kateri igrata dve dami ali več dam

dámstvo -a s ( ȃ )
zastar. dame : ljubljenec vsega damstva

dán 1 dnéva m , rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi:, rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva ( ȃ ẹ̑ )
1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni ; od takrat je minilo štirinajst dni ; pridem čez dva dni, čez teden dni ; pred (nekaj) dnevi je odšel ; večkrat na dan se oglasi ; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu ; dela vsak dan, vsak drugi dan ; dan pozneje se je zgodilo ; dan pred praznikom ; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek ; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost / pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija ; star. na dan 27. junija
rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan ; vsak petek je semanji, tržni dan ; uradni dan določen za uradovanje s strankami / delovni dan delovnik / rojstni dan / informativni dan dan, ko se na kaki ustanovi, zlasti šolski, dobi informacije o možnosti šolanja in možnostih za zaposlitev z izobrazbo, pridobljeno na tej ustanovi ; dan odprtih vrat predstavitev dela, načina življenja, delovanja kake ustanove na kraju samem na določen dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan ; dan zmage ; dan žena ; dan samostojnosti in enotnosti državni praznik v Republiki Sloveniji, ki se praznuje 26. decembra in obeležuje razglasitev rezultatov plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki je bil na ta dan leta 1990
2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda; ant. noč : dan je že ; dan se daljša, krajša ; dan se dela dani se ; dan raste postaja daljši ; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan ; jesenski, pomladni dan ; kot noč pa dan sta zelo različna / ves dan je hodil okrog ; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi ; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo ; še za dne je prišel domov ko je bil še dan ; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo / ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne ; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno ; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan!
3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi ; burni, veseli dnevi ; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi / slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen ; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni ; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas ; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje ; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl ; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo ; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni ; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš ; ni hotel z resnico na dan povedati resnice ; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine ; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto ; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma ; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto ; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas ; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno , tja v en dan tjavendan ; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti ; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla ; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh ; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral ; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano ; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta ; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine ; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje ; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli ; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje ; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo

dán 2 -a -o prid. ( á )
1. knjiž. na katerega se v obravnavanem primeru misli: izhlapevanje vode v danem času ; v danem položaju je vsak ravnal po svoje ; znajti se v danih razmerah
knjiž., ekspr. gleda na stvari, kot da so dane enkrat za vselej dokončno določene, nespremenljive
2. mat. za katerega je v podatku povedano, kolikšen je, kje je: iz danega polmera izračunati obseg in ploščino kroga ; iz dane funkcije iskati novo funkcijo / dane točke krivulje ; sam.: zadovoljiti se z danim; prim. dati

danájski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž., v zvezi danajski dar dar, ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom:

danášnji -a -e prid. ( á )
1. nanašajoč se na dan, ki pravkar je: današnji dan ; to velja z današnjim dnem ; napisati današnji datum ; današnji večer / vstopnice za današnjo predstavo ; dnevni red današnje seje ; rezultati današnjega tekmovanja / današnji časopis ki je izšel za danes
2. nanašajoč se na sedanjost: današnji časi ; današnja doba / današnji človek, svet ; današnja družba, mladina ; današnje družbeno stanje / v današnjem pomenu besede / običaj se je ohranil do današnjega dne

danášnjik -a m ( á )
knjiž. kdor živi v današnjem času: današnjiki težko razumemo takratne dogodke

danášnjost -i ž ( á )
knjiž. današnja doba, sedanjost: zadovoljen je z današnjostjo ; ustrezati potrebam današnjosti ; problemi današnjosti

dánce -a s ( á )
manjšalnica od dno: dance sodčka

dancing -a [ dánsing- tudi dáncing- ] m ( ȃ )
nočni gostinski lokal z glasbo in plesom: dancingi in bari ; plesati v dancingu ; v prid. rabi: dancing kavarna

dándanášnji 1 -a -e prid. ( ȃ-á )
ekspr. nanašajoč se na sedanjost; današnji : dandanašnji časi ; dandanašnje razmere

dándanášnji 2 prisl. ( ȃ-á )
knjiž. danes , dandanes : dandanašnji ni več tako ; dandanašnji je težko z otroki ; tako se godi še dandanašnji ; bajta stoji tam še dandanašnji

dándanášnjik -a m ( ȃ-á )
knjiž., ekspr. današnjik : Ali smo skromni mi dandanašnjiki! Z enim edinim prizoriščem smo zadovoljni (O. Župančič)

dándánes [ dandanəs ] prisl. ( ȃ-á )
ekspr. v sedanjem času, zdaj: dandanes tako delo ni plačano ; še dandanes srečaš podobne ljudi

dandijski -a -o [ dêndijski tudi déndijski ] prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na dandyje: dandijsko vedenje

dandijstvo -a [ dêndijstvo tudi déndijstvo ] s ( ȇ; ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost dandyjev: dandijstvo v oblačenju

dandizem -zma [ dendízəm ] m ( ī )
knjiž. pretirana eleganca v oblačenju in vedenju moških: njegov dandizem je bil izraz tedanje dobe

dandy -ja [ dêndi tudi déndi ] m ( ȇ; ẹ̑ )
v oblačenju in vedenju pretirano eleganten moški: angleški dandyji ; nadut dandy

dandyjevski -a -o [ dêndijeu̯ski tudi déndijeu̯ski ] prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na dandyje: dandyjevski slog ; vzbujal je pozornost s svojim dandyjevskim videzom

dánec -nca m ( ȃ )
v zvezi veliki danec velik delovni ali hišni pes vitke postave s krepkim oprsjem in zelo kratko dlako; doga 2 : posestvo straži veliki danec

dánek -nka m ( ȃ )
knjiž., ekspr. manjšalnica od dan: beli danek

dánes [ danəs ] prisl. ( á )
1. pričujočega, sedanjega dne: danes je njegov god ; danes je 4. julij ; danes smo prvega (v mesecu) ; danes zjutraj, zvečer ; danes ob 17. uri ; do danes mi ni vrnil ; od danes ne smeš sama ven ; za danes se ni pripravil ; za danes dovolj! pa naj bo za danes / pridi danes teden čez sedem dni , danes mesec čez trideset dni ; danes teden je umrl
2. v sedanjem času, zdaj: ognjišča so danes že redka ; še danes mu stvari niso jasne / star.: danes ta dan je to že zastarelo ; še danes ta dan se ga spominjajo
ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven ; ekspr. znebil bi se ga rajši danes kakor jutri čim prej ; knjiž. danes ali jutri bo to odveč prav kmalu ; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju ; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva ; knjiž. sloves tega dela ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen ; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro ; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju ; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri ; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti ; sam.: Danes in jutri bosta skoro včeraj (O. Župančič)

daníca -e ž ( í )
zvezda Venera na jutranjem nebu: danica bledi na obzorju ; svetla danica

dáničar -ja m ( ȃ )
sodelavec lista Danica ilirska: Gajevi daničarji

dáničarski 1 -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na sodelavce lista Danica ilirska: daničarska miselnost ; Gaj daničár, daničárska druhal? svoj pišejo jezik (F. Prešeren)

daníčarski 2 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na sodelavce lista Zgodnja danica: utilitaristični daničarski literarni nazori

daníti se -ím se nedov. ( ī í ) nav. 3. os.
1. brezoseb. prehajati iz noči v dan: dani se ; vstal je, ko se je začelo daniti ; pren. v vsej Evropi se je v tistih letih danilo
2. prihajati do spoznanja česa: začelo se mi je daniti, da sem osovražen

dánj -a m ( ȃ )
star. davek : plačevati danj / volk je pobiral svoj krvavi danj

dánji -a -e prid. ( ā )
knjiž. ki je na dnu: danji deli globeli ; danja odprtina
geogr. danja voda talna voda na dnu doline

dánjski -a -o prid. ( ā )
ki je na dnu: danjsko kamenje

dánka -e ž ( á )
zadnji del debelega črevesa: vnetje danke
// zelo debela klobasa, narejena s tem delom črevesa:

dánost -i ž ( á )
kar je dano neodvisno od človekove volje: telesne in duševne danosti pri človeku ; razčlenjati življenjske danosti, ki so določile umetnikovo podobo ; zemljepisne danosti dežele / upoštevati objektivne danosti v določenem trenutku
// značilnost tega: zagovarjati danost lastništva ; vdati se v danost eksistence

dánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Dance ali Dansko: danski jezik / dansko kmetijstvo / ekspr. danski kraljevič Hamlet
iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti

dánščina -e ž ( ȃ )
danski jezik: prevod iz danščine

dántejevski -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri Danteju: to je vizionarna podoba dantejevskega formata ; dantejevska fantazija

dantológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za dantologijo: prevajalec in dantolog

dantologíja -e ž ( ȋ )
raziskovanje Dantejevega življenja in dela: nova dognanja v dantologiji

danuncijáda tudi danunciáda -e ž ( ȃ )
knjiž., ekspr. italijanska zasedba Reke leta 1919 pod D'Annunziovim vodstvom: reška danuncijada

dánzadnéven -vna -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
knjiž. ki se dogaja dan za dnem: danzadnevno obiskovanje

dár stil. -a m , tož. mn. stil. darí ( ȃ )
1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar ; deliti darove ; dobiti, prejeti v dar od koga ; prinesti v dar ; lep dar / dar narave ; vznes. darovi zemlje pridelki / žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev , darovanje : Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren)
2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru ; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove ; kritični, pesniški dar ; dar opazovanja / imeti dar govora biti dober govornik
star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed ; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo ; star. prositi za božji dar za miloščino ; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom ; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti

darávno vez. ( á )
zastar. čeprav : hvalila sva vino, daravno je bilo kislo

dárček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od dar: darček za spomin

darêjek -jka m ( ȇ )
num. perzijski zlatnik, kovan od 6. do 4. stoletja pred našim štetjem: plačati sto darejkov

dárek -rka m ( ȃ )
knjiž. manjšalnica od dar: Še vaški je mlinar prinesel za ženina darek s seboj (A. Aškerc)

darežljív -a -o prid. , darežljívejši ( ī í )
ki rad daje: biti darežljiv ; darežljiva žena / darežljiva jesen

darežljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. darežljiv človek:

darežljívost -i ž ( í )
lastnost darežljivega človeka: priljubil se je s svojo darežljivostjo

darílce -a s ( ī )
manjšalnica od darilo: razveselila se je darilca

darílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se kaj podari: darilna listina, pogodba / darilni paket za darilo / darilna žival daritvena

darílnica -e ž ( ȋ )
zastar. vrečica ali skrinjica za zbiranje denarja v cerkvi; pušica : okradel je cerkveno darilnico

darílnik -a m ( ȋ )
star. žrtvenik : položiti dar na darilnik

darílo -a s ( í )
kar je dano komu v last brez plačila: dati, dobiti darilo ; novoletna darila ; poročno darilo ; zmagovalcem so razdelili častne nagrade in praktična darila
// zastar. nagrada : razpisati darila za najboljše delo

darítelj -a m ( ȋ )
zastar. darovalec : zahvaliti se daritelju

darítev -tve ž ( ȋ )
1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja darov božanstvu: opraviti daritev ; poganske daritve / klavna, pitna, žgalna daritev ; sveta daritev v krščanstvu maša
// vznes. požrtvovalno delo, žrtvovanje: Daritev bodi ti življenje celo (S. Gregorčič)
2. glagolnik od dariti: daritev posestva

daríti -ím dov. in nedov. ( ī í )
zastar. darovati , podariti : dariti dar ; znal je dariti in jemati

darítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na daritev: daritveni obred ; daritvena žival / daritvena pogodba darilna
knjiž., ekspr. v tej aferi je bil on daritveno jagnje njegovi sodelavci so dopustili, da je on sam nosil posledice za skupno krivdo

dárker -ja m ( ȃ )
pripadnik mlajše generacije, katerega način življenja se kaže v oblačenju v črno: mednarodno srečanje darkerjev

dárkerica -e ž ( á )
pripadnica mlajše generacije, katere način življenja se kaže v oblačenju v črno: oblačila se je kot metalka in darkerica

dárkerski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na darkerje ali darkerstvo: darkerski festival ; darkerska glasba

dárkerstvo -a s ( á )
lastnosti ali ravnanje, značilno za darkerje: novodobno darkerstvo ; legende darkerstva

darljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. radodaren , darežljiv : darljiva sreča

darníca -e ž ( í )
knjiž. darovalka : zahvaliti se darnici

darník -a m ( í )
knjiž. darovalec : žlahtni duši prazen je zlat dar, če darnik je neprijazen (W. Shakespeare – O. Župančič)

darotljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. radodaren , darežljiv : bila je prijazna in darotljiva

darotljívost -i ž ( í )
knjiž. radodarnost , darežljivost : izkoriščali so njegovo darotljivost

daroválec -lca [ darovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj daruje, podari: zahvaljujemo se darovalcem vencev in cvetja ; seznam darovalcev / darovalec posestva je zapisan v samostanski kroniki
// kdor daruje svoje telesne organe, tkiva, celice: darovalec ledvice, kostnega mozga, organov, sperme ; darovalec krvi krvodajalec

daroválka -e [ darovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj daruje, podari: bogata darovalka
// ženska, ki daruje svoje telesne organe ali spolne celice: darovalka jajčec, organov

daroválnik -a m ( ȃ )
zastar. žrtvenik : položiti dar na darovalnik

darovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od darovati: zahvalimo se za darovanje cvetja
etn. darovanje izročanje darov ženinu in nevesti ob poroki ; rel. darovanje del maše, ko duhovnik daruje Bogu kruh in vino ; cerkveno darovanje dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja

darovánjski -a -o ( ȃ )
rel. pridevnik od darovanje: darovanjski spev

darovátelj -a m ( ȃ )
darovalec : velikodušen darovatelj

darováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
1. dati komu kaj v last brez plačila: darovati revežu ; daroval je za poplavljence / darovati knjigo za rojstni dan podariti ; pren., knjiž. darovala mu je svojo ljubezen, mladost
// dati komu, ki to nujno potrebuje iz zdravstvenih razlogov, svoje telesne organe, tkiva, celice pod zdravniškim nadzorom: darovati kri, ledvico, kostni mozeg, organe, spermo
knjiž. v zakonu je darovala življenje dvema otrokoma je rodila dva otroka
2. opraviti daritev: darovati bogovom / darovati jagnje, žito dati kot obredno žrtev ; pren., vznes. darovali so svoje življenje za svobodo
rel. darovati mašo maševati

darôven -vna -o prid. ( ō )
knjiž. darilen : darovni akt

darovít -a -o prid. ( ȋ )
star. nadarjen , talentiran : darovit pisatelj, umetnik

darovítost -i ž ( ȋ )
star. nadarjenost , talent 1 : glasbena, pesniška darovitost ; darovitost za tehniko

darôvnica -e ž ( ȏ )
v srednjem veku darilna listina: knez je podpisal darovnico za samostan ; darovnica o podaritvi njiv in travnikov

darovník in darôvnik -a m ( í; ȏ )
star. darovalec

darviníst -a m ( ȋ )
pristaš darvinizma: bral je dela darvinistov

darvinístičen -čna -o ( í )
pridevnik od darvinizem: darvinistično pojmovanje nastanka novih vrst

darvinízem -zma m ( ī )
teorija, po kateri je naravni izbor glavni tvorec novih vrst: pristaš darvinizma
soc. socialni darvinizem smer, ki je mehanično prenašala spoznanja darvinizma v nauk o družbi

dárvinovec -vca m ( ȃ )
darvinist

dárvinski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Darwina: darvinsko pojmovanje razvoja

dàsi in dasi vez. ( ȁ )
knjiž., v dopustnih odvisnih stavkih za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav : ni ga ogovoril, dasi ga je spoznal ; dasi ga mrazi, mu stopa pot na čelo
// za omejevanje: to so hudi, dasi zasluženi očitki
// navadno z nikalnico za izvzemanje: bila je zares čedno dekle, dasi ne ravno lepotica

dasipràv vez. ( ȁ )
zastar. čeprav : nikoli jih ni obiskala, dasiprav so jo vabili

dasirávno vez. ( á )
knjiž. čeprav : poslušali so ga, dasiravno mu niso dosti verjeli

dasitúdi vez. ( ȗ )
star. čeprav

dáščenje -a s ( á )
glagolnik od daščiti: priprava za daščenje

dáščiti -im, in daščíti in dáščiti -im nedov. ( á ȃ; ī á ā )
les. cepiti les v skodle:

dáta dát s mn. ( ȃ )
knjiž. podatki , navedbe : življenjepisna data

datácija -e ž ( á )
publ. časovna določitev pojava, nastanka česa: približna datacija ; datacija rokopisa, umetnine

dátelj -na in -tlja [ datəlj ] m ( á )
podolgovat zelo sladek sad dateljnove palme: suhi dateljni ; grozd dateljnov / kitajski datelj sredozemsko drevo s svetlo zelenimi suličastimi usnjatimi listi ali njegov jajčast koščičast sad rdeče barve
zool. morski datelj dateljnu podobna školjka, ki si vrta rove v kamen, Lithophaga lithophaga

dáteljnov -a -o [ datəljnov- ] prid. ( á )
nanašajoč se na datelj: dateljnova koščica / dateljnova palma visoko drevo toplih krajev z dolgimi pernatimi listi in sadovi v velikih grozdih

dáti dám dov. , 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál ( á )
1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo ; dati sinu denar za kino ; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup ; dati za doto ; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte / pog. nazaj dati vrniti
// podariti , pokloniti : tega ni treba plačati, ampak ti kar dam ; dati za rojstni dan, za spomin ; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega / narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev ; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu ; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago ; dati na vpogled / dati komu časten naslov ; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite / kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali ; dati svoj delež za kaj ; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen ; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje ; dati čevlje v popravilo ; dati kaj v promet ; dati osnutek zakona v javno razpravo ; dati otroka v rejo ; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto ; podjetje je dalo na trg nov izdelek ; dati denar v banko, pog. na knjižico ; dati oglas v časopis ; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
b) z namenilnikom: dati delat obleko ; dati meso prekajevat ; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči ; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
5. pog. plačati : koliko si dal za avto? dati za mašo ; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati / kot klic pri dražbi kdo da več?
6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa ; polje je dalo obilen pridelek ; konferenca je dala važne rezultate ; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled ; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko ; račun da rezultat ; pog. koliko dá to? znese / zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto ; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo ; dati svoj glas za odbornika ; dati bolniku injekcijo ; dati izjavo izjaviti ; dati obljubo obljubiti ; dati odgovor odgovoriti ; dati odpoved odpovedati službo ; dati komu poljub ; dati transfuzijo krvi ; dati znak, znamenje ; dati komu dobro vzgojo ; dati na posodo posoditi / dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev ; publ. v delo so dali mnogo truda vložili / ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu ; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik ; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti / pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele) / pog. prosim, dajte mi gospoda XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj lahko godi: ozke razmere mu ne dajo delovati ; delo mu ne da počitka ; skrbi mu ne dajo spati ; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala ; tega si ne dam reči ; ne da si dopovedati
10. nedov. , ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti 1 : sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo ; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
11. z nedoločnikom ukazati , naročiti : dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo ; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina ; dajmo si ogledati še to oglejmo si ; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se / kot poziv pri pitju dajmo ga!
12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje ; bog daj, da bi bilo res
d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
beseda je dala besedo razvil se je pogovor ; nikomur ne da blizu je nedostopen ; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori ; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje ; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben ; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je ; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih ; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali ; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo ; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal ; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga ; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja ; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim ; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš ; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega ; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti ; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je, da se hči poroči s sosedom ; pog. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo ; pog. dati komu košarico prekiniti (ljubezensko) razmerje; zavrniti ponudbo; zavrniti njegovo ponudbo za ples ; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me ; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo ; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo ; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku ; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa ; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga ; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite ; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti ; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati ; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti ; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo ; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi ; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel ; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal ; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen ; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju ; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda ; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani ; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti ; dati na znanje sporočiti, pojasniti ; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo ; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo ; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake ; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu ; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti ; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje ; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada ; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini ; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je ; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel ; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star ; pog. prav ti dam soglašam s teboj ; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel ; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi ; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš ; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja ; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
rel. dati odvezo ; šah. dati mat prim. daj , dan 2

datíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od datirati: datiranje uradne listine / datiranje izkopanih arheoloških predmetov

datírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. navesti, napisati datum: datirati odločbo, pismo
2. publ. časovno določiti pojav, nastanek česa: odkopano naselbino so lahko natančno datirali po najdenih novcih ; nastanek slike datiramo v 17. stoletje ; datirati spomenik v srednji vek
3. nepreh. biti, izhajati (iz določene dobe): izum datira iz časa pred vojno ; poskus datira iz prejšnjega stoletja

datírka -e ž ( ȋ )
adm. žarg. datumska štampiljka:

dátiv -a m ( ȃ )
jezikosl. tretji sklon, dajalnik: predlog z dativom

dátiven -vna -o prid. ( ȃ )
jezikosl. dajalniški : dativni objekt

dátljev -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na datelj: sladko datljevo meso / datljeva palma visoko drevo toplih krajev z dolgimi pernatimi listi in sadovi v velikih grozdih

dátljevec -vca m ( á )
datljeva palma: oaza datljevcev

datotéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na datoteko: datotečni sistem, zapis / datotečni brskalnik ; datotečni strežnik

datotéka -e ž ( ẹ̑ )
rač. skupek medsebojno povezanih digitalnih podatkov, shranjenih pod enim imenom: vnesti nove podatke v datoteko ; stisnjena datoteka ; brisanje, kopiranje, odpiranje datotek ; izmenjava, prenos datotek ; velikost datoteke / glasbena, slikovna, tekstovna datoteka ; datoteka s programom

dátum -a m ( ā )
podatek o dnevu, mesecu in letu: napisati datum na pismo ; datum rojstva / določiti datum in kraj sestanka ; današnji datum / publ.: razlikovanje med tema pojmoma je novejšega datuma novo, novejše ; časopis starejšega datuma star, starejši
adm. opremiti dopis z datumom ; datum poštnega pečata

dátumski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na datum: datumska štampiljka
geogr. datumska meja meja, na kateri se spremeni datum za en dan

dauphin tudi dofên -a [ dofên ] m ( ȇ )
v Franciji, nekdaj prestolonaslednik : omožila se je s francoskim dauphinom

dávčen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na davek: davčni postopki ; davčni sistem ; davčna obveznost, olajšava, utaja ; davčna politika ; davčna uprava / davčna napoved ali prijava izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove ; davčna oaza država ali del države, kjer pravni red za dejavnosti predpisuje nizke ali ničelne davke ; davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek ; davčna številka identifikacijska številka davčnega zavezanca v davčnem registru države, katere državljan je ; davčno pravo / davčni izterjevalec, zavezanec ; davčni urad ; davčni uslužbenec ki odmerja in pobira davek
publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov

dávčnopolítičen -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na davčno politiko: davčnopolitična načela

dávčnopráven -vna -o prid. ( á-ā )
nanašajoč se na davčno pravo: davčnopravni predpisi

dávek -vka m ( á )
1. splošna dajatev za kritje skupnih izdatkov javne uprave: izterjati, odmeriti, odpraviti davek ; plačati, utajiti davke ; pobirati, znižati davke ; naložiti davke ; občinski davek / prometni, vinski, zemljiški davek ; davek od dohodka, od prometa ; davek na dodano vrednost [DDV] ; davek na dohodek, na promet ; odmera, znižanje davka ; biti prost davka ; imeti tisoč evrov davka
pravn. direktni ali neposredni davek od dohodkov in premoženja ; indirektni ali posredni davek ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga
2. ekspr. kar kdo stori, dá kot svoj delež za izpolnitev obveznosti: naši narodi so plačali svoj davek v krvi ; pesnikov davek literarni modi / dolgo so plačevali davek zaostalosti trpeli posledice zaostalosti
Turki so pobirali krvni davek jemali s seboj dečke iz osvojenih dežel ; publ. krvni davek izgubljena življenja v vojni, v prometnih nesrečah

dáven -vna -o prid. ( á )
1. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): davni časi ; v davnih dneh ; ekspr. to se je zgodilo pred davnimi davnimi leti
2. ki že dolgo obstaja: davni običaji ; davni sen se je uresničil / ta dva sta že davna znanca; prim. davno

dávež -a m ( ȃ )
lov. pes, ki zadavi obstreljeno ali ujeto divjad:

dávi prisl. ( ȃ )
star. danes zjutraj: odšel je davi, še pred soncem ; od davi ga že ni doma
star. krompir drevi in davi zmeraj

dávica -e ž ( ȃ )
nalezljiva bolezen žrela, sapnika, nosu, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: cepiti otroka proti davici ; bacil davice
med. davica na koži

dávičen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na davico: davični bacil / davični bolnik

davílec -lca [ daviu̯ca tudi davilca ] m ( ȋ )
kdor davi, zadavi: davilca so ujeli kmalu po zločinu

davílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki davi: davilni krči
zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje

dávišnji -a -e prid. ( ā )
ki je bil danes zjutraj: ne pozabi na davišnji dogovor / davišnji časopis

davítelj -a m ( ȋ )
kdor davi, zadavi: davitelj je priznal umore

dáviti -im nedov. , tudi davíla ( á ā )
s stiskanjem grla oteževati, onemogočati dihanje: zgrabil ga je za vrat in ga davil ; zanka ga je davila za grlo / jok, kašelj ga je davil ; brezoseb. davilo jo je v grlu ; pren. jeza, skrb, strah davi
// moriti s stiskanjem grla: dihur davi kokoši ; mačka davi miši ; pren. glad, kuga davi ljudi
ekspr. izgubila sem se, je davila skozi jok jecljaje, pretrgano govorila

dávka -e ž ( ȃ )
star. doza, odmerek, vzemek (zdravila): povečati davko ; davka kinina

dávkar -ja m ( ā )
ekspr. davčni uslužbenec : preslepiti davkarje ; državni davkarji ; pojasnila davkarjev ; davkarji, cariniki in inšpektorji / ravnanje prvega davkarja vodje davčne uprave ; selitev davkarjev iz Črnomlja v Novo mesto davčnega urada / neizprosni davkarji

dávkarica -e ž ( ā )
1. ekspr. davčna uslužbenka : razbremenitev davkarjev in davkaric / virtualna davkarica aplikacija, ki davčnim zavezancem na spletu pomaga z davčnimi nasveti
2. star. davkarjeva žena:

davkaríja -e ž ( ȋ )
pog. davčna uprava , davčni urad : delež dobička, nagrade, ki ga pobere davkarija ; zagrozil mu je, da ga bo zaradi utaje prijavil davkariji ; prijaviti premoženje davkariji ; skrivati se pred davkarijo / direktor, šef davkarije ; odločba davkarije ; uradniki na davkariji ; spori, težave, zapleti z davkarijo / v kraju so imeli sodnijo in davkarijo

dávkarski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na davke ali davkarje: davkarski dopis ; davkarski nadzornik, rubežnik / davkarski urad davčni

dávkarstvo -a s ( ā )
opravljanje davčnih poslov: davkarstvo takrat še ni bilo urejeno / bil je v službi pri davkarstvu na davčni upravi, na davčnem uradu

davkoplačeválec -lca [ dau̯koplačevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor mora plačevati davek: živi na račun davkoplačevalcev ; davčno povišanje je prizadelo male davkoplačevalce

davkoplačeválka -e [ dau̯koplačevau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki mora plačevati davek: vestna davkoplačevalka ; davkoplačevalci in davkoplačevalke

davkoplačeválski -a -o [ dau̯koplačevau̯ski in dau̯koplačevalski ] ( ȃ )
pridevnik od davkoplačevalec: davkoplačevalska obveznost

dávljenec -nca m ( ā )
kdor je davljen: hropenje davljenca

dávljenje -a s ( á )
glagolnik od daviti: na vratu so se videli sledovi davljenja / davljenje v grlu

dávnaj prisl. ( á )
star. zdavnaj , davno : mestnih vrat že davnaj ni več / od davnaj ga poznam

davnína -e ž ( í )
daljna preteklost: zamislil se je v davnino ; te živali so izumrle že v davnini ; ekspr. siva davnina

davnínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od davnina: sedanjost potaji se v čar davninski (M. Jarc)

dávno prisl. ( á )
1. pred dolgim časom, zdavnaj: na prepir sem že davno pozabil ; oče je že davno umrl ; davno minuli časi / v povedni rabi: davno je že, kar sem odšel od doma ; nekoč, že davno je tega, sta bila srečna
2. zelo dolgo časa: to vem že davno
ekspr. to še davno ni lepota! nikakor ni, sploh ni; prim. daven

dávnodáven -vna -o prid. ( ā-á )
knjiž., ekspr. časovno zelo odmaknjen (v preteklost): pred davnodavnim časom ; davnodavna preteklost

dávnost -i ž ( á )
pesn. daljna preteklost: Od luči spomina ozarjena davnost, kako si čarobna! (A. Medved)

davoríja -e ž ( ȋ )
nekdaj pesem, ki vzbuja narodno navdušenje: rodoljubna davorija / vojaki so prepevali davorije

dávščina -e ž ( á )
dajatev v obliki davka, pristojbine ali prispevka: naložiti nove davščine ; plačevati davščino ; davki, pristojbine in druge davščine ; občinske davščine

dávščinski -a -o ( á )
pridevnik od davščina: davščinski predpisi

daytonski -a -o [ dêjtonski ] prid. ( ȇ )
v zvezi daytonski sporazum sporazum med sprtimi stranmi na ozemlju bivše SFRJ, podpisan novembra 1995 v Daytonu, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini ter se je odločilo o njeni prihodnosti: spoštovati daytonski sporazum ; določila daytonskega sporazuma ; izvajanje, uveljavljanje daytonskega sporazuma ; obletnica daytonskega sporazuma

ddr. -ja [ dədərə̀ ] m ( ə̏ ) okrajš.
pristavek k imenu za dvojni doktorat: prof. ddr. Janez Novak

de... predpona v sestavljenkah
1. za izražanje nasprotnosti tega
a) kar je pomen osnovne besede: dehumanizacija, demilitarizacija ; denacionalizirati
b) kar pomeni beseda z drugačno predpono: defenziva, degresija
2. za izražanje odstranjevanja, smeri proč, stran: depilacija, deratizacija ; degažirati

deagrarizácija -e ž ( á )
zmanjševanje vloge kmetijstva v doslej agrarnih krajih: proces deagrarizacije / deagrarizacija prebivalstva spreminjanje prebivalstva iz agrarnega v industrijsko

deaktivírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. spraviti v nedejavnost, narediti neaktivno: deaktivirati bombo ; nekaj antibiotika se v določenem času deaktivira
2. narediti, povzročiti, da je kdo brez spodbude, navdušenja: nediferencialni frontalni pouk nadarjene učence demotivira in deaktivira

dealer ipd. gl. diler ipd.

deatomizácija -e ž ( á )
dezatomizacija : deatomizacija srednje Evrope

debákel -kla m ( á )
knjiž. polom , propad , poraz : reprezentanca je na evropskem prvenstvu doživela debakel ; finančni, vojni, volilni debakel / ta film je eden največjih režiserskih debaklov

debaláns -a m ( ȃ )
fin. primanjkljaj v trgovinski, plačilni bilanci ali v državnem proračunu: debalans v zunanji trgovini ; prizadevanja za izravnavo plačilnega debalansa

debalkanizácija -e ž ( á )
odpravljanje neurejenih, zlasti političnih razmer, kakršne so (bile) značilne za Balkan: debalkanizacija Hrvaške je bila eden njegovih glavnih političnih ciljev

debalkanizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpravljati neurejene, zlasti politične razmere, kakršne so (bile) značilne za Balkan: debalkanizirati Balkan, odnose med državami

debáta -e ž ( ȃ )
izmenjava mnenj, navadno v razgovoru, razpravljanje: sprožiti, začeti debato ; poseči v debato ; vnela se je burna debata ; ostra, živahna, žolčna debata
ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra ; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari

debatánt -a m ( ā á )
knjiž. debater : oba sta strastna debatanta

debáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na debato: debatni klub, krožek ; prirediti debatni večer ; debatna kavarna prireditev, navadno v okviru knjižnega sejma, na kateri se povabljeni avtorji pred obiskovalci pogovarjajo o določeni temi, povezani s knjigami
adm. debatni stenograf stenograf, ki piše s hitrostjo do sto besed v minuti ; lit. debatna igra igra, v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje

debatêr -ja m ( ȇ )
kdor (rad) debatira: vsi debaterji so se ustavili ob tem problemu / bil je dober govornik in ognjevit debater
// kdor se načrtno ukvarja z debatiranjem: slovenska ekipa debaterjev se je udeležila mednarodnega debaterskega tekmovanja ; državno prvenstvo debaterjev / dijak debater

debatêrka -e ž ( ȇ )
ženska, ki (rada) debatira: živahna debaterka
// ženska, ki se načrtno ukvarja z debatiranjem: v srednješolskih letih je bila debaterka ; trojica debaterjev in debaterk iz različnih klubov

debatêrski -a -o prid. ( ȇ )
nav. slabš. nanašajoč se na debaterje: razgrete debaterske glave / debaterski klub debatni

debatêrstvo -a s ( ȇ )
načrtno ukvarjanje z veščino debatiranja: debaterstvo zahteva sposobnost hitrega in logičnega razmišljanja, jedrnatost in strpnost / tekmovalno debaterstvo

debatíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od debatirati: prazno, vneto debatiranje

debatírati -am nedov. ( ȋ )
izmenjavati mnenja, navadno v razgovoru, razpravljati: debatirati o literaturi ; vneto sta nekaj debatirala ; z njim se ne da debatirati
ekspr. o vrednosti drame bi se dalo debatirati vprašanje vrednosti drame še ni razčiščeno; drama (najbrž, verjetno) ni dobra

debátor -ja m ( ȃ )
debater : na srednješolskem debatnem turnirju so sodelovali mladi debatorji z vsega sveta ; debatorke in debatorji

debátorka -e ž ( ȃ )
debaterka : turnirja so se udeležile najboljše slovenske debatorke

dêbel -éla -o [ debeu̯ ] prid. , debelêjši ( é ẹ́ )
1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost; ant. tanek : rastlina z debelimi listi ; debela deska, knjiga, preproga, stena ; debela plast ledu / debel mah ; debel sneg visok ; debela zemlja ; ekspr. debelo morje globoko / pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo ; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda ; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov ; debela črta
2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina ; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti; ant. droben 1 : debele grozdne jagode ; debele kaplje ; debelo koruzno zrno ; ekspr. debele solze ; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot; ant. droben 1 : pridelati debel krompir ; debel pesek grob ; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest ; kako debelo je bilo jabolko ; kakor lešniki debele solze ; kakor kurja jajca debela toča
4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa; ant. suh : debel človek ; vzredili so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev ; pripovedovali so si debele šale
6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok , nizek : debel glas ; zaslišal se je debel smeh
pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti ; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja ; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden ; ekspr. debela laž velika, očitna ; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime ; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi ; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro ; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa ; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi ; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah

debeláča in debeljáča -e ž ( á )
nar. belokranjsko koruza : debelača je dobro obrodila

debeláčen in debeljáčen -čna -o ( ā )
pridevnik od debelača: debelačni žganci

debelačevína in debeljačevína in debeláčevina in debeljáčevina -e ž ( í; á )
nar. belokranjsko koruznica : sekati debelačevino

debeláčina in debeljáčina -e ž ( ā )
nar. belokranjsko koruza ali koruznica:

debeláčnica in debeljáčnica -e ž ( ȃ )
nar. belokranjsko koruza ali koruznica:

debelak gl. debeljak

debélcan -a -o [ debeu̯can in debelcan ] prid. ( ẹ̑ )
ljubk. debel : debelcane dojenčkove ročice

dêbelce -a [ debəlce ] s ( ē )
manjšalnica od deblo: drobno smrekovo debelce

debélec -lca [ debeu̯ca tudi debelca ] m ( ẹ̑ )
ekspr. debel človek: prvi je debelec, drugi suhec

debelênje -a s ( é )
glagolnik od debeleti: močnate jedi povzročajo debelenje

debeléti -ím nedov. ( ẹ́ í )
zastar. debeliti se: deblo raste v višino, hkrati pa debeli ; spodnja ustnica mu je debelela

debelíca -e ž ( í )
nar. debela češnja ali drevo, ki jo rodi: pred hišo je imel po dve drevesi drobnic in debelic

debelíka -e ž ( í )
med. odebeljena plast vezivnega tkiva: poprsnična debelika

debelíkast -a -o prid. ( í )
zastar. debelušen , debelkast : debelikast moški

debelílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na debeljenje: debelilna kura

debelín -a m ( ȋ )
ekspr. debel človek: tisti debelin mi je to pravil

debelína -e ž ( í )
1. razsežnost med dvema najbližjima nasprotnima ploskvama česa: izračunati debelino ; izmeriti po širini in debelini ; debelina deske, stene / debelina ledu / debelina črte, niti / te pločevine doma še ne izdelujemo v zahtevani debelini
// razsežnost v premeru, obsegu: debelina debla, palice / drevo raste v višino in debelino
// velikost okroglega predmeta: debelina jabolka ; krompir srednje debeline
2. lastnost debelega: plošča je zaradi debeline premalo prožna
3. nar. debela, gosta trava, rabljena navadno za steljo: Obračal je debelino, ki mu je pod grabljami surovo šumela (F. Bevk)

debelínka -e ž ( ȋ )
les. žarg. debelinski skobeljnik: mizarski stroj s poravnalnikom in debelinko

debelínko -a m ( ȋ )
šalj. debel človek: prijazen debelinko / sinko debelinko / kot nagovor umakni se, debelinko

debelínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na debelino: debelinski prirastek lesa ; debelinska rast rast v debelino
gozd. debelinski razred drevja ; debelinsko šestilo šestilo za merjenje premera debel ; les. debelinski skobeljnik stroj za skobljanje lesa na zaželeno debelino

debelítev -tve ž ( ȋ )
debeljenje : debelitev prašičev / debelitev drevja

debelíti -ím nedov. ( ī í )
delati (bolj) debelo: brejih krav ne smemo preveč debeliti / moka in sladkor debelita

debelíž -a m ( í )
zastar. denar večje vrednosti, navadno bankovec: plačati z debeližem ; srebrn debeliž ; drobiž in debeliž

debeljača ipd. gl. debelača ipd.

debeljád -i ž ( ȃ )
gozd. nad sedem centimetrov debel okrogel les:

debelják tudi debelák -a m ( á )
nav. ekspr. debel človek: neokreten debeljak ; telovadba za debeljake

debeljáva -e ž ( ȃ )
gozd. nad sedem centimetrov debel okrogel les:

debeljênje -a s ( é )
glagolnik od debeliti se: debeljenje drevja / poskusili so ga zdraviti z debeljenjem

debélka -e [ tudi debeu̯ka ] ž ( ẹ̑ )
nar. belokranjsko koruza

debélkast -a -o [ debeu̯kast in debelkast ] prid. ( ẹ̑ )
ekspr. nekoliko debel: debelkasta natakarica

debélko -a m ( ẹ̑ )
šalj. debel človek: okrogel, zavaljen debelko

dêbeln -a -o [ debələn in debəln ] prid. ( ē )
nanašajoč se na deblo 1: debelni premer ; debelna gniloba / debelna rogovila v dva ali več krakov razraslo drevo

dêbelnat -a -o [ debəlnat ] prid. ( ē )
zastar. deblat : debelnata drevesa

debelo... prvi del zloženk
nanašajoč se na debel: debeloglav, debelozrnat ; debelokožec, debeloličnost

debelobúčen -čna -o prid. ( ȗ )
šalj. ki ima debelo, veliko glavo: debelobučen možakar

debeloglàv in debelogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki ima debelo, veliko glavo: debeloglav fant / debeloglavi kalini

debeloglávec -vca m ( ȃ )
ekspr. kdor ima debelo, veliko glavo: njeni otroci so bili sami debeloglavci / kalin debeloglavec

debeloglávka -e ž ( ȃ )
1. zool. velika zelena žaba, ki živi v vodi ali njeni neposredni bližini, Rana ridibunda: debeloglavke živijo do pet let / žaba debeloglavka
2. žival ženskega spola z značilno debelo, veliko glavo: muha debeloglavka ; želva debeloglavka

debeloglávost -i ž ( ā )
med. značilnost človeka z nesorazmerno veliko glavo:

debelokljún 1 -a m ( ȗ )
ekspr. ptič z debelim kljunom: klepetavi, pisani debelokljuni

debelokljún 2 -a -o prid. ( ȗ ū )
ki ima debel kljun: debelokljuni ščinkavci

debelokljúnast -a -o prid. ( ū )
ki ima debel kljun: debelokljunasta papiga

debelokljúnec -nca m ( ȗ )
ekspr. ptič z debelim kljunom:

debelokóžec -žca m ( ọ̑ )
žival z debelo kožo, navadno slon: v cirkusu so nastopili dresirani debelokožci
// ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja ali je sam žaljivo nevljuden: to je prizadelo celo najbolj zakrknjene debelokožce

debelokóžen -žna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki ima debelo kožo: debelokožna žival
// ekspr. ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja ali je sam žaljivo nevljuden: ta debelokožni surovež

debelokóžnat -a -o prid. ( ọ̑ )
debelokožen : debelokožnati bivol / kako ste trmasti in debelokožnati

debelokóžnost -i ž ( ọ̄ )
ekspr. lastnost, značilnost debelokožnega človeka: poznali so ga po njegovi debelokožnosti

debelolíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima debela lica: debeloličen otrok / debeloličen obraz

debelolíčnež -a m ( ȋ )
ekspr. kdor ima debela lica: otrok je zdrav debeloličnež

debelolíčnica -e ž ( ȋ )
ekspr. ženska, ki ima debela lica:

debelolíčnik -a m ( ȋ )
debeloličnež

debelolíčnost -i ž ( ī )
debelost lic: obraz je izgubil otroško debeloličnost

debelolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima debele liste: debelolistne palme
bot. debelolistna homulica dlakava rastlina z modrikasto zelenimi listi in belimi cveti, Sedum dasyphyllum

debelolístnica -e ž ( ȋ )
nav. mn., bot. rastlina z debelimi, mesnatimi listi; homulica

debeloníten -tna -o prid. ( ȋ )
ki je iz debelih niti: debelonitna tkanina

debelonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima debele noge: debelonogi konji / debelonoga miza

debelonós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima debel nos: debelonos človek

debeloók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima debele, velike oči: debelook možakar / debelooke ribe

debeloplóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
agr. ki ima debele, velike plodove: debeloplodna sorta jagod

debelorép in debelorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima debel rep: čreda debelorepih ovc

debelorít -a -o prid. ( ȋ ī )
ekspr. ki ima debelo zadnjico: debeloriti konji

debelorítnica -e ž ( ȋ )
nizko ženska, ki ima debelo zadnjico: krčmarjeva žena je bila dobrodušna debeloritnica

debelorítnik -a m ( ȋ )
nizko kdor ima debelo zadnjico:

debeloróg 1 -a m ( ọ̑ )
zool. divja ovca z zelo debelimi rogovi, ki živi v Kanadi, Ovis canadensis:

debeloróg 2 -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima debele rogove: debelorogi voli

debelosemén -a -o prid. ( ẹ̑ )
agr. ki ima debela, velika semena: debelosemena kumina

debelóst -i ž ( ọ̑ )
1. značilnost debelega: zaradi debelosti ni mogel hoditi ; prevelika debelost / nagibati se k debelosti / prašič je dosegel predpisano debelost
2. zastar. debelina : izmeriti debelost deske

debelósten -tna -o ( ọ̑ )
pridevnik od debelost: debelostna stopnja

debelosténski -a -o prid. ( ẹ̄ )
ki ima debele stene: debelostenska posoda

debeloústen -tna -o prid. ( ȗ )
ki ima debele ustnice: debeloustna zvezdnica

debelovráten -tna -o prid. ( ȃ )
ki ima debel vrat: debelovratna žival

debelozŕn -a -o prid. ( ȓ r̄ )
debelozrnat : debelozrn pesek / debelozrna koruza

debelozŕnat -a -o prid. ( ȓ )
ki ima debela zrna: debelozrnat pesek, smodnik / debelozrnata koruza

debeložílnat -a -o prid. ( ȋ )
ki ima debele žile: debeložilnate noge

dêbelski -a -o [ debəlski ] prid. ( ē )
nanašajoč se na deblo 3: debelski zlog

debelúh -a m ( ū )
slabš. zelo debel človek: zamaščen debeluh

debelúha -e ž ( ū )
slabš. zelo debela ženska: zavaljena debeluha

debelúhar -ja m ( ȗ )
slabš. zelo debel človek: debeluhar je komaj prišel do vrha

debelúharica -e ž ( ȗ )
slabš. zelo debela ženska: debeluharica se je smejala na vsa usta

debelúharski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na debeluharje: značilne debeluharske oblike telesa

debelúhast -a -o prid. ( ū )
ekspr. debel , debelušen : debeluhast župan ; mož je debeluhast in zelo rdeč v obraz / bil je nizke, debeluhaste postave

debelúhec -hca m ( ȗ )
šalj. debel človek: majhen debeluhec

debelúhinja -e ž ( ū )
slabš. zelo debela ženska: debeluhinja pri blagajni je hitro dajala listke

debelúša -e ž ( ú )
ekspr. debela ženska: gostilničarka je bila zgovorna debeluša pri štiridesetih letih

debelúšast -a -o prid. ( ú )
ekspr. nekoliko debel: debelušasta kuharica / debelušaste vrečke sladkorja

debelúšček -čka m ( ȗ )
ljubk. debel človek, navadno otrok: novi kolega je bil simpatičen debelušček ; rdečeličen debelušček je čofotal po vodi

debelúšec -šca m ( ȗ )
šalj. debel človek: sušci in debelušci

debelúšen -šna -o prid. ( ū )
nekoliko debel: debelušen možak, otrok

debelúška -e ž ( ȗ )
ljubk. debelušna ženska: majhna, živahna debeluška ; pren., pesn. hruška debeluška

debelúškast -a -o prid. ( ȗ )
ekspr. nekoliko debel: debeluškasta deklica ; debeluškaste ročice

debelúšnat -a -o prid. ( ȗ )
zastar. debelušen , debelušast

debelúšnež -a m ( ȗ )
ekspr. debel človek: dobrodušen debelušnež

debelúšnik -a m ( ȗ )
ekspr. debel človek: majhen plečat debelušnik

debelúšnost -i ž ( ū )
značilnost debelušnega človeka: kljub debelušnosti je bila gibčna

debelúštvo -a s ( ȗ )
slabš. značilnost zelo debelega človeka: njeno mogočno debeluštvo mu je bilo zoprno

debèr -brí in déber -bri [ prva oblika dəbər ] ž ( ə̏ ȋ; ẹ̄ )
ozka dolina s strmimi pobočji: potok teče po globoko zarezani debri ; globoka, tesna deber

débet -a m ( ẹ̑ )
fin. leva stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo obremenitve, v breme:

débeten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na debet: debetni saldo ; debetna postavka

debí -ja m ( ȋ )
prvi javni nastop, navadno umetnikov: mlada igralka je uspešno prestala svoj debi ; režiser se je izkazal s svojim debijem / to delo je njegov filmski debi ; literarni debi

debíče -ta s ( ī )
nar. zahodnoštajersko (mlado) dekle: prijazno debiče

debíl -a m ( ȋ )
1. slabš. omejen, neumen človek: ti debili ne razumejo, da vsako nasilje rodi še več nasilja / kot psovka joj, ti si en debil
2. med., nekdaj debilen človek: usposabljati debile za delo

debílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. slabš. omejen , neumen : debilen komentar
2. med., nekdaj lahno duševno nerazvit: debilen otrok

debílnež -a m ( ȋ )
1. slabš. omejen, neumen človek: zafrustriranih debilnežev z nacionalističnim razmišljanjem imam dovolj
2. ekspr., nekdaj debilen človek: majal je z glavo kot kak debilnež

debílnost -i ž ( ȋ )
1. slabš. lastnost, značilnost debilnega: debilnost tekmovalcev kviza
// omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: dialogi v oddaji so na meji debilnosti
2. med., nekdaj lažja stopnja duševne nerazvitosti:

debirokratizácija -e ž ( á )
odpravljanje birokratizma: debirokratizacija državnih organov ; debirokratizacija uprave ; proces debirokratizacije

debirokratizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
odpravljati, opuščati birokratizem: čas je, da začnemo debirokratizirati zdravstveno delo ; debirokratizirati gospodarsko upravljanje

debitánt -a m ( ā á )
kdor prvič javno nastopi, navadno umetnik: v drami sta se predstavila kar dva debitanta ; filmski debitant

debitántka -e ž ( ā )
ženska, ki prvič javno nastopi, navadno umetnica: debitantka se je dobro vživela v svojo vlogo

debitántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na debitante ali debi: debitantski nastop ; debitantska vloga ; debitantsko delo

debitírati 1 -am dov. in nedov. ( ȋ )
začeti kako udejstvovanje, navadno umetniško, s prvim javnim nastopom: igralec je debitiral v naslovni vlogi Desetega brata / pisatelj je s tem romanom debitiral ; debitirati kot režiser

debitírati 2 -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. obremeniti : debitirali smo vaš račun

débitor -ja m ( ẹ̑ )
fin. dolžnik : kreditorji in debitorji

deblák -a m ( á )
preprost čoln iz enega debla; drevak : v deblakih se ribiči odpravljajo daleč na odprto morje ; čoln deblak

dêblast -a -o prid. ( é )
podoben deblu: debele deblaste veje

deblàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima zelo razvito deblo: deblato drevje

dêblo -a s ( é )
1. olesenelo steblo dreves: posekati deblo ; drevesno deblo ; debelo, ravno, suho, vejnato, votlo deblo ; brezovo, hrastovo, smrekovo deblo ; z mahom poraslo deblo
2. biol. najvišja sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva: deblo brstnic ; deblo mnogočlenarjev
3. jezikosl. s pripono razširjeni koren besede; osnova : ajevsko deblo
anat. možgansko deblo spodnji del možganov ; navt. deblo spodnji del sestavljenega jambora ; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez

deblokácija -e ž ( á )
odprava, opustitev blokade: deblokacija mesta
fin. deblokacija računa

deblokáda -e ž ( ȃ )
odprava, opustitev blokade: doseči deblokado pogajanj / deblokada vojašnice / deblokada računa

deblokíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deblokirati: deblokiranje luke / deblokiranje transakcijskega računa

deblokírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpraviti, opustiti blokado: deblokirati luko / deblokirati cesto
fin. deblokirati transakcijski račun, rezerve ponovno omogočiti razpolaganje ; tisk. deblokirati znak, uporabljen za blokado, zamenjati z ustrezno črko, s stavkom ali sliko

deblomér -a m ( ẹ̑ )
gozd. priprava za merjenje debel stoječih dreves:

deblovína -e ž ( í )
les drevesnega debla: suha deblovina

deblôvje -a s ( ȏ )
več debel, debla: povsod je ležalo gnilo deblovje / sestoj zdravega deblovja

deblôvnica -e ž ( ȏ )
nav. mn., gozd. tablica za določanje lesnega volumna stoječih dreves:

debrecínka -e ž ( ȋ )
gastr. kranjski klobasi podobna mastna, močno papricirana klobasa iz svinjskega mesa: narezati suho debrecinko

debriefing in debrífing -a [ debrífing- ] m ( ȋ )
psihološka terapevtska storitev in svetovanje po travmatičnih dogodkih: izvajalec debriefinga

dèbrski in débrski -a -o [ prva oblika dəbərski ] prid. ( ə̄; ẹ̄ )
nanašajoč se na deber: debrsko dno / debrska dolina

debut ipd. gl. debi ipd.

debutirati gl. debitirati 1

déca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. otroci : deca je sedela na peči ; gola in lačna deca ; kmečka deca / nar. vzhodno, navadno s povedkom v množini moškega ali srednjega spola deca so utihnili in obstali ; ozrla se je po deci, ki so žvečila sladkarije

decêmber -bra m ( é )
dvanajsti mesec v letu: letošnji december ; rok za prijave je 15. december ; spomnil se je dogodka v (mesecu) decembru / začelo se je (meseca) decembra lani / sedel je ob peči, zunaj pa je bil december decembrsko vreme

decêmbrski -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na december: mrzel decembrski dan ; decembrsko vreme / decembrska številka časopisa

decemvír tudi decémvir -a m ( ȋ; ẹ̑ )
zgod. član decemvirata: decemviri so se polastili oblasti

decemvirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na decemvirat: decemviralni zakonik

decemvirát -a m ( ȃ )
zgod. zbor desetih članov, izvoljen za razne državniške posle v starem Rimu:

decénij -a m ( ẹ́ )
knjiž. desetletje : prvi decenij tega stoletja ; razvoj znanosti v povojnih decenijih ; pred deceniji

decénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ne vzbuja pozornosti; nevsiljiv , zadržan : decentna barva, obleka ; decentna razsvetljava / decentna čustva

decéntnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost decentnega: decentnost njegovega vedenja

decentralístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na decentralizem: decentralistični sistem / decentralistično prizadevanje

decentralizácija -e ž ( á )
odprava centralizacije, centralizma: izvesti decentralizacijo ; decentralizacija upravljanja ; proces decentralizacije

decentralizacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na decentralizacijo: decentralizacijski proces

decentralízem -zma m ( ī )
sistem decentraliziranega upravljanja: decentralizem gospodarskega življenja

decentralizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpraviti centralizacijo: decentralizirati gospodarstvo, upravljanje

déci -- m ( ẹ̑ )
pog. deciliter : spiti deci vina / elipt.: naročiti dva deci dva decilitra vina ; iti na dva deci v gostilno ; razpravljal sem s prijateljem ob dva deci in dobri cigareti

décibél -a m ( ẹ̑-ẹ̑ )
fiz. enota za merjenje jakosti zvoka ali glasnosti, desetina bela:

decidíran -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. odločen , določen , jasen : decidirana izjava ; decidiran odgovor

décigrám -a m ( ẹ̑-ȃ )
utežna mera, desetina grama:

décilíter -tra m ( ẹ̑-í )
prostorninska mera, desetina litra: kozarec za dva decilitra

décilítrski -a -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na deciliter: decilitrski kozarec

décima -e ž ( ẹ̑ )
1. lit. kitica iz desetih četverostopnih trohejskih verzov: glosa ima štiri decime
2. glasb. deseta diatonična stopnja glede na dani ton:

decimálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki temelji na delitvi enote na deset delov, desetinski: decimalni denarni sistem / decimalna tehtnica tehtnica, s katero se tehta breme z desetkrat lažjimi utežmi
biblio. decimalna klasifikacija klasifikacija bibliotečnega in dokumentacijskega gradiva, ki temelji na decimalnem sistemu ; mat. decimalna pika, vejica pika, vejica, ki loči enice od desetin ; decimalno mesto mesto številke za decimalno vejico ; decimalno število število, ki ima desete dele enote

decimálka -e ž ( ȃ )
mat. znak, ki stoji v številki za decimalno vejico: napisati decimalko / računati na dve decimalki

déciméter -tra m ( ẹ̑-ẹ̄ )
dolžinska mera, desetina metra: en meter in tri decimetre / kvadratni decimeter

décimétrski -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ̄ )
nanašajoč se na decimeter: decimetrska razdalja / decimetrsko ravnilo

decimíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od decimirati: epidemija se je sprevrgla v pravo decimiranje otrok

decimírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
za kazen usmrtiti vsakega desetega (vojaka): ker niso našli krivca, je poveljnik ukazal decimirati četo
// knjiž. prizadejati občutno številčno izgubo; zdesetkati : nalezljive bolezni so decimirale prebivalstvo

decizíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. odločilen , odločujoč : njegov glas je bil pri posvetovanju deciziven

decrescendo [ dekrešéndo ] prisl. ( ẹ̑ )
glasb., označba za jakost izvajanja čedalje tišje: igrati decrescendo

dečád -i ž ( ȃ )
nav. slabš. otroci : poulična dečad je porogljivo klicala za njim ; vaška dečad

dečák -a m ( á )
nav. ekspr., star. večji deček, fant: po travi so se pripodili bosi dečaki ; njegov sin je sedemnajstleten dečak ; učil je dečake nižje gimnazije

dečáški -a -o ( á )
pridevnik od dečak: dečaška razposajenost ; dečaške sanje

déčec -čca m ( ẹ̑ )
star. deček 1 : dečec je na ves glas zavpil

déček 1 -čka m ( ẹ̑ )
oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi ; ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših ; avto je do smrti povozil šestletnega dečka ; bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice

déček 2 -čka m ( ẹ̑ )
pog., ekspr. deciliter : povabim te na dva dečka črnine

déčica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od deca: dečica nosi zrnja ptičkam / dečici dajte, da ne bodo stradali

déčji -a -e prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na deco: spomnil se je prizora iz dečjih let / dečji dom nekdaj ustanova za varstvo socialno ali zdravstveno ogroženih otrok

déčkec -a [ dečkəc ] m ( ẹ̑ )
nar. vzhodno deček 1 : to je bilo, ko je bil še dečkec

déčko -a m ( ẹ̑ ) ekspr.
1. deček 1 : skozi vrata je prikoracal debelušen dečko ; navihan dečko je tvoj sin ; krepek, vihrav dečko
2. lep, postaven ali sposoben moški: kapitan je bil sijajen dečko ; to ti je dečko in pol ; v naši četi sem bil skupaj z imenitnimi dečki

déčla -e ž ( ẹ̄ )
nar. dekle : nevesta je bila imenitna dečla / imel je že svojo dečlo

déčlica -e ž ( ẹ̄ )
manjšalnica od dečla: lepa dečlica

déčva -e ž ( ẹ̑ ) nar. koroško
1. dekle : vaške dečve / fant in njegova dečva
2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl : križasta, živo pisana dečva

déd tudi dèd déda m , im. mn. dédje in dédi ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
1. stari oče: moj ded je dočakal visoko starost ; podedovati po dedu ; njegov ded po očetu je bil zdravnik
2. nav. mn. prednik : tu so živeli že naši dedje
3. nar. severovzhodno moški, navadno starejši; dedec : gostilna je bila polna dedov
// (zakonski) mož: dobila je mladega deda

déda -a tudi -e m ( ẹ̑ )
1. pog. stari oče : to je njegov deda
2. nar. moški, navadno starejši; dedec : siten deda

dédčevski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dedce: dedčevsko govorjenje / ekspr. ti dedec dedčevski!

dédec -dca m ( ẹ̑ )
1. ekspr. moški, navadno starejši: čokat, debel dedec ; star dedec ; oženjen dedec ; vsa kuhinja je polna dedcev
// nizko (zakonski) mož: končno je le dobila dedca ; ta dedec pretepa svojo ženo
2. ekspr. čeden, postaven moški: sosed je bil dedec in pol ; prijeten, simpatičen dedec
3. zastar. stari oče, ded: moj dedec so bili preprost kmet
4. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje: dedec in babica
ekspr. ali je še kaj dedca v tebi? moškosti, hrabrosti

dédej -a m ( ẹ̑ ) nar. koroško
1. stari oče, ded: dedej in vnuki
2. moški, navadno starejši; dedec : slep dedej
3. (zakonski) mož:

dédek -dka m ( ẹ̑ ) ljubk.
1. stari oče, ded: dedek se igra z otroki ; dedek in babica
2. star moški, starec: živel je dedek, ki ni imel več ne žene ne otrok / dedek Mraz po izvoru mitološka oseba, upodobljena navadno kot dobrodušen starec z dolgo sivo, belo brado, oblečen v kožuh in s kučmo na glavi, ki ob novem letu otrokom prinaša darila

déden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd ; dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost ; dedne lastnosti, značajske poteze
biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma ; pravn. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču ; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje ; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji ; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska

dedevé -êja tudi -- m ( ẹ̑ ȇ )
davek na dodano vrednost: obračunavati dedeve [DDV] ; stopnja dedeveja ; uvedba dedeveja ; znesek z vštetim dedeve znaša 15 evrov

dedevêjevski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na dedeve: odplačevanje dedevejevskih posojil / ekspr. dedevejevska mrzlica

dédi -ja m ( ẹ̑ ) pog.
dedek, stari oče: naš dragi dedi ; dedi in babi

dedicírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. opremiti s posvetilom; posvetiti 1 : dedicirati knjigo

dédič -a m ( ẹ̑ )
kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja ; določiti dediča z oporoko ; imenovati sina za dediča ; bogat dedič ; zakoniti dedič ; pren. duhovni dedič njegove umetnosti ; dediči razsvetljenstva
pravn. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine

dédičen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. deden : dedična posest / dedična obolelost

dédična -e ž ( ẹ̑ )
dedinja : bogata dedična ; dedična po starem očetu

dédičnost -i ž ( ẹ̑ )
zastar. dednost : teorija o dedičnosti / pravica dedičnosti

dedikácija -e ž ( á )
knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo : avtorjeva rokopisna dedikacija

dedikacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od dedikacija: dedikacijski izvod knjige

dédina -e ž ( ẹ̄ ) star.
1. dedna posest: zapustil je dedino in se klatil po svetu ; najstarejši sin je ostal na dedini ; družinska dedina ; lastnik dedine
2. dediščina : po očetovi smrti ga čaka bogata dedina / dedina starih časov

dédinja -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki dobi dediščino: imenovati za dedinjo ; edina dedinja hiše

dédinski -a -o prid. ( ẹ̄ )
dediščinski : dedinski davek ; dedinska pogodba / zastar. dedinsko pravo dedno pravo

dédiščina -e ž ( ẹ̄ )
1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino ; bogata dediščina ; dediščina po materi ; pravica do dediščine ; davek na dediščino
2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna, naravna dediščina ; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine

dédiščinski -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na dediščino: dediščinski davek ; dediščinska pravda, tožba

dedljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dedovati: dedljiva pravica / dedljiva bolezen

dedljívost -i ž ( í )
lastnost dedljivega: dedljivost bolezni

dednína -e ž ( í ) biol.
celota dednih informacij živega bitja v genih: človekova dednina ; poškodovana dednina ; raziskovanje dednine

dédnopráven -vna -o prid. ( ẹ̄-ā )
nanašajoč se na dedno pravo: dednopravna pogodba ; dednopravno razmerje razmerje, nastalo na podlagi dedovanja

dédnost -i ž ( ẹ̄ )
1. biol. lastnost organizmov, da se njihove lastnosti prenašajo na potomce: pravila dednosti ; nauk o dednosti / naturalisti so skušali dokazati teorijo dednosti
2. dejstvo, da se kaj deduje: dednost prestola

dédnosten -tna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na dednost: dednostna teorija v delih naturalističnih pisateljev / knjiž. dednostno pravo dedno pravo

dédnozakúpen -pna -o prid. ( ẹ̄-ȗ )
nanašajoč se na dedni zakup: dednozakupna kmetija

dedoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dedovanje: dedovalna pravica

dedovánje in dédovanje -a s ( ȃ; ẹ̄ )
glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju ; izključiti iz dedovanja ; pravica do dedovanja / dedovanje znakov ; nauk o dedovanju dednosti / dedovanje nazorov
pravn. oporočno dedovanje na podlagi oporoke

dedováti -újem in dédovati -ujem dov. in nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
1. dobiti premoženje po umrlem: dedovati posestvo ; dedovati po stricu ; nima sina, ki bi za njim dedoval
2. prevzeti od prednikov: žival deduje barvo dlake ; nekatere lastnosti se dedujejo ; pren. dedovati stare šege

dedovína -e ž ( í ) star.
1. dedna posest: bil je priklenjen na svojo dedovino
2. premoženje, dobljeno po umrlem; dediščina : zapustil je precejšnjo dedovino

dédovski -a -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. nanašajoč se na dede: ko je gledal vnuka, mu je v očeh žarel dedovski ponos / dedovska kultura ; dedovske šege

deducíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deducirati: filozofsko deduciranje / raziskovati z deduciranjem

deducírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
sklepati iz splošnega na posamezno: zna logično deducirati ; napačno deducirati / iz preveč splošnih načel ni mogoče deducirati pravilnih rešitev

dedúkcija -e ž ( ú )
knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija ; napraviti dedukcijo ; priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami

dedukcíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna

deduktíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek ; deduktivna metoda ; deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni poti

deduktivízem -zma m ( ī )
publ. enostranska, shematična deduktivna obravnava problemov: njegovo dokazovanje je očiten deduktivizem

deetatizácija -e ž ( á )
odpravljanje, odprava etatizma: postopna deetatizacija ; proces deetatizacije / deetatizacija železnice

deetatizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
odpravljati etatizem: deetatizirati gospodarsko upravljanje

de facto [ defákto ] prisl. ( ȃ )
knjiž. dejansko : nova vlada je priznana de facto, ne pa še de iure / de facto odloča sam

defašizácija -e ž ( á )
odprava, odpravljanje fašizma: izvesti defašizacijo / defašizacija znanosti

defašizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izvesti defašizacijo:

defekácija -e ž ( á )
med. iztrebljanje : normalna defekacija

defékt -a m ( ẹ̑ )
okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt ; defekt na pnevmatiki ; na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt
// pomanjkljivost , motnja , napaka : duševni, etični, telesni defekt

defékten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. okvarjen , poškodovan : defekten stroj ; defektno kolo / po nesreči je bila njegova roka defektna
2. med., nekdaj telesno ali duševno nerazvit: defekten človek, otrok ; defektna mladina ; duševno defekten

defektíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. nepopoln , pomanjkljiv : defektivna tvarina
jezikosl. defektivna beseda beseda, ki je nepopolna glede na oblikoslovni ali besedotvorni vzorec

deféktnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost defektnega: defektnost stroja ; stopnja defektnosti
med., nekdaj duševna defektnost

deféktnosten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na defektnost: defektnostni pojavi v človekovem ravnanju

defektológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za defektologijo: učitelj defektolog ; visoka šola za defektologe

defektologíja -e ž ( ȋ )
veda o vzgoji in izobraževanju ljudi s posebnimi potrebami: študirati defektologijo ; strokovnjak za defektologijo

defektológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za defektologijo: učiteljica defektologinja

defektolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na defektologijo: defektološki oddelek visoke šole

defektoskopíja -e ž ( ȋ )
teh. iskanje napak v materialu, zlasti v kovinah, z rentgenskimi žarki ali žarki gama: laboratorij za defektoskopijo ; uporaba izotopov v defektoskopiji

defenzíva -e ž ( ȋ )
odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada, obramba: preiti iz defenzive v ofenzivo ; potisniti sovražnikove čete v defenzivo ; umakniti se v defenzivo ; nogometno moštvo je bilo v defenzivi

defenzíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na defenzivo, obramben: defenzivni boj ; defenzivni položaj / defenzivni način igre
voj. defenzivna bomba ročna bomba, ki se razleti v mnogo šrapnelov

defenzívka -e ž ( ȋ )
voj. žarg. defenzivna bomba: nasekana defenzivka

defenzívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost defenzivnega: defenzivnost njihovega boja / pasivna defenzivnost moštva

defetíst -a m ( ȋ )
kdor ni prepričan o uspehu kakega (pomembnega) dela, prizadevanja, malodušnež: med vojaki so se pojavljali defetisti

defetístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na defetizem, malodušen: očitali so mu defetistično politiko umika ; defetistična propaganda

defetístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki ni prepričana o uspehu kakega (pomembnega) dela, prizadevanja: obupana defetistka

defetišizácija -e ž ( á )
knjiž. odstranitev videza, da ima kaj posebno moč, vrednost: defetišizacija nacionalne ekonomije

defetišizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odstraniti videz, da ima kaj posebno moč, vrednost: defetišizirati preživele politične dogme

defetízem -zma m ( ī )
mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje: to ni več skepticizem, ampak defetizem ; širiti med ljudmi defetizem ; moreč defetizem ; pojavi defetizma med vojaki

defibrátor -ja m ( ȃ )
les. stroj za drobljenje lesa v vlakna:

defibrilátor -ja m ( ȃ ) med.
naprava za ustavitev nekoordiniranega krčenja srčnih mišičnih vlaken s sunkom električnega toka: srce je zastalo, a so ga oživili z defibrilatorjem ; avtomatski defibrilator

defibrinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. odstraniti iz krvi, plazme fibrin: defibrinirati kri

defibrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
les. drobiti les v vlakna:

deficiénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. pomanjkljivost , okrnjenost : moralna deficienca

deficít in déficit -a m ( ȋ; ẹ̑ )
vsota, za katero so dohodki manjši od izdatkov; primanjkljaj , izguba : deficit se je zmanjšal ; računi izkazujejo deficit ; kriti deficit ; slabo gospodarjenje prinaša deficit
ekon. plačilni deficit pomanjkanje denarja za izpolnitev določenih obveznosti

deficitáren -rna -o prid. ( ȃ )
1. publ. ki ni na razpolago v dovolj veliki količini: deficitarni material ; deficitarni proizvodi / deficitarni poklici ; deficitarne dejavnosti, stroke / deficitarna prehrana pomanjkljiva
// ki nima dovolj surovin, kapitala: deficitarne dežele ; deficitarna občina
2. deficiten : deficitarno podjetje

deficitárnost -i ž ( ȃ )
publ. dejstvo, da je kaj deficitarno, pomanjkanje: deficitarnost nekaterih materialov ; deficitarnost surovin / deficitarnost kadrov / deficitarnost nekaterih zemljepisnih območij

deficíten -tna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na deficit: ta sektor gospodarstva je deficiten ; pog. lani so bili v podjetju deficitni so imeli deficit ; deficitna zadruga / deficitni proračun
2. publ. ki ni na razpolago v dovolj veliki količini; deficitaren : deficitni material ; deficitne surovine

deficítnost -i ž ( ȋ )
deficitarnost : deficitnost električne energije

defilé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
organiziran, slovesen sprevod skupine ljudi mimo gledalcev; mimohod : tekmovanje se je začelo z defilejem vseh udeležencev mimo tribune ; svečan defile ; vojaški defile

defilíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od defilirati: defiliranje topništva in pehote

defilírati -am nedov. ( ȋ )
v organiziranem sprevodu slovesno stopati mimo gledalcev: četa, konjenica defilira mimo generalov ; tekmovalci defilirajo pred tribuno

definícija -e ž ( í )
natančen opis pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov, (natančna) razlaga: najti, podati pravo definicijo ; znati definicijo na pamet ; kratka, pravilna definicija ; matematične definicije / definicija besede ; definicija imperializma, naroda

definicíjski in definícijski -a -o prid. ( ȋ; í )
nanašajoč se na definicijo: definicijska razlaga
mat. definicijsko območje funkcije vse točke, v katerih ima funkcija določeno vrednost

definíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od definirati: definiranje vsebine pojma

definírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
podati natančen opis pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov, (natančno) razložiti: definirati pojem naroda ; definirati vlogo pisatelja ; tega ni mogoče kratko definirati

definitíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki se ne da spremeniti; dokončen : definitivna odločitev, rešitev ; ocene so že definitivne ; definitivno besedilo zakona
pravn. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradniki

definitívnost -i ž ( ȋ )
dokončnost : definitivnost odločitve

definítor -ja m ( ȋ )
rel. svetovalec, pomočnik predstojnika samostanskega reda: definitor v kapucinskem samostanu

deflácija -e ž ( á )
1. ekon. naraščanje kupne moči denarja: deflacija je povzročila padanje cen
2. geogr. odnašanje sipkega zemeljskega materiala z vetrom: erozija in deflacija sta spremenili podobo pokrajine

deflacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deflacijo: deflacijska kriza, politika / deflacijsko preoblikovanje pokrajine

deflacionístičen -čna -o prid. ( í )
deflacijski : deflacionistična politika

defléktor -ja m ( ẹ́ )
teh. priprava, ki (pre)usmerja tok plina, vode, vetra v zaželeno smer: deflektor Peltonove turbine ; deflektor pri dimniku

deflorácija -e ž ( á ) knjiž.
pretrganje deviške kožice, razdevičenje:

deflorírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) knjiž.
pretrgati deviško kožico, razdevičiti:

deforestácija -e ž ( á )
krčenje gozda: stopnja deforestacije se zmanjšuje ; deforestacija v Amazoniji

deformácija -e ž ( á )
sprememba naravne, pravilne oblike česa; skazitev , iznakaženje : neprimerni čevlji povzročijo večkrat deformacijo stopal ; s telesno kulturo preprečevati telesne deformacije / boj proti birokratski deformaciji ekonomskega razvoja ; moralna deformacija družbe
// sprememba prvotne, dane oblike česa, preoblikovanje: povzročiti deformacijo materiala ; deformacija pnevmatik med vožnjo ; deformacija tal / režiserjeva deformacija teksta je bila očitna

deformacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deformacijo: deformacijska stopnja / deformacijska sila

deformátor -ja m ( ȃ )
kdor kaj deformira: deformator revolucionarnega duha

defórmen -mna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. skažen , iznakažen : deformna postava

deformíranec -nca m ( ȋ )
knjiž. deformiran človek: živel je med pohabljenci in deformiranci

deformíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deformirati: deformiranje drevesnih vrhov / birokratsko deformiranje razvoja

deformíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost deformiranega: deformiranost prsta / duševna deformiranost

deformírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
spremeniti naravno, pravilno obliko česa; skaziti , iznakaziti : bolezen mu je postavo močno deformirala ; slikar je deformiral obraze v grozljive spake ; les spomladanske sečnje rad razpoka in se deformira
// spremeniti prvotno, dano obliko česa, preoblikovati: pritisk je železne plošče precej deformiral ; vzmet se elastično deformira / pisatelj je po potrebi realnost tudi deformiral

deformitéta -e ž ( ẹ̑ )
med. skaženost , iznakaženost : deformiteta čeljusti, hrbtenice

defórmnost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. skaženost , iznakaženost

defravdácija -e ž ( á )
knjiž. poneverba : prikriti defravdacijo ; defravdacija v podjetju

defravdánt -a m ( ā á )
knjiž. kdor kaj poneveri: ta človek je ničvrednež in defravdant

defravdántski -a -o ( ā )
pridevnik od defravdant: defravdantski uradnik

defravdírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. poneveriti : kdo bi si mislil, da bo ta človek defravdiral

deftín -a m ( ȋ )
žametu podobna močna bombažna ali volnena tkanina: temno rdeč deftin ; jopica iz deftina

deftínast -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz deftina: deftinasta jopica

degáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. star. metati , lučati : otroci degajo kamenje v vodo
2. nar., ekspr. nadlegovati, siliti v koga: O, saj ga stara dega in beza ven in ven (I. Zorec)

degazácija -e ž ( á )
teh. odstranitev plinov iz česa; razplinjenje : degazacija jekla
voj. odstranitev bojnih strupov s kemičnimi sredstvi

degazírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
teh. odstraniti pline iz česa; razpliniti : degazirati jeklo
voj. odstraniti bojne strupe s kemičnimi sredstvi

degazolináža -e ž ( ȃ )
kem. odstranjevanje propana in butana iz zemeljskega plina ali nafte: naprave za degazolinažo
// obrat, stavba za to delo: gradnja nove degazolinaže

degažírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
šport. pri nogometu brcniti ali vreči žogo iz vratarjevega prostora v igrišče: vratar je daleč degažiral

degenerácija -e ž ( á )
1. biol. spreminjanje, sprememba organa, organizma ali vrste organizmov na slabše; izrojevanje , izroditev : ugotoviti degeneracijo ; degeneracija njegovega rodu ; vzroki degeneracije
2. spreminjanje, sprememba na slabše sploh: gospodarska degeneracija ; degeneracija stila
med. obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice; distrofija

degeneracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na degeneracijo: degeneracijski znaki / degeneracijske bolezni degenerativne

degenerát -a m ( ȃ )
nav. slabš. nemoralen, pokvarjen človek:

degeneratíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na degeneracijo: degenerativne bolezni ; degenerativno obolenje srca / degenerativna sprememba

degenêrik -a m ( é )
slabš. nemoralen, pokvarjen človek: duševno razrvan degenerik / sprijeni degeneriki

degeneríranec -nca m ( ȋ )
slabš. nemoralen, pokvarjen človek: bolan degeneriranec / nemoralni degeneriranci in perverzneži

degeneríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od degenerirati: degeneriranje kulturnih rastlin / degeneriranje demokracije v tiranijo

degeneríranka -e ž ( ȋ )
slabš. nemoralna, pokvarjena ženska: označili so jo za degeneriranko

degeneríranost -i ž ( ȋ )
lastnost degeneriranega, izrojenost: degeneriranost rastline / posledica bede je bila degeneriranost in moralno propadanje

degenerírati -am tudi degenerírati se -am se nedov. in dov. ( ȋ )
1. biol. spreminjati se na slabše glede na organ, organizem ali vrsto organizmov, izrojevati se: okostje je degeneriralo ; rastlina, živalska vrsta degenerira
2. spreminjati se na slabše sploh: njegova revolucionarnost je degenerirala v birokratičnost ; disciplina se je degenerirala v anarhijo
med. celice degenerirajo njihova presnova je neurejena

degolíst -a m ( ȋ )
golist : volilna lista degolistov

degolístičen -čna -o prid. ( í )
golističen : degolistični režim ; degolistična politika / degolistično gibanje

degradácija -e ž ( á )
1. kazenska postavitev na nižji službeni položaj, navadno v vojski: po degradaciji so ga premestili na fronto ; vzrok za degradacijo častnikov je bilo njihovo vedenje / politična degradacija
2. postavitev na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave: družbena degradacija fizičnega dela ; degradacija človeka, jezika, umetnosti
gozd. degradacija gozdnih tal poslabšanje tal zaradi slabega gospodarjenja z gozdom

degradíranec -nca m ( ȋ )
kdor je degradiran: kazenska četa je bila sestavljena iz samih degradirancev

degradírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. kazensko postaviti na nižji službeni položaj, navadno v vojski: divizijsko sodišče ga je degradiralo ; degradirati častnika v navadnega vojaka ; degradirali so jo od upraviteljice v učiteljico
2. postaviti na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave: degradirati človeka na raven živali ; degradirati jezik na narečje ; degradirati filozofijo na nivo navadnega duhovičenja ; filmska realizacija je roman degradirala v kriminalno zgodbo

degresíja -e ž ( ȋ )
postopno upadanje, pojemanje: degresija davka

degresíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki postopno upada, pojema: degresivna tarifa
ekon. degresivni sistem nagrajevanja sistem nagrajevanja, po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost

degumíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od degumirati: degumiranje svile ; naprava za degumiranje tkanin

degumírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
tekst. odstraniti lepljive, klejaste sestavine iz tkanine: degumirati surovo svilo

degustácija -e ž ( á )
ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo, pokušina: po degustaciji so nekatera vina prestavili v bolj ustrezne skupine ; vinska degustacija ; degustacija peciva / priredili so razstavo in degustacijo novih specialitet

degustacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na degustacijo: degustacijska komisija / degustacijske sposobnosti degustatorja

degustátor -ja m ( ȃ )
strokovnjak za pokušnjo, pokuševalec: degustator vina ; mednarodna komisija enologov degustatorjev

degustírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
opravljati pokušnjo, pokušati: degustirati vina

deheroizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odvzeti, odstraniti, kar je herojskega: v romanu je deheroiziral vojno / jemlje smisel njegovemu junaštvu in ga deheroizira

dehidrácija -e ž ( á )
odvzem ali izguba vode iz česa: dehidracija rude, živil ; dehidracija organizma zaradi hude bolezni

dehidríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dehidrirati: dehidriranje živil ; postopek za dehidriranje

dehidríranost -i ž ( ȋ )
stanje človeka, organizma po (pre)veliki izgubi vode: dobiti infuzijo zaradi izčrpanosti in dehidriranosti

dehidrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odvzeti, odstraniti vodo iz česa: dehidrirati krmo, meso

dehidríren -rna -o prid. ( ȋ )
s katerim se dehidrira: dehidrirna aparatura ; dehidrirno sredstvo

dehniti ipd. gl. dahniti ipd.

dehtênje -a [ dəhtenje tudi dehtenje ] s ( é )
glagolnik od dehteti: dehtenje rož / poletno dehtenje narave

dehtéti -ím [ dəhteti tudi dehteti ] nedov. , dehtì tudi dêhti ( ẹ́ í )
1. knjiž. oddajati, dajati prijeten vonj; dišati : rožni grm ne dehti več ; lipa opojno dehti ; brezoseb. dehtelo je po zemlji in drevju / ekspr. v parku je dehtela pomlad
2. star. zelo želeti, hrepeneti: njeno srce je dehtelo slišati to besedo ; v njej vse dehti po ljubezni

dehtív -a -o [ dəhtiv- tudi dehtiv- ] prid. ( ī í ) knjiž.
1. dišeč , dehteč : po junijskem dežju je bil zrak dehtiv ; dehtivo cvetje ; dehtivo perilo / dehtive noči
2. ekspr. hrepeneč , poželjiv : dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje

dehtívost -i [ dəhtivost tudi dehtivost ] ž ( í )
star. močna želja, sla: neustavljiva dehtivost

dehumanizácija -e ž ( á )
odvzem, odstranitev človeških vrednot, dostojanstva; razčlovečenje : dehumanizacija človeka ; dehumanizacija umetnosti ; protest, upor zoper dehumanizacijo

dehumanizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odvzeti, odstraniti človeške vrednote, dostojanstvo; razčlovečiti : dehumanizirati človeka ; dehumanizirati umetnost

deificíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deificirati: deificiranje kraljevske oblasti ; deificiranje posameznika

deificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. poveličevati, častiti kot božanstvo: Rimljani so svoje cesarje deificirali / deificirati žensko

deifikácija -e ž ( á )
knjiž. poveličevanje, čaščenje česa kot božanstva: deifikacija življenja

deíktičen in deiktičen -čna -o [ druga oblika dêjktičən ] prid. ( í; é )
ped., v zvezi deiktična metoda metoda demonstracije:

deindeksácija -e ž ( á ) ekon.
ureditev vrednostnih razmerij, izraženih z indeksi, tako da sprememba enega ne pogojuje več spremembe drugega: deindeksacija plač ; učinki deindeksacije na socialne transferje ; deindeksacija in nižanje inflacije

deinstitucionalizácija -e ž ( á )
odvzem ustaljene, zakonske oblike: deinstitucionalizacija javnih služb

deionizácija -e ž ( á )
elektr. izginitev ionov v ionizirani snovi: povzročiti deionizacijo

deíst -a m ( ȋ )
pristaš deizma: bil je prosvetljenec in deist ; angleški deisti

deístičen -čna -o ( í )
pridevnik od deizem: deistična filozofija

de iure [ dejúre ] prisl. ( ȗ )
knjiž. pravno : priznati pravice de iure

deízem -zma m ( ī )
filoz. nazor, ki priznava boga, zanika pa njegovo vplivanje na svet: pristaš deizma ; vpliv deizma

dêj 1 -a m ( ȇ )
1. knjiž. dejanje , akt : to je ustvaril z enkratnim stvariteljskim dejem
2. filoz. kar povzroči, da kaka stvar je: dej stvari / čisti dej po tomistični filozofiji bog

dêj 2 -a m ( ȇ )
v Alžiriji, nekdaj vladar : po osvoboditvi izpod osmanske nadoblasti so v Alžiriji zavladali domači deji

dèj 3 -te in dêjte medm. ( ȅ, ȇ )
pog. daj : dej, sedi!

dejánje -a s ( ȃ )
1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo ; priznati svoje dejanje ; storiti nepremišljeno dejanje ; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost ; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje ; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje ; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju ; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju ; odlašati z dejanjem ; čas, kraj dejanja
2. pravn., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana sankcija: obdolžili so ga kaznivega dejanja ; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje ; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja ; storilec kaznivega dejanja
3. jezikosl., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja ; trenutnost glagolskega dejanja
4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit ; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere ; komedija v štirih dejanjih ; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu ; zgodba je brez osrednjega dejanja ; dramsko dejanje ; nosilec dejanja v romanu
ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje ; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
rel. Dejanja apostolov knjiga Svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve

dejánjevec -vca m ( ȃ )
sodelavec revije Dejanje: nazori dejanjevcev

dejánski -a -o prid. ( ȃ )
ki v resnici je, obstaja: povrnili mu bodo samo dejanske izdatke ; dejanski položaj ; dejanska vrednost ; ugotoviti dejansko stanje / podpora ne ustreza njihovim dejanskim potrebam
ekon. dejanska cena cena, po kateri se blago prodaja ; pravn. dejanska razžalitev

dejánskost -i ž ( ȃ )
knjiž. resničnost , stvarnost : prijeti se dejanskosti ; iluzije in dejanskost

dejánstven -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. dejanski : dejanstvena podoba našega življenja

dejánstvenost -i ž ( ȃ ) knjiž.
1. resničnost , stvarnost : prikazovanje gole dejanstvenosti ; zgodovinska dejanstvenost
2. dejavnost : književna dejanstvenost

dejánstvo -a s ( ȃ )
star. resničnost , stvarnost : imel je več sreče v mislih kot v dejanstvu / prehod iz enega dejanstva v drugo

dejáti 1 dêjem dov. , tudi dém; 2. mn. dêjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; dêj in dèj; dejál ( á ȇ ) navadno kot deležnik na -l
1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru ; dejala je, da pride jutri domov ; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno ; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi / po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali
2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti , meniti 2 : ljudje so dejali, da je prav ravnal ; oče je dejal, da se je hči pomirila ; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža
a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče ; dejal bi, da ni res, kar praviš ; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen

3. nedov. imenovati , reči : dejali so mu Peter ; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane ; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje

dejáti 2 dêjem dov. , tudi dém; 2. mn. dêjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; dêj in dèj; dejál ( á ȇ )
star., navadno kot deležnik na -l napraviti, da pride kaj na določeno mesto; dati , deti 2 : očeta so dejali na mrtvaški oder ; dejala je otroka v posteljo / vola so dejali na raženj / kam se bodo vsi ti ljudje dejali ; kam neki so se dejali? kam so šli; kje so
dejati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo ; ekspr. saj te ne bodo iz kože dejali nič hudega se ti ne bo zgodilo ; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga ; star. dejali so ga pod ključ zaprli so ga v ječo ; ekspr. v koš sem ga dejal premagal sem ga, bil sem boljši kot on ; star. nima kaj v usta dejati reven je; strada ; sončni žarki dobro dejo prijajo, koristijo ; dobro mu de, če ga hvalijo ugaja mu ; star. dobro mu je dejalo, da so ga hvalili ugajalo mu je ; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dejala ni se mogla spomniti, kdo je ; nič ne dé nič hudega; vseeno je ; ekspr. od zadrege ni vedela, kam bi se dejala kaj bi počela, kako bi se vedla
rel. dejati v sveto olje podeliti zakrament maziljenja

dejáven -vna -o prid. , dejávnejši ( ā )
ki se tvorno ukvarja s kakim delom: dejaven človek ; dejaven član organizacije / dejavno življenje / dejaven odnos med človekom in stvarnostjo ; dejavno sodelovanje, sožitje med narodi

dejávnica -e ž ( ȃ )
1. kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje; dejavnik : pomembne dejavnice stabilnosti v Evropi
2. organizirano spoznavanje kakega področja udejstvovanja z aktivno dejavnostjo udeležencev in obiskovalcev; delavnica : likovne dejavnice so sklenili s predavanjem znanega arhitekta

dejávnik -a m ( ȃ )
kar deluje, vpliva na kaj ali povzroča določeno dogajanje: ekonomski, družbeni dejavnik ; važen dejavnik v razvoju / publ. odgovorni dejavniki

dejávnost -i ž ( ā )
navadno s prilastkom delo, delanje, vezano na določeno področje: razširiti, razviti športno dejavnost ; živahna diplomatska, politična dejavnost ; razgibana kulturna dejavnost ; podtalna dejavnost ; vzgojna dejavnost šole ; založniška dejavnost ; dejavnost organizacij
// nav. mn. panoga, področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa: gospodarske, negospodarske, storitvene dejavnosti ; razvoj komunalnih dejavnosti služb, ki vzdržujejo osnovne materialne pogoje življenja v naselju / glavna, postranska dejavnost podjetja / opravljanje dejavnosti šivilje šiviljskega poklica
ekon. terciarne dejavnosti promet, trgovina, bančništvo ; šol. prostovoljne dejavnosti organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine

dejávnosten -tna -o prid. ( ā )
knjiž. dejaven , tvoren : dejavnosten odnos med človekom in stvarnostjo

dêjnost -i ž ( ȇ )
zastar. dejavnost , delovanje : opazovalna dejnost

dêjstven -a -o prid. ( ȇ ) zastar.
1. dejanski , resničen , stvaren : poglobiti se v dejstveni svet okoli sebe
2. dejaven , tvoren : dejstvena moč

dêjstvenost -i ž ( ȇ ) zastar.
1. resničnost , stvarnost : zgodovinska dejstvenost
2. dejavnost , tvornost : njegova razmišljanja so bila prava dejstvenost

dêjstvo -a s ( ȇ )
kar dejansko obstaja ali se je dejansko zgodilo: dejstva pričajo proti njegovi trditvi ; izkrivljati, ponarejati dejstva ; upoštevali so samo dejstva ; seznaniti koga z dejstvi / ekspr. omejiti se na gola, suha dejstva ; navajal je le že znana zgodovinska dejstva / publ., z oslabljenim pomenom: bolezen se je izredno hitro širila, to dejstvo je oviralo učinkovito zatiranje ; dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
pravn. pravno dejstvo dogodek, ki ima pravne posledice
// navadno v zvezi z izvršen kar je odločeno, opravljeno: o tem ne moremo več razpravljati, to je že izvršeno dejstvo
// ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: motite se, to je dejstvo ; dejstvo je, da se nanj ne moremo zanesti
zamisel je postala dejstvo se je uresničila ; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti ga s stvarmi, ko so že odločene, izvršene

dejstvovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dejstvovati: vse svoje dejstvovanje je usmeril k najvišjemu cilju ; poklicno dejstvovanje / dejstvovanje narave učinkovanje

dejstvováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. delovati : organizacija dobro dejstvuje / te besede so dejstvovale kot strela učinkovale

déka 1 -e ž ( ẹ̑ )
pog. dekagram : kupiti deset dek masla ; tri kile in šestdeset dek / vrzi na tehtnico še eno deko utež za en dekagram

déka 2 -e ž ( ẹ̑ )
pog. (volnena) odeja: pokriti se z deko ; ogrniti konja z deko

deka... ali déka... in deka... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na deset: dekagram

dekabríst -a m ( ȋ )
pripadnik ruskega plemiškega gibanja proti carizmu ali udeleženec decembrske vstaje leta 1825: upor dekabristov

dekabrístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na dekabriste: dekabristično gibanje

dekabrístovski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekabriste: dekabristovski upor

dekáda -e ž ( ȃ )
doba desetih časovnih enot, navadno dni: izdelati plan po dekadah in dnevih ; tretja dekada v mesecu / prve dekade našega stoletja desetletja
elektr. kondenzatorska dekada skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati ; zgod. dekada teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni

dekáden -dna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na dekado: dnevne, dekadne in mesečne planske naloge ; dekadna poročila
2. mat. ki ima za osnovo število deset, desetiški: dekadni način štetja ; dekadni sistem
elektr. dekadni kondenzator kondenzator, ki ima več kondenzatorskih dekad

dekadénca -e ž ( ẹ̑ )
1. propad , propadanje , nazadovanje : nemoralnost in dekadenca ; intelektualna dekadenca ; dekadenca družbe, režima
2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem: francoska dekadenca ; pesnik, predstavnik dekadence

dekadénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
dekadenten : dekadenčna literatura, slika ; dekadenčne pesmi / dekadenčni plesi

dekadènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. predstavnik dekadentne umetnosti: ta pesnik je bil dekadent
2. knjiž., ekspr. propadajoč, propadel človek: degeneriranci in dekadenti

dekadénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dekadenco: dekadentni pojavi v kulturi ; dekadentno plemstvo / pesniki dekadentne literarne smeri ; dekadentna umetnost

dekadentízem -zma m ( ī )
lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem; dekadenca

dekadéntnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost dekadentnega: dekadentnost pesmi / dekadentnost filma / politična dekadentnost

dekadêntski tudi dekadéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na dekadente: dekadentski krožek / dekadentska književnost dekadentna

dekadêntstvo tudi dekadéntstvo -a s ( ē; ẹ̄ )
značilnosti dekadence: dekadentstvo družbe / v tej pesmi je mnogo dekadentstva

dekádičen -čna -o prid. ( á )
mat. ki ima za osnovo število deset, desetiški: dekadični številski sistem ; dekadično število

dekádika -e ž ( á )
mat. aritmetika v dekadičnem številskem sistemu:

dékagrám -a m ( ẹ̑-ȃ )
utežna mera, stotina kilograma: kava v vrečicah po dvajset dekagramov [dag]

dekalcinácija -e ž ( á )
med. izguba, izgubljanje kalcija iz kosti, zob: dekalcinacija med nosečnostjo

dekalóg -a m ( ọ̑ )
rel. deset božjih zapovedi: načela, izražena v dekalogu

dekamerónski -a -o prid. ( ọ̑ )
tak kot v Boccacciovem Dekameronu: film je zgrajen po dekameronskem načinu pripovedovanja zgodbe

dekàn in dekán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. predstojnik fakultete: voliti dekana ; dekan filozofske fakultete
2. predstojnik dekanije: župan in dekan sta bila v mestecu najvažnejši osebi
rel. stolni dekan kanonik, za stopnjo nižji od prošta

dekanát -a m ( ȃ )
1. urad predstojništva fakultete: oddati prijavnico v dekanatu ; prostori dekanata ; tajništvo dekanata / dekanat medicinske fakultete predstojništvo
2. zastar. dekanija : nadškofijo so razdelili na dekanate

dekanátski -a -o ( ȃ )
pridevnik od dekanat: dekanatska pisarna

dekánica -e ž ( ȃ )
predstojnica fakultete: fakulteto zastopa dekanica

dekaníja -e ž ( ȋ )
upravna enota Katoliške cerkve, ki obsega več župnij: konferenca vseh župnikov iz dekanije

dekaníjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekanijo: dekanijski urad ; dekanijski pevski zbor ; dekanijska cerkev / dekanijska konferenca

dekánja -e ž ( ā )
predstojnica fakultete: dekanja se pri oblikovanju študijskega programa zavzema za interdisciplinarnost ; dekanja fakultete

dekánka -e ž ( ȃ )
1. predstojnica fakultete; dekanja , dekanica : nova dekanka še ni nastopila svojega mandata ; dekanka fakultete za farmacijo
2. agr. zelo debela, okusna hruška: prodajati dekanke / julijska dekanka

dekanovánje -a s ( ȃ )
opravljanje dekanskih poslov: dolgoletno dekanovanje

dekanováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti predstojnik fakultete: predavati in dekanovati na visoki šoli
2. biti predstojnik dekanije: tam je župnikoval in dekanoval vse do upokojitve

dekánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dekane: opravljati dekanske posle / po več letih župnikovanja je dosegel dekansko čast

dekánstvo -a s ( ȃ )
naslov, dejavnost dekanov: zaradi bolezni ni hotel prevzeti dekanstva

dekantíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dekantirati:

dekantírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. odlivati bistro tekočino z usedline:

dekapírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
metal. čistiti oksidno plast s kovine z luženjem: pred barvanjem se pločevina dekapira

dekarbonizácija -e ž ( á )
metal. odstranitev, odvzem ogljika iz jekel in zlitin; razogljičenje : dekarbonizacija spojin

dekarbonizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
metal. odstraniti, odvzeti ogljik iz jekel in zlitin; razogljičiti

dekartelizácija -e ž ( á )
odprava, odpravljanje kartelov: izvesti dekartelizacijo ; politika dekartelizacije industrijskih podjetij

dekatírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
tekst. odvzeti tkanini lesk s paro ali z vročo vodo: dekatirati blago

dékavec -vca m ( ẹ́ )
pog. avtomobil ali motorno kolo nemške tovarne DKW: ima novega dekavca

dékelce -a [ dekəlce ] s ( ẹ̄ )
star. dekletce : za roko je vodil neznatno dekelce ; naše malo dekelce

dékelski -a -o [ dekəlski ] ( ẹ̄ )
pridevnik od dekla: dekelska soba

dékla -e ž ( ẹ́ )
stalno najeta ženska na kmetiji za pomoč pri gospodinjskih in kmečkih delih: imajo deklo in hlapca ; šla je (služit) za deklo k bogati hiši / kravja dekla ki skrbi za krave ; velika dekla ki vodi druge dekle na kmetiji
ekspr. bila je vsem za deklo vsem je morala streči, pomagati ; star. božja dekla smrt

dekláča -e ž ( á )
nav. slabš. dekle : deklača z dolgimi nogami

deklamácija -e ž ( á )
1. umetniško podajanje (pesniškega) teksta na pamet: poslušati deklamacijo ; izbrali so ga za deklamacijo na proslavi / zborna deklamacija / na sporedu sta bili dve deklamaciji
2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje: govornikove deklamacije ; politična deklamacija

deklamacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deklamacijo: deklamacijski ritem / deklamacijski večer
glasb. deklamacijsko petje petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati

deklamatívnost -i ž ( ȋ )
deklamatoričnost , deklamatorstvo : patetika in deklamativnost

deklamátor -ja m ( ȃ )
kdor deklamira: nastopili so pevci in deklamatorji ; dober deklamator / slabš. deklamatorji in demagogi

deklamatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
1. ki se da deklamirati: lahke in deklamatorične pesmi / deklamatorični slog deklamatorski
2. slabš. vznesen, a vsebinsko prazen: izumetničena deklamatorična proza

deklamatóričnost -i ž ( ọ́ )
slabš. vsebinsko prazna vznesenost: njegovi poeziji so očitali deklamatoričnost

deklamátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki deklamira: odlična deklamatorka

deklamátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na deklamatorje: deklamatorski nastop / deklamatorski slog, ton / lažni deklamatorski patos

deklamátorstvo -a s ( ȃ )
slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca

deklamíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deklamirati: deklamiranje prve kitice mu je delalo težave / gostobesedno deklamiranje

deklamírati -am nedov. ( ȋ )
1. umetniško podajati (pesniški) tekst na pamet: učenec je zelo lepo deklamiral ; deklamirati pesem, verze ; deklamirati na proslavi / ekspr. tako zna, da kar deklamira
2. slabš. vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti: deklamirati o pravici

deklamovánka -e ž ( á )
knjiž. pesem, namenjena za deklamiranje: deklamovanka in hejslovanska budnica

deklamováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. deklamirati : deklamovati pesem / deklamuje o vzvišenih nalogah človeka

deklarácija -e ž ( á )
1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo
// ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti ; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu
2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke
ekon. carinska deklaracija pisna izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini

deklaracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deklaracijo: deklaracijske teze
zgod. deklaracijsko gibanje gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija

deklaránt -a m ( ā á )
kdor poda, predloži deklaracijo: podpisani deklaranti / carinski deklarant uslužbenec v podjetju, ki sestavlja carinske deklaracije

deklaratíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. tak kot v deklaracijah: potrditi v jasni deklarativni obliki ; deklarativne pesmi ; pesnikova izpoved je včasih preveč deklarativna
2. ekspr. ki temelji na besedah, ne na dejanjih: problem se bo rešil z delom, ne z deklarativnimi nastopi ; ti ukrepi so imeli zgolj deklarativen pomen
pravn. deklarativna odločba odločba, ki le ugotavlja obstoječe pravno stanje

deklaratívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost deklarativnega: deklarativnost pesmi ; programska deklarativnost / ekspr.: pri reševanju problema so ostali le pri deklarativnosti ; papirnata deklarativnost

deklaratóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
pravn., v zvezi deklaratorna sodba sodba, s katero se obtožba zavrne:

deklarírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. javno izraziti, razglasiti: deklarirati človekove pravice ; stranka je deklarirala svoj program in nazor
// ekspr. izjaviti, razglasiti sploh: s temi besedami je deklariral svojo maščevalnost
2. navesti podatke o pošiljki: deklarirati tovor na ladji

deklasácija -e ž ( á )
prehod iz določenega družbenega razreda v nižji razred: družbena deklasacija

deklasíranec -nca m ( ȋ )
1. deklasiran človek: plemiški deklasiranec ; socialni deklasiranec
2. ekspr. moralno propadel človek: zablodil je med deklasirance londonskega predmestja

deklasíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost deklasiranega: družbena deklasiranost intelektualcev

deklasírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
preiti iz določenega družbenega razreda v nižji razred: obubožano plemstvo se je deklasiralo

deklè -éta s , im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta ( ȅ ẹ́ )
1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta ; razvila se je, zrasla je v lepo dekle ; mlado, preprosto, veselo dekle ; kmečko dekle ; dekle, zrelo za možitev
// ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle ; staro dekle
2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje
// pog. hči : mati je dekle bolj razvajala kot fanta ; imajo več deklet ; skrbela je za vzgojo svojih deklet
3. mlada neporočena ženska, ki je v ljubezenskem odnosu do druge osebe, navadno fanta: ima dekle ; predstavil je svoje dekle
4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta
5. s prilastkom vlačuga , prostitutka : druži se z lahkimi, poceni dekleti ; pocestno dekle / dekle na poziv prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv

deklétce -a s ( ẹ̑ )
1. drobna, majhna deklica: pred izložbo je stalo suhljato dekletce in navdušeno opazovalo igrače ; v naročju je držala dekletce s svetlimi laski
2. ekspr. dekle : njegova nevesta je plašno, rahlo dekletce

deklétov -a -o ( ẹ́ )
svojilni pridevnik od dekle: dekletova veselost je prehajala tudi na druge

déklica -e ž ( ẹ́ )
1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice ; zgubila se je štiriletna deklica ; drobna deklica s črnimi kitkami ; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki
2. ekspr. dekle : rad je dvoril prikupnim deklicam ; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki

deklìč -íča m ( ȉ í )
ekspr. dekle : bila je tak deklič, da se je vsak rad ozrl za njo ; neugnan, živahen deklič / kot nagovor no, deklič, kam greš / take ni, kot je moj deklič

deklíček -čka m ( ȋ )
ljubk. deklica , dekle : ne cmeri se, saj nisi dekliček ; največji dekliček v skupini se je opogumil in odgovoril ; bila je vražji dekliček, kar bliskala je z očmi

dekličevánje -a s ( ȃ )
knjiž. udeleževanje v družabnem življenju deklet na vasi: mladi vdovi so očitali dekličevanje

dékličin -a -o ( ẹ̄ )
svojilni pridevnik od deklica: predstavili so dekličino mater ; izvedel je za dekličino ime

deklíčji -a -e prid. ( ȋ )
dekliški : okrogli dekličji obrazi ; dekličja narava

deklína -e ž ( í )
1. slabš. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle : prizadeval si je spraviti deklino k pameti ; le čakaj, deklina, to se ti bo še maščevalo
2. ekspr. krepko, postavno dekle: je taka deklina, da je vsakemu delu kos ; zdrava kmečka deklina
3. nar. vzhodno dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle : zbrale so se dekline iz vse vasi
4. s prilastkom vlačuga , prostitutka : javne, pocestne, vojaške dekline

deklinácija -e ž ( á )
1. jezikosl. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev : imenska, zaimenska deklinacija
2. fiz., navadno v zvezi z magneten odklon magnetne igle od smeri sever–jug: izmeriti deklinacijo ; magnetna deklinacija znaša 15 stopinj / zahodna deklinacija

deklinacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deklinacijo: deklinacijska končnica / deklinacijski kot ; deklinacijska igla

deklínica -e ž ( í )
nar. vzhodno dekle , deklica : k delu je priganjala tudi deklinico

dekliníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deklinirati: dekliniranje zaimkov

deklinírati -am nedov. ( ȋ )
jezikosl. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjati : deklinirati samostalnik

deklíščina -e ž ( ȋ )
pogostitev, na katero povabi nevesta pred poroko svoje prijateljice: povabiti na dekliščino

deklíški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekleta ali deklice: slišal se je smeh in veseli dekliški glasovi / dekliška leta / dekliški časopis ; dekliška soba ; dekliška šola / dekliški priimek priimek, ki ga ima ženska po starših

deklíškost -i ž ( ȋ )
lastnosti, značilnosti dekleta: obdajala jo je privlačna dekliškost ; komaj prebujena dekliškost / knjiž. vzcvetela je v vsej svoji dekliškosti dekliški lepoti

deklíštvo -a s ( ȋ )
dekliška doba v življenju ženske: imela je brezskrbno deklištvo / v njej se je začelo prebujati deklištvo dekliškost

dekóder -ja m ( ọ̄ )
teh. naprava za dekodiranje, navadno kot del računalnika ali programske opreme, odkodirnik: digitalni dekoder ; vgrajeni dekoder ; dekoder za teletekst

dekodíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dekodirati: dekodiranje signalov ; naprava za dekodiranje
knjiž. dekodiranje besedila razumevanje, dojemanje njegovega pomena, vsebine

dekodírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
teh. razpoznati kodirane podatke: dekodirati signale / dekodirati podatke
knjiž. dekodirati besedilo, sporočilo razumeti, dojeti njegov pomen, vsebino

dekodírnik -a m ( ȋ )
teh. odkodirnik : dekodirnik in primerjalnik

dekofeinizíran -a -o prid. ( ȋ )
ki ima odvzet, odstranjen kofein: dekofeinizirana pijača / dekofeinizirana kava

dekókt -a m ( ọ̑ )
knjiž. pijača, ki se pripravi s kuhanjem (zdravilnih) rastlin; zvarek 2 : spiti dekokt ; dekokt iz kamilic

dekolonizácija -e ž ( á )
odprava, odpravljanje kolonializma: popolna, postopna dekolonizacija ; proces dekolonizacije

dekolté -êja m ( ẹ̑ ȇ )
velik izrez pri ženski obleki: globok dekolte je razkrival prsi ; toaleta s hrbtnim dekoltejem ; prevelik dekolte / dama v dekolteju v obleki z dekoltejem
// del telesa, ki ga ta izrez razgalja: zagorel dekolte ; pege na dekolteju

dekoltírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti velik izrez pri ženski obleki: dekoltirati obleko

dekomisíja -e ž ( ȋ )
postopek, s katerim se razstavi odslužena naprava, objekt na dele; razgradnja : meddržavni sporazum naj bi uredil vprašanje dekomisije odpadkov / dekomisija jedrske elektrarne

dekomisíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekomisijo: dekomisijski postopek ; dekomisijski sklad ; dekomisijska sredstva

dekompenzácija -e ž ( á )
med. oslabljena zmogljivost organa: dekompenzacija srca

dekompenzírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
slabiti zmogljivost organa: bolezen dekompenzira srce

dekomponírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. razstaviti , razčleniti : dekomponirati besedo

dekompozícija -e ž ( í )
knjiž. razstavitev , razčlenitev : dekompozicija predmeta v likovni umetnosti / dekompozicija kulture razkroj

dekompresíja -e ž ( ȋ )
teh. zmanjševanje ali preprečevanje kompresije: dekompresija v motorju / potapljač mora po delu v globini skozi vse faze dekompresije

dekompresíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekompresijo: dekompresijski ventil ; dekompresijska komora komora, v kateri prebije potapljač nekaj časa po delu pod vodo ; dekompresijska priprava dekompresor

dekomprésor -ja m ( ẹ̑ )
teh. priprava za zmanjševanje ali preprečevanje kompresije v valju motorja:

dekomprimírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. zmanjšati tlak, sprostiti pritisk: komprimirani plini v jeklenki za potapljače se pred vdihom vsakokrat dekomprimirajo
2. rač. spremeniti datoteko iz zgoščene v prvotno, nezgoščeno obliko: dekomprimirati arhiv, datoteko

dekomunizácija -e ž ( á )
odpravljanje politike, ideologije komunističnih režimov: dosledno izpeljati dekomunizacijo ; proces dekomunizacije ; zakon o dekomunizaciji

dekoncentrácija -e ž ( á )
prenehanje, odprava koncentracije: dekoncentracija vojaških enot / dekoncentracija oblasti, poslov / dekoncentracija pozornosti

dekoncentracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekoncentracijo: dekoncentracijske sile v razvoju industrije

dekoncentrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpraviti koncentracijo: dekoncentrirati vojaške enote / pogoste motnje pri snemanju so igralce dekoncentrirale

dekonspirácija -e ž ( á )
prenehanje konspiracije: zapustili so taborišče zaradi dekonspiracije

dekonspirírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
povzročiti prenehanje konspiracije: zaradi premajhne pazljivosti so dekonspirirali partizansko bolnišnico

dekontaminácija -e ž ( á )
voj. odstranitev bojnih strupov, radioaktivnih snovi: opravljati dekontaminacijo ; biološka dekontaminacija ; kemična dekontaminacija degazacija

dekontaminírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odstraniti škodljivo snov, zlasti kemično, biološko ali radioaktivno: okolico elektrarne je bilo treba dekontaminirati ; dekontaminirati območje, poslopje

dekór -a in -ja m ( ọ̑ )
1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: barve izložbenega dekora ; ločevanje dekora od arhitekture ; nagrada za najlepši dekor / prikupen dekor za na mizo / ekspr. film je poln operetnega dekora
2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmski, gledališki, odrski dekor ; film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora
3. knjiž. ugled , čast , dostojanstvo : njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor

dekorácija -e ž ( á )
1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: lepa, razkošna dekoracija ; cvetlična dekoracija ; stenska dekoracija ; dekoracija dvorane, stropov ; dekoracija na blagu ; košarico je obesila na steno kot dekoracijo / ta slika je prazna dekoracija
// dekoriranje : ukvarjati se z dekoracijo ; strokovnjak za dekoracijo izložbe, stanovanja
2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmska, odrska dekoracija

dekoracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekoracijo: dekoracijska obrt ; dekoracijsko blago dekorativno / dekoracijska vaja preizkus likovne opreme na odru; tehnična vaja

dekoratêr -ja m ( ȇ )
kdor se poklicno ukvarja z dekoriranjem: dekorater izložb ; dekorater modernih stanovanj / odrski dekorater delavec, ki postavlja likovno opremo na odru / nav. slabš. ta slikar je v bistvu dekorater

dekoratêrka -e ž ( ȇ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z dekoriranjem:

dekoratêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na dekoraterje ali dekoraterstvo: opravljati dekoraterska dela ; dekoraterska tehnika

dekoratêrstvo -a s ( ȇ )
dejavnost dekoraterjev: posvetil se je dekoraterstvu

dekoratíven -vna -o prid. ( ȋ )
namenjen olepšavi, okrasen: dekorativni elementi ; dekorativna keramika, pisava ; dekorativne tkanine / dekorativna umetnost ; dekorativno slikarstvo / Japonke so zelo dekorativne v svojih kimonih / nav. slabš.: dekorativne fraze ; ta pesem je zgolj dekorativna

dekoratívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost dekorativnega: plastična dekorativnost ; dekorativnost blaga / ekspr. umetnost je zdrknila v golo dekorativnost

dekoríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dekorirati: ukvarjati se z dekoriranjem ; dekoriranje sten

dekorírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati dekoracijo, krasiti: dekorirati stanovanje / dekorirati oder za proslavo

dekórum -a m ( ọ̑ )
knjiž. ugled , čast , dostojanstvo : varoval je dekorum diplomatskega uradnika

dekrepíden -dna -o prid. ( ȋ )
knjiž. onemogel , izžit : dekrepiden alkoholik

dekrepíten -tna -o prid. ( ȋ )
knjiž. onemogel , izžit

dekrét -a m ( ẹ̑ )
uradna listina, ki ureja službeno razmerje, odločba: zaprosil je za službo in kmalu dobil dekret ; izdati, podpisati dekret ; prejel sem dekret, da sem odpuščen iz službe ; nastavitveni, premestitveni dekret
// odredba , ukaz : ustanoviti šolo z dekretom / ekspr. takega stanja ni mogoče odpraviti z dekretom

dekretál -a m ( ȃ )
rel., v srednjem veku papeško pismo o rešitvi kakega cerkvenopravnega vprašanja: knjiga dekretalov

dekretálije -lij ž mn. ( á ȃ )
rel., v srednjem veku zbirka dekretalov: citati iz dekretalij

dekretíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dekretirati: mislil je, da lahko naloge reši le z dekretiranjem ; administrativno, birokratsko dekretiranje

dekretírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
predpisati, določiti z dekretom, odrediti: dekretirati reforme ; vlada je dekretirala vrsto ukrepov / dekretirati koga na novo službeno mesto / ekspr. pravice ni mogoče zmeraj dekretirati

dekriminalizácija -e ž ( á )
1. prenehanje obravnavanja česa kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizacija ne pomeni tudi legalizacije prostitucije ; dekriminalizacija marihuane
2. prenehanje obravnavanja koga kot prestopnika, kriminalca: dekriminalizacija uživalcev drog, zasvojencev

dekriminalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. prenehati obravnavati kaj kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizirati prostitucijo, uživanje mamil
2. prenehati obravnavati koga kot prestopnika, kriminalca: dopolnjeni predlog zakona dekriminalizira samo osebe, ki se vdajajo prostituciji

dekristjanizácija -e ž ( á )
knjiž. opuščanje, odpravljanje krščanskega: dekristjanizacija v mestih

dekstrín -a m ( ȋ )
kem. z encimi, s kislino ali praženjem delno razgrajen škrob: v ustih se začne presnavljati škrob v sladkor in dekstrin ; pražen dekstrin ; lahko prebavljivi dekstrin

dekstrinizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
kem. spremeniti v dekstrin: dekstrinizirati moko, škrob

dekstrínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dekstrin: dekstrinska raztopina / dekstrinsko lepilo

dekstróza -e ž ( ọ̑ )
kem. monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi; glukoza

dekúbitus -a m ( ȗ )
med. rana na telesu, nastala zaradi dolgega ležanja; preležanina : dekubitus na hrbtu

dekúrija -e ž ( ú ) pri starih Rimljanih
1. vojaška enota desetih konjenikov: nad upornike so poslali dve dekuriji
2. občinski upravni svet v mestih:

dekúrion -a m ( ū ) pri starih Rimljanih
1. poveljnik vojaške enote desetih konjenikov: ranjeni dekurion
2. član občinskega upravnega sveta v mestih: voliti dekurione

dél -a [ tudi deu̯ ] m ( ẹ̄ )
1. kar nastane z delitvijo celote: razdeliti hlebec na dva dela ; deseti del celote ; večji, manjši del / film v dveh delih ; vsebina drugega dela romana / v devetih delih bencina raztopiti en del parafina ; pren. v tem mestu sem pustil del sebe
2. kar z drugimi sestavinami tvori celoto in ima navadno samostojno nalogo: razstaviti stroj na glavne dele ; kupovati motor po delih ; nadomestni, rezervni del ; posamezni deli aparata ; sestavni deli avtomobila / deli telesa
3. z rodilnikom kar predstavlja krajevno, področno, časovno omejitev česa: prišli so iz raznih delov dežele / vzhodni del Azije ; publ. nevarno žarišče vojne v tem delu sveta / streha se znižuje proti zadnjemu delu avtomobila ; brada mu pokriva spodnji del obraza ; nadzemni del rastline ; zgornji del stavbe je razsvetljen ; obodni del pri kolesu ; del lista, kjer vstopa glavna žila / jutro je najlepši del dneva / to je le del celotnega problema
ekon. gibljivi del plače ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške
// z oslabljenim pomenom izraža količinsko omejitev: večji del izdelkov izvažajo ; velik del ljudi tega ne ve ; del vaščanov se vozi na delo v mesto ; glavni del življenja je prebil v tujini
4. delež : vsak od dedičev je dobil enak del / tudi on je prispeval svoj del k uspehu
star. dobil je svoj del prestopku primerno kazen ; zastar. za moj del je ničvrednež po mojem mnenju ; star. za ta del bi bilo bolje, če bi ostal doma kar se tega tiče, v tem primeru ; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa ; ekspr. opravil je levji del posla največji del posla ; delali so večji del ponoči večinoma, po večini

délanec -nca m ( ẹ̑ )
vino, narejeno iz tropin, sladkorja in vode: pri hiši je samo še nekaj delanca

délanezmóžnost -i ž ( ẹ́-ọ́ )
knjiž. nezmožnost za delo: delna, popolna delanezmožnost

délanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od delati: delanje čevljev / pripomoček za delanje črt / jezilo ga je delanje šal na prijateljev račun

delát -a m ( ȃ )
pravn. kdor je z oporoko ali po zakonu določen za dediča:

délati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati ; dela od jutra do večera ; vse življenje je delal ; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni ; delati fizično, umsko ; pridno, težko delati ; na roko delati ročno ; učiti otroka delati ; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor ; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / dela za narod ; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela ; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo ; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela ; vse naprave odlično delajo delujejo
2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu ; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga ; dela v sprejemnem oddelku ; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni ; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne ; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami ; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi
3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto ; delati dopis sestavljati ; delati nov most čez reko graditi ; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto ; delati nalogo pisati ; razstavo smo delali dva dni ; začeli smo delati temelje stavbe ; delati cesto s stroji ; delati jamo z lopato ; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga / dal je delat plašč ; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati , izdelovati : tovarna dela le športne čevlje ; delati električne aparate za izvoz ; delati stroje / v Idriji delajo čipke ; pozimi delajo drva ; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati , napravljati : gumi delamo iz kavčuka ; vino se dela iz grozdja
4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan ; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču ; zmeraj kaj dela, da moti druge ; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja ; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže ; delati korake korakati ; delati grehe grešiti ; delati izpit, maturo ; delati kompromise, napake ; delati kupčije kupčevati ; delati nemir ; delati šale šaliti se ; delati zločine
5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu ; veter dela valove ; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco ; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo ; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici ; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno ; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo ; delati kaj toplo ; delati kaj bolj lepo lepšati / pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje ; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti
6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano ; vsi motorji delajo so v pogonu ; srce mu je začelo delati utripati, biti / za stranke delamo od desete do dvanajste ure ; pošta ne dela ; uredništvo danes ne dela ; državni zbor med počitnicami ne dela ne zaseda ; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati , delovati : strup je začel hitro delati
7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami ; rad bi videl, kako bo delal z njo ; ne smemo tako delati z maternim jezikom ; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav ; zmeraj dela po vesti ; delati v skladu s predpisi
delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga ; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam ; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati ; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi ; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo ; on dela razlike ne ravna z vsemi enako ; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede ; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali ; pog. to mi dela skomine vzbuja želje ; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati ; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino ; delati moram še po urah po končanem delovnem času ; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa ; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis ; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin ; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati ; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti ; preg. kdor ne dela, naj ne je ; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti ; vaja dela mojstra
fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza ; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage ; šport. delati stojo stati na rokah

délavček -čka m ( ẹ́ )
manjšalnica od delavec: mali delavčki so se kmalu naveličali delati / slabš. kaj bo takle delavček

délavčev -a -o ( ẹ́ )
pridevnik od delavec: delavčev ekonomski in socialni položaj ; delavčev zaslužek ; delavčeva delovna storilnost

délavec -vca m ( ẹ́ )
1. kdor poklicno opravlja kako fizično delo: njegov oče je delavec ; najeti, odpustiti delavca ; cestni, gozdni, poljski, pristaniški, tovarniški delavec ; brezposeln, sezonski delavec ; kvalificiran delavec ; mezdni delavec ; ročni delavec ; scenski delavec ki postavlja, spreminja in podira sceno ; delavec v proizvodnji ; sindikat delavcev v zdravstveni negi / pri nas imamo danes delavce za fizično delo najete ljudi
2. s prilastkom kdor poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: družbeni, duševni, filmski, kulturni, politični, zdravstveni, znanstveni delavec ; javni delavec
3. kdor dela sploh: v jezikoslovju potrebujemo še mnogo delavcev / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati ; ekspr. ta je pa delavec!
zool. nekrilati, spolno nerazviti samec pri termitih

délaven -vna -o prid. , délavnejši ( ẹ́ )
ki rad dela: delaven človek ; njegova mati je zelo delavna ; delaven kot mravlja / ekspr. delavne roke
// dejaven , aktiven 2 : delavni in pasivni člani društva ; vsi smo bili mrzlično delavni

délavka -e ž ( ẹ́ )
1. ženska, ki poklicno opravlja kako fizično delo: sprejeti v službo tri delavke ; nekvalificirana delavka ; tovarniška delavka ; delavka udarnica
2. s prilastkom ženska, ki poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: kulturna, prosvetna delavka ; socialna delavka ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom ; terenska delavka
3. ženska, ki dela sploh: na vseh področjih potrebujemo mnogo pridnih delavcev in delavk / ekspr. ta pa je delavka!
4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek spolno nerazvita samica pri čebelah, mravljah: delavke in matica ; čebela delavka

delávnica -e ž ( ȃ )
1. prostor, v katerem se kaj izdeluje ali popravlja: najeti delavnico ; avtomehanična, čevljarska, mehanična, mizarska delavnica ; gledališke delavnice delavnice, v katerih se izdeluje scenska in kostumska oprema ; pren. pogled v duhovno delavnico slavnega filozofa ; velikanska delavnica narave
2. obrat, manjše podjetje, ki kaj izdeluje ali popravlja: oženil se je in odprl delavnico ; mnogo naših tovarn je zraslo iz obrtnih delavnic / dognano je, da so vse te slike delo iste slikarske, umetniške delavnice / prisilna delavnica nekdaj zavod, v katerega so sodišča po prestani kazni oddajala delomrzne kaznjence
3. organizirano spoznavanje kakega področja udejstvovanja z aktivno dejavnostjo udeležencev in obiskovalcev: likovna, ustvarjalna delavnica ; otroška delavnica ; udeleženci posameznih delavnic so predstavili svoje delo / tematska delavnica

delávničen -čna -o ( ȃ )
pridevnik od delavnica: delavnično poslopje

délavnik -a m ( ẹ́ )
1. dan, ko se dela: delajo ob delavnikih in praznikih ; krčma je ob delavnikih bolj prazna ; na delavnik nima nihče časa
2. ustaljeno število delovnih ur v enem dnevu: osemurni delavnik ; skrajšan delavnik / dvainštirideseturni delavnik delovni teden, v katerem se dela dvainštirideset ur

délavniški 1 -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na delavnik: delavniška obleka

delávniški 2 -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na delavnico: delavniški prostor / delavniška miza

délavnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost delavnega človeka: vsi so ga cenili zaradi njegove delavnosti ; vzgajati mladino k delavnosti
// dejavnost : dopolnilna delavnost podjetja ; pisateljska, politična delavnost ; sledovi človeške delavnosti

delavóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
voljen delati: k delu je treba pritegniti delavoljne in poštene ljudi / mladi delavoljni kadri

delavóljnost -i ž ( ọ́ )
lastnost delavoljnega človeka: delavoljnost posameznikov je rodila uspehe

délavski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na delavce: delavske hiše ; delavska obleka / delavski razred ; delavska stranka ; delavske množice ; boj za delavske pravice ; delavsko gibanje ; delavsko-kmečka oblast / delavska knjižica delovna knjižica ; delavska univerza ljudska univerza / delavski svet v socializmu samoupravni organ v gospodarski delovni organizaciji ; delavsko samoupravljanje v socializmu odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju gospodarske delovne organizacije / delavski zaupnik nekdaj oseba, ki so jo izbrali delavci, da bi zastopala njihove koristi pri lastniku proizvajalnih sredstev

délavstvo -a s ( ẹ́ )
delavci : izboljšanje življenjskih razmer delavstva ; kampanja za vpisovanje delavstva v organizacijo / delavstvo se je pričelo uveljavljati kot politični faktor ; delavstvo in meščanstvo

delazmóžen -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zmožen za delo: v vasi je trideset delazmožnih ljudi / bil je nadarjen in delazmožen uradnik sposoben

delazmóžnost -i ž ( ọ́ )
zmožnost za delo: skrbeti za zdravje in delazmožnost ; zmanjšana delazmožnost

delažêljen -jna -o prid. ( é ē )
željen delati: delaželjni ljudje / delaželjen temperament

délce -a s ( ẹ̄ )
ekspr. manjše umetniško, literarno delo: to je njegovo prvo delce ; izvajali so tudi zelo zanimivo glasbeno delce

délček -čka m ( ẹ̄ )
manjšalnica od delec: to je le delček celote ; ekspr. zgodilo se je v delčku sekunde / delček mehanizma

délčič -a m ( ẹ̄ )
ekspr. delček : delčič snovi / razstavil je stroj do najmanjšega delčiča

deleátur -ja m ( ȃ )
tisk. grafično znamenje, ki nakazuje izpustitev, črtanje česa, zlasti pri korekturah: napisati na rob odstavka deleatur [ϑ]

délec -lca m ( ẹ̄ )
majhen del: poškodoval ga je delec granate / ekspr. to se je zgodilo v delcu sekunde / en delec vodika in en delec klora / razstaviti stroj na dele in delce
fiz. delci alfa in alfa delci jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju ; osnovni ali elementarni delec najmanjši del snovi ali energije ; geogr. delci na pravilne dolge in ozke parcele razdeljeno kmetijsko zemljišče

delegácija -e ž ( á )
skupina ljudi, izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov, odposlanstvo: poslati, sestaviti, sprejeti delegacijo ; izvolili so ga v delegacijo ; parlamentarna, vladna delegacija ; šef, vodja delegacije
pravn. voliti odbornike po načelu delegacije v socializmu po delegatskem volilnem sistemu ; delegacija prenos pristojnosti od enega organa na drugega

delegácijski tudi delegacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na delegacijo: vsi člani so svojo delegacijsko nalogo dobro opravili / delegacijske volitve

delegát -a m ( ȃ )
kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov, odposlanec: delegati so razpravljali o dosedanjem delu ; izvoliti delegata ; poslati svojega delegata na kongres ; delegat občanov ; partijski delegat
rel. apostolski delegat

delegátka -e ž ( ȃ )
ženska, ki je izbrana in pooblaščena za zastopanje določenih interesov, odposlanka: delegatke na kongresu ; zbrala se je množica delegatov in delegatk

delegátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na delegate, odposlanski: delegatsko zborovanje
pravn. delegatski volilni sistem v socializmu volilni sistem, po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti

delegíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od delegirati: pravica do delegiranja članov v nadzorni svet

delegírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izbrati, določiti koga za delegata: vsaka organizacija delegira po enega člana ; delegirali so ga kot svojega zastopnika
pravn. prenesti pristojnost od enega organa na drugega

delektírati se -am se nedov. ( ȋ )
knjiž. zelo se zabavati, uživati: delektiral se je ob grotesknem humorju

delén 1 -a m ( ẹ̑ )
tekst. volnena, včasih tudi bombažna tkanina, navadno za ženske obleke: halja iz temno modrega delena

délen 2 -lna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki obsega, predstavlja samo del česa: delni sončni mrk
2. ki ne obstoji v popolni meri: akcija je imela samo delen uspeh ; delna prepoved jedrskih poskusov ; to je samo delna rešitev / očeta je zadela delna kap ; delna oblačnost ; delno znanje jezika
pravn. delna pomilostitev pomilostitev, pri kateri je obsojencu odpuščen le del kazni ; šol. delni izpit izpit, ki obsega del snovi zaključnega izpita

delete -a [ dilít ] m ( ȋ )
tipka na tipkovnici za brisanje računalniško napisanega ali narisanega, brisalka: pritisniti delete

délež -a m ( ẹ̑ )
1. kar ob delitvi česa odpade na posameznika: vsak bo dobil svoj delež ; zahteval je svoj delež ; delež od dobička / imeti delež po očetu ; izplačal je bratu njegov delež del dediščine / publ.: glavni delež celotnega uvoza odpade na naše podjetje ; nositi delež odgovornosti del / kapitalski delež ki ga ima fizična ali pravna oseba v finančni družbi kot posledico svojega denarnega ali stvarnega vložka
2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: ugotoviti delež slovenske industrije v skupnem izvozu / list ima važen delež pri oblikovanju politične zavesti ; tudi on je prispeval svoj delež k temu, da smo zmagali
ekspr. pri dobičku je pograbil levji delež vzel si je največji del dobička ; publ. levji delež k uspehu komedije je prispeval nosilec glavne vloge ima največ zaslug za uspeh ; star. nesreča je bila njegov življenjski delež v življenju je bil vedno nesrečen
ekon. delež znesek, s katerim je kdo udeležen pri lastništvu kakega podjetja ; pravn. dedni delež ki pripada posameznemu dediču ; nujni delež ki ga zakoniti dedič mora dobiti

déležen 1 -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na delež: deležna pravica
ekon. deležna glavnica glavnica, sestavljena, pridobljena iz deležev

deléžen 2 -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. v povedni rabi, navadno z rodilnikom ki kaj dobi, doživi: biti deležen pozornosti, sreče, sovraštva ; v mladosti je bila deležna dobre vzgoje ; ali bom tudi jaz česa, pog. kaj deležen? / publ. gostje so bili deležni toplega sprejema / bil je deležen dobička dobil je delež od dobička
2. zastar. udeležen , prisoten : povabi ljudi, da bodo deležni pri zabavi

deléžijski -a -o prid. ( ẹ̑ ) jezikosl.
nanašajoč se na deležje: deležijski polstavki ; deležijsko izražanje

deléžiti -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. dajati , deliti : drugim deležiti dobrine

deléžje -a s ( ẹ̑ )
jezikosl. glagolska oblika v prislovni funkciji:

déležnica -e ž ( ẹ̑ )
star. ženska, ki ima delež: deležnica pri podjetju

déležnik 1 -a m ( ẹ̑ )
star. kdor ima delež: deležniki so si razdelili dobiček / slovenska literatura naj bo v svetovni literaturi enakovreden deležnik

deléžnik 2 -a m ( ẹ̑ )
1. jezikosl. glagolska oblika v pridevniški funkciji: deležnik na -č ; trpni deležnik
2. zastar. udeleženec : vsi deležniki se spominjajo izleta

deležnína -e ž ( ī )
star. delež vodstvenega osebja pri dobičku delniške družbe; tantiema : prejeti deležnino

déležniški 1 -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od déležnik: deležniška knjiga

deléžniški 2 -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od deléžnik: deležniška pripona

deléžništvo -a s ( ẹ̑ )
zastar. udeležba , udeleženost : deležništvo pri delu

deléžnost -i ž ( ẹ́ )
star. udeleženost , sodelovanje : deležnost pri naraščanju narodnega bogastva ; deležnost pri tatvini

delfín -a m ( ȋ )
1. ribi podoben morski sesalec z velikim kljunastim gobcem: delfini sledijo ladjam ; delfini so se poganjali iz vode
2. šport. prsno plavanje, pri katerem se plavalec izmenoma potaplja in dviga na površje: plavati delfina

delfinárij -a m ( á )
prostor, poslopje za gojenje velikih morskih živali, zlasti delfinov: delfinarij s terapevtskimi delfini za pomoč otrokom s posebnimi potrebami ; pomorski muzej in delfinarij

delfiníst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja s prsnim plavanjem, pri katerem se plavalec izmenoma potaplja in dviga na površje: novi državni rekord mu je zadostoval za veliki finale delfinistov na evropskem prvenstvu ; hrbtaš in delfinist

delfínji -a -e ( ȋ )
pridevnik od delfin: delfinja jata

delfínski -a -o prid. ( ȋ )
šport., v zvezi delfinski udarec sočasni udarec z nogami pri plavanju delfina:

délfski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na grško mesto Delfi: delfsko preročišče

delikáten -tna -o prid. , delikátnejši ( ȃ ) s širokim pomenskim obsegom
1. neprijeten , težaven , kočljiv : najti izhod iz delikatnega položaja ; vzgoja je delikatna stvar ; pogovor se je bližal najdelikatnejši točki ; njegovo delo je odgovorno in delikatno ; dotaknila sta se delikatnega vprašanja / v romanu opisuje zelo delikatne situacije
2. nežen , rahel , občutljiv : to je delikaten človek / barve v delikatnih tonih / knjiž. sodniki so bili zelo delikatni do njega rahločutni, obzirni
3. knjiž. okusen 1 , slasten : delikatna juha, riba

delikatésa -e ž ( ẹ̑ )
1. zelo okusna, izbrana jed: trgovina je bogato založena z raznimi delikatesami ; želvja juha velja za posebno delikateso ; trgovec z delikatesami / ekspr. mlad krompir je zame prava delikatesa
2. delikatesna trgovina: kupiti v delikatesi ; bila je prodajalka v delikatesi

delikatésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na delikateso: delikatesno blago / delikatesni sir ; delikatesna šunka ; delikatesna trgovina trgovina z delikatesami in drugimi posebnimi jestvinami in pijačami

delikatésnica -e ž ( ẹ̑ )
delikatesna trgovina: kupiti ribe v delikatesnici

delikátnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost delikatnega: pisatelj se ni prestrašil niti zahtevnosti niti delikatnosti snovi ; odgovornost in delikatnost naloge / to temo redko srečujemo v literaturi zaradi njene delikatnosti / knjiž. to je pripisoval njegovi delikatnosti do žensk

delíkt -a m ( ȋ )
1. pravn. kršitev pravila za družbeno sožitje, ki je zanjo z zakonsko določbo določena sankcija: delikt obsega kazniva dejanja in vse vrste prekrškov / civilnopravni, mednarodnopravni delikt
2. nedopustno dejanje ali ravnanje: to je hud delikt ; moralni delikt

delíkten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na delikt: deliktna sposobnost / deliktna obveznost

delilec gl. delivec

delílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki deli: delilna črta ; prostor so predelili z delilno steno / delilni stroj
geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici

delílnica -e ž ( ȋ )
prostor za razdeljevanje: odpiralni čas delilnice oblačil ; metadonska delilnica ; delilnica hrane

delílnik -a m ( ȋ )
strojn. naprava na obdelovalnem stroju, ki omogoča, da se obdelovani predmet poljubno zavrti:

delílnost -i ž ( ȋ )
star. deljivost

delinkvénca -e ž ( ẹ̑ )
skupek, celota vseh izvršenih deliktov: delinkvenca narašča ; mladinska delinkvenca ; delinkvenca med vojno

delinkvènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati delinkventa ; enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent ; delinkvent iz navade ; prevzgoja delinkventov

delinkvénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na delinkvente ali delinkvenco: delinkventen alkoholik ; vzgoja delinkventne mladine ; kazati delinkventna nagnjenja

delinkvêntka tudi delinkvéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska, ki stori kaznivo dejanje: mladoletna delinkventka

delinkvéntnost -i ž ( ẹ̑ )
1. lastnost, značilnost delinkventnega človeka: neurejene družinske razmere so pogost vzrok delinkventnosti mladoletnikov
2. delinkvenca : delinkventnost med mladino

delinkvéntstvo -a s ( ẹ̑ )
delinkventnost , delinkvenca : problem mladinskega delinkventstva

deliránt -a m ( ā á )
med. kdor je v deliriju: alkoholni delirant

deliránten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na delirij: deliranten bolnik / delirantno stanje

delírij -a m ( í )
med. stanje zmedenosti s prividi, navadno v vročici, bledež: pasti v delirij ; biti v deliriju ; govorila je kakor v deliriju / alkoholni ali pijanski delirij stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola
// ekspr. močna duševna razdraženost: njeno razburjenje je mejilo na delirij ; pren. delirij strasti

delírijski -a -o ( í )
pridevnik od delirij: delirijske blodnje

deliriózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
med. deliranten : deliriozen bolnik

delirírati -am nedov. ( ȋ )
med. biti v deliriju:

delírium trémens delíriuma trémensa m ( í, ẹ̑ )
med. stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola, alkoholni bledež: imeti delirium tremens

delišés in delíšes -a m ( ẹ̑; ȋ )
agr. sladko rdeče ali rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike: prodajajo zlato parmeno in delišes / priolov delišes ; rdeči, zlati delišes

delítelj -a m ( ȋ )
1. mat. število, s katerim se deli: delitelj in deljenec / največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila
2. delivec : delitelj je razdelil karte

delítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od deliti: delitev dohodka na posamezne sklade ; delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast ; delitev parcele na tri dele ; delitev po delu / delitev hrane poplavljencem
ekon. delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov ; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo
2. biol. razmnoževanje organizmov z razpolovitvijo: podolžna, prečna delitev / delitev celice razpolovitev celice tako, da se najprej razpolovi jedro, nato pa ostali del
3. strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja: delitve pri zobniku niso enakomerne ; utorska delitev

delíti -ím nedov. ( ī í )
1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela ; deliti na pet delov ; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino ; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice ; pren., nav. iron. deliti nauke ; deliti ljudem pravico
3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti ; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost ; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
// dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim ; kar je imel, je delil z reveži ; vedno je našel koga, da je delil z njim
4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka ; delilo ju je rešetkasto okno ; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let ; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti ; deliti dvajset s pet
publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi ; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del ; jezikosl. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo

delítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na delitev: delitveni sistem / delitvena črta
pravn. delitvena pogodba, pravda

delívec -vca in delílec -lca [ deliu̯ca ] m ( ȋ )
kdor deli: delivec je razgrnil karte / delivec darov ; delivca hrane sta zajemala iz kotla

dèlj [ dəlj ] prisl. ( ə̏ )
dalj 2 , dlje : zmagovalec je vrgel kopje veliko delj kot drugi / hodili so delj kot dve uri / že delj časa boleha

deljáj -a m ( ȃ )
jezikosl. grafično znamenje za deljenje besed: vezaj in deljaj

deljênec -nca m ( é )
mat. število, ki se deli: ugotavljati, kolikokrat je delitelj v deljencu

deljênje -a s ( é )
glagolnik od deliti: deljenje darov / deljenje števila s številom ; okrajšano deljenje hitrejše deljenje, pri katerem se deli samo s približno vrednostjo delitelja / deljenje besed

deljênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost deljenega: deljenost oblasti / deljenost mnenj

deljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da deliti: deljiva snov
ekon. deljivi dohodek skupni viri prejemkov družbenih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu ; mat. deljivo število število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom

deljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost deljivega: mehanska deljivost ; deljivost snovi
mat. deljivost celih števil

delkrédere -- m ( ẹ̑ )
ekon. jamstvo posrednika prodajalcu, da bo na kredit prodano blago plačano: dobiti delkredere ; nagrada za delkredere

délnica -e ž ( ẹ̑ )
vrednostni papir, ki izkazuje pravico do deleža pri glavnici in dobičku delniške družbe: pri tovarni ima svoje delnice ; kupiti, prodati delnice ; lastnik delnic / glasovalne delnice katerih lastnikom pripada pravica glasovanja na zboru delničarjev / na borzi so delnice poskočile vrednost, cena delnic / fin. parkirana delnica ki je zaradi večjih koristi in manjših zapletov v zvezi z lastništvom navidezno prodana ali zastavljena

délničar -ja m ( ẹ̑ )
lastnik delnic: delničar rudnika, tovarne ; zbor delničarjev / mali delničarji

délničarka -e ž ( ẹ̑ )
lastnica delnic: njegova mati je delničarka

délničarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na delničarje: delničarsko podjetje / delničarska družba delniška

délničarstvo -a s ( ẹ̑ )
obstoj, dejavnost delničarjev, delniških družb: vloga delničarstva v gospodarskem razvoju

délničen -čna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od delnica: delnični odrezek

délniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na delnico: delniški kupon / delniška glavnica glavnica, pridobljena s prodajo delnic ; delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic

délnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost delnega: delnost rešitve

délo -a s ( ẹ́ )
1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo ; blaginja temelji na delu ; rezultati, sadovi skupnega dela ; plačilo po delu / fizično, umsko delo ; kvalificirano, strokovno delo ; plačano delo ; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela ; pripraviti se k delu ; biti utrujen od dela ; ekspr. vreči se na delo ; ekspr. zagristi, zakopati se v delo ; prizadeven, vztrajen pri delu ; večkrat si oddahnem med delom ; pretirano delo ; delo od jutra do večera / mehanizirati delo ; organizirati, voditi delo ; pohiteti, prenehati, začeti z delom ; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud , napor : uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom ; ta reč bi zahtevala preveč dela ; ekspr. škoda dela za to
2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: vključil se je v delo za napredek ; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino ; pedagoško, politično delo ; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela ; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo ; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije ; spremljati delo državnega zbora ; ovirati delo šole
3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje ; vsega dela ne more opraviti sam ; dal mu je najtežje delo ; dela vsako delo, ki mu pride pod roko ; izvršiti, končati, zaključiti kako delo ; nujno, važno delo ; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela ; svoje delo opravlja vzorno ; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela ; drobna dela opravila ; hišna dela / nav. slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča ; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku ; podjetje je dobilo novo delo ; prevzeti komu delo ; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu
4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo ; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela ; literarno delo ; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo ; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine
5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok ; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
6. zaposlitev , služba : dobiti, iskati delo ; biti brez dela ; odpustiti koga z dela ; sprejeti koga na delo ; honorarno, priložnostno, sezonsko delo ; malo delo ki traja največ dvajset ur na teden in ne več kot štirideset ur na mesec, plačilo zanj pa ne presega pol minimalne plače ; študentsko delo delo, zlasti priložnostno, ki ga ob posredovanju določenih ustanov za plačilo opravljajo osebe s statusom dijaka ali študenta ; delo na črno samostojno ali nesamostojno delo, ki ga kdo opravlja v nasprotju z zakonskimi določili, brez nadzora pristojnih državnih organov ter brez plačila davkov in prispevkov ; delo na daljavo / dela prosti dnevi ; izostanek od dela ; nadurno delo ki presega delovno obveznost / iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve ; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli ; zanima se za delo v rudniku ; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku
7. dejanje : zagovarjal se bo za svoja dela ; junaško, krvavo delo
8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
to delo ne more čakati je neodložljivo ; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek ; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja ; pog. ne prime za nobeno delo noče delati ; sovražne sile so že na delu že delujejo ; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja ; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela ; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve ; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati ; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil ; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost ; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov ; preg. brez dela ni jela
ekon. delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov ; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo ; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo ; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja ; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki ; družbeno potrebno delo v marksistični ekonomiji povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga ; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu

delodajálec -lca [ delodajau̯ca in delodajalca ] m ( ȃ )
kdor najame drugega, da mu za plačilo opravlja delo: delodajalci so zavrnili zahteve delavcev ; pogodba med delodajalcem in delojemalcem

delodajálka -e [ delodajau̯ka in delodajalka ] ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki najame drugega, da ji za plačilo opravlja delo: delodajalka ji je odpovedala službo ; svojo delodajalko je povabila na razstavo ; ozaveščanje delodajalk in delodajalcev o zakonu / vseevropska delodajalka ; država, vlada kot največja delodajalka

delodajálski -a -o [ delodajalski in delodajau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na delodajalce: delodajalski zastopnik / delodajalska zveza

delohóličarka -e ž ( ọ́ )
ženska, ki je zasvojena z delom: bila je deloholičarka, zdaj pa ima v življenju druge prioritete ; zagrizena deloholičarka

delohóličen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na deloholike: deloholičen poslovnež

delohóličnost -i ž ( ọ́ )
zasvojenost z delom: zaradi deloholičnosti je izgubil družino

delohólik -a m ( ọ́ )
kdor je zasvojen z delom: deloholik meni, da je treba za delo izkoristiti vsak razpoložljivi trenutek

deloholízem -zma m ( ī )
zasvojenost z delom: bežati v deloholizem ; deloholizem in izgorelost

delojemálec -lca [ delojemau̯ca in delojemalca ] m ( ȃ )
kdor drugemu za plačilo opravlja delo: spor med delodajalci in delojemalci

delojemálski -a -o [ delojemalski in delojemau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na delojemalce: delojemalske organizacije ; pogajanja delodajalske in delojemalske strani

delojémnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. delojemalec

delokróg -a m ( ọ̑ )
publ. področje dejavnosti: skušal mu je omejiti delokrog / to ne spada v moj delokrog / širok delokrog znanosti

deloljúben -bna -o prid. ( ú ū )
ki ljubi delo: bil je zelo deloljuben in skrben

deloljúbnost -i ž ( ú )
lastnost deloljubnega človeka: njegova deloljubnost je bila zgledna / vzgajal ga je v deloljubnosti

déloma prisl. ( ẹ̄ )
ne popolnoma, delno: nesreče je deloma sam kriv ; poskus se je posrečil le deloma / viničarji so imeli deloma svojo zemljo nekateri so imeli svojo zemljo / piše deloma v verzih, deloma v prozi

delomŕzen -zna -o prid. ( )
ki noče, ne želi delati: bil je znan kot delomrzen človek ; delomrzni postopači

delomŕznež -a m ( ȓ )
delomrzen človek: postaja vedno večji delomrznež ; tu ni mesta za delomrzneže / druščina delomrznežev, postopačev in klatežev

delomŕznost -i ž ( )
lastnost delomrznega človeka: očeta je žalostila sinova lahkoživost in delomrznost / boriti se proti delomrznosti

delopúst -a m ( ȗ )
star. čas pred praznikom, ko se neha delati: delopust se je pričel ; po vaseh je zvonilo, odzvonilo delopust ; sobotni delopust ; delopust pred nedeljo / bilo je na delopust k prazniku
// nav. šalj. prosti čas, prosto: ta dan sta imela delopust

delostròj -ôja m ( ȍ ó )
zastar. delovni stroj:

deloválec -lca [ delovau̯ca in delovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor deluje: individualni delovalec ; posameznik kot osamljen delovalec

deloválnik -a m ( ȃ )
jezikosl. prvina pomenske podstave stavka, ki izraža vršilca dejanja, nosilca stanja ali tistega, ki ga dejanje prizadeva: v stavku Andrej je včeraj lovil ribe sta Andrej in ribe delovalnika

delovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od delovati:
a) razdiralno delovanje valov ; delovanje strupa, zdravila / delovanje bakterij
b) ustaviti društveno delovanje ; politično delovanje med ljudmi ; obsojen je bil zaradi protidržavnega delovanja / napisal je spomine o svojem delovanju v raznih krajih ; sodniško delovanje
c) paziti na delovanje stroja ; delovanje celic / pravilno delovanje jeter, srca
les. delovanje lesa krčenje in širjenja lesa zaradi sušenja ali vpijanja vlage

delováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. imeti učinek na kaj: bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje ; vlaga je škodljivo delovala na izolacijo ; strup je začel takoj delovati / zdravilo deluje proti mrzlici / na letalo delujejo različne sile
// prenašati svoj vpliv na kaj: opazoval je, kako bodo delovale njegove besede ; molk je grozljivo deloval ; take stvari delujejo name neprijetno / slika deluje banalno
2. navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delovati / deloval je v svojo korist ; vneto delovati za mir / deloval je kot učitelj opravljal je učiteljski poklic ; javno delovati politično, družbeno ; pren. sovražne čete delujejo ob meji
3. biti v delovnem stanju: motor še ne deluje ; prezračevalna naprava je prenehala delovati / pošta ne deluje več ne posluje / telefon ne deluje je pokvarjen ; pren. misel mu je zagrizeno delovala
// navadno s prislovom opravljati, izpolnjevati kako nalogo: aparat brezhibno deluje ; vse naprave so odlično delovale ; srce mu pravilno deluje utripa, bije / varnostna služba dobro deluje / priprava deluje na principu centrifugalne sile

déloven -vna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na delo:
a) delovni načrt ; izboljšati delovne pogoje ; spremeniti delovni postopek, proces ; doseči dobre delovne rezultate ; ogledati si vse delovne faze v tovarni ; spremeniti delovne metode / delovna operacija ; delovna sposobnost, zmogljivost
b) delovni prostor / delovni čevlji ; delovni konji ; delovna miza, obleka / ima močne delovne roke ; delovna živina
c) delovni človek / delovni sestanek ; seja bo imela delovni in slavnostni značaj / delovna akcija ; delovna disciplina ; v sobi vlada pravo delovno vzdušje / delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve ; delovni dan delovnik ; delovna doba čas trajanja stalne ali začasne zaposlitve ; delovna knjižica dokument, ki izkazuje delavčev poklic in delovno dobo ; delovna norma količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času ; delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec ; delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb ; delovna skupnost vsi člani delovne organizacije ; delovno mesto najmanjša enota v delovni organizaciji, v kateri je zaposlena ena oseba ; delovno predsedstvo skupina ljudi, ki vodi sestanek ali sejo
tovarna potrebuje nove delovne moči delavce ; pomanjkanje delovne sile za delo sposobnih ljudi
adm. delovni nalog pisni dokument, s katerim se odreja izvršitev določenega dela ; delovna pogodba pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem ; ekon. delovna enota ; pravn. delovno pravo zakonske določbe, ki urejajo pravice in dolžnosti delavcev in javnih uslužbencev ; delovno razmerje pravno razmerje med delodajalcem in delojemalcem ; strojn. delovni stroj stroj, ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo ; delovni gib gib bata, pri katerem toplotna energija opravlja mehansko delo ; žel. delovni vlak vlak za prevoz materiala za gradnjo in vzdrževanje železniških naprav

delovíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se dela, zlasti fizično: brigada je odšla na delovišče ; gozdna, gradbena delovišča ; nesreča na delovišču / tudi na deželi so ustanovili več manjših kulturnih in znanstvenih delovišč

delovít -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. delaven : delovit in pošten človek / delovit politik

délovnik -a m ( ẹ́ )
ustaljeno število delovnih ur v enem dnevu: osemurni delovnik ; prehod na skrajšani delovnik / petdnevni delovnik delovni teden, v katerem se dela pet dni

délovnopráven -vna -o prid. ( ẹ́-ā )
nanašajoč se na delovno pravo: delovnopravni predpisi ; delovnopravna zakonodaja

delovóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na delovodnik: delovodna štampiljka / delovodna številka zaporedna številka spisa v delovodniku

delovódja -e in -a m ( ọ̑ )
uslužbenec, ki vodi ali nadzoruje delo: gozdarski delovodja ; delovodja elektrarne ; delovodja v tovarni

delovódkinja -e ž ( ọ̑ )
uslužbenka, ki vodi ali nadzoruje delo: delovodkinja v tovarni

delovódnik -a m ( ọ̑ )
adm. knjiga, v katero se vpisujejo sprejeti in odposlani uradni spisi: vknjižiti spis v delovodnik

delovódski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na delovodje: delovodski posli / delovodski tečaj ; delovodska šola

delovódstven -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od delovodstvo: dober delovodstveni kader

delovódstvo -a s ( ọ̑ )
opravljanje delovodskih poslov: izpopolnila se je v delovodstvu

delovŕšen -šna -o prid. ( ȓ )
pravn., nekdaj, v zvezi delovršna pogodba podjemna pogodba

deložácija -e ž ( á )
prisilna izselitev iz stanovanjskih ali poslovnih prostorov: grozi mu deložacija ; izvršiti deložacijo

deložíranec -nca m ( ȋ )
kdor je deložiran:

deložíranka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je deložirana:

deložírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
prisilno izseliti koga iz stanovanjskih ali poslovnih prostorov: vse kaže, da jih bo treba deložirati

délta 1 -e ž ( ẹ̑ )
geogr. svet ob ustju reke, podaljšan zaradi nasipavanja ob več rokavih v morje ali jezero: delta sega daleč v morje ; Nilova delta ; rodovitna delta

délta 2 -e tudi -- ž ( ẹ̑ )
četrta črka grške abecede: gama, delta [δ]

déltast -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben trikotni obliki velike črke delta: deltasto ustje reke ; deltasta krila letala
anat. deltasta mišica parna ramenska mišica trikotne oblike

deltoíd -a m ( ȋ )
geom. četverokotnik iz dveh različnih enakokrakih trikotnikov s skupno osnovnico: površina deltoida

deltoíden -dna -o prid. ( ȋ )
podoben deltoidu: deltoidna oblika

demagóg -a m ( ọ̑ )
1. kdor si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč: bil je političen avanturist in demagog ; obeti demagogov
2. pri starih Grkih ugleden govornik, ki vpliva na ljudstvo in vodstvo države:

demagogíja -e ž ( ȋ )
dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči: boriti se proti demagogiji ; fašistična, nacionalistična, strankarska demagogija / zlagana demagogija diktature

demagóginja -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki si z lažnimi obljubami, trditvami želi pridobiti zaupanje ljudi in s tem politično moč: desničarska, levičarska demagoginja

demagóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na demagoge ali demagogijo: demagoška agitacija ; demagoško besedičenje ; demagoška gesla / demagoški izpadi hujskaški, podpihovalski

demagóštvo -a s ( ọ̑ )
lastnosti ali ravnanje demagogov: časopis se skrbno izogiba vsakega demagoštva ; ta literatura preveč diši po demagoštvu / ta stranka živi od demagoštva

démant -a m ( ẹ̑ )
knjiž. diamant : brusiti demante ; kapljice so se svetile kakor demanti ; trd ko demant / steklarski demant ; pren. njene oči so dva črna demanta

démanten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. diamanten : demantna krona / demantni lesk / demantni sveder

demánti -ja m ( ȃ )
razglasitev vesti ali trditve za neresnično, navadno v tisku; zanikanje , preklic : objaviti demanti ; oster, uraden demanti

demantíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od demantirati: demantiranje poročila

demantírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
razglasiti vest ali trditev za neresnično, navadno v tisku; zanikati , preklicati : veleposlaništvo je demantiralo vesti o incidentu ; vlada je te novice takoj demantirala / demantirati prazne govorice
// zavrniti , ovreči : pisec članka demantira samega sebe / praksa je demantirala napačne teorije ; življenje tako miselnost vsak dan demantira

démantov -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. diamantov : demantov lesk, sijaj

demarkácija -e ž ( á )
pravn. označitev, označevanje mejne črte na kraju samem: razmejitvena komisija je nadzorovala demarkacijo nove državne meje
med. pas vnetega tkiva

demarkacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na demarkacijo: demarkacijska znamenja / demarkacijska črta, linija začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja

demárša -e ž ( ȃ )
polit. diplomatski ukrep, nastop pri vladi tuje države, navadno kot protest: napraviti demaršo pri zunanjem ministrstvu ; diplomatska demarša / izročiti demaršo

demaskíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od demaskirati: demaskiranje položaja / demaskiranje maškar

demaskírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
sneti masko z obraza: demaskirati plesalko na pustni zabavi ; opolnoči se maškare demaskirajo / igralka se je pazljivo demaskirala odstranila si je ličilo z obraza ; pren. demaskirati poskuse demagogov
voj. po raznih znakih ugotoviti, kje so sovražnikovi bojni položaji

dematerializácija -e ž ( á )
glagolnik od dematerializirati: težnja po dematerializaciji telesnosti / ekspresionistična dematerializacija jezika

dematerializíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost dematerializiranega: dematerializiranost gotske stavbe

dematerializírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odvzeti čemu čim več materialnega: gotska arhitektura dematerializira stavbo ; umetnost se je vedno bolj dematerializirala / dematerializirati človekova realna doživetja

deménca -e ž ( ẹ̑ )
oslabitev, zmanjšanje umskih sposobnosti: imeti začetne znake demence / senilna demenca

deménten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
pri katerem se kaže oslabitev, zmanjšanje umskih sposobnosti: postati dementen ; dementen bolnik

deméntnost -i ž ( ẹ̑ )
oslabitev, zmanjšanje umskih sposobnosti: kazati začetne znake dementnosti

demilitarizácija -e ž ( á )
odstranitev vojaštva in vojaških naprav s kakega ozemlja: predlog za demilitarizacijo nekaterih otokov

demilitarizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odstraniti vojaštvo in vojaške naprave s kakega ozemlja: demilitarizirati obmejni pas

demimóndka -e ž ( ọ̑ )
v francoskem okolju lahkoživa ženska, ki je izšla iz višjih družbenih slojev: demimondke in kurtizane ; pariške demimondke

demimóndski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na demimondke: demimondsko življenje ; sam.: nič demimondskega ni bilo na njej

deminêr -ja m ( ȇ )
strokovnjak za odstranjevanje min, eksploziva: usposabljati deminerje ; potapljač deminer

deminíranje -a s ( ȋ )
razminiranje : skupina za deminiranje

deminírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odstraniti mine, zlasti z minskih polj; razminirati : deminirati območje nekdanje vojašnice

déminutiv -a m ( ẹ̑ )
jezikosl. manjšalnica , pomanjševalnica : ljubkovalni deminutiv / rada govori v deminutivih

déminutiven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
jezikosl. manjšalen , pomanjševalen : deminutivno obrazilo

déminutivnost -i ž ( ẹ̑ )
jezikosl. lastnost, značilnost deminutivnega: deminutivnost obrazila / deminutivnost izražanja

demisíja -e ž ( ȋ )
odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe; odstop , ostavka : podati, sprejeti demisijo ; demisija kabineta, vlade

demisionírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe; odstopiti : minister je demisioniral

demistificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpraviti, odstraniti mističnost s česa: demistificirati vrednote malomeščanske morale

demistifikácija -e ž ( á )
odprava, odstranitev mističnosti s česa: osebni računalniki so doživeli popolno demistifikacijo ; demistifikacija droge, medijev

demitizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odpraviti, odstraniti mit o čem: demitizirati nacionalistične ideje

demiúrg -a m ( ȗ )
v idealističnih filozofijah počelo, stvarnik sveta: za Hegla je proces mišljenja demiurg resničnosti
// publ. tvorec, oblikovalec sploh: človek je demiurg zgodovine

demižón -a m ( ọ̑ )
velika opletena trebušasta steklenica; pletenka : demižon s kislino / popili so demižon vina

démo -- v prid. rabi ( ẹ̑ )
nanašajoč se na demonstracijo, predstavitev česa: demo različica ; demo verzija; prim. demorazličica , demoverzija

demobilizácija -e ž ( á )
1. prehod oboroženih sil in gospodarstva iz vojnega stanja v mirnodobno: demobilizacija je končana ; delna, popolna demobilizacija
// publ. prenehanje, oslabitev aktivnosti: uspehi ne smejo biti vzrok za lagodnost in demobilizacijo pri gospodarjenju
2. odpust iz vojaške službe: demobilizacija vojaka zaradi bolezni

demobilizacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od demobilizacija: demobilizacijski ukaz

demobilizíranec -nca m ( ȋ )
kdor je odpuščen iz vojaške službe: demobiliziranci se vračajo domov

demobilizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izvesti demobilizacijo: demobilizirati vojsko / po vojni so demobilizirali mnogo častnikov / publ. razglašanje takih parol demobilizira množice

demodulácija -e ž ( á )
elektr. ločevanje nihanja z nižjo frekvenco od moduliranega visokofrekvenčnega nihanja:

demodulátor -ja m ( ȃ )
elektr. del sprejemnika, v katerem se modulirano visokofrekvenčno nihanje demodulira:

demodulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
elektr. ločevati nihanje z nižjo frekvenco od moduliranega visokofrekvenčnega nihanja:

demográf -a m ( ȃ )
strokovnjak za demografijo: bil je znan demograf in sociolog

demografíja -e ž ( ȋ )
statistično proučevanje sestava, rasti prebivalstva: podatki za demografijo
// veda o tem: razprava s področja demografije ; inštitut za ekonomiko, statistiko in demografijo

demográfski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na demografijo: demografski podatki ; demografska študija / demografska veda
2. nanašajoč se na sestavo, rast prebivalstva: demografski proces ; demografske razmere, spremembe ; demografska struktura krajevne skupnosti / publ. demografska eksplozija velika in hitra (po)množitev prebivalstva

demokracíja -e ž ( ȋ )
1. politična ureditev z vladavino večine, ki varuje osebne in politične pravice vseh državljanov: demokracijo je zamenjal fašizem ; boriti se za demokracijo / zahodne demokracije
polit. buržoazna ali meščanska demokracija z več strankami in parlamentu odgovorno vlado ; ljudska demokracija v socializmu v kateri ima oblast delavski razred ; socialistična demokracija ki temelji na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in samoupravljanju občanov
2. načelo enakopravnosti pri odločanju v življenju kakega kolektiva: v podjetju se je uveljavila demokracija / ravnali so po načelu demokracije
3. publ., v zvezi socialna demokracija socialnodemokratska stranka: takrat je prvič nastopila pri volitvah tudi socialna demokracija

demokrát -a m ( ȃ )
1. pristaš demokracije: spori med demokrati in monarhisti
// član demokratske stranke: v odboru so demokrati in republikanci / krščanski, socialni demokrat
2. demokratičen človek: bil je demokrat in je sovražil ukazovanje

demokrátarstvo -a s ( ȃ )
slabš. navidezna, lažna demokratska miselnost: vulgarna demokracija in demokratarstvo

demokrátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na demokracijo: demokratična država, republika / demokratične pravice, svoboščine ; demokratične sile v svetu / demokratična ureditev ; demokratična vlada ; demokratične volitve ; demokratično načelo / to je demokratičen človek / demokratični čut ; demokratični odnosi med ljudmi
polit. demokratični centralizem sistem upravljanja, v katerem so višji organi voljeni in odgovorni, njihove odločitve pa so za nižje organe obvezne ; demokratični socializem

demokrátičnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost demokratičnega: demokratičnost družbe ; demokratičnost v načinu vodenja ; stopnja demokratičnosti / demokratičnost šolskega sistema / njegova demokratičnost je bila ljudem všeč

demokratíja -e ž ( ȋ )
pri starih Grkih in Rimljanih državna ureditev, v kateri soodločajo vsi svobodni prebivalci:

demokratizácija -e ž ( á )
uvajanje, uveljavljanje demokracije: demokratizacija države ; demokratizacija upravljanja ; pospešiti proces demokratizacije / demokratizacija družbe ; demokratizacija mednarodnih odnosov ; demokratizacija šolstva, javnega življenja / demokratizacija umetnosti

demokratízem -zma m ( ī )
1. ureditev po načelih demokracije: razvijati se v demokratizem ; buržoazni, socialistični demokratizem / demokratizem v kolektivu
2. demokratičnost : to je pravi ljudski demokratizem ; demokratizem Prešernove tvornosti
3. nekdaj, v zvezi socialni demokratizem socialnodemokratska stranka:

demokratizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
uvajati, uveljavljati demokracijo: demokratizirati državo ; demokratizirati upravljanje / demokratizirati življenje ; družbeni sistem se vedno bolj demokratizira / demokratizirati umetnost

demokrátka -e ž ( ȃ )
1. članica demokratske stranke: v županski tekmi so podprli demokratko / krščanska, liberalna demokratka
2. demokratična ženska: bila je resnična, prava demokratka

demokrátski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na demokracijo; demokratičen : demokratska država, republika / demokratske ideje, pravice ; demokratska misel ; demokratske sile ; demokratsko načelo
2. nanašajoč se na demokrate: demokratska stranka

demokrátstvo -a s ( ȃ )
demokratska miselnost: njegovi nazori so se razvili v radikalno demokratstvo / socialno demokratstvo

demokristján -a m ( ȃ )
v italijanskem okolju član krščanskodemokratske stranke: demokristjani in liberalci / pri volitvah so zmagali demokristjani

demokristjánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na demokristjane: demokristjanska vlada / predstavnik demokristjanske desnice

demokrščánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na demokristjane: demokrščanska stranka

demolíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od demolirati: demoliranje pohištva

demolírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
nasilno zelo poškodovati; razbiti , razdejati : demonstranti so demolirali poslopje ; demolirati avto, spomenik

demón in démon -a m ( ọ̑; ẹ̑ )
1. mitol. duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo: častiti demone ; zli demon ; vera v demone ; pren., ekspr. bila je njegov demon
// v krščanstvu hudič , satan : borba angelov z demoni
2. knjiž. močna, nagonska težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: demon ga je razjedal v duši ; sprostiti demone v človeku / ekspr., z oslabljenim pomenom: polastil se ga je demon zavisti ; v sebi je čutil demona sadizma, uničevanja

demóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
demonski : demoničen človek / demoničen smehljaj ; demoničen značaj / demonični čar ; nanj je imel demoničen vpliv ; demonična in nepremagljiva moč ; sam.: nekaj demoničnega je bilo v njej

demóničnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost demoničnega: grozotna, skrivnostna demoničnost zločina / igralec je dal v svojo vlogo veliko demoničnosti ; izgubiti čar demoničnosti

demoníja -e ž ( ȋ )
knjiž. kar je demonsko: nisem se mogel otresti vtisa mračne demonije ; demonija življenja / naravna demonija ; demonija tehnike

demónika -e ž ( ọ́ )
knjiž. demonija : mistična demonika

demonízem -zma m ( ī )
1. knjiž. kar je demonsko: skrivnostni demonizem / erotični demonizem ; nazor o demonizmu človeške volje
2. verovanje nekaterih ljudstev v demone: demonizem nekaterih ljudstev
um. prizadevanje ob koncu 19. stoletja in v 20. stoletju likovno izraziti prepričanje nekaterih ljudstev, da se v stvareh skrivajo demonske sile

demonizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. napraviti demonsko: demonizirati podobo sveta

demonologíja -e ž ( ȋ )
verovanje nekaterih ljudstev v demone: animizem in demonologija
// veda o tem:

demonopolizácija -e ž ( á )
glagolnik od demonopolizirati: zaradi demonopolizacije vodilne družbe pričakujejo hudo konkurenco ; demonopolizacija energetike, telekomunikacij

demonopolizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpraviti monopol: predlagali so, naj država demonopolizira proizvodnjo električne energije

demónski in démonski -a -o prid. ( ọ̑; ẹ̑ ) nav. ekspr.
1. zelo hudoben, zloben: demonski človek ; to je demonska ženska / demonski nasmeh, pogled
2. ki ima skrivnostno, usodno moč: demonska osebnost / njegov demonski vpliv ; omamila ga je demonska lepota te žene / temno, skoraj demonsko vzdušje ; sam.: v teh ljudeh je nekaj demonskega

demonstrácija -e ž ( á )
1. nav. mn. množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta: demonstracije so potekale brez incidentov ; prirejati demonstracije ; delavske, politične demonstracija ; množične demonstracije ; demonstracije proti vojni
2. nazorno prikazovanje pojava ali predmeta in njegove uporabe: predavanja spremljajo praktične demonstracije ; priredili so uspešno demonstracijo novih preparatov ; demonstracija elektronskega računskega stroja
ped. metoda demonstracije metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
// izražanje, prikazovanje česa sploh: demonstracija izdelkov na razstavnem prostoru ; zunanja demonstracija občutij ; slikarju je šlo za demonstracijo bede ; to je bila demonstracija sile / vojne demonstracije grozilno zbiranje oboroženih sil na meji sovražne države

demonstracíjski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na demonstracija 1: demonstracijski sprevod ; demonstracijsko zborovanje demonstrativno
2. ki nazorno prikazuje pojave ali predmete: demonstracijski instrument, objekt ; demonstracijske vožnje z novimi avtomobilskimi modeli / demonstracijska predavalnica
šah. demonstracijska deska pokončna šahovnica za prikazovanje igre večjemu številu gledalcev

demonstránt -a m ( ā á )
udeleženec demonstracije 1: razgnati demonstrante ; policija je streljala na demonstrante ; dolgi sprevodi demonstrantov

demonstrántka -e ž ( ā )
udeleženka demonstracije 1: klici demonstrantk

demonstrántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na demonstrante: razjarjena demonstrantska množica

demonstratív tudi démonstrativ -a m ( ȋ; ẹ̑ )
jezikosl. kazalni zaimek:

demonstratíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki izraža protest, nasprotovanje, protesten: demonstrativen nastop ; demonstrativno zborovanje
// izzivalen , očiten : vstal je z demonstrativno počasnostjo / izvajati pritisk z demonstrativnim premikanjem čet ob državni meji
2. ki nazorno prikazuje pojave ali predmete; demonstracijski : podjetje organizira demonstrativne vožnje svojih novih avtomobilov
jezikosl. demonstrativni zaimek kazalni zaimek

demonstrátor -ja m ( ȃ )
1. kdor kaj nazorno prikazuje: demonstrator delovanja strojev ; demonstrator kozmetičnih preparatov ; demonstrator na sejmu / smučarski demonstrator
2. šol. študent, ki pomaga profesorju pri
a) izvajanju praktičnih vaj: demonstrator na Katedri za anorgansko kemijo
b) administraciji ter obveščanju študentov in študentom s študijskimi nasveti: demonstrator na Katedri za Ruski jezik ; demonstratorji in tutorji

demonstrátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki kaj nazorno prikazuje: demonstratorka vaj
// šol. študentka, ki pomaga profesorju pri administraciji ter obveščanju študentov in študentom s študijskimi nasveti: demonstratorka na Fakulteti za družbene vede

demonstríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od demonstrirati: demonstriranje proti vojni / demonstriranje pri pouku ; demonstriranje pripravljanja jedi pred gosti

demonstrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. množično izražati razpoloženje, navadno v znak protesta: množice so demonstrirale proti diktaturi ; študentje so demonstrirali pred ambasado ; demonstrirati za enakopravnost
2. preh. nazorno prikazovati pojave ali predmete: demonstrirati delovanje naprave, fizikalni poizkus ; izumitelj je demonstriral svojo iznajdbo ; praktično demonstrirati
// izražati, prikazovati kaj sploh: demonstrirati silo ; ni se strinjal in to se je demonstriralo v njegovem vedenju ; publ. moštvi sta demonstrirali dober hokej

demónstvo in démonstvo -a s ( ọ̑; ẹ̑ )
lastnost, značilnost demonskega: demonstvo zločina

demontáža -e ž ( ȃ )
razstavljanje (na dele), razdiranje: demontaža aparata, stroja ; pren., publ. demontaža organizacije
// odstranjevanje, odstranitev z mesta, kjer je bilo kaj montirano: demontaža daljnogleda s puške / demontaža tovarne ; demontaža raketnih oporišč

demontážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na demontažo: ustaviti demontažna dela / demontažna skupina delavcev / demontažno pohištvo ki se da razstaviti

demontíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od demontirati: demontiranje bombe, motorja / demontiranje industrijskih naprav

demontírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
razstaviti (na dele), razdreti: demontirati motor, stroj / demontirati zračnico s kolesa / demontirati tovarno

demoralizácija -e ž ( á )
1. opuščanje ali upadanje moralnih načel: boriti se proti demoralizaciji / demoralizacija sodobnega človeka ; demoralizacija javnega in privatnega življenja ; družbena, politična demoralizacija
2. upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti: uspešna akcija je povzročila demoralizacijo sovražnika ; ravnodušnost se je hitro spremenila v demoralizacijo

demoralizátor -ja m ( ȃ )
kdor povzroča upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti: demoralizator množic

demoralizátorski -a -o prid. ( ȃ )
ki povzroča upadanje ali izgubljanje poguma, bojevitosti: vloga takih idej je bila demoralizatorska

demoralizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
povzročati demoralizacijo: bogastvo in brezdelje demoralizira / demoralizirati javno življenje / demoralizirati nasprotnika

demoralizováti -újem nedov. in dov. ( á ȗ )
star. demoralizirati : alkohol demoralizuje

démorazlíčica in démo razlíčica -e ž ( ẹ̑-ȋ )
demonstracijska, predstavitvena verzija česa, zlasti elektronskega aparata, računalniškega programa: demorazličica igre

démos -a m ( ẹ̑ )
pri starih Grkih svobodno ljudstvo s političnimi pravicami: atenski demos
// ljudstvo sploh:

demoskopíja -e ž ( ȋ )
raziskovanje, proučevanje javnega mnenja: inštitut za demoskopijo

démosovec -vca m ( ẹ̑ )
od 1990 do 1991 član, pristaš katere od strank, ki sestavljajo zvezo Demokratična opozicija Slovenije [DEMOS]: zborovanje demosovcev / glasovanje demosovcev v skupščini

demótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
arheol., v zvezi demotična pisava poenostavljena hieratska pisava v starem Egiptu:

demotivírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
povzročati, da je kdo brez spodbude, navdušenja: demotivirati mlade, podjetnike

demótski -a -o prid. ( ọ̑ )
arheol., v zvezi demotska pisava poenostavljena hieratska pisava v starem Egiptu:

démovêrzija in démo vêrzija -e ž ( ẹ̑-é )
demonstracijska, predstavitvena verzija česa, zlasti elektronskega aparata, računalniškega programa: demoverzija programa

démper -ja m ( ẹ̄ )
grad. stroj za izkopavanje, nakladanje, odvažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala: bagri in demperji

denacificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izvesti denacifikacijo:

denacifikácija -e ž ( á )
odprava, odpravljanje nacizma: izvesti denacifikacijo / denacifikacija Nemčije

denacionalizácija -e ž ( á )
1. vrnitev nacionaliziranega premoženja prejšnjim lastnikom: izvesti denacionalizacijo ; denacionalizacija nepremičnin, zemljišč
2. jemanje ali izgubljanje narodne zavesti in znakov narodnosti, raznarodovanje: ljudstvu je pretila nevarnost denacionalizacije in celo iztrebljenja ; politika denacionalizacije ; proces denacionalizacije / denacionalizacija kulture

denacionalizacíjski in denacionalizácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na denacionalizacija 1: denacionalizacijski postopek, upravičenec, zahtevek ; denacionalizacijska odločba ; reševanje denacionalizacijskih vprašanj

denacionalizíranec -nca m ( ȋ )
kdor je dobil vrnjeno nacionalizirano premoženje ali je upravičen do njega: pravica denacionalizirancev do vračila odvzetega premoženja ; združenje denacionalizirancev ; obveznosti do denacionalizirancev

denacionalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izvesti denacionalizacijo: denacionalizirati podjarmljeni narod / denacionalizirati industrijo

denár -ja m ( á )
1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar ; vložiti denar v hranilnico ; denarja je zmanjkalo ; služiti, zaslužiti veliko denarja ; ostal je brez denarja ; igrati za denar ; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno ; denar je pošel ; na lahek način priti do denarja ; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja ; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko / ta denar je še v veljavi ; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo ; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo ; plačati z gotovim denarjem z gotovino ; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi ; skrbno je začel preštevati denar ; denarnico ima polno denarja ; ponarejen, srebrn denar ; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž ; droben denar drobiž / kovinski, papirnati denar ; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih / ekspr. plastični denar kartice z elektronsko vpisanimi podatki, ki omogočajo brezgotovinsko plačevanje in dviganje gotovine na bankomatih, v bankah
2. v zvezi elektronski denar denar na računih, ki je namenjen brezgotovinskemu poslovanju med različnimi računi: imetnik elektronskega denarja ; izdaja elektronskega denarja ; povprečni znesek elektronskega denarja v obtoku
// brezgotovinsko poslovanje med različnimi računi: uporaba elektronskega denarja
3. nav. ekspr., s prilastkom plačilo , znesek : dobiti za drag, velik denar ; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi ; kupiti za majhen denar ; tega ne prodam za noben denar
ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je ; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva ; ekspr. oprati denar spraviti nelegalno pridobljeni denar v legalni obtok ; ekspr. prati denar spravljati nelegalno pridobljeni denar v legalni obtok ; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja ; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti ; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek ; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo ; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje ; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige ; pog. spraviti v denar prodati ; pog. nisem pri denarju nimam denarja ; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv ; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini ; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi ; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi ; ekspr. pralnica denarja ustanova, skupnost, ki nelegalno pridobljeni denar spravlja v legalni obtok in s tem zabrisuje njegov izvor ; ekspr. pranje denarja spravljanje nelegalno pridobljenega denarja v legalni obtok z namenom zabrisati njegov izvor
ekon. aktivni denar ; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar ; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo ; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo ; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto ; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju ; vrednost denarja ; fin. emisija denarja ; razvrednotenje denarja

denárci -ev m mn. ( á ā )
ekspr. denar : služiti denarce / kupčija mu je vrgla lepe, čedne denarce ; dobro smo se imeli za majhne denarce

denárček -čka m ( á )
otr. manjšalnica od denar: ne morem ti kupiti, ker nimam denarčka / očka je šel služit denarčke

denáren -rna -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na denar: biti v denarni stiski, zadregi ; nobenih denarnih skrbi nima / denarni kapital ; denarni kredit ; ukvarja se z raznimi denarnimi posli ; zbirati denarne prispevke ; visoke denarne dajatve ; denarna kazen ; denarna podpora ; dobiti sporočilo o denarni pošiljki / denarni sistem ; perspektivna denarna politika / denarni zavod zavod, ki se ukvarja s kreditnimi in plačilnimi posli ; denarna nakaznica obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki
ekon. denarna akumulacija ; denarna enota enota, ki je izhodišče pri računanju zneskov ; denarno gospodarstvo finance, denarništvo; gospodarstvo, ki uporablja denar kot menjalni pripomoček ; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek ; blagovno-denarni odnosi
2. ekspr. premožen , bogat : to je pa denaren človek ; seveda, za denarne ljudi to ni drago / priženil se je k denarni hiši

denárič -a m ( ā )
nekdaj belič , penez : četrtnjak pšenice je stal devet krajcarjev in en denarič
pravn. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem

denárij -a m ( á )
num. srebrn rimski novec za deset asov ali štiri sesterce:

denárnica -e ž ( ȃ )
1. majhna, torbici podobna priprava za nošenje bankovcev in kovancev: izgubiti, najti denarnico ; usnjena denarnica
ekspr. v mestu so mu kar precej izpraznili denarnico potrošil je precej denarja ; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren ; ekspr. ti gospodje imajo debele denarnice veliko denarja ; hotel ni primeren moji denarnici cene v njem so zame previsoke
2. zastar. blagajna : plačati pri denarnici / kupili so mu hišo iz občinske denarnice

denárnik -a m ( ȃ )
1. kdor se poklicno ukvarja z denarnimi posli: lastnik podjetja je bil znan denarnik ; vsi v družini so sloveli kot veliki denarniki
2. star. bogat človek: skop denarnik

denárniški -a -o ( ȃ )
pridevnik od denarnik: bil je tipičen predstavnik denarniške družbe

denárništvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z denarnimi posli: tudi njegov sin se je posvetil denarništvu ; dvigniti denarništvo na višjo raven ; sodelovali so vodilni teoretiki in praktiki s področja denarništva

denárnogospodárski -a -o prid. ( ā-á )
nanašajoč se na denarno gospodarstvo: prehod iz naturalnega gospodarstva na denarnogospodarski sistem / denarnogospodarske razmere

denárnost -i ž ( ā )
star. premožnost : bahal se je s svojo denarnostjo

denárska -e ž , denárskih ( á )
nar. plačilni dan: Vsako soboto je bila denarska in kajkrat je bilo že polnoči, preden sem vse končal in blagajno uredil (F. Finžgar)

denárski -a -o prid. ( á )
star. denaren : denarska enota / denarski človek premožen, bogat

denárstven -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na denarstvo: denarstvena enotnost
2. zastar. denaren : dober denarstveni položaj

denárstvenik -a m ( ȃ )
zastar. denarnik , finančnik : mogočni denarstveniki

denárstvo -a s ( ȃ )
1. denarni sistem: okrepiti, urediti denarstvo države ; enotno denarstvo
2. denarništvo : razvoj denarstva

denaturácija -e ž ( á )
1. kem. dodajanje primesi kakemu živilu, da postane za človeka neužitno: denaturacija sladkorja, špirita
2. knjiž. spreminjanje prvotne, naravne podobe: moderna civilizacija povzroča denaturacijo pokrajin

denaturalizácija -e ž ( á )
pravn. odvzem državljanskih pravic:

denaturalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. odvzeti državljanske pravice:

denaturíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od denaturirati: denaturiranje sladkorja

denaturírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. kem. z dodajanjem primesi napraviti kako živilo za človeka neužitno: denaturirati alkohol, sladkor
2. knjiž. spremeniti prvotno, naravno podobo: denaturirati pokrajino

denaturíren -rna -o prid. ( ȋ )
kem. s katerim se denaturira: denaturirno sredstvo

dencè in dènce -a [ dənce ] s ( ȅ ȁ; ə̀ )
manjšalnica od dno: dence sodčka

dendi ipd. gl. dandy ipd.

dendrít -a m ( ȋ )
1. nav. mn., anat. kratek, vejasto razrasel podaljšek živčne celice, drevnik: dendriti in nevriti
2. min. vejasto oblikovana izločnina v tesnih razpokah kamnin:

dendríten -tna -o prid. ( ȋ )
anat., min. ki ima vejasto obliko; razvejen , razvejan : dendritni kristali ; razcep je dendriten

dendrítičen -čna -o prid. ( í )
anat., min. ki ima vejasto obliko; razvejen , razvejan : dendritični kristali ; dendritičen razcep

dendrografíja -e ž ( ȋ )
nauk o drevju in drugih lesnatih rastlinah:

dendrológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za dendrologijo: pri oblikovanju naselja sodelujejo tudi dendrologi

dendrologíja -e ž ( ȋ )
nauk o drevju in drugih lesnatih rastlinah: uporabna dendrologija / parkovna dendrologija

dendrolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dendrologe ali dendrologijo: dendrološko delo na terenu

dendrométer -tra m ( ẹ̄ )
gozd. priprava za merjenje debel stoječih dreves, deblomer:

dendrometríja -e ž ( ȋ )
nauk o merjenju gozdnega drevja:

deníkinec -nca m ( ȋ )
med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik protirevolucionarnih sil generala Denikina: potolčeni od rdečih čet so se denikinci umikali

denitrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
metal. odstraniti, odvzeti dušik iz spojine: denitrirati jeklo

denominácija -e ž ( á )
fin. uvedba nove denarne, vrednostne enote v zameno za večje število starih: izvesti denominacijo ; denominacija delnic

denominatíven -vna -o prid. ( ȋ )
jezikosl. izpeljan iz samostalnika ali pridevnika; izimenski , imenski : denominativni pridevnik

denominíran -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na denominacijo: obveznice so denominirane v evre

denominírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. uvesti novo denarno, vrednostno enoto v zameno za večje število starih: denominirali so točke skladov

denotát -a m ( ȃ )
jezikosl. predmetnost ali pojavnost v razmerju do svojega poimenovanja brez čustvenega priznaka: sinonimi so različna poimenovanja za isti denotat

denotatíven -vna -o prid. ( ȋ )
jezikosl., navadno v zvezi denotativni pomen pomen besede, izraza, ki ni čustveno, osebnostno obarvan:

dentál -a m ( ȃ )
jezikosl. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih, zobnik: t in d sta dentala

dentálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na zobe, zoben: dentalna infekcija
jezikosl. dentalni zapornik

dentícija -e ž ( í )
med. dobivanje, rast zob, zobljenje:

dentín -a m ( ȋ )
anat. snov, ki sestavlja glavni del zoba, zobovina: plast dentina

dentíst -a m ( ȋ )
kdor se poklicno ukvarja s popravljanjem zob, zobar: k dentistu hodi
šol. višji dentist strokovnjak z višjo stomatološko izobrazbo ; dentist nekdaj kdor dokonča predpisano učno dobo pri zobozdravniku in opravi izpit

dentístičen -čna -o ( í )
pridevnik od dentist: dentistična praksa

dentístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki se poklicno ukvarja s popravljanjem zob: ugledna dentistka
šol. višja dentistka strokovnjakinja z višjo stomatološko izobrazbo

dentístovski -a -o prid. ( ȋ )
star. dentističen : dentistovski poklic

denudácija -e ž ( á )
geogr. odnašanje površinskih zemeljskih plasti zaradi delovanja padavin, vetra, ledenikov: gola skalnata površina je posledica denudacije

denudacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na denudacijo: denudacijski proces / denudacijsko spreminjanje površja

denudírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
geol. opraviti, izvršiti denudacijo: ledenik je denudiral dolino

denuklearizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
skleniti, določiti, da na kakem območju ne bo atomskega orožja: denuklearizirati srednjo Evropo

denunciácija -e ž ( á )
sporočitev nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovadba , prijava : za dosego cilja so uporabljali intrige in denunciacije ; anonimna, podla denunciacija

denunciánt in denunciànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
kdor denuncira, ovaduh: ta človek je izdajalec in denunciant ; molčal je, ker se je bal denunciantov

denunciántka -e ž ( ā )
ženska, ki denuncira: bila je fašistična denunciantka

denunciántski -a -o ( ā )
pridevnik od denunciant, ovaduški: denunciantske metode

denunciántstvo -a s ( ā )
dejavnost denunciantov, ovaduštvo: očitali so mu denunciantstvo ; organizirali so denunciantstvo / zaradi njegovega denunciantstva so zaprli mnogo ljudi

denuncíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od denuncirati: širila se je fašistična propaganda, denunciranje in zapiranje meščanov

denuncírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji; ovaditi , prijaviti : denunciral je svoje podrejene ; denuncirati policiji ; krivično denuncirati

denziméter -tra m ( ẹ̄ )
fiz. priprava za merjenje gostote tekočin; areometer

denzitométer -tra m ( ẹ̄ )
fiz. optična priprava za merjenje potemnitve na filmskih negativih ali kromatogramih: preiskati film z denzitometrom

deodár -ja m ( ā )
bot. himalajska cedra: nad listavce so se dvigali orjaški deodarji

deontologíja -e ž ( ȋ )
knjiž. predpisi, ki urejajo dolžnosti določenega stanu, poklica: pravna, zdravniška deontologija

deontolóški -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od deontologija: deontološki kodeks

depandánsa -e ž ( ȃ )
stranska stavba hotela, spadajoča h glavni stavbi: hotelu so prizidali depandanso ; vse sobe v glavnem hotelu in depandansi so zasedene
// podružnični objekt, zlasti gostinski: večja gostinska podjetja gradijo depandanse v turistično zanimivih krajih ; planinsko društvo je odprlo depandanso v preurejeni kmečki hiši

departmá -ja tudi departement -a [ departmá -ja ] m ( ȃ )
1. v Franciji velika upravna enota: severni departmaji ; prefekt departmaja
2. v nekaterih državah najvišji oddelek v državni upravi: departma za trgovino / državni departma ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike

departmájski tudi departementski -a -o [ departmájski ] ( ȃ )
pridevnik od departma 1: departmajske volitve

depedikulácija -e ž ( á )
knjiž. sistematično odpravljanje, uničevanje uši, razuševanje: v okuženih območjih so izvedli depedikulacijo

depersonalizácija -e ž ( á )
knjiž. odvzem, izguba zavesti o lastni osebnosti; razosebljenje : depersonalizacija človeka ; proces depersonalizacije / kulturna depersonalizacija ; depersonalizacija človeškega dela

depersonalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. povzročiti depersonalizacijo: depersonalizirati človeka ; stroj delavca depersonalizira / depersonalizirati delo

depéša -e ž ( ẹ̑ )
nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo: iz brigad in odredov so prihajale depeše ; dešifrirati, poslati depešo ; nujna, telegrafska depeša ; depeša glavnega štaba

depéšen -šna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na depešo: depešno sporočilo
voj. depešno povelje

depešírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
poslati nujno vojaško ali diplomatsko sporočilo: depeširati generalnemu štabu

depilácija -e ž ( á )
kozm. začasna odstranitev dlak s kože: v kozmetičnem salonu opravljajo tudi depilacijo ; laserska depilacija ; boleča, neboleča depilacija bikinija, nog ; aparat, krema, vosek za depilacijo ; epilacija in depilacija

depilátor -ja m ( ȃ )
kozm. sredstvo za depilacijo:

depilírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kozm. opravljati depilacijo: depilirati noge

deplasíranost -i ž ( ȋ )
neprimernost , neumestnost , zgrešenost : deplasiranost pripombe

deplasírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
spraviti kaj v neugoden položaj: deplasirati figuro pri šahu

deplasmá -ja m ( ȃ )
navt. teža vode, ki jo spodrine ladja, spodriv: deplasma ladje je 15.000 ton

depó -ja m ( ọ̑ )
prostor, v katerem se kaj shrani, uskladišči za določen čas; skladišče , shramba : arhivski, muzejski depo ; depo hrane, rezervne opreme, premoga
// v tem prostoru shranjeni predmeti: vrednost celotnega depoja / bančni depo banki v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog
voj. depo vojnih ladij pristanišče za vojne ladje, ki so v rezervi ali v popravilu

depójski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na depo: muzej nima depojskih prostorov
arheol. depojska najdba najdba večjega števila predmetov na istem kraju

depolarizácija -e ž ( á )
fiz. zmanjšanje upadanja napetosti med priključkoma galvanskega člena pri obremenitvi:

depolarizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fiz. zmanjšati upadanje napetosti med priključkoma galvanskega člena pri obremenitvi:

depolitizácija -e ž ( á )
odprava, odstranitev političnih elementov, vplivov iz česa: depolitizacija državnih funkcij, šolstva, javnega življenja / depolitizacija Cerkve
// prenehanje ukvarjanja s politiko: današnja depolitizacija je posledica razočaranj nad splošnim političnim razvojem v Evropi

depolitizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odpraviti, odstraniti politične elemente, vplive iz česa: vso afero so skušali depolitizirati / depolitizirati Cerkev

deponènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kdor kaj deponira: zavarovati blago deponentov

deponéntnik -a m ( ẹ̑ )
jezikosl. glagol s trpno obliko in tvornim pomenom: deponentniki v latinščini

deponíja -e ž ( ȋ )
prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega, odlagališče: deponije smeti / deponija kuriva ; deponije za gradbeni material

deponíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deponirati: deponiranje vrednostnih papirjev / deponiranje smeti odlaganje

deponírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
dati, izročiti v hrambo: deponirati ček, vrednostne papirje v banki / deponirati valuto na carini

depopulácija -e ž ( á )
upadanje števila prebivalcev na določenem območju: v posameznih občinah je čutiti depopulacijo ; industrializacija je pospešila depopulacijo hribovitih pokrajin ; zaradi depopulacije je ostalo veliko zemlje neobdelane

deportácija -e ž ( á )
prisilna preselitev posameznika ali dela prebivalstva v drug, oddaljen kraj: izdaji so sledile množične deportacije ; obsoditi na deportacijo ; politična deportacija ; deportacije v koncentracijska taborišča

deportacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deportacijo: deportacijski vagoni / deportacijsko taborišče

deportíranec -nca m ( ȋ )
kdor je deportiran: sestali so se bivši deportiranci ; deportiranci so množično umirali ; povratek deportirancev

deportíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od deportirati: znašali so se nad prebivalstvom s požigi, ropanjem in deportiranjem

deportíranka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je deportirana:

deportírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
prisilno preseliti koga v drug, oddaljen kraj, navadno kazensko: kaznjence so deportirali v kolonije ; okupatorji so deportirali prebivalstvo v koncentracijska taborišča ; zaradi sodelovanja v stavki so deportirali mnogo ljudi

depot gl. depo

depóten -tna -o ( ọ̑ )
pridevnik od depo: depotno potrdilo

depozít -a m ( ȋ )
1. v banko vložena denarna sredstva; vloga 2 : denarni, devizni depozit ; število depozitov narašča
2. v hrambo dani vrednostni papirji ali dragocenosti, polog: depozit zlata ; vrednost depozita / bančni depozit bančni depo ; carinski depozit denar ali blago, ki ga vzame carinski organ v hrambo
pravn. sodni depozit denar, ki ga odda dolžnik na sodišču, kadar ga upnik noče sprejeti

depozitár -ja m ( á )
1. kdor hrani deponirano blago: depozitar izda deponentu depotno potrdilo
2. deponent

depozíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na depozit: depozitna služba ; depozitna taksa / depozitna banka banka, ki zlasti sprejema hranilne vloge
ekon. depozitni denar knjižni denar

depravácija -e ž ( á )
knjiž. izprijenost , pokvarjenost : etična in moralna depravacija alkoholika

depreciácija -e ž ( á )
fin. padec, znižanje vrednosti; razvrednotenje : depreciacija denarja

depresíja -e ž ( ȋ )
1. med. bolezensko duševno stanje z zmanjšanim zanimanjem za zunanji svet: bolezni so sledile hude depresije ; zapadel je v melanholijo in depresijo ; biti v depresiji ; duševna, nevrotična depresija
2. potrtost , pobitost : neuspeh pri izpitu je povzročil v njem depresijo ; moralna depresija ; roman pripoveduje o notranjih konfliktih in depresijah ljudi med vojno / življenjska depresija
3. geogr. del kopnega, ki leži nižje od morske gladine: terenska depresija ; depresija ankaranske ravnice
4. ekon. doba v gospodarskem ciklusu, ki nastopi po krizi: splošna gospodarska depresija ; depresije in recesije
5. meteor., navadno v zvezi barična depresija območje nizkega zračnega pritiska: barična depresija povzroča slabo vreme

depresíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na depresijo: depresijsko območje / depresijske padavine / pri bolniku se kažejo depresijski znaki

depresívec -vca m ( ȋ ) pog.
depresivnež : obupan depresivec ; življenjski poraženci, pijanci in depresivci / manični depresivec

depresíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na depresija 1: preboleti depresivno krizo / depresivno razpoloženje

depresívnež -a m ( ȋ )
depresiven človek: depresivnež se je zatekel k psihiatru

deprésor -ja m ( ẹ̑ )
kem. kemikalija za zmanjšanje aktivnosti reagentov: močen depresor

deprimíranost -i ž ( ȋ )
potrtost , pobitost : duševna deprimiranost ; vzdušje deprimiranosti

deprimírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
duševno potreti, pobiti: drama je gledalce deprimirala ; pisateljev pesimizem zelo deprimira

deprofesionalizácija -e ž ( á )
odstranitev, ukinitev profesionalizacije: začela se je deprofesionalizacija v političnih organizacijah ; deprofesionalizacija družbenih funkcij

deputácija -e ž ( á )
skupina ljudi, izbranih in poslanih kam s posebno nalogo, odposlanstvo: deputacija je sporočila zahteve delavcev ; poslati, sprejeti deputacijo ; deputacija dijakov je v imenu razreda čestitala profesorju ; član deputacije / poklonitvena deputacija ki izraža prostovoljno podreditev kaki oblasti

deputát 1 -a m ( ȃ )
kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo, odposlanec: delavski deputat
// v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 voljen delavski, kmečki ali vojaški zastopnik v sovjetu: sovjet deputatov Leningrada

deputát 2 -a m ( ȃ )
nekdaj del zaslužka, ki ga dobi delavec v naravi, v blagu: dobivati deputat ; deputat moke, premoga ; zemlja je pripadala hiši kot deputat

deputáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na deputat 2 : deputatni premog ; deputatna zemlja zemlja, ki jo dobi najemni delavec le v uporabo kot del zaslužka

deputátnik -a m ( ȃ )
nekdaj delavec, ki dobi del zaslužka v naravi, v blagu: po žetvi so izplačali deputatnikom

déra 1 -e ž ( ẹ́ )
lesen pod, oder za sušenje zrnja, sadja: po deri so razgrnili proso ; dera v sušilnici ; kozolec z dero

déra 2 in dêra -e ž ( ẹ́; é )
nar. vzhodno dninarsko delo, pri katerem si mora delavec prinesti hrano s seboj: na dero hoditi

dera 3
voz : gl. dira

deráč -a m ( á )
močen podočnik pri zvereh: volk je zasadil derače ovci v vrat

derák -a m ( á )
nar. zahodno kristusov trn, bodčec:

deratizácija -e ž ( á )
sistematično uničevanje, zatiranje škodljivih glodavcev, zlasti podgan in miši: opraviti vsakoletno deratizacijo ; zavod za dezinsekcijo in deratizacijo

deratizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
opraviti deratizacijo: v mestu so deratizirali vse kleti in kanale

dêrbi -ja m ( ȇ )
1. dirka plemenskih jahalnih ali kasaških konj, ki se prireja enkrat letno: na letošnjem derbiju je zmagala kobila Rožica ; jahalni, kasaški derbi
2. odločilno tekmovanje med starima (športnima) tekmecema, zlasti krajevnima: finalni, krajevni derbi ; rezultat derbija / v derbiju kola se je šahovska partija končala neodločeno ; v prid. rabi: derbi tekma ; derbi srečanje
obl. derbi vzorec luknjičast vzorec na kapici in ob opetniku športnega čevlja

dêrbijski -a -o ( ȇ )
pridevnik od derbi: derbijske dirke ; derbijsko srečanje

derby gl. derbi

derečína -e ž ( í )
mesto v potoku ali reki, kjer voda dere: derečina nad jezom

deréza -e ž ( ẹ̄ )
nav. mn. železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje: navezati dereze ; po zaledeneli strmini ni bilo mogoče hoditi brez derez ; hoja z derezami
alp. ledeniške dereze s kratkimi konicami za hojo po ledu ; srenske dereze z dolgimi konicami za hojo po srenu

derézen -zna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od dereza: derezni jermeni

derezína -e ž ( ȋ )
žel. drezina

dêrež -a m ( ȇ )
nekdaj klop, na katero se priveže obsojenec med šibanjem: Daj me na derež ali na vse natezalnice tega sveta, po sili ne izveš od mene ničesar! (W. Shakespeare – M. Bor)

dêrik -a m ( ȇ )
teh. premični žerjav za gradbena ali nakladalna dela: ladijski derik

derivácija -e ž ( á )
1. teh. speljevanje, odvajanje vode iz naravne struge: derivacija k hidrocentrali ; derivacija za namakalne namene
2. voj. odklon izstrelka od smeri streljanja: meriti derivacijo
jezikosl. tvorjenje novih besed iz podstave s priponami, izpeljava ; mat. funkcija, dobljena z odvajanjem; odvod

derivacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na derivacijo: derivacijski sistem pri hidrocentrali

derivát -a m ( ȃ )
kem. spojina, pridobljena iz druge spojine: derivati benzena, celuloze ; pren. država je derivat meščanske družbe ; jazz s svojimi derivati

derivatíven -vna -o prid. ( ȋ )
pravn. pridobljen od pravnega prednika: derivativna pravica

derivírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati 1 :

dêrma -e ž ( ȇ )
anat. koža, zlasti glede na zgornji dve plasti: usnjica je del derme / šol. žarg. danes je delal dermo izpit iz dermatologije / med. žarg. grem na dermo dermatološko kliniko

dermálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dermo, kožen: dermalni izrastek

dermatítis -a m ( ȋ )
med. vnetje kože: zdravnik je ugotovil dermatitis

dermatól -a m ( ọ̑ )
farm. rumen prašek, ki pospešuje celjenje manjših ran na koži:

dermatológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za dermatologijo: poslati pacienta k dermatologu

dermatologíja -e ž ( ȋ )
veda o koži in kožnih boleznih: profesor dermatologije ; novosti, spoznanja v dermatologiji / estetska, laserska dermatologija / klinika, oddelek za dermatologijo

dermatológinja -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za dermatologijo:

dermatolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dermatologijo: najnovejši dermatološki izsledki / dermatološka klinika

dêrmatovenerologíja -e ž ( ȇ-ȋ )
veda o kožnih in spolnih boleznih: specializirati se za dermatovenerologijo

dermatóza -e ž ( ọ̑ )
med. kožna bolezen: ekcemi in druge dermatoze

deročína -e ž ( í )
mesto v potoku ali reki, kjer voda dere: čoln je naglo neslo po deročini ; v deročini je bilo precej postrvi

deróčnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost deročega: deročnost reke je bila tolikšna, da niso mogli veslati

derogácija -e ž ( á )
pravn. delen ali popoln odvzem veljavnosti zakonski določbi z novo zakonsko določbo; razveljavitev

derogírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. delno ali popolnoma odvzeti veljavnost zakonski določbi z novo zakonsko določbo; razveljaviti : derogirati vsa prejšnja določila

deromantizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odvzeti, odstraniti romantičnost: pisatelj je v romanu življenje deromantiziral

derúh -a m ( ū )
nar. orodje za odstranjevanje lubja z muževnega debla; lupilnik : Karmuh je deblo čistil vejevja in spotoma nasekaval skorjo, drugi pa je z velikim deruhom že lupil (Prežihov)

dêrviš -a m ( ȇ )
v muslimanskem okolju menih : fanatični, plešoči derviši ; plesati divje kot derviš

dêrviški -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na derviše: derviško življenje / plesalci so se predali derviški strasti

dês -a tudi -- m ( ȇ )
glasb. za polton znižani ton d: za desom je pavza ; prvi del zloženk Des-dur

desalinizácija -e ž ( á )
spreminjanje morske vode v sladko, razsoljevanje: naprave za desalinizacijo / desalinizacija morske vode

desánt -a m ( ā )
prevoz vojaštva na sovražnikovo ozemlje z namenom, da opravi določeno nalogo: letalski, padalski, pomorski desant ; nemški desant na Drvar / na karti je označen kraj desanta

desánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na desant: desantne čete / letalski desantni napad ; desantna operacija
voj. desantni čoln čoln, prirejen za hitro izkrcavanje

descendénca -e ž ( ẹ̑ )
1. pravn. sorodstveno razmerje v ravni črti naprej: raziskovati descendenco družine
2. biol. evolucija : nauk o descendenci

descendénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na descendenco: descendenčno razmerje / descendenčna teorija

descendènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
pravn. sorodnik v ravni črti naprej, potomec: ascendenti in descendenti

descendénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na descendenco: descendentna vrsta
petr. descendentne raztopine raztopine, ki prihajajo z zemeljske površine v notranjost

descendírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
med. širiti se navzdol, spuščati se: infekcija descendira iz ledvic v mehur

desegregácija -e ž ( á )
odpravljanje, odprava rasnega razlikovanja: rasisti se upirajo desegregaciji / desegregacija črncev, šol

desén tudi dezén -a m ( ẹ̑ )
tekst. vzorec na tkanini: abstraktni, cvetlični deseni ; karo desen ; prti v raznih barvah in desenih
// tkanina z vzorci sploh: krilo iz rjavega desena

desenatêr in desinatêr tudi dezenatêr -ja m ( ȇ )
tekst. risar vzorcev za tkanine: šola je vzgojila mnogo desenaterjev

desenírati -am in desinírati -am tudi dezenírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
tekst. izdelovati vzorce za tkanine: kreatorji desenirajo oblačilne predmete

desenzibilizácija -e ž ( á )
med. zmanjšanje, odprava preobčutljivosti česa: desenzibilizacija organizma
fot. desenzibilizacija filma zmanjšanje občutljivosti za določen barvni spekter

desenzibilizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. zmanjšati, odpraviti preobčutljivost česa: desenzibilizirati alergičnega bolnika
fot. desenzibilizirati film zmanjšati mu občutljivost za svetlobo

desêrt -a m ( ȇ )
jed, ki se ponudi po glavni jedi v dnevnem obroku, poobedek: ob koncu obeda so prinesli desert ; za desert je bil sir ; sadni desert

desêrten -tna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na desert: desertno pecivo / desertni krožnik krožnik, manjši kot navaden plitvi krožnik ; desertni pribor pribor, manjši kot navaden pribor
// v zvezi desertno vino močno vino z značilno aromo, navadno zelo sladko:

deservíranje -a s ( ȋ )
gost. pospravljanje mize po dnevnem obroku: natakarjeva naloga je tudi deserviranje

desét desêtih štev. ( ẹ̑ é )
1. izraža število deset [10]
a) v samostalniški rabi: pet in pet je deset ; kaj more eden proti desetim / ura je deset ; ob desetih dopoldne ; pridem ob desetih (zvečer) 22 h ; nar. proti desetém deseti uri
b) v prilastkovi rabi: deset prstov ; tudi neskl.: knjiga v deset(ih) zvezkih ; z nekaj deset možmi ; stane okoli deset evrov
rel. deset božjih zapovedi danih Mojzesu na Sinajski gori
// neskl. izraža številko deset: stanuje na Cankarjevi 10 ; napiši tri ulomljeno z deset / pri izpitu je dobil oceno deset
2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: na tvoje mesto lahko dobimo deset boljših / deset let ga že nisem videl zelo dolgo
ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ; pog., ekspr. vseh deset (prstov) si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen ; preg. kdor molči, desetim odgovori ; sam.:, igr. srčna deset desetica, desetka

deset... ali desét... in deset... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na število deset: desetletje, desettisočak ; desetdneven, desetlitrski, desetminuten, desetprsten ; desetkraten

deseták -a m ( á )
vrednost deset denarnih enot: pri taki vsoti se nekaj desetakov ne bo poznalo
// bankovec ali kovanec v tej vrednosti: desetaki so zažvenketali po mizi ; segel je v žep in mu dal desetak

desetár -ja m ( á )
1. nekdaj čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od razvodnika, ali nosilec tega čina: vsi mitraljezci so postali desetarji ; četni desetar vadi rezerviste / dobiti, imeti čin desetarja
2. kdor vodi skupino desetih ljudi sploh: vse delo so vodili desetarji ; na sestanku so določili novega desetarja tekmovalne desetine / desetar pionirskega odreda
žel. uslužbenec, ki vodi in nadzoruje delo pri vzdrževanju odseka proge

desetárka -e ž ( á )
1. nosilka desetarskega čina: po poklicu je vojakinja, po činu pa desetarka ; ameriška, britanska desetarka / kmalu po prihodu v partizane je dobila čin desetarke nekdaj čin v Jugoslovanski ljudski armadi, za stopnjo višji od razvodnika
2. ženska, ki vodi skupino desetih ljudi sploh: skupino mladink je vodila prizadevna desetarka ; gasilska desetarka ; desetarka ekipe

desetárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na desetarje: desetarski tečaj / desetarski čin / desetarska služba

desétdnéven -vna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
ki traja deset dni: desetdnevni rok za pritožbo ; desetdnevne počitnice
zgod. desetdnevna vojna vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991; osamosvojitvena vojna

desétek tudi desêtek -tka m ( ẹ̑; ȇ )
1. star. desetina : niti desetek tega ni ostalo / korakala je pred desetkom deklet
2. nar. štajersko pristojbina, ki se plača ob prevzemu zapuščine ali ob prodaji, nakupu nepremičnin: plačati desetek in cenilno komisijo

deséten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
mat. desetiški : desetni sestav

desetér -a -o štev. ( ẹ̑ )
ki je desetih vrst: izdelek gre skozi desetere obrate

deseterák -a m ( á )
lov. jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po pet odrastkov: lep deseterak mu je prekrižal pot ; jelen deseterak / nepravilni deseterak ki ima na enem rogu pet, na drugem pa manj odrastkov

desetérec in desetêrec -rca m ( ẹ̑; ȇ )
lit. verz južnoslovanske pripovedne ljudske pesmi z desetimi zlogi in glavno cezuro za četrtim zlogom: epski, lirski deseterec ; Aškerčeva balada v desetercih

desetéren -rna -o prid. ( ẹ̑ )
desetkraten : deseterna vrednost ; deseterno povračilo
// ki je iz desetih delov, enot: deseterni odmev klicev

desetérica -e ž ( ẹ̑ )
skupina desetih oseb: naša športna deseterica je že odpotovala na tekmovanje
// knjiž. skupina desetih enot: opombe so na koncu vsake deseterice črtic / zložil je kakšno deseterico pesmi približno deset

desetérka -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., alp. dereza z desetimi konicami: najnovejši, izpopolnjeni tip deseterk

desetéro -ih tudi -- štev. ( ẹ̑ )
skupina desetih enot: desetero zapovedi

desetero... prvi del zloženk
nanašajoč se na število deset: deseteroboj, deseterostop ; deseteronožec

deseterobòj -ôja m ( ȍ ó )
šport. atletsko tekmovanje v desetih panogah: deseteroboj za moške ; prvenstvo, tekmovanje v deseteroboju

deseterobójec -jca m ( ọ̑ )
šport. športnik, ki tekmuje v deseteroboju: zmagal je naš znani deseterobojec

deseterolôvkar -ja m ( ȏ )
nav. mn., zool. glavonožci z desetimi lovkami, Decabrachia:

deseteronóžec -žca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. raki s petimi pari nog hodilk, Decapoda:

deseterostòp -ópa m ( ȍ ọ̄ )
vrsta iz desetih vštric stoječih ali korakajočih oseb: odred je korakal mimo v dolgih deseterostopih

desétévrski -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
ki ima vrednost desetih evrov: desetevrski bankovec / desetevrski razpon

desêti -a -o štev. ( é )
ki v zapovrstju ustreza številu deset: desetega [10.] marca ; ob deseti (uri) 10 h 22 h ; v desetem letu ; izbrati vsakega desetega / deseti del česa desetina
ekspr. šola mu je deseta briga prav nič se ne zmeni zanjo ; deseta maša v krščanskem okolju maša ob desetih
etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu

desetíca -e ž ( í )
1. mat. vrednost znaka na predzadnjem mestu desetiške številke: računati z deseticami ; število 52 ima pet desetic / pisati desetice pod desetice
2. pog. številka deset: namesto devetice je napisal desetico
3. nekdaj avstrijski novec za deset krajcarjev: za četrtinko vina je dal tri desetice ; srebrna desetica
4. igralna karta z desetimi znaki: pikov as in srčna desetica
lov. šibra s premerom 3 mm; naboj, napolnjen s šibrami deseticami

desêtič prisl. ( é )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na desetem mestu: danes sem že desetič tukaj

desetíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na desetica 1: desetično mesto številke

desetína -e ž ( í )
1. del na deset enakih delov razdeljene celote: dobil je desetino dobička ; ekspr. niti desetina tega ni res! / desetina litra
mat. ena cela, devet desetin
2. vojaška enota desetih vojakov: zasedi je prihitela na pomoč naša desetina z dvema puškomitraljezoma ; komandir desetine
// organizirana skupina desetih ljudi: bili so najboljša desetina v zadrugi ; tekmovanje pionirskih gasilskih desetin ; tekmovalna desetina ; vodja desetine
3. v fevdalizmu podložniška dajatev desetega dela pridelka, dohodkov zemljiškemu gospodu ali cerkvi: dajati, pobirati desetino ; hiša je bila oproščena tlake in desetine ; cerkvena desetina ; žitna desetina
4. ruska ploščinska mera, 1,092 ha: barin je imel sto desetin zemlje
5. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: desetine let so minile od takrat ; prehodili so že desetine kilometrov ; hiši sta nekaj desetin korakov narazen / zaradi izdaj je padlo na desetine naših borcev
star. v desetino iti po ljudskem verovanju iti po svetu kot deseti brat ali sestra

desetínar -ja m ( ȋ ) v fevdalizmu
1. nižji uslužbenec, ki pobira desetino: določenega dne so prihajali desetinarji
2. desetinec

desetínec -nca m ( ȋ )
v fevdalizmu kdor daje desetino:

desetíniti -im nedov. ( í ȋ ) v fevdalizmu
1. dajati desetino: podložniki so desetinili in tlačanili ; desetiniti graščini
2. pobirati, prejemati desetino: grajski hlapci so desetinili / desetiniti snope

desetínjenje -a s ( ī )
glagolnik od desetiniti: desetinjenje vina

desetínka -e ž ( ȋ )
del na deset enakih delov razdeljene merske enote: priprava meri do desetinke milimetra natančno ; razdalje so zaznamovane v celih kilometrih in desetinkah desetinah / ekspr. v desetinki sekunde se je premislil

desetínski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na desetina 3: desetinski gospod / desetinska pravica / desetinsko vino, žito
2. mat. decimalen : desetinsko število

desetíški -a -o prid. ( ȋ )
mat. ki ima za osnovo število deset: desetiški sestav ; pretvoriti desetiško številko v dvojiško

desétka -e ž ( ẹ̑ )
1. pog. številka deset: staviti na desetko / pri izpitih je dobival same desetke ocene deset ; peljati se z desetko z avtobusom, tramvajem številka deset
2. skupina desetih enot: prva desetka novel v zbirki je ljubezenske vsebine
rel. zmoliti eno desetko rožnega venca deset zdravamarij
3. igralna karta z desetimi znaki: odložiti desetko ; pikova desetka
4. nav. mn., ekspr., z rodilnikom velika množina: odmetati nekoliko desetk lopat ; vrgel je na papir nekaj desetk verzov / takih razcapancev je na desetke

desétkati -am nedov. ( ẹ̑ )
ekspr. prizadevati občutno številčno izgubo: kuga je desetkala prebivalstvo ; volkovi desetkajo čredo

desétkrat prisl. ( ẹ̑ )
izraža deset ponovitev: desetkrat sedem je sedemdeset ; desetkrat prepisati / meter je desetkrat daljši kot decimeter ; desetkrat tolikšna hitrost ; desetkrat manj
// ekspr. veliko , dosti : njihov pes je desetkrat hujši ; desetkrat lepši je, kot je bil

desétkraten tudi desétkráten -tna -o prid. ( ẹ̑; ẹ̑-ā )
desetkrat tolikšen: letalo preleti v istem času desetkratno razdaljo ; desetkratna vrednost

desétléten -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
1. star deset let: desetleten deček ; desetletni otroci ; že desetleten je služil za pastirja
2. ki traja deset let: desetletno obdobje ; kljub komaj desetletni praksi so dosegli lepe uspehe

desetlétje -a s ( ẹ̑ )
doba, ki traja deset let: pred dvema desetletjema ; v zadnjem desetletju so se razmere spremenile / videlo se ji je, da je že dolgo v četrtem desetletju stara blizu štirideset let / ekspr.: dolga desetletja sta si bila smrtna sovražnika ; desetletja in desetletja so bila potrebna za to znanstveno resnico ; ta težnja narašča od desetletja do desetletja

desetlétka -e ž ( ẹ̑ )
desetletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: v razvoju gospodarstva države je bila pomembna prva desetletka
// desetletna osnovna šola: dokončal je desetletko

desétlétnica -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
1. deseta obletnica: proslava desetletnice podjetja ; čestitke ob desetletnici izhajanja revije
2. deset let stara deklica: navihana desetletnica

desétlétnik -a m ( ẹ̑-ẹ̑ )
deset let star deček: vzgoja desetletnikov

desétmilijonína -e ž ( ẹ̑-í )
del na deset milijonov enakih delov razdeljene merske enote: desetmilijonina joula

desétnica -e ž ( ẹ̑ )
1. nosilka čina, za stopnjo višjega od poddesetnika: desetnica Slovenske vojske
2. etn., po ljudskem verovanju deseta hči, ki mora z doma po svetu: desetnica brez doma

desetníja -e ž ( ȋ )
star. vojaška enota desetih vojakov; desetina : padla je cela desetnija

desétnik -a m ( ẹ̑ )
1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika ; desetnik 17. pešpolka
2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat : žalostna usoda desetnika ; bil je kot desetnik brez obstanka
// ekspr. brezdomec , potepuh : slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike ; potepuški desetnik
3. v fevdalizmu kdor prejema desetino: patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku

desétniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na desetnike: desetniški našitki / desetniška usoda

desétništvo -a s ( ẹ̑ )
knjiž. kar se nanaša na desetega brata: problem desetništva v slovenski literaturi

desetórica -e ž ( ọ̑ )
skupina desetih oseb: za turnir so izbrali najboljšo desetorico
// knjiž. skupina desetih enot: na razstavo je poslal desetorico najboljših del / od vsega je razumel komaj desetorico stavkov približno deset

desétpŕsten -tna -o prid. ( ẹ̑-ȓ )
nanašajoč se na deset prstov obeh človekovih rok: desetprstni sistem tipkanja ; obvladati desetprstno pisanje na pisalnem stroju

deséttisočák -a m ( ẹ̑-á )
vrednost deset tisoč denarnih enot: pri taki vsoti se nekoliko desettisočakov ne bo poznalo ; sinovo šolanje ga je stalo nekaj desettisočakov
// bankovec v tej vrednosti: potegnil je iz listnice tri desettisočake

deséttisočglàv in deséttisočgláv -áva -o prid. ( ẹ̑-ȁ ẹ̑-á; ẹ̑-ȃ )
ekspr., navadno v zvezi s čreda, množica zelo številen, velik: tam se pasejo desettisočglave črede ; na trgu se je zbrala desettisočglava množica

deséttísoči 1 -ev m mn. ( ẹ̑-ȋ )
ekspr. nedoločena večja količina: za vsako malenkost si plačal desettisoče, tako malo je bil vreden denar ; pri Termopilah se je tristo ljudi bojevalo proti desettisočem / na bojišču je šlo v smrt na desettisoče ljudi
ekspr. zgornji desettisoči najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj

deséttísoči 2 -a -e štev. ( ẹ̑-ȋ )
ki v zapovrstju ustreza številu deset tisoč: nagradili so desettisočo obiskovalko razstave

deséttisočína -e ž ( ẹ̑-í )
del na deset tisoč enakih delov razdeljene merske enote: desettisočina tesla

deséttisočínka -e ž ( ẹ̑-ȋ )
del na deset tisoč enakih delov razdeljene merske enote: računati do desettisočinke natančno ; desettisočinka milimetra

deséttisočlétje -a s ( ẹ̑-ẹ̑ )
doba, ki traja deset tisoč let: starost lobanj so ocenili na več desettisočletij / ekspr.: ljudje prebivajo tod tisočletja in desettisočletja ; te pogoje je ustvarila narava v desettisočletjih razvoja

deséttísočnik -a m ( ẹ̑-ȋ )
ekspr. pripadnik najbogatejšega in najvplivnejšega družbenega sloja: ti problemi zadevajo samo najvišje desettisočnike ; oblastno vedenje desettisočnikov

deséttísočtólarski -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ-ọ̄ )
ki ima vrednost desetih tisočev tolarjev: desettisočtolarski bankovec

deséttólarski -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̄ )
ki ima vrednost desetih tolarjev: desettolarski bankovec, bon, kovanec

deséttónski -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
težek deset ton: žerjav z lahkoto prestavlja desettonske železne grede
// ki ima nosilnost deset ton: desettonski tovornjak

desétúren -rna -o prid. ( ẹ̑-ȗ )
ki traja deset ur: deseturni delavnik ; deseturnega zasedanja je bilo nazadnje le konec

desideratum in deziderát -a [ prva oblika deziderátum ] m , mn. desideráta s tudi dezideráti m ( ȃ )
knjiž. zaželena stvar, zlasti na kulturnem področju, želja: razstava umetnosti 17. stoletja je že dolgo naš veliki desideratum / seznam desiderat knjig, revij, ki si jih kdo želi izposoditi ali kupiti

design -a [ dizájn ] m ( ȃ )
arhit. dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom, (industrijsko) oblikovanje: ukvarjal se je z designom / pohištvo ima dober design

designírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn., nekdaj vnaprej določiti koga za izpraznjeno službeno mesto:

desinater ipd. gl. desenater ipd.

desiro -ja [ deziró ] m ( ọ̑ )
primestni elektromotorni vlak nemškega podjetja Siemens: peljati se z desirojem ; novi vozni redi za desiroje

dèska -e in deskà -è [ dəska ] ž , rod. mn. dèsk tudi desák ( ə̄; ȁ ȅ )
1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko ; pribiti desko čez luknjo ; iz desk zbita koča ; zabiti žebelj v desko ; dolga, široka deska ; hrastove, smrekove deske ; suhe deske so škripale pod nogami ; žagana deska ; tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah
2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski ; likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek ; obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski ; bleščeče osvetljena reklamna deska ; risalna deska
3. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja ; z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska
// publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje
4. v zvezi snežna deska deska, navadno iz umetne snovi, v obliki kratke široke smučke za vožnjo po snegu brez palic: proizvodnja snežnih desk ; vožnja s snežno desko ; smuči, snežne deske, vezi in smučarski čevlji priznanih blagovnih znamk
5. v zvezi jadralna deska deska, navadno iz umetne snovi, z gibljivim jamborom za vožnjo po vodi s pomočjo vetra: izdelovanje jadralnih desk ; stati na jadralni deski ; s čolni in jadralnimi deskami so krožili okoli rta
6. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska ; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu / šah. žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec
7. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah ; to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču
agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi ; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele ; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek ; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč

dèskanje -a [ dəskanje ] s ( ə̏ )
glagolnik od deskati: pri deskanju vedno obstaja možnost srečanja z morskimi psi ; lega obale zagotavlja dober veter za deskanje ; deskanje na valovih / deskanje je vse bolj priljubljen zimski šport ; deskanje na snegu / deskanje po spletnih straneh brskanje

dèskar -ja [ dəskar ] m ( ə̏ )
1. jadralec na deski : deskar se bliža obali / društvo deskarjev
2. kdor se vozi po snegu stoje na snežni deski: po progi so se spustili prvi smučarji in deskarji / deskar na snegu
// športnik, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski: svetovno prvenstvo deskarjev na snegu
3. kdor pregleduje strani na svetovnem spletu: spletni deskarji

dèskarka -e [ dəskarka ] ž ( ə̏ )
1. jadralka na deski: deskarka na razburkanih valovih / deskarke na vodi
2. ženska, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski: deskarka se je spustila po smučišču ; smučarke in deskarke / deskarka na snegu
// športnica, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski: uspešna deskarka ; zmagovalka ženskega veleslaloma deskark na olimpijskih igrah
3. ženska, ki pregleduje strani na svetovnem spletu: spletna deskarka

dèskarski -a -o [ dəskarski ] prid. ( ə̏ )
nanašajoč se na deskarje ali deskanje: ogledali so si deskarski boj z brzicami ; deskarski jambor in jadro ; deskarska plaža / deskarski park ; deskarska zveza ; najmlajša deskarska disciplina so skoki ; slovenska deskarska reprezentanca

dèskast -a -o [ dəskast ] prid. ( ə̄ )
podoben deski: deskast vrh gore ; ekspr. bil je deskaste postave / deskasta ograja narejena iz desk

dèskati 1 -am [ dəskati ] nedov. ( ə̏ )
1. jadrati na deski : poleti deska, se potaplja in ukvarja s podvodnim ribolovom
2. ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na snežni deski in vozi po snegu: pozimi je rada deskala / naučiti se deskati na snegu
3. pregledovati strani na svetovnem spletu; brskati : deskati po (svetovnem) spletu

deskáti 2 -ám [ dəskati ] nedov. ( á ȃ )
les. oblagati, pokrivati z deskami: deskati stene lovske sobe

deskôvnik -a [ dəskou̯nik ] m ( ȏ )
tisk. omari podobna priprava za shranjevanje desk s stavki:

deskrípcija -e ž ( í )
predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih, opis: podrobna deskripcija okolja ; avtorjeva pripoved je zdrknila na raven filmske deskripcije ; ekspr. omejil se je na golo deskripcijo

deskriptíva -e ž ( ȋ )
knjiž. način dela, po katerem se prikazujejo samo zunanje značilnosti česa: na prvi stopnji študija je prevladovala deskriptiva

deskriptíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki predstavlja, prikazuje kaj po zunanjih značilnostih, opisen: v delu prevladuje pozitivistična deskriptivna metoda / deskriptivni realizem
jezikosl. deskriptivna gramatika slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja

deskriptívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost deskriptivnega, opisnost: racionalna deskriptivnost lirike ; deskriptivnost romana / ekspr. z golo deskriptivnostjo ni mogel doseči zaželenega učinka

deskríptor -ja m ( ȋ )
biblio. značilna beseda, ki označuje vsebino kakega dela, članka in omogoča iskanje želene informacije: iskati podatke s pomočjo deskriptorjev ; seznam, slovar deskriptorjev

dêsktop -a m ( ȇ )
navidezna delovna površina grafičnega uporabniškega vmesnika na računalniškem zaslonu z ikonami; namizje : ikone na desktopu

deskvamácija -e ž ( á )
med. pojav, da se koža lušči, lupi: deskvamacija po škrlatinki

désna -e ž , désnih ( ẹ́ )
1. nav. ed. desna roka, desnica: z desno se je opiral na palico, leva mu je visela ob telesu ; pesn. dekle, svojo desno mi podaj
// desna noga: pri tangu mora plesalec voditi vedno z desno / v medmetni rabi otroci so korakali: leva, desna, ena, dve
2. v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v, z izraža desno stran: iti, kreniti, zaviti na, v desno ; nagniti, obrniti se v desno ; vrata se odpirajo na, v desno ; ko greš čez cesto, poglej na levo in desno ; obrat v desno / krogla je priletela z desne ; na desni stoji mogočno poslopje, na levi pa lesena bajtica ; voziti po desni / kot povelje na desno ; pren. vodstvo stranke ubira pot na desno
kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti ; ekspr. ta človek se ne ozira ne na levo ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih
obrt. plete same desne desne petlje

désni -a -o prid. ( ẹ́ )
1. ki je na nasprotni strani telesa kot srce: desna noga, roka ; vsa desna stran telesa je hroma ; desno oko se mu rado solzi / desna rokavica za na desno roko
ekspr. on je direktorjeva desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec
// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je zadel z desnim bokom ; pri desnem obratu naj bo korak kratek ; desna stran ceste / desni breg reke gledano v smeri toka ; desno krilo vojske, moštva gledano v smeri napada
2. politično konservativen: desni socialdemokrati ; proteste so organizirale desne skupine ; desno krilo stranke
avt. desni promet promet, ki poteka po zunanjem pasu vozišča ; desno pravilo pravilo, po katerem ima voznik na skrajni desni prednost ; navt. desni bok ladje gledano od krme proti premcu ; obrt. desna petlja prvina (pri pletenju), ki ima na pravi strani obliko kite ; strojn. desni navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v smeri urnega kazalca ; šport. desni krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na desni strani, zlasti pri nogometu ; desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu

desníca -e ž ( í )
1. desna roka; ant. levica : dati, stisniti desnico ; dvigniti desnico v pozdrav ; z desnico si je zakril oči / v pest stisnjena desnica ; žuljava desnica
bibl. naj ne ve levica, kaj dela desnica ne hvali se z dobrimi deli ; iron. desnica ne ve, kaj dela levica delo je neenotno, neskladno
// v prislovni rabi, v zvezi z na izraža desno stran: posadil ga je na svojo desnico / imeti koga na desnici ; sin je sedel na očetovi desnici
2. polit. konservativna stranka, tako krilo v stranki ali skupina takih strank: slovenska desnica ; kandidati, predstavniki desnice ; združevanje desnice ; zmaga desnice / radikalna, skrajna desnica ; zmerna desnica

desníčar -ja m ( ȋ )
1. kdor pri delu uporablja predvsem desno roko: večina orodja je prirejena za desničarje
2. polit. pristaš, pripadnik politične desnice: desničarji so priredili shod / skrajni desničar

desníčarka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki pri delu uporablja predvsem desno roko: ker je bila izrazita desničarka, se je težko privadila delati z levo roko
2. polit. pristašinja, pripadnica politične desnice: v politiki je bila zmeraj desničarka / skrajna desničarka

desníčarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na pripadnike politične desnice: desničarski režim ; desničarski voditelji ; desničarske organizacije, skupine / desničarska stranka / desničarski tisk ; desničarska miselnost

desníčarstvo -a s ( ȋ )
1. miselnost desničarjev: boril se je proti desničarstvu v stranki
2. uporabljanje predvsem desne roke pri delu: prevladovanje desničarstva nad levičarstvom pri otrocih

desníčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki pri delu uporablja predvsem desno roko: zanimivo je opazovati gibe desničnih in levičnih ljudi

desníčnost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost desničnega človeka: desničnost je človeku prirojena

desno... ali désno... prvi del zloženk ( ẹ́ )
nanašajoč se na desni: desnokrilen, desnook ; desnosučen

desnokrílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki se odpira v desno: desnokrilna vrata ; desnokrilno okno
2. ki je na desnem krilu, desni strani: desnokrilna četa je napadla

désnosredínski -a -o prid. ( ẹ́-ȋ )
ki je za politično usmeritev med desnico in sredino: desnosredinski politični tednik ; desnosredinska stranka, vlada

désnost -i ž ( ẹ́ )
nagnjenost, usmerjenost v desno: poševnost in desnost pisave

désnosúčen -čna -o prid. ( ẹ́-ū )
fiz., kem., navadno v zvezi s snov ki suka polarizacijsko ravnino v desno:

desoláten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. brezupen , obupen : zaiti v desolaten položaj ; biti v desolatnem stanju

desolidarizírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
publ. prenehati biti solidaren: desolidarizirati se z vlado / na seji so se člani desolidarizirali s statutom, češ da je bil vsiljen

desperádo -a m ( ȃ )
knjiž., zlasti v latinskoameriškem okolju izgubljenec , obupanec , izobčenec : to je početje desperada ; druščina desperadov ; pognal se je v boj s srditostjo desperada

desperát -a m ( ȃ )
knjiž. izgubljenec , obupanec : ostal je pijanec in desperat

desperáten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. brezupen , obupen : desperaten boj ; desperatna bolezen / zaradi bolezni je bil čisto desperaten obupan

despójna tudi déspojna -e ž ( ọ̑; ẹ̑ )
v bizantinski državi vladarjeva žena, cesarica: ošabna in kruta despojna

despót -a m ( ọ̑ )
1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 1459
2. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot ; birokratski despot

despótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
despotski : despotična država / ni maral svojega despotičnega očeta

despotíja -e ž ( ȋ )
1. despotizem : propad despotije / birokratska despotija državnega aparata
2. v starem in srednjem veku država, ki ji vlada despot: ljudstva v perzijski despotiji

despotízem -zma m ( ī )
1. politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast: despotizem v Perziji ; neusmiljen despotizem
2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ni mogla več prenašati despotizma svojega moža ; zaradi svojega despotizma se je kmalu z vsemi sprl

despótka -e ž ( ọ̑ )
v starem in srednjem veku vladarica z neomejeno oblastjo: vsemogočna despotka
// ekspr. oblastna, samovoljna ženska: zabrusil ji je v obraz, da je despotka

despotovína -e ž ( í )
v starem in srednjem veku država, ki ji vlada despot: despotovine in cesarstva
zgod. srbska država v letih od 1402 do 1459

despótski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na despote ali despotizem: despotski imperij ; despotska država / zoprn ji je bil zaradi svojega despotskega značaja ; despotsko ravnanje staršev

despótstvo -a s ( ọ̑ )
1. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: kruto despotstvo ; despotstvo upravnega aparata nad delovnimi ljudmi ; šef je bil nepriljubljen zaradi svojega despotstva
2. politična ureditev, značilna za sužnjelastniške in fevdalne družbe, v kateri ima vladar neomejeno oblast; despotizem : perzijsko despotstvo

destalinizácija -e ž ( á )
odpravljanje, opuščanje stalinske politike: destalinizacija in debirokratizacija v socialističnih deželah ; proces destalinizacije

destilácija -e ž ( á )
fiz. spreminjanje tekočine v paro in te pare v tekočino, prekapanje: destilacija vode / frakcionirana destilacija pri kateri se postopno ločujejo tekoče zmesi na sestavine na osnovi njihovih različnih vrelišč
kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka

destilacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na destilacijo: destilacijski postopek, proces / destilacijska naprava / destilacijski produkt
kem. destilacijska buča steklena buča pri laboratorijski pripravi za destilacijo

destilárna -e ž ( ȃ )
obrat za destilacijo: modernizirati destilarno

destilát -a m ( ȃ )
z destilacijo dobljena snov, prekapina: čisti destilat ; alkoholni destilat ; vinski destilat vinsko žganje ; pren., knjiž. erotiko pojmuje kot destilat vsega, kar je v človeku

destilatêr -ja m ( ȇ )
kdor opravlja destilacijo: kvalificiran destilater

destilatêrski -a -o ( ȇ )
pridevnik od destilater: dolgoletna destilaterska praksa

destilátor -ja m ( ȃ )
1. naprava za destilacijo: destilarna ima nov destilator
2. destilater : destilator nafte

destilírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
fiz. spreminjati tekočino v paro in to paro v tekočino, prekapati: destilirati nafto, vodo / destilirati žganje z destilacijo pridobivati

destilírka -e ž ( ȋ )
kem. steklena buča pri laboratorijski pripravi za destilacijo:

destimulácija -e ž ( á )
slabljenje, jemanje volje za kaj, nespodbudno vplivanje: ti ukrepi so povzročili destimulacijo kmetijske proizvodnje

destimulatíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki destimulira, nespodbuden: destimulativni pogoji ; sistem premij se je pokazal kot destimulativen ; destimulativna delitev dohodka

destimulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
slabiti, jemati voljo za kaj, nespodbudno vplivati: nizki dohodki destimulirajo produktivnost dela ; nekateri davki destimulirajo podjetja

destinácija -e ž ( á )
kraj, do katerega se pride, pripotuje, navadno z določenim namenom: priljubljena turistična destinacija / Slovenija bi lahko postala destinacija za hitro razvijajoča se tuja podjetja

destinatár -ja m ( á )
knjiž. komur je kaj namenjeno, zlasti listina ali spis, prejemnik: destinatar dokumenta

destrúkcija -e ž ( ú )
knjiž. razdiranje , uničenje , razkroj : zanj je bila destrukcija prvi pogoj za ustvarjanje ; pisatelj opisuje moralno destrukcijo, ki jo povzroča kapital ; destrukcija človekove osebnosti ; destrukcija organskega tkiva ; izvajati politiko destrukcije

destruktíven -vna -o prid. ( ȋ )
razdiralen , uničevalen , razkrojevalen : vaš destruktivni anarhizem ; destruktivne ideje ; destruktivna kritika ; destruktivne in konstruktivne sile / destruktivno delovanje vetra ; destruktivna sredstva

destruktívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost destruktivnega: obsoditi destruktivnost take politike

desulfurácija -e ž ( á )
metal. odstranitev, odvzem žvepla iz raztaljene kovine; razžveplanje : desulfuracija grodlja, jekla

désusovec -vca m ( ẹ̑ )
član Demokratične stranke upokojencev Slovenije: razpravi o načinu sodelovanja so se pridružili desusovci

deščén -a -o [ dəščen ] prid. ( ẹ̑ )
narejen iz desk: deščen pod, strop ; deščena koliba, streha ; deščena vrata

dèščenje -a [ dəščenje ] s ( ə̄ )
les. cepljenje lesa v skodle; daščenje

dèščica in deščíca -e [ dəščica ] ž ( ə̄; í )
manjšalnica od deska: trhla deščica ; pred hišo je bil velik kup desk in deščic / dati zlomljeno roko v deščice ; na deščici je sesekljala peteršilj / parketna deščica ; z deščicami krita koča

dèščičast in deščíčast -a -o [ dəščičast ] prid. ( ə̄; í )
deščičen : deščičast pod

dèščičen in deščíčen -čna -o [ dəščičən ] prid. ( ə̄; ȋ )
narejen iz deščic: deščična tla, vrata / deščični pod parketni pod, parket

dešifránt -a m ( ā á )
strokovnjak za dešifriranje: dešifrant v štabu je dešifriral vsa šifrirana pisma

dešifríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dešifrirati: dešifriranje tajnega vojaškega sporočila ; ključ za dešifriranje ; urad ima prostore za šifriranje in dešifriranje / dešifriranje starih orientalskih napisov

dešifrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. razbrati s šiframi napisano besedilo: dešifrirati pismo, tajno sporočilo ; dešifrirati radiogram
// razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: dešifrirati napise na nagrobnih kamnih ; dešifrirati staro pisavo / ekspr.: njegova pisava je bila tako nečitljiva, da jo je bilo treba najprej dešifrirati ; poskusil je dešifrirati zdravniški recept
2. knjiž. spoznati , doumeti : dešifrirati vsebino sporočila ; ekspr. tega človeka je težko dešifrirati

dešifríren -rna -o prid. ( ȋ )
ki se rabi za dešifriranje: dešifrirni ključ ; dešifrirni stroj / dešifrirni urad

déški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dečke: deška in mladeniška leta / deški zavod ; deška šola ; deška obleka, soba / z deško vnemo se je lotil dela ; njena postava je bila videti skoraj deška

déškost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost deškega: z njegovega obraza je izginil izraz deškosti / svet sproščene vedrosti in deškosti

detabuizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. dopustiti, da se kaj kritično obravnava: detabuizirati sporno vprašanje
2. narediti, da kaj ni več skrivana, prikrivana stvar: detabuizirati samomor, smrt

detájl -a m ( ȃ )
podrobnost , nadrobnost : izgubljati se, spuščati se v detajle ; dnevniki so nam odkrili še marsikak droben detajl s festivala popevk ; spominjal se je vseh, tudi nepomembnih detajlov s srečanja z njo
// posamezen del večje stvari: filmski detajl ; detajl spomenika padlim borcem ; skice detajlov za fresko / alp. žarg. alpinist je premagal težek detajl kratek del plezalne smeri
gled. režijski detajl režijska domislica

detájlen -lna -o prid. , detájlnejši ( ȃ )
ki zajema, upošteva vse podrobnosti, nadrobnosti; podroben , nadroben : detajlen načrt, opis, prikaz ; plan se ne spušča v detajlno gospodarsko upravljanje / detajlna skica skica posameznega dela

detajlíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od detajlirati: kljub detajliranju dogodka je bil učinek skromen, neizrazit / ko je izdelal vse skice, je bilo potrebno še detajliranje

detajlírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
navesti, prikazati detajle: pri slikanju okolja pisatelj detajlira ; detajlirati predlog / konstruktor je naredil načrt in ga detajliral izdelal posamezne dele

detajlíst -a m ( ȋ )
trgovec ali trgovsko podjetje, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah: detajlisti in grosisti ; blago je šlo iz tovarne naravnost k detajlistu

detajlístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na preprodajanje blaga neposredno potrošnikom v manjših količinah: detajlistična trgovina / detajlistične cene

detánt -a m ( ȃ )
popuščanje (napetosti) v medsebojnih odnosih, zlasti političnih: generali so s strokovnimi analizami veliko prispevali k detantu

detašírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
voj. premestiti del vojaške enote drugam: detaširati četo na nov položaj

detašmá -ja m ( ȃ )
voj. nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote; izločena enota : poslati detašma v sovražnikovo zaledje

déte 1 -ta s ( ẹ́ )
knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok : dete je zajokalo, zaspalo ; njena hčerkica je prisrčno dete ; bolno dete ; joka kot majhno dete
// človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete ; roditi dete ; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
rel. božje Dete Jezus Kristus kot otrok

dète 2 medm. ( ȅ )
star. izraža začudenje; beži , eja : dete, da je ta človek še živ? dete, dete, kako si preudaren

détece -a s ( ẹ̄ )
knjiž., ljubk. otrok : bolno detece je umrlo

détečji in detéčji -a -e prid. ( ẹ̄; ẹ̄ )
star. otroški : detečji obraz, smehljaj

detékcija -e ž ( ẹ́ )
knjiž. odkrivanje , ugotavljanje , iskanje : seizmografske postaje za detekcijo potresov ; detekcija električnih nihanj ; modernizirati tehniko detekcije / detekcija raka, tuberkuloze

detektív -a m ( ȋ )
uslužbenec organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: proti tihotapcem mamil se bori cela armada policistov in detektivov ; drzni detektivi iz ameriških filmov
// oseba, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: bil je zaposlen kot detektiv v veleblagovnici ; hotelski detektiv / privatni detektiv

detektívka -e ž ( ȋ )
1. literarno delo iz življenja in delovanja detektivov: brati detektivke ; napeta detektivka ; psihološka detektivka ; drama je pisana po vzorcu detektivk / filmska detektivka
2. uslužbenka organov za javno, državno varnost, ki raziskuje kazniva dejanja: pri zasledovanju tihotapcev si pomagajo tudi z lepimi detektivkami
// ženska, ki jo kdo najame, da poklicno skrbi za zaščito njegovih interesov: privatna, zasebna detektivka

detektívski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na detektive: ošinil ga je z detektivskim pogledom / detektivski film, roman ; detektivska povest, zgodba / detektivska pisarna pisarna, ki po naročilu posameznikov zbira podatke o privatnih stvareh

detéktor -ja m ( ẹ́ ) teh.
1. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: vojaki so z detektorji iskali mine ; napake v kovinskih izdelkih odkrivajo s posebnimi detektorji ; natančni detektorji odkrijejo zelo majhne količine plina v zraku ; ultrazvočni detektorji za odkrivanje ribjih jat ; pren. človekovo oko je občutljiv detektor
2. elektr. preprost radijski sprejemnik s kristalom: sam je sestavil detektor / kristalni detektor / nataknil si je slušalke in poslušal detektor
fiz. detektor priprava, ki se rabi za odkrivanje šibkih napetosti in tokov ; psih. detektor laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice

detéktorski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na detektor: detektorski aparat, sprejemnik / organizirati detektorsko službo v armadi

détel -tla m ( ẹ́ )
črna ptica z rdečo liso na glavi in pod repom: detel je plezal in trkal po deblu ; slišalo se je udarjanje detla ob suho drevo

dételja -e ž ( ẹ́ )
krmna rastlina z navadno trojnatimi listi in rdečimi, belimi, rumenimi cveti v glavicah: kositi, sejati deteljo ; pokladati živini deteljo / zapoditi živino iz detelje
bot. bela detelja s plazečimi se stebli in belimi ali rdečkastimi cveti, Trifolium repens ; grmičasta šmarna detelja večja grmičasta rastlina z rumenimi cveti v grozdih, Coronilla emerus ; medena detelja prijetno dišeča visoka rastlina z belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Melilotus ; navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis viciaefolia ; nemška detelja lucerna ; rdeča detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum

dételjast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben listom detelje: deteljast okrasek
urb. deteljasto križišče križišče dveh prometno važnih cest na različnih nivojih, izpeljano v obliki deteljnega lista

dételjen -jna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na deteljo: deteljni cveti, listi ; deteljno seme / deteljna njiva ; travniške in deteljne površine
agr. deteljni luščilnik luščilnik deteljnega semena

dételjica -e ž ( ẹ́ )
1. nav. ekspr. manjšalnica od detelja: zajčke je krmil s sočno deteljico / iskal je štiriperesno deteljico, da bi mu prinesla srečo
2. kar je po obliki podobno deteljici, trojni ali četverni pentlji: avtocestni priključek je zasnovan kot polovična deteljica
ekspr. onadva in jaz smo bili v mladih letih triperesna deteljica trije nerazdružni prijatelji
bot. zajčja deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih, Oxalis acetosella

dételjičast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben listom deteljice, detelje: deteljičast vzorec

dételjina -e ž ( ẹ́ )
deteljišče

dételjišče in deteljíšče -a s ( ẹ́; í )
njiva, na kateri raste detelja: na deteljišču so čmrlji poletavali s cveta na cvet / preorati deteljišče

deténcija -e ž ( ẹ́ )
pravn. dejanska oblast nad stvarjo za drugega: imeti kaj v detenciji in ne v posesti

detergènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kemično sredstvo za čiščenje ali pranje: pralni detergent ; tekoči detergenti ; detergent v prahu ; prati v mlačni raztopini detergenta

detergênten tudi detergénten -tna -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na detergent: detergentna snov
avt. detergentno olje olje z dodatki za raztapljanje zoglenelih izgorkov v valjih motorjev z notranjim zgorevanjem

determinácija -e ž ( á )
določitev , opredelitev , omejitev : prostorska in časovna determinacija ; stvarna determinacija problema ; determinacija spola / družbena determinacija ravnanja posameznikov ; ustvarjalnost se osvobaja razredne determinacije determiniranosti

determinacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od determinacija: determinacijska metoda

determinánt -a m ( ā )
knjiž. determinanta

determinánta -e ž ( ȃ )
knjiž. kar kaj določa, pogojuje: družbena, psihološka, sociološka determinanta / materialna proizvodnja je osnovna determinanta družbenega gibanja pogoj
mat. število, ki pove, ali je sistem linearnih enačb rešljiv

determinatív -a m ( ȋ )
jezikosl. jezikovno sredstvo, ki (sintaktično) določa kako drugo jezikovno sredstvo:

determinatíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki vnaprej določa, opredeljuje, določilen: determinativni moment razvoja ; determinativna nujnost

determiníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od determinirati: ključ za determiniranje rastlin

determiníranost -i ž ( ȋ )
vnaprejšnja določenost, opredeljenost: verjel je v determiniranost vsega, kar se dogaja ; brezupna, nepreklicna determiniranost razvoja / družbena determiniranost znanosti ; razredna determiniranost teorij pogojenost

determinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
določiti , opredeliti : precizno determinirati politiko turizma / determinirati najdene fosile / vsebina determinira obliko

determiníst -a m ( ȋ )
pristaš determinizma: spor med deterministi in indeterministi

determinístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na determinizem: deterministični nauk ; deterministični zakoni / deterministični pesimizem ; deterministična nujnost

determinízem -zma m ( ī )
filoz. nauk, po katerem se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje in njegovega delovanja: pristaš determinizma / družbeni, ekonomski determinizem

déti 1 dém dov. , 2. mn. déste ( ẹ́ ẹ̑ )
star. izraziti z besedami; reči , dejati 1 : jaz pa mislim in dem: to ni nobeno plačilo ; ne dam tako poceni, de trgovec ; del je, da so ga napadli razbojniki / kaj deš ti, kaj bo iz tega ; gotovo so že vsi odšli, si je del mislil, menil; prim. dejati 2

déti 2 dénem dov. , dêni deníte ( ẹ́ )
1. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: lovec dene puško na ramo ; dela je roke pod glavo ; krčmar dene pipo v usta in potegne ; del je roke v žep ; kam si del knjigo ; dela si je ogrlico okrog vratu / počakaj, še konja denem v hlev / deni to iz rok!
2. star. izraziti z besedami; reči , dejati 1 : kaj deneš?
3. v členkovni rabi, v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: deniva, da sprejmem vaš predlog ; denimo, da bi pogledala v leksikon
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: težja fizična dela, denimo selitve ; ponekod, denimo na deželi, ta običaj še poznajo
star. deli so ga ob glavo obglavili so ga ; pog. denimo šale na stran začnimo govoriti resno ; ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi ; star. deli so ga v okove in vrgli v ječo uklenili ; star. nima kaj v usta deti reven je; strada ; pijača mu je dobro dela prijala, koristila ; dobro mu dene, če ga hvalijo ugaja mu ; ekspr. od zadrege ni vedela, kam naj se dene kaj naj počne, kako naj se vede

detìč -íča tudi détič -a m ( ȉ í; ẹ̄ )
1. zastar. deček 1 , fantek : kipci zlatih detičev stojijo na ličnih podstavkih
2. nar. vzhodno (obrtniški) pomočnik: zidarski detič

detínji -a -e prid. ( ȋ )
pesn. otroški : detinje igre ; detinja srca

detínski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. otroški : čisto detinski je še ; detinska doba ; obujal je spomine na detinska leta / detinska bolezen, nebogljenost

detínstvo -a s ( ȋ )
knjiž. otroška doba, otroštvo: že iz detinstva sta dobra prijatelja
ped. doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; zgodnje otroštvo

detoksikácija -e ž ( á )
odstranjevanje strupov zlasti iz telesa; razstrupljanje : zeleni čaj spodbuja proces detoksikacije / detoksikacija telesa
// postopek nadzorovanega opuščanja uživanja droge: ko je opravil detoksikacijo, so ga napotili v eno od komun ; program detoksikacije

detomòr -ôra m ( ȍ ó )
pravn. umor otroka, ki ga stori njegova mati ob rojstvu ali neposredno po njem: kaznovati detomor

detomorílka -e [ detomoriu̯ka ] ž ( ȋ )
mati, ki umori svojega otroka ob rojstvu ali neposredno po njem: detomorilko so obsodili na strogi zapor

detonácija -e ž ( á )
pok pri eksploziji brizantnega razstreliva: zadonela je detonacija ; oglušujoča, silovita, zamolkla detonacija ; odmevi detonacij
// eksplozija brizantnega razstreliva: detonacija je odnesla del zidu
avt. eksplozivni vžig zmesi goriva in zraka v bencinskem motorju

detonacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na detonacijo: detonacijski dušilnik / detonacijski učinek ; detonacijski val

detonátor -ja m ( ȃ )
razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja: občutljivost detonatorja
// posodica s takim razstrelivom: pritrdil je detonator in prižgal zažigalno vrvico ; odviti minam detonatorje

detonírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
eksplodirati ob zelo hitrem širjenju sežiga v eksplozivu: razstrelivo detonira / preh. detonirati dinamit povzročiti, da detonira

detrítus -a m ( ȋ )
biol. drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni, drobir: voda je bogata planktona in detritusa

detronizácija -e ž ( á )
knjiž. odstranitev, pregon s prestola: njegovo vladanje se je končalo z detronizacijo
// ekspr. odvzem vzvišenosti, veljave, moči: detronizacija diktatorjeve osebnosti

detronizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odstraniti, pregnati s prestola: detronizirati kralja
// ekspr. odvzeti vzvišenost, veljavo, moč: pesnik je detroniziral vse bogove ; detronizirati razne namišljene veličine

deus ex machina deusa ex machina tudi -- -- -- [ déu̯s eks máhina ] m ( ẹ̑, ȃ )
lit., v starogrškem gledališču božanstvo, ki nepričakovano razreši dramski zaplet: deus ex machina v Evripidovih tragedijah ; pojavil se je kot deus ex machina ; pren. smrt junakovega nasprotnika je v romanu nekoliko preočiten deus ex machina

déva -e ž ( ẹ̑ )
zastar. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle : iz deklice je postala lepa deva ; ponosna deva ; obraz mlade deve / Pred tabo klečim, izvoljena deva (S. Gregorčič) devica Marija

devalorizácija -e ž ( á )
fin. devalvacija : zakon o devalorizaciji ; pren. devalorizacija človekovega dela

devalorizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. devalvirati : devalorizirati denar ; pren. nenačrtni posegi v naravo so devalorizirali dragocene predele pokrajine

devalutácija -e ž ( á )
fin. odprava vezanosti valute na vrednost zlata ali na druge valute: izvesti devalutacijo

devalvácija -e ž ( á )
fin. znižanje v zlatu ali tuji valuti izražene vrednosti domače valute, razvrednotenje: devalvacija valute ; posledice devalvacije funta

devalvírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. izvesti devalvacijo, razvrednotiti: devalvirati denar

devastácija -e ž ( á )
knjiž. opustošenje , razdejanje : devastacija gozdov

devastírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. opustošiti , razdejati : devastirati naselje, pokrajino

dévati -am in -ljem nedov. , tudi devála ( ẹ́ )
star. delati, da prihaja kaj na določeno mesto; dajati : ves večer je deval roko pred usta ; gostje so si kar sami devali na krožnike / prišel je, ko je ravno otroka devala spat / pog. devati stroj narazen razstavljati ga (na dele)
devati prašiča iz kože odstranjevati zaklanemu prašiču kožo ; pog. vse je v nič deval omalovaževal, podcenjeval ; pog. otroke v red devati skrbeti zanje ; pog. za hude dni devati na stran hraniti, varčevati

dévcija -e ž ( ẹ̄ )
bot. okrasni grm z jajčasto suličastimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v grozdih, Deutzia crenata:

dévče -ta s ( ẹ̄ )
star. dekle : njegova hči je dobro devče / kaj bo takole nebogljeno devče

devedé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
optična digitalna plošča za shranjevanje večje količine podatkov: filmski devede [DVD] ; devede z neobjavljenimi posnetki / zapisljivi devede

devér tudi déver -ja m ( ẹ̑; ẹ̄ )
zastar. svak

deverbatíven -vna -o prid. ( ȋ )
jezikosl. izpeljan iz glagola; izglagolski , glagolski 1 : deverbativni samostalnik

devét devêtih štev. ( ẹ̑ é )
1. izraža število devet [9]
a) v samostalniški rabi: trikrat tri je devet ; devetih se ne ustraši / ura bije devet ; o pol devetih dopoldne ; pridemo ob devetih (zvečer) 21 h
b) v prilastkovi rabi: devet otrok ; v devetih primerih ; tudi neskl.: opisuje dogodke zadnjih devet(ih) let ; trajalo bo okoli devet dni
// neskl. izraža številko devet: oddaja na kanalu 9 ; v razmerju štiri proti devet
2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: močen je za devet mož
ekspr. tako te bom, da boš devet sonc videl močno te bom udaril po glavi ; iti čez devet gorá in devet vodá v pravljicah zelo daleč ; star. v devetih vaseh ni takega dekleta daleč naokoli ; sam.:, igr. pikova devet devetica, devetka

devet... ali devét... in devet... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na število devet: devetleten, devetmetrovka ; devetkraten
2. za devet večji od vsote desetic, na katere se nanaša: devetindevetdeset

devétdeset -ih štev. ( ẹ̑ )
izraža število ali številko devetdeset [90]:

devétdeseti -a -o štev. ( ẹ̑ )
ki v zapovrstju ustreza številu devetdeset: starček v devetdesetem letu
knjiž. v devetdesetih [90.] letih preteklega stoletja od 1990 do 2000

devétdesetlétnica -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
1. devetdeseta obletnica: proslaviti devetdesetletnico ; devetdesetletnica obstoja gasilskega društva
2. devetdeset let stara ženska: devetdesetletnica je še zdrava in čila

devétdesetlétnik -a m ( ẹ̑-ẹ̑ )
devetdeset let star moški: častitljiv devetdesetletnik

devétdnéven -vna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
ki traja devet dni: devetdneven pohod
rel. devetdnevna pobožnost devetdnevnica

devétdnévnica -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
rel. pobožnost, ki traja devet dni: opravljala je devetdnevnico za sinovo zdravje ; devetdnevnica v čast Mariji

devetér -a -o štev. ( ẹ̑ )
ki je devetih vrst: zakleniti z deveterimi ključi / star. ni enega poštenega v vseh deveterih vaseh devetih

devetérec in devetêrec -rca m ( ẹ̑; ȇ )
lit. štiristopni jambski verz z nadštevilnim zlogom:

devetérica -e ž ( ẹ̑ )
skupina devetih oseb: deveterica najboljših športnikov

devetéro -ih tudi -- štev. ( ẹ̑ )
skupina devetih enot
a) pri množinskih samostalnikih: njemu bi človek ne videl v srce, pa če bi si nataknil devetero naočnikov (I. Cankar)
b) pri drugih samostalnikih: prvi izmed deveterih otrok

devetero... prvi del zloženk
nanašajoč se na število devet: deveterogub, deveterokotnik

deveterogúb -a m ( ȗ )
zool. devetogub

devêti -a -o štev. ( é )
ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar ; bil je deveti otrok v družini ; ob deveti (uri) 9 h 21 h ; v deveto leto gre / deveti del celote
ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje ; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi ; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu ; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi ; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati ; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen ; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano

devetíca -e ž ( í )
1. pog. številka devet: devetica je bila moja srečna številka / na tej progi vozi devetica tramvaj, avtobus številka devet
2. igralna karta z devetimi znaki: ko je zamenjal dve karti, je dobil asa in devetico

devêtič prisl. ( é )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na devetem mestu: ko je pomeril devetič, je končno zadel

devetína -e ž ( í )
del na devet enakih delov razdeljene celote: vsak je dobil svojo devetino
zgod. podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu

devétindevétdeset -ih štev. ( ẹ̑-ẹ̑ )
1. izraža število ali številko devetindevetdeset [99]: jeseni bo star devetindevetdeset let ; Tržaška cesta 99
2. ekspr. izraža nedoločeno večjo količino: za nepoštenost [je] razlogov devetindevetdeset, za poštenost pa komaj eden (I. Cankar)

devétka -e ž ( ẹ̑ )
1. pog. številka devet: samo devetko je čakal, pa bi imel tombolo / devetka vozi vsake četrt ure tramvaj, avtobus številka devet
2. igralna karta z devetimi znaki: srčna devetka

devetkáč -a m ( á )
slabš. kdor veliko govori o nepomembnih stvareh: bil je velik devetkač in jezikač ; prazni devetkači

devetkánje -a s ( ȃ )
glagolnik od devetkati: bil je naveličan njenega devetkanja / njegova povest je prazno devetkanje

devetkáti -ám nedov. ( á ȃ )
slabš. veliko govoriti o nepomembnih stvareh: kar naprej devetka in devetka ; kaj devetkaš!
// govoriti , pripovedovati : devetkal je o svojih dogodivščinah / ne devetkaj neslanosti!

devetkéla -e ž ( ẹ̑ )
slabš. ženska, ki veliko govori o nepomembnih stvareh: žlobudrava devetkela

devétkrat prisl. ( ẹ̑ )
izraža devet ponovitev: devetkrat ena je devet ; devetkrat mu je pisal / devetkrat večji ; devetkrat manj

devétkraten tudi devétkráten -tna -o prid. ( ẹ̑; ẹ̑-ā )
devetkrat tolikšen: nova konstrukcija zdrži devetkratno težo / ekspr. devetkratno izobilje

devétléten -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
1. star devet let: devetleten otrok
2. ki traja devet let: devetletni program ; letos se izteče devetletni mandat štirim ustavnim sodnikom ; devetletna zaporna kazen / devetletna osnovna šola

devetlétka -e ž ( ẹ̑ )
devetletna osnovna šola: program devetletke ; uvedba devetletke ; v devetletki je med izbirnimi predmeti kar sedem tujih jezikov

devetlétkar -ja m ( ẹ̑ )
učenec devetletne osnovne šole: devetletkarji so pouk obiskovali na različnih nivojih ; prva generacija devetletkarjev

devétmétrovka -e ž ( ẹ̑-ẹ̄ )
šport., pri malem rokometu črta na igrišču, s katere igralec strelja na gol ali podaja žogo soigralcu po lažjem prekršku: igralec se je postavil na devetmetrovko
// prosti strel na gol ali podaja žoge soigralcu s te črte: sodnik je prisodil devetmetrovko

devétnajst in devetnájst -ih štev. ( ẹ̑; á )
izraža število ali številko devetnajst [19]: pridem ob devetnajstih

devétnajsti in devetnájsti -a -o štev. ( ẹ̑; á )
ki v zapovrstju ustreza številu devetnajst: predstava se začne ob devetnajsti (uri) ; stopiti v devetnajsto leto ; devetnajsto [19.] stoletje od 1800 do 1900

devetnájststo in devétnajststo -- štev. ( á; ẹ̑ )
navadno v letnicah izraža število ali številko tisoč devetsto [1900]: bilo je na jesen leta devetnajststo dvainštirideset

devetogúb -a m ( ȗ )
zool. del želodca prežvekovalcev z visečimi gubami sluznice: prežvečena hrana pride v devetogub in siriščnik

devetórica -e ž ( ọ̑ )
skupina devetih oseb: za akcijo je izbral devetorico mož

devetošólec -lca m ( ọ̑ )
učenec devetega razreda osnovne šole: devetošolci so se slovesno poslovili na valeti ; preverjanje znanja za devetošolce

devetovížnik -a m ( ȋ )
star. drozg

devétsto -- tudi -tih štev. ( ẹ̑ )
izraža število ali številko devetsto [900]: sestanka se je udeležilo kakih devetsto ljudi / Tisoč ljudi je živelo kakor jaz in devetsto devetindevetdeset jih je bilo zadovoljnih (I. Cankar)

deviácija -e ž ( á )
knjiž. odmik od normalnega ali pravega, odklon: psihična deviacija ; deviacije v otrokovem vedenju / alkohol je le sopotnik pri nekaterih družbenih deviacijah ; birokratske deviacije
ekon. standardna deviacija številčni izraz, ki kaže na razlike od povprečja določenih podatkov ; fiz. deviacija žarka kot, za katerega se žarek odkloni pri prehodu skozi optično napravo ; grad. deviacija delno menjanje stare trase pri rekonstrukciji ceste; preložitev

deviacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na deviacijo, odklonski: deviacijski kot

deviánten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki deviira: deviantno obnašanje, ravnanje / deviantni pojavi v vrhunskem športu

devíca -e ž ( í )
1. ženska, ki še ni imela spolnih odnosov: ta je še devica / ekspr.: ostala boš devica neporočena ; stara, večna, zarjavela devica
2. star. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle : opeval je izvoljeno devico ; lepa devica ; obrazi cvetočih devic
rel. devica Marija mati Jezusa Kristusa ; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani
3. kdor je rojen v astrološkem znamenju device: Tolstoj je bil devica
rojen v znamenju device v času od 24. avgusta do 23. septembra
astron. Devica šesto ozvezdje živalskega kroga

devíčar -ja m ( ȋ )
num. ogrski zlatnik s podobo Matere božje:

devíčica -e ž ( í )
1. iron. devica : dela se nedolžno devičico
// ekspr. mlado dekle: neizkušena šestnajstletna devičica
2. nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica

devíčka -e ž ( í )
šalj. devica : pazili so nanj kakor mati na svojo hčerko devičko
// ekspr. mlado dekle: zagledal se je v devičko iz sosednje hiše

devíčnica -e ž ( ȋ )
nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica

devíčnik -a m ( ȋ )
moški, ki še ni imel spolnih odnosov: ta je še devičnik / ekspr.: ostal bo devičnik ; star, zakrknjen devičnik

deviírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. odmikati se od normalnega, pravega, odklanjati se: birokracija je bedela nad tem, da umetnost ne bi deviirala ; preh. človeka deviirajo lastni interesi

devinkulácija -e ž ( á )
fin. odprava, ukinitev vinkulacije: devinkulacija zavarovalne police

devinkulírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. odpraviti, ukiniti vinkulacijo: devinkulirati hranilno knjižico

devínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Devin: devinski grad
bot. devinski gaber kraški gaber

devíški -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na device: ostala je deviška ; deviško telo / deviška čast ; deviška čistost, sramežljivost / nevesta je imela na glavi bel deviški venec / deviška kožica
biol. deviška ploditev razvoj živih bitij iz neoplojenih spolnih celic; partenogeneza ; čeb. deviško satje satje, ki še ni zaleženo
2. ekspr. ohranjen v prvotnem stanju: deviški pragozdovi, gorski vrhovi ; deviška narava, zemlja / deviški sneg

devíškost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost deviškega: dekletova deviškost ; deviškost njenega telesa / ekspr. deviškost mladih brez

devíštvo -a s ( ȋ )
deviško stanje: dekletovo devištvo / izgubiti, vzeti devištvo ; zaobljubila je večno devištvo / ekspr. devištvo pokrajine

devíza -e ž ( ȋ )
knjiž. življenjsko vodilo, geslo: njegova deviza je bila zmeraj: zmagati za vsako ceno ; dobro živeti, to je njihova deviza ; začeti moramo znova, in to pri najmlajših, je naša deviza / njihova deviza na zastavi je: v slogi je moč

devíze -víz ž mn. ( ȋ )
1. ekon. dobroimetje, ki ga ima kdo v tujini: izvoz lesa je prinesel državi lepe devize ; tovarna ustvarja devize
// obveznica, ček, plačljiv v tujini: poslovanje, promet z devizami in valutami
2. pog. tuja plačilna sredstva: kupiti avto za devize ; dobiti honorar v devizah ; plačevati z devizami

devízen -zna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na devize: devizni dotok, priliv, promet ; devizni režim, sistem, trg ; devizna bilanca ; devizna politika ; devizne rezerve / devizni prekršek
fin. devizni dinar do 2007 računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju ; devizni račun bančni račun, na katerega so naložena tuja plačilna sredstva ; devizni tečaj ; pravn. devizno pravo

devíznopráven -vna -o prid. ( ȋ-ā )
nanašajoč se na devizno pravo: deviznopravni predpisi

devocionálije -lij ž mn. ( á ȃ )
rel. nabožni predmeti: trgovina z devocionalijami

devójčica -e ž ( ọ̑ )
nar. deklica : mlada devojčica

devójka -e ž ( ọ̑ )
nar. dekle : brhka, lepa devojka

devolúcija -e ž ( ú )
pravn. pravica višjega organa, da prevzame kako zadevo iz pristojnosti nižjega organa:

devón -a m ( ọ̑ )
geol. obdobje starejšega paleozoika, v katerem so se razvile prve dvoživke:

devónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na devon: devonski skladi / devonske rastline

devóten in devôten -tna -o prid. ( ọ̑; ó )
knjiž. pretirano vdan nadrejenim; klečeplazen , hlapčevski : ni maral devotnih ljudi / devotno vedenje

devótnost in devôtnost -i ž ( ọ̑; ó )
knjiž. pretirana vdanost nadrejenim; klečeplaznost , hlapčevstvo : odbijajoča devotnost

devtêrij -a m ( é )
kem. stabilni težki izotop vodika, težki vodik: jedro devterija ; odkritje devterija

devterón -a m ( ọ̑ )
fiz. jedro devterija, zgrajeno iz protona in nevtrona:

dez... predpona v sestavljenkah
za izražanje
a) nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: dezorganizacija, dezorientacija ; dezinficirati
b) odstranjevanja, smeri proč, stran: dezinsekcija, dezodoracija

dezagregácija -e ž ( á )
knjiž. razkroj , razpad , razdružitev : dezagregacija sestavnih elementov, komponent

dezaktivírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
spraviti iz dejavnosti, napraviti neaktivno: dezaktivirati neeksplodirane letalske bombe / dezaktivirati mladino ; člani organizacije so se dezaktivirali

dezalienácija -e ž ( á )
knjiž. odpravljanje, prenehanje alienacije, razodtujevanje: proces dezalienacije

dezangažírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ. odtegniti od aktivnega, dejavnega odnosa do česa: slaba idejno-vsebinska konstrukcija drame je gledalce dezangažirala / senatorji so zahtevali, naj se njihova država vojaško dezangažira

dezatomizácija -e ž ( á )
neuvajanje atomskega orožja na kako ozemlje: razpravljali so o dezatomizaciji in razorožitvenih problemih ; dezatomizacija Afrike

dezavuírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. ovreči pravilnost, resničnost česa, ne priznati česa: resničnost je dezavuirala njegove trditve ; nova vlada je dezavuirala prejšnjo politiko / zdravnik je dezavuiral svojega kolego / poslanci so dezavuirali ministra odrekli so mu politično podporo

dezen ipd. gl. desen ipd.

dezertácija -e ž ( á )
pobeg od vojakov ali iz boja: polk je bil razredčen zaradi dezertacij ; nagovarjati vojake k dezertaciji ; med prostovoljci ni bilo niti enega primera dezertacije ; kazen za dezertacijo

dezertêr -ja m ( ȇ )
kdor pobegne od vojakov ali iz boja, vojaški begunec: dezerterja so ustrelili ; sodili so mu kot dezerterju ; dezerterji (iz) armade ; po gozdovih so se klatile trume dezerterjev ; pren. dezerterji iz organizacije

dezertêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na dezerterje: dezerterska skupina / med vojaki je širil dezerterske misli / ekspr. ravnanje njihovih voditeljev je dezertersko

dezertêrstvo -a s ( ȇ )
pojav dezertiranja: na fronti se je širilo dezerterstvo ; boriti se proti dezerterstvu
// pobeg od vojakov ali iz boja: dezerterstvo so kaznovali s smrtjo ; trikratno dezerterstvo ; pren. narodno dezerterstvo

dezertíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dezertirati: vojaško sodišče ga je obsodilo zaradi dezertiranja ; dezertiranje iz tujske legije

dezertírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pobegniti od vojakov ali iz boja: pod vplivom propagande je dezertirala cela četa ; dezertiral je iz nemške vojske ; dezertirati k sovražniku ; pren. dezertiral je iz organizacije

deziderat gl. desideratum

deziluzíja -e ž ( ȋ )
knjiž. odprava, izguba iluzije, razočaranje: pisatelj se z begom v spomine umika deziluziji sedanjosti ; pesnikova erotična deziluzija ; popolna, trpka deziluzija

deziluzionírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odpraviti, odstraniti iluzije: deziluzioniral je umetnika in ga prikazal kot živega človeka / resnica ga je deziluzionirala razočarala

deziluzioníst -a m ( ȋ )
knjiž. kdor je izgubil iluzije: skeptik je in deziluzionist ; postati deziluzionist

deziluzionístičen -čna -o prid. ( í )
knjiž. ki je brez iluzij: deziluzionistični motiv v pesmi ; deziluzionistična drama, poezija

deziluzionízem -zma m ( ī )
knjiž. stanje brez iluzij: njegov deziluzionizem vendarle izzveni romantično ; popolni deziluzionizem ; deziluzionizem Prešernove pesmi Slovo od mladosti

dezinfékcija -e ž ( ẹ́ )
uničenje, uničevanje kužnih klic; razkužitev , razkuževanje : zdravniške ekipe so opravile cepljenje in dezinfekcijo ; dezinfekcija rane ; sredstvo za dezinfekcijo ; pren., ekspr. dezinfekcija morale

dezinfekcíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dezinfekcijo, razkuževalen: dezinfekcijska naprava ; dezinfekcijsko sredstvo / dezinfekcijske komore za južno sadje ; dezinfekcijska postaja / dezinfekcijski učinek

dezinféktor -ja m ( ẹ́ )
1. kdor opravlja dezinfekcijo, razkuževalec: tečaj za dezinfektorje
2. priprava za dezinfekcijo, razkuževalnik: instrumente so dali v dezinfektor

dezinféktorica -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki opravlja dezinfekcijo, razkuževalka:

dezinféktorski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dezinfektor 1: dezinfektorski tečaj / dezinfektorska obleka

dezinficírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
uničiti kužne klice, razkužiti: dezinficirati obleko, roke, vodo ; vse hleve so morali dezinficirati

dezinformácija -e ž ( á )
napačna informacija, zlasti namerna: informacija o tej zadevi je bila v bistvu dezinformacija, ker je bil problem prikazan enostransko ; to je premišljena dezinformacija ; širiti dezinformacije in zavajati ljudi

dezinformírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
napačno informirati, zlasti namerno: navedbe na izdelku lahko potrošnika dezinformirajo ali celo zavedejo / nejasna poročila so ga čisto dezinformirala

dezinsékcija -e ž ( ẹ́ )
sistematično uničevanje, zatiranje mrčesa: opravili so dezinsekcijo na poplavljenem območju ; naprave, podjetje za dezinsekcijo

dezinsekcíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dezinsekcijo: dezinsekcijski aparat ; dezinsekcijsko sredstvo / dezinsekcijski postopek

dezinséktor -ja m ( ẹ́ )
kdor opravlja dezinsekcijo: kvalificiran dezinsektor

dezintegrácija -e ž ( á )
publ. razpadanje, razkrajanje kake celote: uniji je grozila dezintegracija ; zaradi dezintegracije družine je zmeraj več zapuščenih otrok ; proces dezintegracije / dezintegracija zavesti

dezintegracíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od dezintegracija: dezintegracijske težnje

dezintegrátor -ja m ( ȃ )
teh. stroj, s katerim se večji kosi trdnih snovi delijo v manjše: dezintegrator za les, za rudo

dezintegrírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
publ. povzročati dezintegracijo: birokratizem dezintegrira družbo ; dezintegrirati človeka in njegovo osebnost

dezinteresíranost -i ž ( ȋ )
knjiž. stanje brez zanimanja, navdušenja; nezanimanje , ravnodušnost : že nekaj časa spremlja njegova prizadevanja molk in dezinteresiranost ; v satiri se je norčeval iz duhovne lagodnosti in dezinteresiranosti / akcija ni imela uspeha zaradi dezinteresiranosti odgovornih ljudi

dezinteresírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. nehati se zanimati, ne zanimati se za kaj: vodilni politični kadri se ne smejo dezinteresirati za gospodarska vprašanja

dezinvestírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ. nesorazmerno zmanjšati, odtegniti investicije: s prodajo nekaterih trgovin naj bi se podjetje dezinvestiralo

dezodorácija -e ž ( á )
odstranitev neprijetnega vonja s kemičnimi sredstvi: dezodoracija pitne vode, zraka

dezódorans -a m ( ọ̑ )
dezodorant : ustna voda deluje tudi kot dezodorans

dezodoránt -a m ( ā )
sredstvo za odstranjevanje neprijetnega vonja: hlapljiv dezodorant

dezodorátor -ja m ( ȃ )
priprava za dezodoracijo: dezodorator zraka

dezodorírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odstraniti neprijeten vonj s kemičnimi sredstvi: dezodorirati prostor

dezoksidácija -e ž ( á )
metal. odstranitev, odvzem kisika iz raztaljene kovine: dezoksidacija bakra, jekla

dezoksidírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
metal. opraviti, izvršiti dezoksidacijo: dezoksidirati baker

dezóksiribonukleínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
biol., v zvezi dezoksiribonukleinska kislina nukleinska kislina, ki nosi zapis genske informacije v vseh živih bitjih: dezoksiribonukleinska kislina [DNK] je osnovna sestavina genskega materiala

dezorganizácija -e ž ( á )
razpadanje, razkrajanje reda, organizacije česa: povzročiti dezorganizacijo gospodarstva ; dezorganizacija državnega aparata, armade ; dezorganizacija dela
// nered , zmeda : kritiziral je tiste, ki vnašajo v proizvodnjo dezorganizacijo

dezorganizátor -ja m ( ȃ )
kdor povzroča dezorganizacijo: borili so se proti špekulantom in dezorganizatorjem

dezorganizíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost dezorganiziranega: izgubil je nogo zaradi počasnosti in dezorganiziranosti reševalcev

dezorganizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
povzročiti dezorganizacijo česa: dezorganizirati delo v tovarnah ; poraz jih je dezorganiziral / diverzanti so si prizadevali dezorganizirati železniško in telefonsko službo

dezorientácija -e ž ( á )
pomanjkanje, izguba orientacije, zlasti idejne: v kolektiv vnaša dezorientacijo ; nenaden sklep vlade je povzročil politično dezorientacijo ; splošna dezorientacija / idejna, moralna dezorientacija / poskusi na živalih so pokazali, da je dezorientacija posledica breztežnostnega stanja / časovna dezorientacija duševnega bolnika

dezorientíranost -i ž ( ȋ )
stanje brez orientiranosti, zlasti idejne: v takratni literarni kritiki je vladala idejna zmeda in dezorientiranost / članek odkriva avtorjevo strokovno dezorientiranost

dezorientírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
povzročiti dezorientacijo: ta protislovja so dezorientirala ljudi / dezorientirati sovražnika

dèž -jà tudi -ja [ dəž- ] m ( ə̏ ȁ, ə̀ )
1. padavine v obliki vodnih kapelj: dež curkoma lije ; dež pada, rosi ; dež je ponehal ; pog. dež me je dobil ; pog. dež gre dežuje ; ti oblaki prinašajo dež ; droben, gost, rahel dež ; mrzel jesenski dež ; ekspr. pohleven dež ; dež in sneg ; dež z vetrom ; debele kaplje dežja ; govorila je ko dež hitro, veliko ; drži se ko dež v pratiki čemerno ; potreben je spanja kot suha zemlja dežja ; hiše rastejo kot gobe po dežju / dež bije na okno ; dež bobna, škrablja po strehi ; spet bo dež ; pripravlja se k dežju ; kaže na dež ; pog. na počitnicah smo imeli sam dež / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: na dežju dela ; ne stoj na dežju ; hoditi po dežju ; dela tudi v dežju in mrazu ; pren., ekspr. ognjen, svinčen dež / kisli dež ki vsebuje raztopljene žveplove in dušikove okside
2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa padajočega, razsipavajočega se: dež cvetja se je usul na zmagovalca ; iz lokomotive je buhnil dež isker ; dež izstrelkov, kamenja, krogel
ekspr. priti z dežja pod kap iz ene neprijetnosti v drugo, še hujšo ; ekspr. lase ima počesane na dež tako, da mu visijo in da so ravno prirezani ; šalj. babe se zbirajo, dež bo ; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
agr. umetni dež v drobne kapljice razpršen vodni curek za zalivanje rastlin ; astron. meteoritski dež veliko število meteoritov, ki padajo na zemljo ; meteorski dež veliko število hkrati vidnih meteorjev

déža -e ž ( ẹ́ )
okrogla, spodaj širša nizka posoda, zlasti za shranjevanje masti: sirotko nalijejo v leseno dežo ; velika deža je bila polna zabele ; deža za med

dèžek -žka in dežèk -žkà [ dəžək ] m ( ə̏; ə̏ ȁ )
ekspr. manjšalnica od dež: rosil je topel majski dežek ; blag, droben dežek

dežél -- ž , v prislovni predložni zvezi déžel ( ẹ̑ )
star., v imenovalniku ali tožilniku dežela 1: neznana dežel ; pravil je o starih časih, ko so psoglavci vreli v dežel

dežêla -e ž , rod. mn. stil. deželá ( é )
1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi ; vojske in bolezni so razsajale po deželi ; gorata dežela ; domača, tuja dežela ; daljne, neznane dežele ; lepa, pravljična dežela ; slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi ; dežela pomaranč ; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška ; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska ; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska ; dežela na sončni strani Alp Slovenija / jesen prihaja v deželo
// publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država : imeti dobre odnose s sosednjimi deželami ; kapitalistična, nerazvita dežela ; podjarmljene, zatirane dežele ; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja
2. v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele
3. območje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta ; oditi na deželo ; na deželi si je okrepil zdravje ; živeti na deželi
iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti ; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda ; ekspr. iti v krtovo deželo umreti ; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost
ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta ; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska

deželàn in deželán tudi deželjàn tudi deželján -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. kdor živi na deželi: meščani in deželani
// star. prebivalec dežele 2: ta predpis je veljal za deželane in za tujce
2. zgod. član deželnih stanov: imeniten kranjski deželan

deželánka tudi deželjánka -e ž ( ȃ )
ženska, ki živi na deželi: plaha deželanka se ni dobro počutila med meščankami

deželánski tudi deželjánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na deželane: deželanska sramežljivost / deželanska uprava ; deželanska listina potrdilo o sprejemu v deželne stanove

deželánstvo tudi deželjánstvo -a s ( ȃ ) zgod.
1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo
2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva

dežêlen -lna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na deželo:
a) deželni jezik
b) deželna meja ; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora ; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi ; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen ; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov ; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918 ; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč ; deželno sodišče v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele
c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski

dežêlica -e ž ( é )
manjšalnica od dežela: cesarstvo je razpadlo na veliko samostojnih deželic / ekspr. opisoval je lepoto domače deželice

dežêlnoknéžji -a -e prid. ( ē-ẹ̑ )
nanašajoč se na deželnega kneza: deželnoknežji absolutizem ; deželnoknežja oblast / deželnoknežja mesta in trgi

dežêlnosóden -dna -o prid. ( ē-ọ́ )
v zvezi deželnosodni svetnik , v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča:

dežêlnosódski -a -o prid. ( ē-ọ̑ )
zgod., v zvezi deželnosodska veča , v fevdalizmu veča, ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah:

dežêlnostanôvski -a -o prid. ( ē-ō )
nanašajoč se na deželne stanove: deželnostanovski odbor / deželnostanovske posesti

dežêlnozbórski -a -o prid. ( ē-ọ̑ )
nanašajoč se na deželni zbor: slovenski deželnozborski poslanci ; deželnozborske volitve

dežêlski -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na deželo:
a) deželski privilegiji / deželska in cerkvena gosposka posvetna gosposka
zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki
b) star. deželski učitelj podeželski
c) zastar. deželski pridelki kmečki, poljedelski

dežemér -a [ dəžemer ] m ( ẹ̑ )
meteor. priprava za merjenje količine padavin: vremenska hišica z dežemerom

dežemérski -a -o [ dəžemerski ] prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dežemer: dežemerski podatki / dežemerska postaja

déžen 1 -žna m ( ẹ́ ) bot.
1. navadno v zvezi navadni dežen travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, Heracleum sphondylium: okoli grmov raste polno dežna in grašice
2. v zvezi rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium:

dèžen 2 -žna -o [ dəžən ] prid. ( ə̄ )
nanašajoč se na dež: dežne kaplje / dežni oblak / dežni plašč plašč iz lahke, goste tkanine, navadno impregnirane

deževánje -a [ dəževanje ] s ( ȃ )
glagolnik od deževati: pot je bila vsa razmočena od dolgega, pogostnega deževanja

deževáti -újem [ dəževati ] nedov. ( á ȗ ) nav. 3. os.
1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki vodnih kapelj: zunaj dežuje ; počakaj, da neha deževati ; neprenehoma dežuje ; če bo pravi čas deževalo, bo dobra letina / dežuje z vetrom
2. ekspr. v veliki količini padati, razsipavati se: cvetje je deževalo z oken na ulico ; granate, krogle dežujejo na prebivalce ; star. kamenja je kar deževalo / na nesrečnika so deževale brce in udarci ; pren. prošnje so deževale ; od vseh strani kar dežujejo vabila, vprašanja

dežéven -vna -o [ dəževən ] prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dež, deževanje: deževen dan ; deževna doba, deževno vreme / deževna pokrajina / deževni oblak ; deževne kaplje

dežévje -a [ dəžeu̯je ] s ( ẹ̑ )
dolgo časa trajajoč ali ponavljajoč se dež: jesensko deževje ; monsunsko deževje ; ob deževjih se suhe struge spremenijo v hudournike / deževja so izprala in odnesla zemljo

dežévnat -a -o [ dəžeu̯nat ] prid. ( ẹ̑ )
deževen : deževnato jesensko vreme

dežévnica -e [ dəžeu̯nica ] ž ( ẹ̄ )
1. voda, zbrana, prestrežena ob dežju: prati v deževnici ; po poti je tekla kalna deževnica / naloviti, nabrati deževnico
2. star. deževnik : na trnek je nataknil deževnico

dežévnik -a [ dəžeu̯nik ] m ( ẹ̄ )
1. črvu podobna členasta žival, ki živi v zemlji in ob dežju prileze na dan: po razmočeni poti lezejo deževniki
2. nav. mn., zool. vodne ptice golobje velikosti, ki imajo samo po tri prste na nogah, Charadriidae: z mrakom se je dvignila jata deževnikov in odletela v tople kraje

dežévnost -i [ dəžeu̯nost ] ž ( ẹ́ )
značilnost deževnega: deževnost jeseni

déžica -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od deža: dežica masti

dežíti -ím [ dəžiti ] nedov. , dežì ( ī í )
nav. 3. os., knjiž. deževati : začelo je dežiti ; ponoči je dežilo / pisma so kar dežila

dèžjev -a -o in dežjèv -éva -o [ dəžjev- ] ( ə̄; ȅ ẹ́ )
pridevnik od dež: dežjeva mokrota

déžmanstvo -a s ( ẹ̑ )
slabš. kar je značilno za ravnanje politika Dežmana: smešil je dežmanstvo in odpadništvo

dèžnat -a -o in dežnàt -áta -o [ dəžnat ] prid. ( ə̏; ȁ ā )
ki ima dosti dežja: rastlini najbolj ugajajo vlažni, dežnati kraji

dežníca -e [ dəžnica ] ž ( í )
voda, zbrana, prestrežena ob dežju; deževnica : prati, zalivati z dežnico ; dežnica in snežnica
bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu; dežnikarica

dežníček -čka [ dəžničək ] m ( ī )
manjšalnica od dežnik: lep, moderen dežniček ni pri taki plohi nič zalegel
bot. apneni dežniček v plitvem morju rastoča zelena alga z gobi podobnim klobukom na tankem peclju, Acetabularia mediterranea

dežník -a [ dəžnik ] m ( í )
priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik ; ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik ; svilen dežnik ; stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik
bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera

dežníkar -ja [ dəžnikar ] m ( ȋ )
izdelovalec, popravljavec dežnikov:

dežníkarica -e [ dəžnikarica ] ž ( ȋ )
ženska, ki izdeluje ali popravlja dežnike: dežnikarica je odprla še eno popravljalnico
bot. užitna lističasta goba z gibljivim obročkom na betu, Macrolepiota

dežníkarski -a -o [ dəžnikarski ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dežnikarje: dežnikarska obrt

dežníkast -a -o [ dəžnikast ] prid. ( í )
podoben dežniku: dežnikast klobuk pri gobah

dežúranje -a s ( ȗ )
glagolnik od dežurati: nočno dežuranje

dežúrati -am nedov. ( ȗ )
opravljati službo v času, ko drugi ne delajo: zaradi gostov dežurajo tudi med prazniki / taborniki so dežurali v izmenah / reševalna ekipa je dežurala vso noč

dežúren -rna -o prid. ( ȗ )
ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: dežurni častnik, uslužbenec, zdravnik ; dežurna gasilska četa ; dežurna lekarna lekarna, ki je odprta ponoči ali med prazniki / imeti, opravljati, uvesti dežurno službo / dežurna soba za tistega, ki je dežuren

dežúrna -e ž , dežúrnih ( ȗ )
ženska, ki opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: nočna dežurna je zjutraj predala delo

dežúrni -ega m ( ȗ )
kdor opravlja službo v času, ko drugi ne delajo: kje je dežurni? popoldne so bili v službi samo dežurni ; dežurni čete

dežúrstvo -a s ( ȗ )
služba dežurnega: med prazniki so uvedli dežurstvo ; zamenjati koga pri dežurstvu ; izredno dežurstvo / razpored dežurstev

di... ali dí... in di... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na število dve: dihibrid, dimorfizem ; dibrometilen, dimetilamin, dinitrofenol

día -- m ( ȋ )
diapozitiv : barvni dia ; okvirčki dia ; v prid. rabi: dia okvirčki

día... prvi del zloženk ( ȋ )
nanašajoč se na diapozitiv: diafilm, diaobjektiv

diabáz -a m ( ȃ )
petr. drobnozrnata temno zelena predornina:

diabétes -a m ( ẹ̑ )
med. bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi, sladkorna bolezen: sredstva proti diabetesu

diabétičarka -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki ima sladkorno bolezen: ker je diabetičarka, vsak dan telovadi

diabétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na diabetike ali diabetes: diabetična ambulanta ; diabetična hrana / diabetičen bolnik ; diabetična koma

diabétik -a m ( ẹ́ )
kdor ima sladkorno bolezen: zdravljenje diabetikov ; kruh za diabetike

diabetológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za diabetologijo: internist diabetolog ; programe hujšanja sestavljajo diabetologi in fizioterapevti

diabetologíja -e ž ( ȋ )
veda o sladkorni bolezni: na srečanju so govorili o novostih s področja diabetologije ; strategija razvoja diabetologije / pediatrična diabetologija

diabóličen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. ki ima lastnosti, kakršne se pripisujejo hudiču; satanski , zloben : to je diaboličen človek ; njegova diabolična narava / čutil je v sebi neko diabolično silo / opazuje jo z diaboličnim izrazom

diabólika -e ž ( ọ́ )
knjiž. kar je diabolično: v romanu se srečujemo s simboliko in groteskno diaboliko

diábolo -a m ( ȃ )
1. svinčen naboj za zračno puško: škatlica diabolov
2. nekdaj otroška igra, pri kateri se meče v zrak vreteno v obliki dvojnega stožca in spet lovi na napeto vrvico: igrati diabolo ; v prid. rabi: diabolo kroglice

diadém -a m ( ẹ̑ )
dragocen okrasni obroč ali trak okoli glave, navadno kot znamenje časti in dostojanstva, načelek: cesarju so prinesli zlat diadem in škrlaten plašč ; diadem z diamanti
// temu podoben ženski nakit: v laseh se ji lesketa diadem ; bleščeč diadem ji obkroža čelo

diáden -dna -o prid. ( ȃ )
mat. binaren : diadni sistem ; diadno število

diádičen -čna -o prid. ( á )
mat. binaren : diadični sistem

diadóh -a m ( ọ̑ )
nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov ; pren. Heglovi diadohi

diafán -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. prosojen : ta snov je diafana

díafílm -a m ( ȋ-í )
fot. filmski trak z diapozitivi: razviti diafilm / predvajati diafilme o živalih ; barvni diafilmi / posneti na diafilm

diafíza -e ž ( ȋ )
anat. srednji vzdolžni del dolge cevaste kosti:

diafoníja -e ž ( ȋ )
glasb. najstarejše in najbolj preprosto večglasje: koralna diafonija

diafrágemski -a -o [ dijafragəmski ] ( ȃ )
pridevnik od diafragma: diafragemski obroček

diafrágma -e ž ( ȃ )
1. anat. mišična pregrada med prsno in trebušno votlino, prepona: diafragma se širi in krči
2. med. opna na kovinskem obročku, ki zapira spermijem dostop v maternico: uporabljati diafragmo
elektr. prepustna opna, ki loči v elektrolitski celici anodni del od katodnega ; fiz. priprava v optičnih aparatih za omejevanje svetlobnega curka; zaslonka

diagnosticíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diagnosticirati: diagnosticiranje srčnih bolezni, otrokovih motenj

diagnosticírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. ugotoviti in določiti bolezen: diagnosticirati sladkorno bolezen, vnetje želodca ; diagnosticirati tuberkulozo pri živini s tuberkulinskim preizkusom

diagnóstičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na diagnozo: delo v diagnostičnem laboratoriju ; diagnostični postopek ; diagnostična metoda / diagnostične aparature ; diagnostično sredstvo / diagnostično cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi / testi so diagnostično sredstvo za ugotavljanje znanja

diagnóstik -a m ( ọ́ )
med., navadno s prilastkom kdor ugotovi in določi bolezen: dober, slab diagnostik ; primarij je izkušen diagnostik
// aparat za ugotavljanje in določanje bolezni: elektronski diagnostik

diagnóstika -e ž ( ọ́ )
med. ugotavljanje in določanje bolezni: opravljati laboratorijsko diagnostiko ; rentgenska diagnostika ; metode diagnostike
// nauk o tem:

diagnóza -e ž ( ọ̑ )
med. ugotovitev in določitev bolezni: narediti, postaviti diagnozo ; napačna, pravilna diagnoza ; klinična diagnoza / kardiografska diagnoza / zdravnik je prebral diagnozo na bolniškem listu ; pren. pisateljeva diagnoza sodobne družbe
psih. psihološka diagnoza spoznavanje posameznikove osebnosti ali njenih osebnostnih lastnosti ; soc. socialna diagnoza ugotovitev glavnih povzročiteljev socialnih težav pri posamezniku

diagonál -a m ( ȃ )
tekst. tkanina z izrazito vtkanimi diagonalnimi črtami:

diagonála -e ž ( ȃ )
1. geom. črta, ki veže oglišči mnogokotnika, ki nista na isti stranici, ali oglišči telesa, ki nista na isti mejni ploskvi: kockina diagonala ; diagonala pravokotnika / hoditi po diagonali iz kota v kot ; reflektorji so nameščeni v diagonali / ekspr. brati po diagonali na hitro, ne strnjeno
2. šah. poševna vrsta zaporednih polj iste barve na šahovnici: odpreti, zasesti diagonalo ; bela diagonala / velika diagonala ki poteka iz kota v kot

diagonálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diagonalo: diagonalni prerez, presek ; diagonalna smer / diagonalna kompozicija portreta
šport. streme na diagonalni vlek streme, ki priteza čevelj na smuči poševno navzdol

diagrám -a m ( ȃ )
grafično prikazana velikost, struktura ali potek kakega pojava, navadno v koordinatnem sistemu: narisati diagram ; prikazati delo podjetja z diagramom ; diagram proizvodnje, rojstev ; pren. razvojni diagram slovenskega slikarstva
bot. cvetni diagram shematičen naris prečnega prereza cveta, ki pregledno kaže njegovo zgradbo ; geol. blokovni diagram geološki relief, ki kaže ob straneh tudi notranjo zgradbo ; mat. diagram krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin ; šah. diagram naris šahovske pozicije z dogovorjenimi znaki na šahovnici

diagrámski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diagram: diagramske črte, krivulje / diagramsko ugotavljanje norm

diahrón -a -o prid. ( ọ̑ )
ki raziskuje pojave v njihovem časovnem razvoju: diahrono obravnavanje problema
jezikosl. diahrono jezikoslovje smer jezikoslovja, ki raziskuje jezik v njegovem razvoju skozi čas

diahróničen -čna -o prid. ( ọ́ )
ki raziskuje pojave v njihovem časovnem razvoju: diahronično obravnavanje problema
jezikosl. diahronična lingvistika diahrono jezikoslovje

diahroníja -e ž ( ȋ )
knjiž. lastnost česa, kar se pojavlja, poteka ob različnem času, raznočasnost: diahronija pojavov
jezikosl. obstajanje, spreminjanje jezikovne lastnosti, značilnosti v njihovem časovnem razvoju, raznočasje

diákon -a m ( á )
v Katoliški in Pravoslavni cerkvi pripravnik za duhovniški poklic, ki je prejel zadnji red pred mašniškim posvečenjem: posvečenje diakonov ; duhovniki in diakoni

diakonát -a m ( ȃ )
v Katoliški in Pravoslavni cerkvi zadnji red pred mašniškim posvečenjem: škof mu je podelil diakonat

diákonica -e ž ( á )
žena pravoslavnega diakona:

diakonísa -e ž ( ȋ )
1. pri prvih kristjanih ženska, ki je pomagala versko poučevati ženske ter skrbeti za reveže in bolnike: stregla ji je diakonisa
2. v protestantskem okolju redovnica 1 :

diákonski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na diakone: diakonska čast, služba / diakonska obleka

diakrítičen -čna -o prid. ( í )
knjiž. razlikovalen , razločevalen : diakritični narodopisni pojavi
jezikosl. diakritični znak znak, ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor

dialékt -a m ( ẹ̑ )
jezikosl. od knjižnega jezika različni jezikovni sistem, v katerem se govori na delu narodnega ozemlja; narečje : govoriti v dialektu ; slovenski dialekti ; zapisovanje dialekta / socialni dialekt govor kakega družbenega sloja

dialektálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dialekt, narečen: dialektalne raziskave / dialektalna poezija

dialéktičen 1 -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dialektiko: dialektična metoda ; dialektična filozofska smer ; dialektične zakonitosti / dialektičen razvoj ; dialektično mišljenje ; dialektična protislovja
filoz. dialektični materializem nauk o splošnih zakonitostih razvoja narave, družbe in mišljenja

dialéktičen 2 -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dialekt, narečen: dialektičen izraz ; dialektična oblika ; dialektične posebnosti / dialektični teksti

dialéktičnomaterialístičen -čna -o prid. ( ẹ́-í )
nanašajoč se na dialektični materializem: dialektičnomaterialistični pogled na življenje

dialéktičnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost dialektičnega: dialektičnost mišljenja

dialéktik -a m ( ẹ́ )
1. predstavnik dialektične filozofske smeri: preštudiral je dela najpomembnejših dialektikov
// kdor kaj obravnava dialektično: dober, dosleden dialektik
2. v sholastični filozofiji kdor prepričuje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: oster, spreten dialektik
// v antični filozofiji kdor uporablja dvogovor kot obliko filozofskega mišljenja: Sokrat je bil sijajen dialektik
3. govornik, ki zna prepričati:

dialéktika -e ž ( ẹ́ )
1. nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti bivajočega: marksistična, materialistična dialektika / dialektika mišljenja, razvoja
filoz. dialektika po Heglu nauk o splošnih zakonitostih gibanja, temelječega na protislovnosti razvoja ideje
// gibanje vsega bivajočega po teh zakonitostih: družbena dialektika ; dialektika narave, zgodovine
2. v sholastični filozofiji prepričevanje nasprotnika z odkrivanjem in pobijanjem protislovij v njegovih sodbah: s spretno dialektiko premagati nasprotnika ; ostra dialektika
// v antični filozofiji dvogovor kot oblika filozofskega mišljenja: dialektika sofistov
3. publ. dialektičnost : dialektika pojmov ; dialektika Prešernove umetnine

dialektizácija -e ž ( á ) jezikosl.
1. nastajanje dialektov: dialektizacija slovenskega jezika
2. uvajanje dialektizmov: boj Prešernovega kroga zoper Metelkovo dialektizacijo

dialektízem -zma m ( ī )
jezikosl. narečni element v knjižnem jeziku: pesnik rad uporablja dialektizme ; lokalizmi in dialektizmi

dialektológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za dialektologijo, narečjeslovec: priznani dialektologi ; kongres dialektologov

dialektologíja -e ž ( ȋ )
veda o dialektih, narečjeslovje: ukvarjati se z dialektologijo ; slovenska dialektologija

dialektológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za dialektologijo, narečjeslovka: strokovnjakinja za slovenski jezik in dialektologinja je spregovorila o svojem raziskovalnem delu

dialektolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dialektologijo, narečjesloven: dialektološka študija / dialektološki atlas

dialíza -e ž ( ȋ )
1. postopek, pri katerem se človeku z nedelujočimi ledvicami odpadne snovi iz krvi čistijo zunaj telesa na posebni pripravi s polprepustno membrano: redno hoditi na dializo ; nočna dializa ; cena dialize ; aparati, naprave za dializo ; zdravljenje, življenje z dializo / dializa in možnost presaditve ledvic
2. kem. ločevanje kristaloidov od koloidov z opno:

dializátor -ja m ( ȃ )
priprava za dializo: filter dializatorja ; proizvajalec dializatorjev / prodaja, umik, uporaba spornih dializatorjev

dialóg -a m ( ọ̑ )
1. pogovor, navadno med dvema osebama, dvogovor: imela sta dolg dialog ; dialog med njima je bil iskren / za avtorja so značilni zgoščeni dialogi ; delo je napisano v obliki dialoga / dramski, filmski dialog
2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: sedanja situacija odpira, omogoča dialog ; prekiniti, zaostriti dialog z nasprotnikom ; dialog med vzhodnim in zahodnim svetom

dialógičen -čna -o prid. ( ọ́ )
dialoški : dialogična oblika spisa

dialogíst -a m ( ȋ )
film. kdor se (poklicno) ukvarja z dialogi:

dialogizírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) knjiž.
1. dajati čemu obliko dialoga: dialogizirati povest
2. izmenjavati mnenja z zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: konstruktivno dialogizirati

dialóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dialog: dialoški tekst ; knjiga je napisana v dialoški obliki / dialoški način razpravljanja

dialóškost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost dialoga, dialoškega: razvijati dialoškost in strpnost ; ohranjati dramatično dialoškost

diamagnéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
fiz. v katerem je gostota magnetnega polja manjša, kot bi bila v praznem prostoru: diamagnetna snov

diamagnétik -a m ( ẹ́ )
fiz. diamagnetna snov:

diamagnetízem -zma m ( ī )
fiz. lastnost diamagnetne snovi:

diamánt -a m ( ā )
1. najtrši drag kamen, navadno brezbarven, ki močno lomi svetlobo: brušenje diamantov ; uhani z diamanti in safirji ; steklo je počilo, kot bi ga razil z diamantom
publ. črni diamant premog
2. pog. diamantno rezilo: rezati steklo z diamantom
min. ena izmed oblik ogljika ; tisk. tiskarska črka, po velikosti med briljantom in perlom

diamánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diamant: diamantni lesk / zlat diamantni prstan ; diamantna krona
diamantna poroka šestdesetletnica poroke; biserna poroka
teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico

diamántov -a -o ( ā )
pridevnik od diamant: diamantov lesk, sijaj

diamát -a m ( ȃ )
polit. žarg. dialektični materializem: učbenik diamata

diámeter -tra m ( á )
geom. premer : diameter kroga, krogle

diametrálen -lna -o prid. ( ȃ )
skrajno različen, popolnoma nasproten: diametralni nazori ; diametralna pozicija / ekspr. diametralno nasprotje zelo veliko
geom. diametralni točki točki, ki ležita na nasprotnih krajiščih istega premera

diána -e ž ( ȃ )
tip manjšega francoskega osebnega avtomobila z manj zaokroženo karoserijo znamke Citroën: voziti diano

díaobjektív -a m ( ȋ-ȋ )
fot. objektiv za projiciranje diapozitivov na diaprojektorju, včasih tudi na kinoprojektorju:

diapazón -a m ( ọ̑ )
glasb. zvočni obseg človeškega glasu, instrumenta: pevka ima lep glas z velikim diapazonom ; izrabil je ves diapazon instrumenta ; pren., publ. časovni diapazon petih desetletij ; diapazon mnenj o tem vprašanju je zelo širok

diapozitív -a m ( ȋ )
pozitivna fotografska slika na filmu ali steklu, ki jo je mogoče projicirati: predvajati diapozitive ; barvni diapozitivi ; šola ima bogato zbirko diapozitivov ; predavanje z diapozitivi

diapozitíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na diapozitiv: diapozitivni posnetek / diapozitivna plošča

díaprojéktor -ja m ( ȋ-ẹ́ )
priprava za projiciranje diapozitivov: šola je dobila nov diaprojektor

díaprojéktorski -a -o ( ȋ-ẹ́ )
pridevnik od diaprojektor: diaprojektorski pribor

diarêja -e ž ( ȇ )
med. neobičajno pogostno iztrebljanje tekočega blata; driska : ima močno diarejo

diárij -a m ( á )
zastar. dnevni zapiski, dnevnik: samostanski diariji in kronike

diaróičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na diarejo: diaroičen bolnik / diaroično blato

días -a m ( ȋ ) pog.
diapozitiv: pokazati diase ; slike na diasih

diaskóp tudi diaskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
diaprojektor

diaskopíja -e ž ( ȋ )
med. rentgensko presvetljevanje: diaskopija pljuč

diáspora -e ž ( ā )
narodnostna ali verska skupnost, ki živi raztresena na ozemlju druge narodnosti ali vere: katoliška diaspora v Srbiji ; slovenska diaspora v Ameriki / živeti v diaspori ; položaj Judov v diaspori

diastátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na diastazo: diastatični encim

diastáza -e ž ( ȃ )
kem. encim, ki pospešuje razkroj škroba v sladkor; amilaza

diástola -e ž ( ā )
med. razširitev, razširjanje srca pri utripanju:

diastóličen -čna -o ( ọ́ )
pridevnik od diastola: diastolični pritisk krvi

diatéka -e ž ( ẹ̑ )
zbirka diapozitivov: ima bogato diateko ; na šoli so uredili diateko za pomoč pri pouku

diatermíja -e ž ( ȋ )
med. pregrevanje tkiva, organov z električnim tokom visoke frekvence: zdraviti revmo z diatermijo

diatermíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na diatermijo: diatermijski aparat / diatermijsko zdravljenje

diatéza -e ž ( ẹ̑ )
med. nagnjenost organizma h kaki bolezni: hemoragična diateza

diatomêja -e ž ( ȇ )
nav. mn., bot. alge s kremenasto lupinico, Diatomeae:

diatomêjski -a -o prid. ( ȇ )
petr. ki vsebuje lupinice diatomej: diatomejska prst ; diatomejsko blato

diatóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
glasb. ki je iz celih tonov in poltonov: diatonični sistem ; diatonična lestvica lestvica, ki ima v obsegu oktave cele tone in poltone ; diatonična stopnja / diatonična harmonika harmonika, pri kateri da pritisk na isti gumb ob raztegovanju ali stiskanju meha dva različna tona

diatónika -e ž ( ọ́ )
glasb. tonski sistem, ki temelji na uporabi diatoničnih lestvic:

díázo... prvi del zloženk ( ȋ-ȃ )
kem. nanašajoč se na atomsko skupino iz dveh atomov dušika: diazometan

dícián -a m ( ȋ-ȃ )
kem. brezbarven, zelo strupen plin, spojina ogljika in dušika: vonj po dicianu

dickensovski -a -o [ díkensou̯ski ] prid. ( ȋ )
tak kot pri Dickensu: dickensovski način pripovedovanja

díčen -čna -o prid. ( í ī )
zastar. imeniten , odličen , slaven : dični junaki ; bésede so se udeležili zaslužni rodoljubi in dične gospe / šalj. moja dična sestrica je tudi prišla / iron. vseeno mi je, kaj si dični gospod misli o meni

díči medm. ( ȋ )
pri igri z otrokom ob posnemanju jahanja izraža spodbudo, veselje: Diči, diči, diča, urno na konjiča (O. Župančič)

díčiti -im nedov. ( í ȋ )
zastar. krasiti , lepšati : čelo mu diči lovorov venec ; ciprese dičijo grobove ; rada se je dičila s trakovi in čipkami / diči ga marljivost in skromnost

díd -a m ( ȋ )
prva leta po 1945 dom igre in dela, otroški vrtec: otroka imajo v didu

didáktičen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na didaktiko, účen: didaktični princip ; didaktične metode ; didaktično usposabljanje učiteljev
2. ki je usmerjen, ki teži k poučevanju, poúčen: didaktični film ; didaktična literatura ; pesnitev je bila izrazito didaktična / delo didaktičnega značaja

didáktičnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost didaktičnega, poučnost: didaktičnost mladinske povesti

didáktik -a m ( á )
strokovnjak za didaktiko: zborovanje didaktikov / njegov profesor matematike je dober didaktik zna dobro poučevati / omenjeni pisatelj je predvsem didaktik

didáktika -e ž ( á )
veda o poučevanju: zahteve moderne didaktike ; posebna, splošna didaktika

dídel [ didəl ] medm. ( ī )
posnema glasove (enolične) godbe: didel didel didel didel di / didel didel dačka

dideldáj [ didəldaj ] medm. ( ȃ )
posnema glasove (enolične) godbe: lajna poje dideldaj dideldu

dideldú [ didəldu ] medm. ( ȗ )
posnema glasove (enolične) glasbe: lajna poje dideldaj dideldu

didití -ja m ( ȋ )
kemično sredstvo za uničevanje mrčesa: naprašiti, potresti z diditijem

dídžêj -a m ( ȋ-ȇ )
kdor izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu: radijski didžej [DJ] ; didžej v diskoteki, klubu ; občasno dela kot didžej
// poustvarjalec elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb: slavni didžeji svetovnega formata

didžêjanje -a s ( ȇ )
izbiranje, organiziranje in predvajanje glasbe ter dodajanje komentarjev, navadno v diskoklubih, na radiu: ukvarjati se z didžejanjem ; didžejanje na prostem
// poustvarjanje elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb: snemanje lastne glasbe, didžejanje in remiksanje

didžêjka -e ž ( ȇ )
ženska, ki izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu: v klubu jih je razgrela znana didžejka

didžêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na didžeje ali njihovo dejavnost: didžejski album ; izdal je didžejsko in avtorsko ploščo

diecéza -e ž ( ẹ̑ )
1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota Katoliške cerkve; škofija : kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo
2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc:

diecezánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diecezo; škofijski : diecezanski sedež ; diecezanski bogoslovni zavod

dieléktričen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dielektrik: dielektrične lastnosti ; dielektrične snovi
elektr. dielektrične izgube v toploto spremenjena energija v dielektriku ; dielektrična konstanta dielektričnost

dieléktričnost -i ž ( ẹ̑ )
elektr. konstanta, ki določa električno polje v kaki snovi glede na električno polje v vakuumu: novi sintetični izolacijski material ima dvakrat večjo dielektričnost kot sljuda

dieléktrik -a m ( ẹ̑ )
elektr. izolirna snov glede na njene lastnosti v električnem polju: slab dielektrik se v visokofrekvenčnem polju močno segreva

dieréza -e ž ( ẹ̑ )
lit. odmor v verzu na koncu stopice, razloka:

diesel ipd. gl. dizel ipd.

diéta -e ž ( ẹ̑ )
1. posebna, predpisana prehrana, zlasti za bolnike: držati se diete ; predpisati dieto ; diabetična dieta ; mlečna, neslana dieta ; shujševalna dieta ; ima strogo dieto ; med. žarg. jetrna dieta za bolne na jetrih / redukcijska dieta shujševalna dieta, ki jo sestavi strokovnjak glede na posameznikovo zdravstveno stanje in s katero se telesna teža zmanjša z manjšim dnevnim vnosom kalorij
2. zastar. znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja; dnevnica : plačevati diete ; poslanske diete

diéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dieto: dietni predpisi ; dietna hrana ; dietna menza / bolnišnica razpisuje mesto dietne sestre / priti v višji dietni razred

dietétičarka -e ž ( ẹ́ )
strokovnjakinja za dietetiko: med dietetičarkami so tudi vodilne strokovnjakinje s področja sredozemske in azijske prehrane

dietétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dietetiko: dietetični napotki ; dietetično zdravljenje / dietetična hrana

dietétik -a m ( ẹ́ )
strokovnjak za dietetiko: dietetiki priporočajo presno sadje in zelenjavo

dietétika -e ž ( ẹ́ )
med. nauk o posebni in pravilni prehrani, zlasti za bolnike: terapevtska dietetika / dietetika kajenja

diétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dieto: dietična hrana / dietična kuhinja

diétik -a m ( ẹ́ )
kdor ima dieto: hrana za dietike

díetíléter -tra m ( ȋ-ȋ-ẹ́ )
kem. lahko hlapljiva in vnetljiva tekočina, ki se uporablja zlasti kot narkotik ali topilo:

dietológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za dietologijo; dietetik : pred hujšanjem se je posvetoval z dietologom

dietologíja -e ž ( ȋ )
veda o posebni, predpisani prehrani za določene kategorije ljudi, med. dietetika : ugotovitve sodobne dietologije

diétoterapíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
zdravljenje z dieto: celostni terapevtski program vključuje tudi dietoterapijo

difamácija -e ž ( á )
knjiž. jemanje ugleda; blatenje , sramotenje

difamírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. jemati komu ugled; blatiti , sramotiti : difamirati nasprotnika

diferénca -e ž ( ẹ̑ )
1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika , razloček : ugotoviti diferenco ; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika ; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje ; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja
2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah

diferenciácija -e ž ( á )
nastajanje razlik v čem: nastala, poglabljala se je diferenciacija v stranki ; ideološka, politična diferenciacija ; diferenciacija znanosti na prelomu stoletja / družbena, razredna diferenciacija ; diferenciacija na vasi nastajanje gospodarskih in družbenih razlik pri vaškem prebivalstvu, razslojevanje / dialektološka diferenciacija ; diferenciacija praslovanščine / publ. diferenciacija cen za prevoz na posameznih relacijah različno določanje cen glede na razdaljo
biol. diferenciacija celic razvoj celic s posebno obliko in zgradbo, ki ustreza njihovi funkciji

diferenciál -a m ( ȃ )
1. avt. ohišje z zobniki, ki omogočajo, da napravi eno gonilno kolo toliko daljšo pot, kolikor napravi drugo krajšo: zamenjati olje v diferencialu
2. mat. razmeroma majhna sprememba količine: diferencial neodvisne spremenljivke

diferenciálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki
bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za razlikovanje dveh rastlinskih združb ; ekon. diferencialna carina izjemna višja carina ; diferencialna zemljiška renta zemljiški donos, povečan zaradi večje plodnosti ali boljše lege ; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij ; diferencialna enačba enačba, v kateri nastopajo odvodi funkcije ; psih. diferencialna psihologija psihologija, ki proučuje psihične razlike med posamezniki ali skupinami ; šol. diferencialni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole ; žel. diferencialna tarifa tarifa za prevoz blaga ali oseb, večja ali manjša od tiste, ki splošno velja

diferencíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diferencirati: diferenciranje posameznih živalskih vrst / diferenciranje funkcije

diferencíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost diferenciranega: narodna diferenciranost južnih Slovanov ; diferenciranost družbe ; diferenciranost literarnih tokov

diferencírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati razlike v čem: ekonomski razvoj je diferenciral družbo
2. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja; odvajati 1 : diferencirati funkcijo

diferénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja
elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost ; jezikosl. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov ; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke ; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem

diferírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. razlikovati se, ne ujemati se: mnenja o tem močno diferirajo

difrákcija -e ž ( á )
fiz. pojav, da se valovanje v bližini izvirov in ovir ne širi premo; uklon : difrakcija svetlobe, zvokov

difrakcíjski -a -o prid. ( ȋ )
fiz. uklonski : difrakcijska mrežica

diftêričen -čna -o prid. ( é )
nanašajoč se na difterijo: difteričen bolnik / difterična obloga v sapniku

difteríja -e ž ( ȋ )
med. davica : preboleti difterijo ; bacil difterije ; epidemija difterije

difteríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na difterijo: difterijski bacil / difterijski serum

diftóng -a m ( ọ̑ )
jezikosl. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota, dvoglasnik: jat je prešel v nekaterih slovenskih dialektih v diftong

diftóngičen -čna -o ( ọ́ )
pridevnik od diftong: diftongičen izgovor

diftongizácija -e ž ( á )
jezikosl. proces, v katerem nastane diftong:

difundírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
fiz. samodejno prodirati v drugo snov, pronicati: plini difundirajo skozi opno

difúzen -zna -o prid. ( ȗ )
enakomerno razdeljen, razpršen: difuzna obarvanost cvetnih listov ; difuzna svetloba / difuzna razsvetljava ; pren. ta duševna napetost se pojavlja v difuznih občutjih
med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici

difuzêr -ja m ( ȇ )
teh. naprava za izluževanje: izluževati sladkor iz sladkorne pese v difuzerju

difuzíja -e ž ( ȋ ) fiz.
1. samodejno prodiranje kake snovi v drugo, pronicanje: difuzija plina skozi opno ; pren. difuzija kulture
2. razprševanje svetlobe na drobnih delcih, sipanje: difuzija sončne svetlobe na kapljicah vode v megli

difuzíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na difuzijo: difuzijski pojav ; difuzijska hitrost ; difuzijska površina / difuzijska priprava

difúznost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost difuznega: difuznost svetlobe

difúzor -ja m ( ȗ )
teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem
avt. del uplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom ; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča

digerírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. raztapljati trdne snovi pri povišani temperaturi:

digéste -gést ž mn. ( ẹ̑ )
pravn., v zakonodaji cesarja Justinijana zbrani izvlečki iz del rimskih pravnikov drugega in tretjega stoletja:

digestíja -e ž ( ȋ )
med. prebava

digestíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na digestijo, prebaven: digestivni trakt / digestivna sredstva sredstva, ki pospešujejo prebavo

digestórij -a m ( ọ́ )
kem. omari podoben zastekljen prostor, ki preprečuje širjenje škodljivih plinov, nastalih pri poskusih:

digitálec -lca m ( ȃ ) pog.
digitalni fotografski aparat : ohišje digitalca iz trde mat plastike / kompaktni digitalec ; zrcalnorefleksni digitalec

digitálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki posreduje podatke, informacije v zaporedju številk 0 in 1: digitalna oblika
// ki deluje na osnovi tako podanih podatkov in informacij: digitalna tehnologija ; ob otvoritvi razstave si bo mogoče ogledati tudi digitalno projekcijo / digitalni fotografski aparat fotografski aparat, pri katerem se slika shrani v digitalnem zapisu ; digitalni podpis elektronski podpis ; digitalni zapis pretvorba različnih signalov v kodo s pomočjo računalniških orodij ; digitalna fotografija fotografija, narejena na osnovi digitalnih podatkov tehnologija za fotografiranje na digitalni nosilec podatkov ; digitalna kamera videokamera, v kateri se slika pretvarja v digitalno obliko
2. med. opravljen s prsti, prsten: digitalna preiskava
elektr. digitalni računalnik računalnik, pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti

digitalín -a m ( ȋ )
farm. strup iz naprstca, rabljen zlasti kot zdravilo za srce:

digitális -a m ( ȃ )
digitalin

digitalizácija -e ž ( á )
1. pretvorba podatkov in informacij v digitalno obliko: digitalizacija starih zvočnih posnetkov ; projekt digitalizacije
2. uvedba, uvajanje tehnologije, ki temelji na taki pretvorbi: izpeljati popolno digitalizacijo telekomunikacijskega omrežja

digitalizíran -a -o prid. ( ȋ )
pretvorjen v digitalno obliko: digitalizirana glasba, slika ; digitalizirana oblika ; digitalizirano gradivo

digitalizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od digitalizirati: digitaliziranje knjižnih vsebin za potrebe trga in raziskav

digitalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. pretvoriti podatke in informacije v digitalno obliko: digitalizirati listine
2. uvesti tehnologijo, ki temelji na taki pretvorbi: digitalizirati celotno telekomunikacijsko omrežje

digitálnik -a m ( ȃ )
digitalni fotografski aparat : svetloba v digitalniku pade neposredno na optično tipalo

diglosíja -e ž ( ȋ )
jezikosl. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja, dvojezičje: diglosija slovenščine in italijanščine v zamejstvu

dignitár -ja m ( á )
knjiž. dostojanstvenik, zlasti cerkveni:

dignitéta -e ž ( ẹ̑ ) knjiž.
1. dostojanstvenost , častitljivost : njegova digniteta
2. cerkveni dostojanstvenik:

digresíja -e ž ( ȋ )
knjiž. odmik od glavnega, bistvenega, odstopanje: lirske digresije v tem delu izzvenijo včasih satirično ; številne digresije so zgradbi romana v škodo

díh -a m ( ȋ )
1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe ; to je bil njegov zadnji dih ; pogostnost dihov
// dihanje : stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih ; pridrževati, zadrževati dih ; dolgo je zdržal brez diha
2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu ; grela ga je s toplim dihom ; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic ; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih ; čutim dih smrti ; dih novega časa
ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti ; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto ; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti ; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič

dihálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dihanje: dihalni organi ; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati
anat. obolenje dihalnih poti

dihálka -e [ tudi dihau̯ka ] ž ( ȃ )
nav. mn., zastar. škrga : dihati z dihalkami

dihálnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice

dihálnik -a [ tudi dihau̯nik ] m ( ȃ )
geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak:

dihálo -a s ( á )
nav. mn. dihalni organ: dihala in prebavila ; dihala vretenčarjev ; bolezen dihal

díhanje -a s ( í )
glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje ; enakomerno, hropeče, pravilno dihanje ; dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom ; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage
biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija ; med. globoko dihanje ; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš ; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona ; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča

díhati -am stil. díšem nedov. ( í ȋ )
1. zajemati zrak v pljuča in ga iz njih iztiskati: bolnik težko diha ; dihati skozi nos, usta ; enakomerno, globoko, sunkovito dihati ; diha kot kovaški meh ; bilo ga je tako strah, da si še dihati ni upal / dvoživke dihajo tudi s kožo sprejemajo zrak ; ribe dihajo s škrgami / najlonska srajca ne dovoljuje koži, da bi dovolj dihala ; les pod linolejem ne more dihati ne pride v stik z zrakom ; pren., ekspr. morje je čisto rahlo dihalo v zalivu ; zemlja je mirno dihala
evfem. ponesrečenec ne diha več je mrtev
// preh. vdihavati : dihati svež gorski zrak ; pren. dihati atmosfero novega časa ; dihati svobodo
// izdihavati : ne dihaj vame
2. z odprtimi usti rahlo iztiskati zrak: dihala si je v roke, da bi jih ogrela ; dihati v šipo
3. ekspr. živeti , bivati : vse, kar diha, se veseli pomladi ; vsi rodovi so dihali v tem upanju / vedno ga je vleklo v gore, v dolini ni mogel dihati se je slabo, nelagodno počutil ; diha le za svoje otroke se jim popolnoma posveča
// uspevati , shajati 2 : morali bomo pošteno delati, če bomo hoteli dihati ; s tem denarjem bomo za silo že dihali / ozke razmere mu ne pustijo, ne dajo dihati se polno razvijati, delovati
4. ekspr. širiti se, prihajati od kod: iz kleti diha vlaga / z njegovega obraza diha dobrohotnost ; ljubezen diha iz vsake vrstice pisma ; iz fanta sta dihala zdravje in moč ; preh. vsaka njena beseda je dihala neodločnost
5. ekspr. rahlo pihati, pihljati: južni veter diha čez polje ; skozi okno diha topel zrak ; preh.: gozd diha prijeten hlad ; peč diha toploto

díhavica -e ž ( ī )
star. težko dihanje: mučila ga je dihavica

dihetáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. hitro, na kratko dihati: ali že se je sklonila nekam nad otroka, kakor da bi ga hotela pokriti, in začela .. dihetati in potihoma jokati (I. Potrč)

díhibríd -a m ( ȋ-ȋ )
biol. križanec rastlin ali živali, ki se razlikujejo v dveh dednih lastnostih:

dihljáj -a m ( ȃ )
1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka ; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo
ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti ; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali
2. iz pljuč iztisnjeni zrak; dih : začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj

dihljáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. rahlo pihati, pihljati: veter dihlja

díhnik -a m ( ȋ )
bot. rastlina s celimi ali pernato razdeljenimi listi in drobnimi cveti, Sisymbrium: nežnolistni dihnik

díhniti -em dov. ( í ȋ )
1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti ; na hitro dihniti ; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo ; dihnil je vame
ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati , vdihniti : rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk ; sonce dihne v naravo novo življenje
3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga ; v obraz mu je dihnila zatohla sapa ; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce ; groza ji je dihnila v dušo

dihotómen -mna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. dihotomičen : dihotomna organizacija dela

dihotómičen -čna -o ( ọ́ )
pridevnik od dihotomija: dihotomična delitev pojmov

dihotomíja -e ž ( ȋ )
knjiž. delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela: dihotomija med fizičnim in umskim delom

dihtéti -ím nedov. ( ẹ́ í ) star.
1. težko dihati, sopsti: dihtel je od težke poti ; dihti ko kovaški meh
2. zelo želeti, hrepeneti: ljudje so dihteli po takih zgodbah

dihtív -a -o prid. ( ī í )
star. hrepeneč , poželjiv : dihtiv pogled / dihtiv po slavi

dihúr -ja m ( ū )
roparska žival z žlezami smradnicami ob zadnjici: dihur jim je pomoril vse kokoši ; smrdi kot dihur zelo, močno
// pog. dihurje krzno, dihurjevina:

dihurjevína -e ž ( í )
dihurje krzno: obleka je obšita z dihurjevino

dihúrji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na dihurje: dihurje kožice / dihurji brlog

dihúrnica -e ž ( ȗ )
past za dihurje: nastaviti dihurnico

dijáček -čka m ( á )
manjšalnica od dijak: takrat je bil dvanajstleten dijaček ; dijaček novinec

diják -a m ( á )
učenec srednje šole: šolo obiskuje tisoč dijakov ; priden, slab, vzoren dijak ; dijak odličnjak ; dijak klasične gimnazije ; dijak tretjega razreda / zastar. vseučiliški dijak študent

dijákinja -e ž ( á )
učenka srednje šole: marljiva dijakinja ; dijakinja četrtega razreda

dijakovánje -a s ( ȃ )
knjiž. dijaško življenje: z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja

dijáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na dijake: dijaški časopis ; dijaško društvo ; spominjati se dijaških let ; dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu ; dijaški parlament predstavništvo dijakov kake šole, šolskega okoliša; sestanek, zborovanje takih predstavništev ; knjiga je iz dijaške knjižnice ; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom
gled. abonma dijaški popoldanski ; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja

dijáštvo -a s ( ȃ )
dijaki : dijaštvo rado zahaja v gledališče

díjo medm. ( ȋ )
klic konju naprej! : ošvrknil je konja in zavpil: dijo

díka -e ž ( í ) zastar.
1. okras : meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast
2. slava , odličnost : zdaj je konec tvoje moči in dike ; znamenje časti in dike

díkcija -e ž ( í )
1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru ; ima dognano, lepo dikcijo ; monotona dikcija
2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena ; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju
pravn. dikcija zakona ne dopušča dvoma

dikcionár -ja m ( á )
zastar. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar

díkromát -a m ( ȋ-ȃ )
kem. iz dveh molekul kromata nastala sol: kalijev, natrijev dikromat

diktafón -a m ( ọ̑ )
električna priprava za zapisovanje in reprodukcijo govorjenih besed: narekovati v diktafon

diktafónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od diktafon: diktafonski zapis

diktát -a m ( ȃ )
1. govorjenje besedila, namenjenega za dobeseden zapis; narek 2 : pisati po diktatu ; vaš diktat je prehiter / za šolsko nalogo so pisali diktat
2. predlog, ki ga mora drugi obvezno sprejeti: vsiljevati diktat ; mirovni diktat zmagovalcev / ekspr. literarno delo je zanj notranji diktat
// ukazovanje , pritisk : upreti se brezdušnemu diktatu ; smo nasprotniki kakršnegakoli diktata od zunaj / publ. slediti modnemu diktatu okusu, smeri

diktátor -ja m ( ȃ )
kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator
publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode
zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev

diktátorica -e ž ( ȃ )
ekspr. oblastna, samovoljna ženska: zmerjal jo je z diktatorico
publ. modna diktatorica ženska, ki odločilno vpliva na spremembo mode

diktatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
star. diktatorski : diktatoričen sistem / njegov diktatorični značaj

diktátorka -e ž ( ȃ )
ekspr. oblastna, samovoljna ženska: označil jo je za diktatorko v zvezi
publ. modna diktatorka ženska, ki odločilno vpliva na spremembo mode

diktátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diktatorje ali diktaturo: diktatorski režim ; diktatorska vlada ; diktatorsko pooblastilo / diktatorske metode / njegov diktatorski nastop

diktátorstvo -a s ( ȃ )
politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve; diktatura : bojevati se zoper diktatorstvo
// ekspr. oblastnost , samovoljnost : moti jih njegovo diktatorstvo

diktatúra -e ž ( ȗ )
1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi ; postaviti, uvesti diktaturo ; bojevati se zoper diktaturo ; demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura
// publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature
2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
diktatura proletariata v socializmu politična oblast delavskega razreda ; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929

diktíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diktirati: v šoli si pomagamo z diktiranjem učne snovi / metode diktiranja in pritiska

diktírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. govoriti besedilo, namenjeno za dobeseden zapis; narekovati 2 : najprej je razlagal, nato pa je glavne misli diktiral ; diktirati strojepiski / pog. diktirati (dopis) v stroj sestavljati (dopis) sproti ob narekovanju
2. predlagati kaj tako, da je za drugega sprejem obvezen: diktirati pogoje posojila, premirja / publ.: mednarodno ekonomsko sodelovanje je nujnost, ki jo diktira povezanost svetovnega gospodarstva ; domače moštvo je diktiralo tempo igre
// dajati ukaze, vsiljevati svojo voljo: mislil je, da bo lahko diktiral zgodovini / ekspr. tukaj ne boš diktiral

díla -e ž ( ȋ )
1. nižje pog. deska : prežagati dilo ; hrastova dila
2. mn., nar. štajersko podstrešje : na dilah imajo spravljeno suho meso / stanovati na dilah v podstrešnem stanovanju

dílanje -a s ( ȋ ) pog.
1. preprodaja , razpečevanje mamil : pri dilanju so ga zalotili možje v modrem
2. pogajanje 3 : obramba gre v dilanje s tožilstvom

dilatácija -e ž ( á )
1. fiz. večanje razsežnosti telesa, raztezanje: dilatacija železniških tračnic
// med. večanje, zvečanje prostornine votlega organa; širjenje , razširjenje : dilatacija srca / dilatacija zenice / balonska dilatacija širjenje zoženih odprtin požiralnika, sečnice, srčnih zaklopk, žil s katetrom, ki ima na koncu napihljiv balonček
2. grad. presledek v gradbenem objektu, ki se naredi zaradi predvidenega raztezanja ali posedanja: dilatacije na betonskih cestah

dilatacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dilatacijo: dilatacijska rega / dilatacijski koeficient

dílati -am nedov. ( ȋ ) pog.
preprodajati , razpečevati mamila : ko bom nehal kaditi, bom nehal tudi dilati

dilatírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. fiz. večati svoje razsežnosti, raztezati se: snovi dilatirajo
// med. večati svojo prostornino; širiti se , razširjati se : srce dilatira ; preh. dilatirati požiralnik
2. grad. delati v gradbenem objektu dilatacijo: dilatirati cesto, zgradbo

dilatóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
pravn. ki povzroči časovno odložitev česa: dilatorne ovire za nastop kazni / dilatorni rok rok, ki se sme podaljšati

dílca -e ž ( ȋ )
nav. mn., pog. smuči 2 , smučke : kupil si je nove dilce

dílcanje -a s ( ȋ )
glagolnik od dilcati: rekreativno dilcanje

dílcati -am nedov. ( ȋ ) pog.
smučati: dilcal je cele dneve

diléma -e ž ( ẹ̑ )
položaj, ko se je treba odločiti med dvema danima možnostma: v dilemi med gledališčem in kinom bi se odločil za gledališče ; dilema med klasično in zabavno glasbo / biti, znajti se v dilemi / moralne dileme glavnega junaka v romanu ; ustvarjalne dileme najmlajše generacije / publ. dileme človekovega obstoja vprašanja, problemi

dilemátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na dilemo: temeljna dilematična razmerja v človeku / dilematična situacija

díler -ja m ( í ) pog.
1. (poulični) (pre)prodajalec, razpečevalec mamil: iskal je dilerja z dobro drogo ; dilerji kokaina ; diler in zvodnik
2. (prodajni) posrednik: na dražbo je prišel tudi diler iz New Yorka

dílerski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na dilerje: dilerski biznis, trg / dilerska mreža

diletánt in diletànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; ljubitelj : pevski zbor je vodil diletant ; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant
2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak ; vse svoje življenje bo ostal diletant ; ta igralec je pravi diletant

diletantízem -zma m ( ī )
slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: tako pisanje je diletantizem ; očitajo mu diletantizem ; gledališki diletantizem ; boj zoper sleherni diletantizem v stroki ; zmaga umetnosti nad diletantizmom

diletántka -e ž ( ā )
1. ženska, ki se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim; ljubiteljica : razstavlja slikarka diletantka
2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: ta igralka je prava diletantka

diletántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na diletante: v kraju je deloval diletantski oder ; nastop diletantske skupine / diletantska razlaga problema ; predstava je po kritikovem mnenju diletantska

diletántstvo -a s ( ā )
1. slabš. nestrokovno, površno opravljanje kakega dela: preseda mi že njegovo diletantstvo
2. ukvarjanje s čim iz veselja; nepoklicna dejavnost , ljubiteljstvo : razvoj dramatskega diletantstva na podeželju

dílica -e ž ( ȋ )
manjšalnica od dila: rezati zelenjavo na dilici
pog., ekspr. kakor se obrne, zmeraj je na dil(i)ci v zadregi, stiski

diližánsa -e ž ( ȃ )
nekdaj večja pokrita kočija za prevoz potnikov in pošte: iz Londona se je odpeljal z diližanso

diluviálen -lna -o prid. ( ȃ )
geol. pleistocenski : diluvialna doba / diluvialna naplavina, tvorba / diluvialni človek

dilúvij -a m ( ú )
geol. starejša doba kvartarja; pleistocen : geološke najdbe iz konca diluvija

dìm díma m ( ȉ í )
plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu ; iz peči uhaja dim ; vdihavati cigaretni dim ; zadušiti se v dimu ; bel, črn, siv dim ; gost, smrdljiv dim ; tovarniški dim ; smodnikov, tobakov dim ; oblaki dima ; odvod dima ; proti nebu se je dvignil velik steber dima
// ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi ; puhal je modre dime predse pri kajenju / pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič ; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili ; obesiti meso v dim dati ga prekajevat ; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele ; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil ; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino ; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost

díma -e ž ( ȋ )
nar. temno siva krava: pasel je dimo in sivko

dímast -a -o prid. ( í )
1. podoben dimu: dimasti oblaki ; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
// ki je temno sive barve: dimasto govedo
2. poln dima: dimast plamen ; dimasto ozračje nad mestom
3. sajast , okajen : dimasti tramovi ; dimasta svetilka je slabotno brlela

dímček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od dim: bel dimček se suklja iz dimnika / dimčki so se kadili od premočenih čepic

dímec -mca m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od dim: dimec se suklja iz dimnika ; na robu gozda je opazil dimec

dímek -mka m ( ȋ )
1. ekspr. manjšalnica od dim: bel dimek se je vil iz kope / krogle so zadele cesto in pognale v zrak dimke prahu
2. bot. travniška ali gorska rastlina z rumenimi cveti v koških, Crepis: triglavski, zlati dimek

dímeljen -jna -o [ diməljən ] prid. ( ī )
nanašajoč se na dimlje: dimeljni predel telesa / dimeljni loj

dímeljnica -e [ diməljnica ] ž ( ī )
anat. parna kost medenice v dimljah:

dímeljničen -čna -o [ diməljničən ] ( ī )
pridevnik od dimeljnica: dimeljnična zrast

dímeljski -a -o [ diməljski ] prid. ( ī )
nanašajoč se na dimlje: dimeljski pregib ; dimeljska kila

dímen -mna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dim: dimni kanal ; dimna cev, odprtina ; dimne naprave / proti nebu se valijo dimni oblaki / filtriranje dimnih plinov / knjiž. hiš ni bilo mogoče razločiti v dimni dalji zamegljeni, motni
agr. dimni generator priprava za pridobivanje dima za prekajevanje mesa ; etn. dimna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; črna kuhinja ; voj. dimna bomba bomba, napolnjena s snovjo, ki po eksploziji z izgorevanjem daje velike količine dima za maskiranje ; dimna zavesa ozek in dolg oblak dima ali umetne megle za maskiranje

dimenzíja -e ž ( ȋ )
vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor, razsežnost: ploskev ima dve dimenziji, dolžino in širino / umetnik si prizadeva ustvariti na platnu iluzijo tretje dimenzije globine, plastičnosti / določiti, izmeriti dimenzije plavalnega bazena ; kip zaradi prevelikih dimenzij ni primeren za zaprt prostor velikosti ; pren., publ. pisatelj je dal delu potrebne človeške in družbene dimenzije ; škandal je zavzel izredne dimenzije
fiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas

dimenzíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od dimenzija: dimenzijski podatki

dimenzionálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dimenzijo: dimenzionalna določitev

dimenzionálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost dimenzionalnega, razsežnost: dimenzionalnost predmetov / stvarnost je v tej poeziji prenesena v neko novo poetsko dimenzionalnost

dimenzioníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dimenzionirati: dimenzioniranje konstrukcije letala ; dimenzioniranje gradbenih objektov / dimenzioniranje glavnih oseb v drami

dimenzioníranost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost dimenzioniranega; velikost , razsežnost : dimenzioniranost množičnih scen v filmu

dimenzionírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
določiti ali dati čemu dimenzije, ustrezne namenu: dimenzionirati dotočne jarke ; steno v spalnici je treba dimenzionirati tako, da je obnjo mogoče postaviti dve postelji ; pren. pisatelj dimenzionira glavne osebe in njihova doživljanja z več aspektov ; igralec je izredno lepo dimenzioniral svoj nastop

dímeter -tra m ( ȋ )
lit. verz iz dveh enakih stopic: romanca v trohejskih dimetrih

dímije -mij ž mn. ( ī ȋ )
v muslimanskem okolju zelo široke ženske hlače, segajoče do členkov: nosila je pisane dimije ; dimije iz živo rdeče svile

diminuéndo prisl. ( ẹ̑ )
glasb., označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja pojemajoče

dímiti -im nedov. ( ī ȋ )
izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja; prekajevati : dimiti svinjsko meso ; dimiti ribe
čeb. dimiti čebele puhati dim v panj, da se čebele pomirijo

dímka -e ž ( ȋ )
nar. temno siva krava: dimko je že pomolzla ; krava dimka

dímlje -melj ž mn. ( ī ȋ )
anat. spodnji del trupa med trebuhom in stegni: bolečine v dimljah

dímljenje -a s ( ī )
glagolnik od dimiti: dimljenje klobas / dimljenje čebel / vzroki dimljenja pri dizlovih motorjih

dímnast -a -o prid. ( ȋ )
star. poln dima; dimast : dimnast plamen

dímnat -a -o prid. ( ȋ )
poln dima: dimnat prostor ; še kazalcev ni mogel razločiti, tako je bilo dimnato
// ki je iz dima: dimnate krogle eksplozij

dímnica -e ž ( ȋ )
1. prostor za prekajevanje mesa; prekajevalnica : vzeti gnjat iz dimnice ; obesiti meso v dimnico
2. nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši: spati v dimnici ; prostorna dimnica je bila pozimi prijetno topla
žel. podaljšek kotla pri parni lokomotivi, v katerega vodijo cevi za odvajanje dima iz kurišča

dímniček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od dimnik:

dímničen -čna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na dimnico: dimnična hiša
2. dimniški : dimnična cev ; dimnična vratca

dímnik -a m ( ȋ )
kanal za odvajanje dima: očistiti, omesti dimnik ; iz dimnika se vali gost dim / dimnik slabo vleče ne odvaja dobro dima / nad strehami se dvigajo počrneli dimniki ; visoki tovarniški dimniki ; dimnik lokomotive
iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano; se bo hitro pozabilo

dímnikar -ja m ( ȋ )
kdor poklicno čisti, ometa dimnike: šel se je učit za dimnikarja ; sajast dimnikar ; je črn kot dimnikar
ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega

dímnikarček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od dimnikar: mlad, sajast dimnikarček

dímnikarica -e ž ( ȋ )
star. dimnikarjeva žena:

dímnikarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dimnikarje: dimnikarska lestev ; dimnikarsko delo / dimnikarski mojster

dímnikarstvo -a s ( ȋ )
dimnikarska obrt:

dímniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dimnik: dimniški nastavek ; dimniška cev ; dimniška vratca / dimniška opeka / v zadnjem času je bilo več gozdnih kot dimniških požarov

dimnjáča -e ž ( á )
nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši; dimnica

dímnjak -a m ( ȋ )
zastar. prekajevalnica , dimnica : v dimnjaku je viselo meso

dimolôvec -vca m ( ȏ )
priprava na vrhu dimnika, ki zadržuje saje: z dimnika je odpadel dimolovec

dimórfen -fna -o prid. ( ọ̑ )
biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dimorfne rudnine ; dimorfna snov

dimorfíja -e ž ( ȋ )
biol., min. dimorfizem : dimorfija rudnin

dimorfízem -zma m ( ī )
biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki, dvoličnost: sezonski dimorfizem v barvi dlake ; spolni dimorfizem ; dimorfizem pri žuželkah

dimovòd -óda m ( ȍ ọ́ )
grad. cev ali kanal za odvajanje dima: omesti dimovod

dimovóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
grad. ki je za odvajanje dima: dimovodne cevi ; očistiti kurilne in dimovodne naprave

DÍN -- in -a m ( ȋ )
krat. nemške industrijske norme: velikost, format je po DIN
// fot. enota za občutljivost fotografskega materiala: občutljivost tega filma je sedemnajst DIN ; prvi del zloženk: DIN-določanje občutljivosti filma
tisk. DIN-format format pol papirja s stalnim razmerjem stranic, katerih izhodiščna mera je 841 × 1.189 mm

dín 1 -- m ( ȋ )
pog. dinar : plačal je petdeset din

dín 2 medm. ( ȋ )
posnema glas zvona: iz zvonika se sliši: din din din

dína -e ž ( ȋ )
fiz. enota za merjenje sile, stotisočina newtona:

dináma -e ž ( ȃ )
pog. dinamo : na kolesu se mu je pokvarila dinama

dinámičen -čna -o prid. ( á )
1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban , živahen : dinamičen človek ; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen ; dinamična predstava ; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem ; publ. dinamična pesem
// ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva ; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam
2. nanašajoč se na dinamika 2–3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi ; dinamične vaje
fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin ; glasb. dinamična označba označba za jakost izvajanja ; jezikosl. dinamični naglas ; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil ; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja

dinámičnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost dinamičnega: dinamičnost boja ; dinamičnost dogajanja / dinamičnost filmskega dejanja / menjavanje učnih oblik in metod pripomore k dinamičnosti pouka ; dinamičnost družbenega razvoja

dinámik -a m ( á )
dinamičen človek:

dinámika -e ž ( á )
1. spreminjanje kakega družbenega pojava pod vplivom razvojnih sil; razgibanost , gibanje : družbena dinamika ; dinamika gospodarske rasti ; dinamika zaposlovanja / življenje je večna dinamika ; pesnik skuša zaobjeti življenje v vsej elementarni dinamiki / Krst pri Savici ima močno notranjo dinamiko ; dinamika dejanja, filma
// razmeroma hitro razvojno spreminjanje kakega družbenega pojava: podjetje si prizadeva za enakomernejšo proizvodno dinamiko ; dinamika izvoza v zadnjih letih ; visoka dinamika proizvodnje / ustvarjalna dinamika sedanjega časa
2. fiz. nauk o gibanju teles pod vplivom sil: statika in dinamika / dinamika plinov
3. glasb. spreminjanje jakosti tonov pri izvajanju:

dinamít -a m ( ȋ )
brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je nitroglicerin: razstreliti most z dinamitom

dinamítar -ja m ( ȋ )
1. kdor se ukvarja z razstreljevanjem z dinamitom: bil je izkušen dinamitar
2. rib. žarg. kdor lovi ribe z metanjem razstreliva v vodo: ribiški zakon preganja dinamitarje

dinamítarstvo -a s ( ȋ )
rib. žarg. lovljenje rib z metanjem razstreliva v vodo: dinamitarstvo je kaznivo

dinamíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dinamit: dinamitni naboj ; dinamitna bomba / dinamitna eksplozija

dinamízem -zma m ( ī ) knjiž.
1. dinamičnost , dinamika : dinamizem dogodkov je zunanji znak notranje idejne in moralne problematike ; dinamizem njegove življenjske sile ; politični dinamizem v odnosih med državami
2. kar povzroča, pospešuje razgibanost, živost dejanja: dramski dinamizem / ob takih filmih se sproščajo gledalčevi dinamizmi čustvene reakcije
filoz. nazor, da je sila osnova vsega bivajočega in vzrok razvoja

dinamizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti kaj dinamično, razgibati: angažirati in dinamizirati javnost / pesnik dinamizira besede, ker odkriva v njih nove pomenske možnosti

dinámo in dínamo -a m ( ȃ; ȋ )
stroj za proizvajanje enosmerne električne napetosti: pritrditi dinamo na kolo ; avtomobilski dinamo ; slišati je bilo samo brnenje dinama

dinámo... in dínamo... prvi del zloženk ( ȃ; ȋ )
nanašajoč se na dinamo: dinamostroj in dinamo stroj ; dinamopločevina in dinamo pločevina

dinamométer -tra m ( ẹ̄ )
teh. priprava za merjenje sile, silomer: z dinamometrom ugotavljati moč rok ; kazalci dinamometrov so mirovali

dinámostròj in dínamostròj in dinámo stròj in dínamo stròj -ôja m ( ȃ-ȍ ȃ-ó; ȋ-ȍ ȋ-ó )
dinamo

dinámski 1 in dínamski -a -o ( ȃ; ȋ )
pridevnik od dinamo: dinamska pločevina

dinámski 2 -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dinamika 3; dinamičen : dinamske vaje

dínar -ja m , pri označevanju vrednosti, cene dínar dinárja in dínarja ( ȋ; ȋ ȃ, ȋ )
denarna enota Srbije, nekdanje Jugoslavije in nekaterih drugih držav: tole stane dva dinarja in petdeset par ; škoda znaša več milijonov dinarjev ; za delo je plačal dvajset tisoč dinarjev ; vstopnice so po pet dinarjev [5 din] / prizadevanja za stabilizacijo dinarja / jugoslovanski, srbski, tunizijski dinar ; novi, stari dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju 1 : 100
fin. devizni dinar do 2007 računska valuta, v kateri je obračunana tuja valuta po uradnem tečaju ; obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju
// kovanec v vrednosti te enote: dinarji so se žvenketaje razsuli po tleh ; imaš dva dinarja?
ekspr. nimam niti dinarja nimam popolnoma nič denarja ; metati dinar odločiti se glede na to, na katero stran pada (dinarski) kovanec ; ekspr. gleda na vsak dinar je varčen; je skop ; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen ; publ. naši gostinci gledajo goste samo skozi dinar mislijo samo na denar, zaslužek ; pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš

dínarček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od dinar: za tole sem plačal devetdeset dinarčkov / vsak dinarček sproti zapravi / s težavo je odštel tiste dinarčke

dínarec -rca m ( ȋ )
antr. pripadnik dinarske rase:

dinaríd -a m ( ȋ )
antr. pripadnik dinarske rase: alpidi in dinaridi

dínarski 1 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dinar: dinarske cene / publ. kupiti za dinarska sredstva / manjka mi dinarskih kovancev kovancev po en dinar

dínarski 2 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Dinarsko gorstvo: dinarska flora
antr. dinarska rasa

dinást -a m ( ȃ )
vladar , monarh : srednjeveški dinasti ; oblast dinastov

dinástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na dinaste ali dinastijo: njegov dinastični ponos ; boji med velikimi fevdalnimi družinami za izoblikovanje dinastičnih teritorijev / s pesmijo je izrazil svoje dinastično čustvovanje

dinastíja -e ž ( ȋ )
vrsta vladarjev istega rodu na prestolu: faraonska dinastija ; dinastija Nemanjićev / biti v sorodu z vsemi evropskimi dinastijami vladarskimi rodbinami ; pren. dinastija igralcev ; dinastija industrijskih magnatov

dindán medm. ( ȃ )
posnema glas zvona: iz zvonika se sliši: dindan dindan / dindandon

diné -êja tudi diner -ja [ diné -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
zlasti v francoskem okolju glavni dnevni obrok hrane: povabil ga je na dine ; obilen dine
// knjiž. slovesno kosilo ali večerja: prirediti dine na čast delegacije

díngač -a m ( ȋ )
rdeče vino iz okolice Dingača na Pelješcu: postregla je s pristnim dingačem

díngo -a m ( ȋ )
divji pes, ki živi v Avstraliji:

dinírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. kositi, obedovati ali večerjati: dinirati v hotelu

dínja -e ž ( ī )
kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen rumeni sladki sad; melona : jesti dinje ; na trgu prodajajo dinje in lubenice ; saditi dinje ; marmelada iz dinj

dinozáver -vra m ( á )
pal. izumrli plazilec, zlasti iz obdobja jure in krede, s pokončno štirinožno ali dvonožno hojo, včasih izredne velikosti: mesojedi, rastlinojedi dinozavri

dínski -a -o ( ȋ )
navadno s števnikom pridevnik od DIN: 17-dinski film

dióda -e ž ( ọ̑ ) elektr.
1. polprevodniška priprava, ki prepušča tok le v eni smeri: kondenzatorji in diode ; proizvodnja diod / svetleča dioda [LED] ki ob prevajanju električnega toka sveti
2. elektronka z dvema elektrodama: dioda ima le katodo in anodo, trioda pa še krmilno mrežico / dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi

díoksíd -a m ( ȋ-ȋ )
kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika: dušikov, ogljikov, silicijev, žveplov dioksid

díoksín -a m ( ȋ-ȋ )
kem. vsaka od strupenih kloriranih organskih spojin z osnovno strukturo iz dveh benzenskih obročev, ki sta med seboj povezana z dvema kisikovima atomoma: dioksin v piščancih, mesu, mleku, krompirju ; nedovoljene vrednosti dioksina / afera z dioksinom

díoksínski -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na dioksin: živali so krmili z dioksinsko krmo ; ocena dioksinskega tveganja / dioksinska kokoš / dioksinski škandal

diolén -a m ( ẹ̑ )
tekst. poliestrno vlakno nemške proizvodnje: z bombažem mešan diolen
// tkanina iz teh vlaken: enobarvni diolen za dežne plašče

dionízičen -čna -o prid. ( í )
1. ki je v čast boga Dioniza: dionizični praznik
2. knjiž. neumirjen , zanesen , razbrzdan : dionizičen človek ; je dionizične narave / dionizična in apolinična glasba, umetnost

dionízičnost -i ž ( í )
knjiž. lastnost, značilnost dionizičnega: dionizičnost pesmi

dionízije -zij ž mn. ( í ȋ )
pri starih Grkih slavje v čast boga Dioniza: dionizije in starorimske bakanalije

dionízijski -a -o prid. ( í )
knjiž. neumirjen , zanesen , razbrzdan : dionizijski tip človeka ; dionizijsko razpoloženje / dionizijski ustvarjalni princip

diópter -tra m ( ọ́ )
fiz. vizirna priprava z luknjicama ali režama na obeh koncih: z dioptrom prilagoditi merilno pripravo zorni črti

dióptričen -čna -o ( ọ́ )
pridevnik od dioptrija: dioptrična sončna očala

dioptríja -e ž ( ȋ )
fiz. enota za merjenje lomnosti očalnih leč: meriti dioptrije leče / velika dioptrija ; dioptrija njegovih očal je plus dve / pog. fant ima močno dioptrijo stanje njegovih oči je tako, da potrebuje očala z veliko dioptrijo

dioráma -e ž ( ȃ )
1. prostor z živalmi, rastlinami, prikazanimi tako, kot živijo v naravi: ogledati si dioramo ; muzejske diorame
2. slika, osvetljena tako, da vzbuja vtis plastičnosti:

diorít -a m ( ȋ )
petr. globočnina, ki jo sestavljajo zrna plagioklazov in temnih mineralov:

dioríten -tna -o prid. ( ȋ )
petr. ki je iz diorita: dioriten steber

dioskúr -a m ( ȗ )
nav. dv., knjiž. neločljiva tovariša: dioskura Goethe in Schiller

dipilónski -a -o prid. ( ọ̑ )
um. nanašajoč se na starogrški način okraševanja z geometrično stiliziranimi liki: dipilonski stil / dipilonske vaze

díple -pel ž mn. ( ȋ )
etn. belokranjsko ljudsko glasbilo z dvojno piščaljo in mehom: igrati na diple
// duda 2 : glasovi škotskih dipel

diplodók -a m ( ọ̑ )
pal. zelo velik rastlinojedi dinozaver z dolgim bičastim repom in dolgim vratom z majhno glavo ter štirinožno hojo: brontozaver in diplodok

diploíden -dna -o prid. ( ȋ )
biol. ki ima normalno, dvojno število kromosomov: diploidni organizem ; diploidne celice

diplokók -a m ( ọ̑ )
biol. skupina dveh kokov:

diplóma -e ž ( ọ̑ )
1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo ; izdati, preklicati diplomo ; univerzitetna diploma ; diploma filozofske fakultete ; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma
pog. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje
2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo ; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo
3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila ; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom ; sadjarska diploma ; diploma častnega meščana
zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti ; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji

diplomacíja -e ž ( ȋ )
1. dejavnost, ki se ukvarja z zunanjo, mednarodno politiko: posvetil se je diplomaciji ; zgodovina diplomacije / študirati diplomacijo
2. diplomati : izšolanost diplomacije
3. sposobnost ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: z vso diplomacijo, ki je je bil zmožen, je pregovoril starše / ker ni šlo drugače, je poskusil z diplomacijo

diplománt -a m ( ā á )
kdor je diplomiral: diplomanti slovenistike odhajajo predvsem v profesuro ; povojni diplomanti ; diplomanti glasbene, igralske akademije ; skrbeti za izpopolnjevanje diplomantov ; število diplomantov narašča iz leta v leto / diplomant ekonomske srednje šole

diplomántka -e ž ( ā )
ženska, ki je diplomirala: diplomantka ekonomske fakultete

diplomát -a m ( ȃ )
1. višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: na sejo so povabili vse akreditirane diplomate ; diplomat pri Organizaciji združenih narodov ; delo naših diplomatov / ministrski predsednik je dober diplomat / poklicni diplomat
2. ekspr. kdor zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: izkazalo se je, da ni samo dober trgovec, ampak tudi odličen diplomat / pog. toliko je že diplomata, da tega ne bo storil

diplomátičen -čna -o prid. ( á )
diplomatski : diplomatični zastopnik / diplomatična sposobnost / trgovec je bil diplomatičen

diplomátičnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost človeka, ki zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: diplomatičnost urednika / presenetila jih je diplomatičnost njegovega odgovora

diplomátika -e ž ( á )
veda o srednjeveških listinah:

diplomatizírati -am nedov. ( ȋ )
ekspr. govoriti, ravnati oprezno, zvijačno: ta pa zna diplomatizirati

diplomátka -e ž ( ȃ )
1. višja uslužbenka, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih: akreditirana diplomatka ; diplomatka na veleposlaništvu / karierna veleposlanica
2. ekspr. ženska, ki zna ravnati z ljudmi spretno, okoliščinam ustrezno: ta ženska je vražja diplomatka

diplomátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diplomate ali diplomacijo:
a) diplomatski predstavnik ; imeti diplomatske stike s tujimi državami ; živahna diplomatska dejavnost ; rešiti spor po diplomatski poti ; biti v diplomatski službi / francoščina je diplomatski jezik ; diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi ; diplomatska pošta pošta, ki je carina ne pregleduje ; pren. diplomatska bitka za pozicije na afriškem kontinentu
pravn. diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov
b) lani so nas odkrito napadali, zdaj pa so postali diplomatski ; potrebna ji je bila vsa diplomatska spretnost

diplomátstvo -a s ( ȃ )
spretno, okoliščinam ustrezno ravnanje: s svojim diplomatstvom se je znal povsod uveljaviti

diplómen -mna -o ( ọ̑ )
pridevnik od diploma: diplomni obrazec

diplomíranec -nca m ( ȋ )
diplomant : diplomiranci filozofske fakultete ; število diplomirancev naglo narašča

diplomíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diplomirati: prizadevajo si za učinkovitejši študij in hitrejše diplomiranje

diplomírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
opraviti zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: diplomirati na medicinski fakulteti, slavistiki ; diplomirati v rednem roku ; diplomirati z odličnim uspehom

diplómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na diplomo: uspešno opraviti diplomski izpit ; kandidat je oddal diplomsko nalogo ; pripravljati diplomsko delo / diplomski predmet

dípól -a m ( ȋ-ọ̑ )
elektr. dvojica nasprotnoimenskih električnih ali magnetnih polov zelo blizu skupaj: električni, magnetni dipol ; dipol na anteni

dipsomaníja -e ž ( ȋ )
med. občasna bolezenska nagnjenost k uživanju alkoholnih pijač:

díptam -a m ( ȋ )
bot. dišeča rastlina z rožnatimi cveti v stoječih grozdih, ki raste po sončnih pobočjih; jesenček 2 :

díptih tudi díptihon -a m ( ȋ )
1. um. poslikani ali reliefno okrašeni plošči, ki se zapirata kot knjiga: oltarni diptih ; pren. novelistični diptih
2. pri starih Rimljanih povoščeni tablici za pisanje:

dír -a m ( ȋ )
hiter tek: pognati konja v dir ; otrok se je spustil v dir pred njim ; isker, nagel dir ; konj teče v lahnem diru / jezditi v diru ; peljati se v diru
ekspr. otroci, mir, če ne, bo dir! nehajte razgrajati, sicer boste kaznovani
vet. zelo hiter tek v skokih

díra tudi déra -e ž ( í; ẹ́ )
voz z ravno nakladalno ploskvijo: pohištvo so prepeljali na diri

dírati -am nedov. ( ȋ )
zastar. vtikati se, vmešavati se: v moja načela ne diraj / ne diraj vame, da se ne spozabim

dírek -rka m ( ȋ )
zastar. dir : konj se je pognal v živahen direk

direkcíja -e ž ( ȋ )
ustanova, ki zlasti v okviru države izvaja in nadzoruje dejavnost na določenem področju: generalna, glavna direkcija ; direktor, predstavniki, uslužbenci direkcije ; pristojnosti direkcije ; soglasje direkcije / komunalna direkcija ; direkcija za ceste, turizem, železnice / začeli so graditi direkcijo poslopje te ustanove

direkcíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od direkcija: direkcijska pisarna

dirékt 1 -a m ( ẹ̑ )
šport. žarg. udarec pri boksu s sprožitvijo roke naravnost naprej; direktni udarec : desni, levi direkt ; serija direktov

dirékt 2 prisl. ( ẹ̑ )
nižje pog. direktno , neposredno , naravnost 2 : jaz sem jo pa kar direkt vprašala / ti si pa direkt nesramen

dirékten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt ; direkten vpliv ; pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov ; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja ; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo ; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev
// ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru ; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna
alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti ; astron. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu ; biol. direktni prednik ; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome ; jezikosl. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor ; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika ; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena ; pravn. direktni davek davek od dohodkov in premoženja ; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika ; strojn. črpalka na direktni pogon ; šport. direktni udarec udarec pri boksu s sprožitvijo roke naravnost naprej

direktíva -e ž ( ȋ )
nav. mn. smernica, navodilo za delo, ravnanje, ki ga daje višji organ nižjim: dati, dobiti direktive ; delati po direktivah ; politična direktiva vodilnih organov ; izvrševalec direktiv / direktive od zgoraj

direktíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na direktivo: direktivni organ / direktiven članek ; učni načrt je direktiven / direktivni posegi v gospodarstvo
ekon. direktivni gospodarski plan plan, ki popolnoma predpisuje gospodarski razvoj

direktívnost -i ž ( ȋ )
značilnost direktivnega: prevelika direktivnost centralnih organov ; direktivnost planov

diréktnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost direktnega, neposrednost: povečana direktnost vplivov / direktnost pesnikove izpovedi

diréktor 1 -ja m ( ẹ́ )
uslužbenec, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: izvoliti direktorja ; določiti, pog. postaviti koga za direktorja ; gimnazijski direktor ravnatelj ; direktor gostinskega podjetja upravnik ; razpisati mesto direktorja ; pomočnik direktorja / generalni direktor ; komercialni, tehnični direktor ; direktor radijskega programa
film. direktor filma odgovorni organizacijski in finančni vodja pri snemanju posameznega filma ; direktor fotografije filmski sodelavec, ki je odgovoren za kvaliteto posnetkov

diréktor 2 -ja m ( ẹ̄ )
agr. žarg. samorodna trta, samorodnica: zasajenega imajo precej direktorja
// vino iz grozdja te trte: spila sta liter direktorja

direktorát -a m ( ȃ )
ustanova, ki zlasti v okviru države izvaja in nadzoruje dejavnost na določenem področju: naloge, pristojnosti direktorata ; prostori direktorata ; uprava, vodja direktorata ; sekretar na, v direktoratu / evropski, generalni direktorat ; direktorat za energijo, kmetijstvo, okolje ; direkorat za elektronske komunikacije, medije, šport, podjetništvo, zdravstveno varstvo

diréktorica -e ž ( ẹ́ )
uslužbenka, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: direktorica založbe ; direktorica zdravstvenega doma ; direktorica gimnazije ravnateljica / generalna, izvršna, strokovna direktorica ; direktorica festivala

direktórij -a m ( ọ́ )
1. skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij ; član direktorija ; sklepi direktorija
2. rač. zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu, imenik: glavni direktorij ; preiskovanje direktorijev na disku ; seznam direktorijev
rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja ; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799

diréktorjev -a -o ( ẹ́ )
pridevnik od direktor 1 : direktorjeva pisarna ; direktorjeva tajnica

direktorováti -újem nedov. ( á ȗ )
biti direktor, opravljati direktorske posle: v podjetju direktoruje gospodarstvenik

diréktorski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na direktorje: direktorski položaj ; direktorsko mesto v podjetju / direktorski posli

diréktorstvo -a s ( ẹ́ )
služba direktorja, ravnateljstvo: sprejeti direktorstvo / direktorstvo v tovarni mu je prineslo mnogo poznanstev ; odložiti direktorstvo

direndáj -a [ dirəndaj ] m ( ā )
ekspr. hrup , vpitje : goste imajo, spet bo direndaj ; direndaj je trajal pozno v noč ; zdaj mi je pa že dovolj tega direndaja / mestni direndaj ; strašen direndaj je po cestah vrvež, prerivanje ; brata se nista menila zanjo, imela sta svoj direndaj svoje igre, svojo zabavo

direndájast -a -o [ dirəndajast ] prid. ( ā )
ekspr. poln hrupa, vpitja: direndajasto mesto

dírica -e ž ( í )
manjšalnica od dira: ročna dirica

dirigènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. kdor umetniško vodi, usmerja orkester, zbor: na prireditvi sodelujejo znani solisti in dirigenti ; dirigent vadi z otroškim zborom ; dirigent orkestra ; koncert bo pod vodstvom dirigenta iz Zagreba ; predstaviti se prvič kot dirigent / operni dirigent
2. publ. kdor vodi, usmerja sploh: dirigenta te nogometne tekme sta bila naša strelca

dirigêntka tudi dirigéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska, ki umetniško vodi, usmerja orkester, zbor: dirigentka pevskega zbora

dirigêntski tudi dirigéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na dirigente: dirigentski pult ; dirigentska palica / dobiti dirigentsko mesto

dirigêntstvo tudi dirigéntstvo -a s ( ē; ẹ̄ )
dejavnost dirigentov: posvetiti se dirigentstvu / pouk dirigentstva dirigiranja

dirigíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dirigirati: dirigiranje koncerta ; umetnost dirigiranja / planiranje in dirigiranje proizvodnje ; dirigiranje v posamezne poklice / dirigiranje umetnih satelitov

dirigíranost -i ž ( ȋ )
pojav vodenja, usmerjanja: desetletje velike dirigiranosti v politiki in gospodarstvu

dirigírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. umetniško voditi, usmerjati orkester, zbor pri izvajanju glasbenih del: dirigirati simfoničnemu orkestru ; koncert bo dirigiral znan dirigent / dirigirati s širokimi gestami
2. voditi, usmerjati sploh: pedagoški vodja dirigira šolsko delo ; dirigirati proizvodnjo ; administrativno dirigirati organizacijo / v luko so dirigirali vse razpoložljive vagone poslali, odpremili

dirimírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov: predsednikov glas dirimira

dirjáč -a m ( á ) nav. ekspr.
1. konj, ki hitro teče: v kočijo so zapregli dirjača ; prijezdil je na sivem dirjaču
2. dirkalni konj; dirkač : kupil je žlahtnega dirjača

dirjálec -lca [ dirjau̯ca ] m ( ȃ )
star. dirjač : jezdec je obrnil dirjalca proti gozdu / pripravljal je svojega dirjalca za tekmo

dírjanje tudi dirjánje -a s ( ī; ȃ )
glagolnik od dirjati: dirjanje konj / otroci so se naveličali dirjanja po dvorišču

dirjástenje -a s ( á )
glagolnik od dirjastiti: utrujen od dirjastenja

dirjástiti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. divje, vihravo teči: fant je dirjastil skozi gozd, kolikor se je dalo ; pes je dirjastil za kokošmi

dírjati -am nedov. ( ī )
1. hitro teči: konji dirjajo skozi vas ; vranec je dirjal v velikih skokih ; dirjati kakor blisk, kakor vihar / dirjati na konju / ekspr. vlak dirja skozi noč ; pren., ekspr. čas dirja kakor še nikoli
2. ekspr. zelo hitro se premikati: kaj pa tako dirjaš, saj te komaj dohajam ; nervozno dirja po sobi / na vrat na nos je dirjal v mesto ; toliko dela ima, da ves dan dirja sem ter tja
vet. zelo hitro, skokoma teči

dirjíhati -am nedov. ( í )
zastar. dirjati , dirjastiti : dirjihati čez travnik in skozi grmovje

dírka -e ž ( ȋ )
tekmovanje v hitrostni vožnji ali jahanju: prirediti dirko ; trenira za jesenske dirke ; staviti na dirkah ; zmagal je na dirki za svetovno prvenstvo ; avtomobilska, kolesarska dirka ; cestne dirke avtomobilov in motorjev / kasaške, konjske dirke ; pren. dirka cen in plač ; dirka v oboroževanju
šport. dirka na kronometer dirka, pri kateri tekmovalci startajo posamezno, v presledkih po eno ali več minut
// ekspr. veliko prizadevanje za kaj: dirka za denar ; dirka za filmsko nagrado
pog., ekspr. čisto smo pozabili nanj, ker je bila taka dirka (s časom) hitenje, naglica

dirkáč -a m ( á )
1. tekmovalec v hitrostni vožnji ali jahanju: dirkači vozijo letos po nekoliko spremenjeni progi ; avtomobilski, motociklistični dirkač ; tekmovalec je rutiniran dirkač / dirkač je zadovoljno trepljal svojega konja / testni dirkač
2. dirkalni konj: njegov konj je odličen dirkač

dirkáčica -e ž ( á )
tekmovalka v hitrostni vožnji: avtomobilska dirkačica ; profesionalna dirkačica ; najhitrejša slovenska dirkačica

dirkálec -lca [ dirkau̯ca tudi dirkalca ] m ( ȃ )
dirkač : dirkalec se je ponesrečil / pravilno krmiti dirkalce

dirkálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dirke: dirkalni čoln, avtomobil ; dirkalni konj ; dirkalno kolo / dirkalna proga / dirkalna prireditev ; dirkalna sezona

dirkalíšče -a s ( í )
posebej urejen prostor za dirke: na dirkališču so se zbrali najboljši motoristi Evrope ; krožno dirkališče / kolesarsko, konjsko dirkališče ; dirkališče za avtomobile

dirkalíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dirkališče: dirkališčni prostor / dirkališčne dirke

dirkalíški -a -o prid. ( ȋ )
dirkališčen : dirkališki prostor

dirkálnik -a m ( ȃ )
vozilo, namenjeno, prirejeno za dirke: sesti v dirkalnik ; predelava, razvoj, testiranje vrhunskih dirkalnikov ; dirkalnik za motokros ; krmilo, motor za dirkalnik formule ena / vožnja z zmagovalnim dirkalnikom

dírkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od dirkati: pripraviti konja na dirkanje ; cestno dirkanje / utrujen od dirkanja iz kraja v kraj

dirkáški -a -o prid. ( á )
ki je za dirke: dirkaški konji

dírkati -am nedov. ( ȋ )
1. tekmovati v hitrostni vožnji: letos bodo dirkali vsi najboljši predstavniki iz Evrope ; lanski zmagovalec je prenehal dirkati / kobila Aurora je tudi letos dirkala
2. ekspr. zelo hitro se premikati: dirkali smo na vlak, ker smo bili že pozni / pog. ves dan sem dirkala iz trgovine v trgovino

dírndl -a m ( í )
ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši: pisan, rožnat dirndl

dírniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. prizadeti , vznemiriti : njene besede so ga globoko dirnile ; novica ga je neprijetno dirnila / sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz

díroma prisl. ( ȋ )
knjiž. v diru: diroma jezditi

dís -a tudi -- m ( ȋ )
glasb. za polton zvišani ton d: začeti z disom ; prvi del zloženk: Dis-dur

dis... predpona v sestavljenkah
1. za izražanje
a) nasprotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: disharmonija, diskvalificirati, dispariteta
b) manjkanja, odsotnosti tega, kar je pomen osnovne besede: diskontinuiteta
2. za izražanje deljenja in širjenja na različne strani: dislokacija

dísaharíd -a m ( ȋ-ȋ )
kem. sladkor, ki je sestavljen iz dveh monosaharidov: hidroliza disaharida ; molekule disaharida ; disaharidi in polisaharidi

disakórd -a m ( ọ̑ )
knjiž. neskladnost , nesoglasje , neubranost : v življenju niso samo disakordi, temveč tudi harmonija ; pesnik ponazarja duševni disakord s stilnimi sredstvi / njegova socialna črtica izzveni v rezek disakord

disážio -a m ( ȃ )
fin. razlika med nominalno in manjšo tržno vrednostjo deviz, vrednostnih papirjev:

disciplína -e ž ( ȋ )
1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina ; disciplina se krha, popusti ; kršiti disciplino ; utrditi disciplino ; stroga, zavestna disciplina ; delovna, poslovna disciplina ; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina ; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / ta profesor nima discipline ; pren. pesniška disciplina ; ustvarjalna disciplina arhitekta ; disciplina mišljenja ; disciplina v oblikovanju snovi
2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja ; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline ; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle ; filozofske, naravoslovne, športne discipline

disciplináren -rna -o prid. ( ȃ )
disciplinski : disciplinarni red ; disciplinarna pravila / disciplinarna preiskava

discipliníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od disciplinirati: discipliniranje armade, učencev / discipliniranje dela, duha

discipliníranost -i ž ( ȋ )
lastnost discipliniranega človeka: discipliniranost delavcev, učencev ; ob potresu se je pokazala velika discipliniranost prebivalstva / slogovna discipliniranost

disciplinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
navaditi koga na disciplino, na red: tega človeka bi morali disciplinirati ; disciplinirati samega sebe ; disciplinirati učence ; počasi sem se discipliniral / disciplinirati svoja nagnjenja

disciplínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na disciplino: disciplinska pravila / disciplinski prekršek ; disciplinska kazen ; disciplinska odpoved delovnega razmerja ; uvesti disciplinsko preiskavo
pravn. disciplinski center za mladoletnike zavod, kamor odda sodišče mladoletnega prestopnika za nekaj ur na dan ali za nekaj dni zaradi prevzgoje ; disciplinsko sodišče posebno sodišče, ki razsoja o disciplinskih deliktih članov društva ali stanovskega združenja

disco gl. disko

diseminácija -e ž ( á )
med. razširjenje bolezenskih klic po telesu:

disertácija tudi dizertácija -e ž ( á )
znanstvena razprava za dosego doktorskega naslova: delati, napisati disertacijo ; disertacija s področja dialektologije / doktorska disertacija
šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo

disertacíjski tudi dizertacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na disertacijo: disertacijska tema / disertacijsko delo

disfúnkcija -e ž ( ú )
med. nepravilno delovanje kakega telesnega organa: disfunkcija žlez ; pren., knjiž. funkcije in disfunkcije sodobne literarne zgodovine

disgustírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. vzbuditi v kom razočaranje, odpor, nerazpoloženje: njegovo vedenje me je zelo disgustiralo

disharmóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
neskladen , neubran : konec novele je disharmoničen ; disharmonična predstava

disharmoníja -e ž ( ȋ )
neskladnost , neubranost : disharmonija med idealom in resničnostjo ; disharmonija med obliko in vsebino ; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo ; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi ; odhajal je z disharmonijo v duši

disharmonírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. ne skladati se, ne ujemati se: najini nazori disharmonirajo

disidènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. kdor se odcepi od svoje skupine, organizacije: disidenti so začeli izdajati svoj časopis ; politični disident ; disident stranke / pojav meščanskega disidenta

disidêntski tudi disidéntski -a -o ( ē; ẹ̄ )
pridevnik od disident: disidentska skupina

disimilácija -e ž ( á )
biol. razstavljanje organskih snovi v celici, razgrajevanje: proces disimilacije ; produkti disimilacije
jezikosl. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega, razlikovanje

disimilacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od disimilacija: disimilacijski pojav, proces

disimilírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
biol. razstavljati organske snovi v celici, razgrajevati:

disimulácija -e ž ( á )
pravn., med. prikrivanje , skrivanje , tajenje : disimulacija bolezni, umora

disimulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
pravn., med. prikrivati , skrivati , tajiti : disimulirati bolezen, umor

disipácija -e ž ( á )
fiz. pojav, pri katerem se zapravlja energija in prehaja toplota od telesa na okolico: disipacija pri trenju

disjúnkcija -e ž ( ú )
filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj izključujejo: logične konjunkcije in disjunkcije
jezikosl. del sporočila, ki daje na izbiro eno od dveh ali več (neenakih) možnosti ; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če je vsaj ena od delnih izjav pravilna

disjunktíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na disjunkcijo: disjunktivna sodba ; disjunktivno vprašanje
jezikosl. disjunktivni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega; ločilni števnik ; disjunktivno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo; ločno priredje

dísk -a m ( ȋ )
1. šport. okrogla lesena, okovana plošča za metanje: vreči disk / tekmovanje v metu, metanju diska ; metalec diska ; pren., knjiž. rumeni disk sonca
2. teh. disku podoben del priprave, naprave: vrteči se diski brane drobijo kepe zemlje ; zavorni disk zavorni kolut
rač. gibki ali mehki disk upogljiva, vrtljiva magnetna plošča, zaščitena s papirnato, plastično ovojnico, za shranjevanje informacij; disketa ; izmenljivi disk ki je narejen za enostavno zamenjavo in prenašanje ; (trdi) disk elektronska naprava z vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje podatkov in informacij

diskáč -a m ( á ) pog.
nočni lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi; diskoteka : hoditi plesat v diskač

diskalceát -a m ( ȃ )
nekdaj menih reda bosonogih avguštincev: samostan diskalceatov v Ljubljani
rel. menih reda, katerega člani hodijo bosi ali v sandalah

diskánt -a m ( ā )
glasb., zlasti v srednjeveških zborih najvišji pevski glas: peti diskant / govoriti z diskantom

diskantíst -a m ( ȋ )
zlasti v srednjeveških zborih kdor poje diskant: nastop diskantistov in altistov

dískast -a -o prid. ( ȋ )
podoben disku: diskasta ploščica
avt. diskasta zavora zavora, ki jo sestavljajo zavorni kolut in zavornika

dískdžôkej in dískdžókej -a m ( ȋ-ȏ; ȋ-ọ̑ )
kdor izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v disko klubih, na radiu; didžej : diskdžokeji so se razvili v kreatorje plesnih in glasbenih zabav
// poustvarjalec elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb: v devetdesetih se je uveljavil rave in z njim diskdžokeji

diskéta -e ž ( ẹ̑ ) rač.
upogljiva, vrtljiva magnetna plošča, zaščitena s papirnato, plastično ovojnico, za shranjevanje informacij: vstaviti disketo v računalnik / dvostranska, enostranska disketa

diskéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
rač., navadno v zvezi disketni pogon ali disketna enota del računalnika, ki omogoča pisanje podatkov na diskete in branje z njih: vstaviti disketo v disketni pogon ; priključek, vmesnik za disketno enoto

diskétnik -a m ( ẹ̑ ) rač.
del računalnika, ki omogoča pisanje podatkov na diskete in branje z njih; disketni pogon , disketna enota : priključiti disketnik ; vstaviti disketo v disketnik ; imeti vgrajen disketnik ; disketnik, miška in tipkovnica

dísko tudi disco -a [ dísko ] m ( ȋ )
lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi; diskoteka : plesati v disku ; v prid. rabi: disko klub ; disko glasba zvrst zabavne glasbe z močno poudarjenim preprostim ritmom, ki se igra, predvaja zlasti kot plesna glasba v disku

diskomaníja -e ž ( ȋ )
veliko navdušenje nad disko glasbo: obdobje diskomanije ; diskomanija sedemdesetih let / diskomanija se je začela mešati z anarhističnim pankovskim gibanjem

diskónt -a m ( ọ̑ )
1. prodajalna, v kateri se blago prodaja po nižjih cenah, navadno vezanih na nakup večje količine blaga iste vrste: vsi večji diskonti prodajajo ozimnico
2. fin. obresti, ki se odbijejo pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične: zvišati diskont
// nakup nedospele terjatve, zlasti menične, z odbitkom obresti: diskont menice

diskónten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na diskont: diskontna prodajalna ; diskontne cene veljajo ob nakupu vsaj treh kosov izdelka / povišati diskontno mero / diskontni kredit kredit, pri katerem se obresti vnaprej odtegnejo ; diskontna denarna politika državno določanje obrestne mere, po kateri banka odkupuje menice

diskontinuíran -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. pretrgan , prekinjen , nepovezan : diskontinuiran razvoj ; diskontinuirano delo

diskontinuíranost -i ž ( ȋ )
knjiž. pretrganost , prekinjenost , nepovezanost : diskontinuiranost razvoja

diskontinuitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. pretrganost , prekinjenost , nepovezanost : razvojna diskontinuiteta ; diskontinuiteta dela ; diskontinuiteta med posameznimi področji družbenega življenja
geol. diskontinuiteta plast v zemeljski notranjosti, na kateri se potresni valovi odbijajo ali lomijo ; Mohorovičićeva diskontinuiteta ki leži v povprečni globini 33 km in je obenem meja med zemeljsko skorjo in plaščem ; meteor. diskontinuiteta večje spremembe temperature, pritiska, vlage na majhni razdalji

diskontíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diskontirati: diskontiranje menic

diskontírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. kupiti, prodati nedospelo terjatev z diskontom: diskontirati menico

diskordánca -e ž ( ȃ )
geol. nevzporednost skladov zaradi tektonskih procesov:

diskordánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diskordanco: diskordantni skladi / diskordantna lega

diskotéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na diskoteko: diskotečna uspešnica ; diskotečno plesišče

diskotéka -e ž ( ẹ̑ )
1. lokal, zlasti za mlade, v katerem se pleše ob popularni glasbi: iz diskoteke so se vračali šele proti jutru ; obiskovalci diskotek
2. sistematično urejena zbirka plošč: izpopolniti diskoteko z novimi ploščami ; šolska diskoteka ; novosti iz diskoteke
// prostor, kjer so urejene in shranjene plošče: iti v diskoteko

diskôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na (trdi) disk: diskovni prostor ; diskovni sistem, strežnik ; diskovno polje

diskrecíja -e ž ( ȋ )
1. diskretno ravnanje, vedenje: lahko računamo z njegovo diskrecijo ; potrebna je popolna diskrecija
2. pravn. pravica oblastnega organa, sodišča, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; svobodni preudarek : sodnik je odločil po diskreciji

diskrecíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na diskrecija 2: diskrecijska pravica

diskrecionáren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na diskrecija 2: diskrecionarno delovanje upravnih organov / diskrecionarna pravica

diskreditíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diskreditirati: vsa propaganda je bila usmerjena v diskreditiranje zunanje politike

diskreditíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost diskreditiranega: diskreditiranost stranke

diskreditírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odvzeti veljavo, ugled: s temi izjavami so ga popolnoma diskreditirali ; njegovo ravnanje ga je diskreditiralo v očeh tovarišev ; s svojim nastopom so se diskreditirali / ta gledališka interpretacija je delo diskreditirala

diskrepánca -e ž ( ȃ )
knjiž. nesoglasje , neskladnost , nasprotje : prišlo je do diskrepance med možnostmi in načrti ; očitna diskrepanca ; stilna diskrepanca ; diskrepanca med solistom in dirigentom / junak se zaradi notranjih diskrepanc zlomi

diskrepánten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nesoglasen , neskladen , nasproten : diskrepantni interesi

diskréten 1 -tna -o prid. , diskrétnejši ( ẹ̑ )
1. ki ne govori o kočljivih, zaupnih stvareh: diskreten človek ; bil je diskreten in je molčal ; obljubim ti, da bom ostal diskreten / zastavil mu je diskretno vprašanje / diskretno vedenje taktno, obzirno / hvaležen sem vam za to diskretno sporočilo zaupno
2. ki s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa; nevsiljiv , nevpadljiv : diskreten vzorec blaga ; diskretna razsvetljava ; diskretna reklama / uporabljati diskreten parfum / diskreten lokal

diskréten 2 -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ločen drug od drugega: pegice na tem delu obraza so diskretne
mat. diskretna množica množica točk, katerih medsebojne razdalje so večje od 0

diskrétnost 1 -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost diskretnega 1 : diskretnost je njegova vrlina ; sramežljiva diskretnost / potrebna je stroga diskretnost / posebno nam je ugajala diskretnost dekoracije

diskrétnost 2 -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. lastnost, značilnost diskretnega 2 : diskretnost enot

diskriminácija -e ž ( á )
dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje: odpraviti diskriminacijo ; gospodarska, rasna diskriminacija ; čeprav je diskriminacija med spoloma po ustavi prepovedana, so ženske za enako delo slabše plačane od moških / publ.: odpraviti diskriminacije do domačega prebivalstva ; to je nova diskriminacija nasproti nezadostno razvitim deželam / pozitivna diskriminacija dodeljevanje več ugodnosti manjšim skupnostim kot velikim

diskriminacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na diskriminacijo: diskriminacijski ukrepi ; diskriminacijska politika ; diskriminacijske uredbe v stanovanjski politiki

diskriminánta -e ž ( ȃ )
mat. izraz, od katerega je odvisno, ali sta korena kvadratne enačbe realna ali kompleksna: koren diskriminante

diskriminatóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
ki vsebuje diskriminacijo: diskriminatoren odnos ; diskriminatorna obravnava ; diskriminatorno ravnanje / biti diskriminatoren do koga

diskriminatórnost -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost diskriminatornega: domnevna diskriminatornost razpisa, zakona ; očitki o diskriminatornosti sistema

diskriminátorski -a -o prid. ( ȃ )
ki vsebuje, izraža diskriminacijo: diskriminatorski ukrepi ; diskriminatorska politika

diskriminíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, stanje diskriminiranega: dokaz diskriminiranosti ; odpraviti občutek diskriminiranosti posameznih skupin zaposlenih

diskriminírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljati: diskriminirati črnce ; diskriminirati nezakonskega otroka
2. razločevati : s temi sredstvi uspešno diskriminiramo naravne in umetne pojave

diskúrz -a m ( ȗ )
knjiž. pogovor, zlasti o kaki pomembnejši stvari: začela sta dolg diskurz o tem filozofskem vprašanju

diskurzíven -vna -o prid. ( ȋ )
filoz. ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje: diskurzivno mišljenje, spoznavanje

diskurzívnost -i ž ( ȋ )
filoz. sposobnost razumskega, logično razčlenjenega mišljenja: intuitivnost in diskurzivnost ; načelo diskurzivnosti / diskurzivnost mišljenja

dískus -a m ( ȋ )
anat. ploščica iz veziva in hrustanca med kostema: poškodbe medvretenčnih diskusov
med. dislokacija diskusa

diskusíja in diskúsija -e ž ( ȋ; ú )
izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru; razprava , razpravljanje : poročilo je sprožilo živahno diskusijo ; začeti diskusijo ; poseči v diskusijo ; sodelovati v diskusiji ; ideološka, politična diskusija / dati osnutek zakona v javno diskusijo ; diskusija v časopisju o letošnjem gledališkem programu / pog. kako se bo tak organ imenoval, je stvar diskusije imenoval se bo, kakor se bomo dogovorili
ekspr. stvar je izven diskusije jasna; rešena

diskusíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na diskusijo: diskusijski krožek ; diskusijski sestanki so bili zelo obiskani ; diskusijski večer / diskusijska snov

diskutabílen -lna -o prid. ( ȋ )
publ. o katerem bi bilo treba, bi se dalo diskutirati, nerazčiščen: nekatera vprašanja so še diskutabilna

diskutánt -a m ( ā á )
kdor diskutira: glavni referat so dopolnjevali številni diskutanti ; izjave diskutantov / poznali so ga, da je dober diskutant

diskutántka -e ž ( ā )
ženska, ki diskutira: diskutanti in diskutantke / je spretna diskutantka

diskutíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od diskutirati: vneto diskutiranje o problemu

diskutírati -am nedov. ( ȋ )
izmenjavati mnenja o kaki pomembnejši stvari, navadno v razgovoru, razpravljati: odgovor je jasen in o tem ni treba več diskutirati ; na sestanku so diskutirali o delu organizacije ; živahno diskutirati / publ. o vsem tem se javno diskutira govori, piše

diskvalificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. odvzeti (moralno) vrednost, ceno: to dejanje ga je diskvalificiralo ; s svojim nastopom se je popolnoma diskvalificiral
2. šport. odvzeti pravico do nastopanja ali sojenja na tekmah: diskvalificirati tekmovalca ; zaradi napak v teku so konja diskvalificirali izločili iz tekmovanja

diskvalifikácija -e ž ( á )
1. odvzem, izguba (moralne) vrednosti, cene: diskvalifikacija političnih nasprotnikov
2. šport. odvzem pravice do nastopanja ali sojenja na tekmah: diskvalifikacija igralca

disleksíja -e ž ( ȋ )
med. motnja sposobnosti branja in pisanja: trpeti za disleksijo ; otrok, učenec, odrasli z disleksijo ; posamezniki z disleksijo ne kažejo enakih vzorcev težav ; imel je težjo obliko disleksije ; učne težave zaradi disleksije ; disleksija in avtizem

dislocírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ. postaviti, namestiti na drug kraj: tovarna je dislocirala del svoje proizvodnje

dislokácija -e ž ( á )
publ. postavitev, namestitev na drug kraj: dislokacija proizvodnega obrata / pravilna dislokacija industrije razmestitev, razporeditev
geol. dislokacija premaknitev skladov iz prvotne lege; ploskev, ki nastane ob premaknitvi skladov, prelomna ploskev ; med. dislokacija diskusa premaknitev diskusa iz prvotne lege ; voj. dislokacija razmestitev vojaških enot po mestih in vojnih ladij po lukah

dislokacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dislokacijo: dislokacijski načrt / dislokacijska ploskev

dismenorêja -e ž ( ȇ )
med. menstruacija s krči in bolečinami:

disociácija -e ž ( á )
1. kem. razpad molekul v enostavnejše molekule, ione, atome: disociacija karbonatov ; stopnja disociacije / elektrolitska, toplotna disociacija
2. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: disociacija mišljenja / disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost

disociacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na disociacijo: disociacijski proces ; disociacijska stopnja / disociacijski monolog in notranji dialog

disociatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na disociacija 2: disociativni simptomi ; pacient z disociativno motnjo

disociírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem. razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome: del molekul soli v vodi disociira

disonánca -e ž ( ȃ )
1. glasb. neblagoglasno razmerje dveh ali več tonov: v tej skladbi se kopičijo disonance ; disonanca in konsonanca / gosli so se oglasile v rezki disonanci
2. knjiž. neskladnost , nesoglasje , neubranost : disonanca barv / socialne disonance ; disonance življenja

disonánčen -čna -o prid. ( ȃ )
disonanten : disonančni akordi / disonančen gledališki repertoar

disonánten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na disonanco: disonanten akord / disonantna glasba / disonantni elementi v noveli

disonántnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost disonantnega: glasb. disonantnost skladbe / knjiž. v pesmi se izraža disonantnost njegovega razpoloženja

disonírati -am nedov. ( ȋ )
glasb. disonantno zveneti: glasovi disonirajo

dispanzêr -ja m ( ȇ )
zdravstvena ustanova za preprečevanje, ugotavljanje in zdravljenje nekaterih bolezni: iti na pregled v dispanzer ; ginekološki, otroški, šolski dispanzer ; dispanzer za pljučne bolezni

dispanzêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na dispanzer: dispanzerski zdravnik / razširitev dispanzerske in preventivne službe

disparáten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki nima s čim drugim nič skupnega; nezdružljiv , različen : disparatni pojmi ; na sliki se družijo realno disparatni predmeti ; miselnost obeh znanstvenih del je popolnoma disparatna

disparátnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost disparatnega: disparatnost izhodišč, nazorov

disparitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. neusklajenost , nesorazmerje : dispariteta cen posameznih proizvodov ; dispariteta v produkciji / socialna dispariteta razlike v socialnem položaju

dispéčer -ja m ( ẹ̑ )
uslužbenec, ki z osrednjega mesta vodi vožnje, razpošiljanje: vlakovni dispečer ; dispečer v letalstvu / dispečer radijskega programa

dispéčerski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dispečerje: to je naloga dispečerske skupine / dispečerski center ; dispečerska služba

dispénza -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. oprostitev od zakonskih predpisov ali obveznosti, spregled: dobiti, podeliti dispenzo ; prositi za dispenzo ; ženitna dispenza

dispenzácija -e ž ( á )
knjiž. podelitev dispenze: papeževa dispenzacija

dispenzatórij -a m ( ọ́ )
zastar. uradni farmacevtski priročnik, ki vsebuje osnovne podatke o zdravilnih surovinah, njihovem predelovanju v zdravila in navodila za kontrolo zdravil; farmakopeja

dispenzírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. dati dispenzo, spregled: dispenzirati koga od izpolnitve kake dolžnosti
2. farm. pripraviti in izdati zdravilo:

dispepsíja -e ž ( ȋ )
med. prebavne motnje: taka hrana lahko povzroči dispepsijo

dispéptičen -čna -o ( ẹ́ )
pridevnik od dispepsija: dispeptične težave

dispergírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
kem. razpršiti snov v drugi snovi: dispergirati glino v vodi ; klej se dispergira v vodi

dispêrzen -zna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na disperzija 1: disperzno stanje / disperzni sistem disperzija ; disperzna faza snov, ki je razpršena v drugi snovi

disperzíja -e ž ( ȋ )
1. kem. zmes razpršene trdne, tekoče ali plinaste snovi in druge snovi: groba disperzija ; koloidna disperzija / disperzija gline v vodi
2. knjiž. razpršitev , razkropitev : množična uporaba avtomobilov je privedla do disperzije mest ; disperzija prebivalstva / letos je bila disperzija cen v trgovinah zelo visoka
fiz. disperzija svetlobe razstavitev svetlobnega curka na spektralne barve, razklon svetlobe

disperzíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na disperzija 1: disperzijski postopek / disperzijsko barvilo netopno barvilo, ki se v vodi razprši ; disperzijsko sredstvo snov, v kateri je druga snov razpršena

dispêrznost -i ž ( ȇ )
kem. stopnja razpršenosti snovi v drugi snovi: dobiti zaželeno disperznost

display gl. displej

displêj tudi display -a [ displêj ] m ( ȇ )
elektr. žarg. elektronska naprava, ki omogoča na prirejenem zaslonu prikazovanje določenih sporočil; prikazovalnik : na displeju prebrati vozni red / displej časa, temperature

dispnóa -e ž ( ọ̑ )
med. oteženo, težko dihanje:

dispnóičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na dispnoo: dispnoičen bolnik / dispnoično dihanje

disponènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
uslužbenec, ki je pooblaščen samostojno voditi kako poslovno področje podjetja: biti vozovni disponent pri železnici

disponíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od disponirati: samostojno disponiranje s premoženjem

disponírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj, razpolagati: disponirati s premoženjem ; s temi sredstvi disponirajo zavarovalnice
arhit. postaviti v določen red, sistem, razvrstiti

dispozícija -e ž ( í )
1. trajna telesna ali duševna pripravljenost za kaj; nagnjenost , dovzetnost : imeti dispozicijo za kaj ; biološke, dedne dispozicije ; duševne, telesne dispozicije ; dispozicija h krvavitvam ; dispozicija za bolezen / kulturne dispozicije dobe ; pesnikova lirična dispozicija
2. osnutek, načrt za pisno delo: učenci so napravili dispozicijo za spis ; Prešernova dispozicija za Krst pri Savici je zelo natančna
// navodilo , napotek : dobiti dispozicije ; delati po dispozicijah
3. knjiž. razvrstitev , razporeditev : dispozicija dvoran v muzeju

dispozicíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dispozicijo: dispozicijska teorija o vzrokih zločinstva / dispozicijski črteži
ekon. dispozicijski fond fond, s katerim vodilni organi prosto razpolagajo

dispozitív -a m ( ȋ )
pravn. del sodbe, ki vsebuje odločitev, rešitev zadeve; izrek : dispozitiv odločbe, sodbe

dispozitíven -vna -o prid. ( ȋ )
pravn. ki vsebuje izrek: dispozitivni del odločbe, sodbe / dispozitivna določba zakonska določba, ki jo stranke lahko nadomestijo s svojo ureditvijo

dispropórc -a m ( ọ̑ )
nenormalno razmerje med posameznimi sestavinami celote; nesorazmerje , neskladnost : kompozicijski disproporci ; disproporci v obsežnosti posameznih člankov / disproporc med rastjo proizvodnje in kupno močjo ; disproporci v gospodarskem razvoju / odpravljati disproporce pri delitvi sredstev za pedagoške storitve razlike, neenotnosti

dispropórcija -e ž ( ọ́ )
disproporc : disproporcija med telesno težo in višino ; disproporcije v upodabljanju figur / v razvoju gospodarstva prihaja do disproporcij

disproporcionálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je v disproporcu s čim; nesorazmeren , neskladen : posamezni deli fasade so disproporcionalni

disproporcionálnost -i ž ( ȃ )
1. značilnost disproporcionalnega; nesorazmernost , neskladnost : disproporcionalnost okna
2. disproporc : disproporcionalnost med posameznimi področji družbenega življenja

disproporcioníranost -i ž ( ȋ )
značilnost disproporcioniranega; nesorazmernost , neskladnost : disproporcioniranost figur

disproporcionírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
napraviti kaj disproporcionalno: disproporcionirati človeške figure na sliki

disprózij -a m ( ọ́ )
kem. kalciju podobna težka kovina, element Dy:

dispút -a m ( ȗ )
v srednjem veku izmenjava mnenj med profesorji in študenti na univerzi o kakem znanstvenem vprašanju: udeleževati se učenih disputov ; filozofski, teološki disput ; disputi sholastikov ; pren. avtorjeva najnovejša drama je izbrušen intelektualni disput

disputácija -e ž ( á )
disput : filozofska disputacija / svoja dela je moral zagovarjati na javni disputaciji

disputánt -a m ( ā á )
v srednjem veku kdor disputira:

disputíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od disputirati: učeno disputiranje

disputírati -am nedov. ( ȋ )
1. v srednjem veku udeleževati se disputa: disputirati o filozofiji
2. diskutirati , razpravljati 1 : z njimi je težko disputirati

dissous -- [ disú ] v prid. rabi ( ȗ )
kem., v zvezi dissous plin acetilen (v jeklenkah), raztopljen v acetonu: rezati, variti z dissous plinom

distálen -lna -o prid. ( ȃ )
anat. bolj oddaljen od trupa: distalni del kosti

distánca -e ž ( ȃ )
1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja , oddaljenost : distanca med objektoma je premajhna ; povečati distanco
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja ; časovna distanca
2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve ; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco ; avtorjeva distanca do snovi
zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač ; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa ; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač ; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)

distancíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od distancirati se: distanciranje vlade od pisanja posameznih listov / priprava za distanciranje valjev

distancírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: precej udeležencev se je distanciralo od uvodnega govora ; distancirati se od politike sile / z begom v preteklost se hoče distancirati od vsega

distánčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na distanco: distančno presojanje stvari
ekon. distančna kupčija kupčija med dvema osebama na različnih krajih ; geom. distančni obrazec obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu

distánčnik -a m ( ȃ )
arhit. predmet, ki drži določen razmik med konstrukcijskima elementoma: distančniki med stropom in dekorativno ploščo

distén -a m ( ẹ̑ )
min. rudnina triklinski aluminijev silikat:

dístih tudi dístihon -a m ( ȋ )
lit. dvovrstična kitica, dvostišje: pisati distihe / elegijski distih antična kitica iz heksametra in pentametra

distingvíran -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. imeniten , odličen , izbran : distingviran gospod ; pri njej so se zbirale distingvirane dame / to je bilo čutiti iz njenega distingviranega govora

distingvíranost -i ž ( ȋ )
knjiž. imenitnost , odličnost , izbranost : bahajo se s svojo distingviranostjo in gostoljubjem

distínkcija -e ž ( í )
knjiž. razlikovanje , razločevanje : distinkcija pojmov / poznamo razne distinkcije pojma pomenske različice

distinktíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. razlikovalen , razločevalen : distinktivni znaki

distoníja -e ž ( ȋ )
med. motnja mišičnega ali žilnega napona: iskati zdravniško pomoč zaradi distonije

distonírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
glasb. zgrešiti pravilno intonacijo pri petju ali igranju: solist je precej distoniral ; soprani so v višini distonirali

distorzíja -e ž ( ȋ )
med. natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi; zvin : distorzija noge v gležnju

distrákcija -e ž ( á )
1. med. naravnavanje izvinjenih sklepov ali zlomljenih kosti z nategovanjem: distrakcija je bila za ponesrečenca zelo boleča
2. psih. trenutna motenost pozornosti zaradi nepomembnega dražljaja:

distrés -a m ( ẹ̑ )
stres z negativnimi učinki na zdravje: odziv organizma na distres

distribúcija -e ž ( ú )
organizirano razdeljevanje surovin, blaga: proizvodnja in distribucija blaga, knjig ; dobra organizacija distribucije ; podjetje za distribucijo filmov / dohodek od distribucije
// razdeljevanje , razpošiljanje : sistem za brezžično distribucijo električne energije
// publ. distribucijsko podjetje: lani so naše distribucije kupile nekaj odličnih filmov
jezikosl. distribucija razporejenost jezikovnih pojavov v jeziku; porazdelitev, razvrstitev ; soc. starostna distribucija razvrstitev prebivalstva po starosti

distribucíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na distribucijo, razdeljevalen: distribucijsko in kinematografsko omrežje ; distribucijsko podjetje / distribucijske naprave
mat. distribucijski zakon distributivnostni zakon

distribuírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
opravljati, izvrševati distribucijo, razdeljevati: distribuirati narodni dohodek v državnem proračunu ; distribuirati proizvode / distribuirati filme

distributêr -ja m ( ȇ )
kdor opravlja distribucijo: prodati film tujim distributerjem ; filmski distributerji ; distributerji bencina

distributêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na distributerje: distributerski posli

distributíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki opravlja distribucijo: slaba organizacija distributivnega aparata ; distributivno omrežje

distributívnost -i ž ( ȋ )
mat. lastnost množenja, da se lahko eden izmed faktorjev razčleni in posamezni členi množijo: zakon distributivnosti

distributívnosten -tna -o prid. ( ȋ )
mat., v zvezi distributivnostni zakon zakon o distributivnosti:

distribútor -ja m ( ȗ )
distributer : distributorji električne energije

distríkt -a m ( ȋ )
1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah
2. knjiž. okoliš , območje : gozdni distrikt ; tovarniški distrikt

distríkten -tna -o ( ȋ )
pridevnik od distrikt: distriktni guverner, predstavnik, zdravnik ; distriktni urad ; distriktno sodišče

distrófičen -čna -o ( ọ́ )
pridevnik od distrofija: distrofičen otrok

distrofíja -e ž ( ȋ )
med. obolenje, za katero je značilna neurejena presnova celice: distrofija jetrnih, ledvičnih celic / mišična distrofija za katero je značilno postopno propadanje mišičnih celic

distrófik -a m ( ọ́ )
kdor ima distrofijo: društvo distrofikov ; rehabilitacija mladih distrofikov / mišični distrofik

dišáti -ím nedov. ( á í )
1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo ; zrak je dišal od samega cvetja ; brezoseb. diši po vrtnicah ; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal ; kuhinja diši po dimu ; vino diši po sodu ; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati , smrdeti : salama že diši ; brezoseb. iz ust mu diši
2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi ; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju ; brezoseb.: diši po snegu ; že takrat je močno dišalo po vojni
3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala ; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši ; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
4. preh., zastar. vohati , duhati : mačka diši miš

dišáva -e ž ( ȃ )
1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave
2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave
3. nav. mn. vonj , duh 2 : iz kuhinje so se širile prijetne dišave ; zastar. dišava planinskega cvetja

dišávar -ja m ( ȃ )
kdor pripravlja in prodaja dišave: mazilo je kupil pri dišavarju v mestu

dišáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dišavo: dišavne rastline ; dišavna zelišča / dišavna sol, voda / dišavna posoda

dišavína -e ž ( í )
zastar. kozmetično sredstvo prijetnega vonja; dišava : prodajati dišavine

dišáviti -im nedov. ( ā ȃ )
delati kaj dišeče: dišaviti lase ; dišaviti se z mazili in parfumi

dišávnica -e ž ( ȃ )
1. nav. mn. rastlina, bogata z dišavnimi snovmi: gojiti dišavnice in zdravilne rastline ; nabirati in sušiti dišavnice ; domače in tuje dišavnice ; dišavnice za juho
2. posodica za dišave: odpreti dišavnico ; dragocena dišavnica

dišéčina tudi dišečína -e ž ( ẹ̄; í )
zastar. dišava : dodati vinu različne dišečine / trgovec z dišečinami

dišéčnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost dišečega: dišečnost vrtnic

díti díjem nedov. ( í ī ) zastar.
1. rahlo pihati, pihljati: sapica dije ; pren. iz nje dije toplina
2. dišati , dehteti : cvetlice dijejo
star. kar dije in žije, se veseli pomladi vse se veseli pomladi

ditirámb -a m ( ȃ )
1. pri starih Grkih zborovska pesem v čast bogu Dionizu: prepevati ditirambe
2. lit. pesem, ki proslavlja kako osebo ali predmet, slavospev: pisati ditirambe

ditirámbičen -čna -o prid. ( á )
knjiž. navdušen , zanosen : ditirambično pismo / ditirambična radost in vznesenost

ditirámbski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ditiramb: ditirambski zbori / ditirambska pesem / knjiž. ditirambska hvala navdušena, zanosna

diurétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
farm. ki pospešuje izločanje seča: diuretični čaj ; diuretično sredstvo / diuretičen učinek zdravila

diurétik tudi diurétikum -a m ( ẹ́ )
farm. diuretično sredstvo: živosrebrni diuretiki

diuréza -e ž ( ẹ̑ )
med. izločanje seča: bolnikova diureza je zadostna

diurníst -a m ( ȋ )
nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan, dnevničar: bil je diurnist na magistratu

diurnístka -e ž ( ȋ )
nekdaj uslužbenka, pisarka, ki je plačana na dan, dnevničarka: bila je diurnistka pri advokatu

díva -e ž ( ȋ )
navadno s prilastkom zelo slavna igralka ali pevka; zvezda , zvezdnica : filmska, operna diva / šalj. postala je prava diva

dívan 1 -a m ( ȋ )
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: sesti na divan ; ležati na divanu ; v kuhinji je stal star, oguljen divan

dívan 2 tudi diván -a m ( ȋ; ȃ )
zgod. državni svet v muslimanskih deželah: sultanov divan

dívanček -čka m ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od dívan: poležava na divančku

díven -vna -o prid. , dívnejši ( ȋ )
zastar. čudovit , sijajen : diven razgled ; divna pokrajina / diven načrt / divna lepota

divergénca -e ž ( ẹ̑ )
nastanek razlik, ki razdelijo kaj enotnega, razhajanje: prišlo je do divergence v razvoju
// take razlike: opredeliti svoje nazorske divergence / v kompoziciji je opaziti stilne divergence
biol. razvoj organizmov iste vrste v različne smeri

divergénčen -čna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od divergenca: divergenčen pojav

divergénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je ali postaja vedno bolj različen: pisatelj niha med dvema divergentnima poloma ; divergentni kulturni tokovi v srednji Evropi ; stališča so bila zelo divergentna / divergentni razvoj
biol. divergentni razvoj organizmov ; fiz. divergentni žarki žarki, ki se razhajajo ; mat. divergentna vrsta vrsta, pri kateri zaporedje delnih vsot nima limite

divergéntnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost divergentnega: divergentnost razvoja

divergírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. biti ali postajati vedno bolj različen; iti narazen , razhajati se : življenjske poti nekdanjih sodelavcev divergirajo / divergirati v mišljenju
biol. razvijati se v različne smeri

divertiménto -a m ( ẹ̑ )
glasb. lahkotnejša večstavčna instrumentalna skladba: divertimento za klavir in orkester

divertissement -a [ divertismá -ja ] m ( ȃ )
kor. skupek kontrastnih baletnih točk kot vložek v predstavi ali kot samostojno baletno delo:

diverzánt -a m ( ā á )
kdor naredi, dela diverzije: diverzanti so minirali most / vtihotapljati v državo špijone in diverzante

diverzántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na diverzante: diverzantska akcija ; diverzantska skupina / diverzantski način bojevanja ; diverzantska sredstva

diverzántstvo -a s ( ā )
dejavnost diverzantov: obdolžili so ga diverzantstva

diverzificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti kaj bolj raznovrstno: investitor je želel diverzificirati svoj proizvodni program ; diverzificirati gospodarstvo
2. narediti, da kaj pride na več mest, se porazdeli na več enot: Zahod je diverzificiral svoje naftne nakupe ; diverzificirati premoženje

diverzifikácija -e ž ( á )
uvajanje, povečevanje raznovrstnosti: diverzifikacija visokošolskega študija / diverzifikacija proizvodnje

diverzíja -e ž ( ȋ )
vojaška uničevalna akcija na sovražnikovem ozemlju: glavno taktično sredstvo sta bili takrat zaseda in diverzija ; diverzantska trojka je izvedla diverzijo ; pren. ideološke, politične diverzije
// voj. samostojna vojaška akcija, ki ima namen odvrniti sovražnikovo pozornost od glavnega bojišča: izvesti diverzijo z izkrcavanjem na atlantski obali

diverzíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od diverzija: diverzijska akcija

diverzitéta -e ž ( ẹ̑ )
pojavljanje v različnih oblikah, različnih vrstah; raznovrstnost : biotska diverziteta ; območje z nadpovprečno diverziteto ptic

dívidend -a in dividènd -ênda in -énda m ( ȋ; ȅ é, ẹ́ )
mat. število, ki se deli; deljenec

dividénda -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn. del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno delnico: dividende so se zmanjšale ; izplačati dividende ; visoke dividende

dividénden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dividende: dividendni papirji / dividendni sklad

dividíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dividirati: dividiranje dela otrokom težave

dividírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja; deliti : dividirati tisoč s pet

divinácija -e ž ( á )
knjiž. vedeževanje , prerokovanje

divinatóričen -čna -o ( ọ́ )
pridevnik od divinacija: divinatorična sposobnost

divinizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti kaj za božansko, pobožanstviti: svoje junake je diviniziral

díviti se -im se nedov. ( ī ȋ )
zastar. čutiti in izražati občudovanje; čuditi se : vsi so se divili njegovi hrabrosti ; diviti se lepoti slike

divíz -a m ( ȋ )
tisk. grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed; vezaj

divizíja -e ž ( ȋ )
vojaška enota iz več polkov raznih rodov vojske: formirati divizijo ; oklopna, pehotna divizija ; poveljnik divizije ; štab divizije

divizijón tudi divizión -a m ( ọ̑ )
voj. enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov: konjeniški, topniški divizijon

divizijonár tudi divizionár -ja m ( á )
nekdaj poveljnik divizije: adjutant divizijonarja

divizíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na divizijo: divizijski general / divizijska artilerija ; divizijsko poveljstvo

divízor -ja m ( ȋ )
mat. število, s katerim se deli; delitelj

divjáček -čka m ( á )
manjšalnica od divjak: divjački se učijo streljati z loki / tudi najhujši divjački se v šoli unesejo

divjáčina tudi divjačína -e ž ( ā; í )
1. divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: loviti divjačino ; vse dneve stika za divjačino ; past za divjačino
// ena taka žival: večkrat je ujel kako divjačino
2. meso teh živali: pripraviti divjačino ; specialitete iz divjačine
3. ekspr. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: človek težko živi s tako divjáčino / cele dneve moram miriti to divjáčino neugnane, razposajene otroke

divjačínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na divjačino ali divjad: divjačinska jed / divjačinska sled

divjáčka -e ž ( ȃ )
manjšalnica od divjakinja:

divjád -i ž ( ȃ )
divje lovne živali, navadno z užitnim mesom: divjad je letos povzročila veliko škodo ; v teh gozdovih je dosti divjadi ; loviti divjad
lov. dlakasta, pernata divjad ; prehodna divjad ki ne živi stalno v istem lovišču ; zaščitena divjad ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti ; vsakoletni odstrel divjadi
// ena taka žival: večkrat je prinesel kako divjad iz gozda ; ujeti divjad v past

divják -a m ( á )
1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake ; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
// samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje
2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
// ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok
3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov ; hribovci so živeli še kakor divjaki
4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu:

divjáka -e ž ( á )
samoraslo, necepljeno drevo, navadno češnja: cepiti divjako ; češnja divjaka / zrele divjake so zelo dobre

divjákinja -e ž ( á )
1. slabš. ženska, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: prej prijazna ženska se je spremenila v divjakinjo
2. pripadnica divjega plemena:

divjákovec -vca m ( á )
bot. rastlina z velikimi rumenimi cveti v koških, Doronicum: velikocvetni divjakovec

divjánje -a s ( ȃ )
glagolnik od divjati: težko je prenašala njegovo divjanje ; divjanje otrok / divjanje morja / divjanje cen

divjáščina -e ž ( ā )
zastar. divjad , divjačina : veseli so ga bili, če je prinesel domov kako divjaščino

divjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na divjak 2–3: divjaški rodovi ; divjaške navade / prestrašil se je divjaškega vpitja

divjáštvo -a s ( ȃ )
slabš. divjaško početje ali dejanje: kar počne, je pravo divjaštvo ; divjaštva tujih vojakov
// lastnost divjega, divjaškega človeka: drži se ga še divjaštvo in surovost
zgod. divjaštvo po Morganu in Engelsu prva stopnja v razvoju človeške družbe

divjáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten ; otroci divjajo po sobi, za žogo ; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela
// ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto ; kam divjaš? / divjati na konju ; tako divja z motorjem, da se bo še ubil
2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja ; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje ; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo ; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji ; v deželi že več let divja vojna ; pren. v njem divja vihar strasti ; v srcu mu je divjala jeza ; brezoseb. strašno je divjalo v njem
3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki ; divja kot obseden
4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren ; pren. zadnje čase cene kar divjajo

divjáva -e ž ( ȃ )
zastar. divjina : prostrana divjava

divjegléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
knjiž. ki divje gleda: mrk, divjegled moški

divjeók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima divje oči: divjeoki možje

divjevodáš -a m ( á )
športnik, ki se ukvarja z veslanjem v kajaku ali kanuju na divjih vodah: s svetovnega prvenstva so se divjevodaši vrnili s tremi kolajnami ; izkušen, mlad divjevodaš

dívji -a -e prid. ( í )
1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec ; v starem štoru je našel divje čebele ; cepiti divjo češnjo ; jata divjih rac ; divje in gojene rastline ; divje in domače živali
2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina ; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine ; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja
3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo ; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji ; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz ; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov
5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza ; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni ; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir ; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa
7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden , nenavaden : to je napravilo nanj prav divji vtis ; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov ; divja gradnja črna gradnja ; divje odlagališče nezakonito odlagališče odpadkov v naravi / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič
pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je ; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
bot. divji bezeg ; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum ; divja roža šipek ; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu ; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku ; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi ; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki ; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva ; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus ; divja koza gams

divjíca -e ž ( í )
agr. poganjek, ki zraste iz starega tkiva trsa: vinogradnik je porezal divjice

divjína -e ž ( í )
1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina ; v okolici je še dosti divjine ; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje / vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine
2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak : ne bodi taka divjina
3. star. divjad , divjačina : loviti divjino / okusna divjina

divjínec -nca m ( ȋ )
zastar. kdor živi v divjini:

dívjost tudi divjóst -i ž ( í; ọ̑ )
1. lastnost, značilnost divjega: divjost konj / udomačena žival ne more povsem zatajiti svoje divjosti / moti me njegova divjost in surovost
2. zastar. nenaseljen, nekultiviran svet; divjina : v taki divjosti ni maral živeti

dívnjak -a m ( ȋ )
zastar. park , vrt : pustite, ljubi oča, me, da v divnjak grem sprehajat se (F. Prešeren)

dívnost -i ž ( ȋ )
zastar. čudovitost , lepota : divnost pomladi

divôta -e ž ( ó )
zastar. čudovitost , lepota : to je prava divota ; divote gora

divôten -tna -o prid. ( ó )
zastar. čudovit , sijajen : divoten razgled / divotna deklica, pokrajina

dixieland -a [ díksilend- ] m ( ȋ )
glasb. stil v jazzu po prvi svetovni vojni, ki posnema in modernizira neworleanški jazz: mojster dixielanda ; v prid. rabi: dixieland ansambel ; dixieland stil

dizájn -a m ( ȃ )
dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom, (industrijsko) oblikovanje: ukvarjati se z dizajnom / razstava dizajna

dizájner -ja m ( á )
kdor daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; oblikovalec : grafični dizajner ; barvni dizajner v znanem podjetju

dizájnerka -e ž ( á )
ženska, ki daje predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; oblikovalka : za posebne priložnosti ima svojo dizajnerko ; modna dizajnerka

dizájnerski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na dizajnerje ali dizajnerstvo: dizajnerska oblačila ; sprehajalci so bili oblečeni po zadnji dizajnerski modi

dizájnerstvo -a s ( á )
dejavnost, ki se ukvarja z dajanjem, določanjem oblike predmeta z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; oblikovanje : ukvarjati se z dizajnerstvom ; moda in dizajnerstvo

dizajnírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
dajati, določati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; oblikovati : luči za dvorano je dizajniral znani arhitekt

dízel -zla tudi diesel -sla [ dízəl ] m ( ī )
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo plinsko olje: delovanje dizla / dizel motor dizel
// avtomobil na dizelski pogon: nameravam kupiti dizla srednjega razreda ; v prid. rabi: dizel generator dizel s prigrajenim (električnim) generatorjem ; dizel lokomotiva ; dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh ; uvesti dizel-električno vleko

dízelski tudi dieselski -a -o [ dízəlski ] prid. ( ī )
nanašajoč se na dizel: lokomotiva na dizelski pogon / dizelsko gorivo / dizelski motor dizel

dizentêričen -čna -o prid. ( é )
med. ki ima grižo; grižav : dizenteričen bolnik

dizenteríja -e ž ( ȋ )
med. nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko; griža 1 : imeti dizenterijo ; oboleti za dizenterijo

dizenteríjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dizenterijo, grižen: dizenterijski znaki
biol. dizenterijski bacil

dizertacija ipd. gl. disertacija ipd.

dízlov tudi dieslov -a -o [ dízlov- ] prid. ( ī )
nanašajoč se na dizel: lokomotiva na dizlov pogon / dizlov motor dizel

DJ -ja in -- [ dídžêj -êja ] m ( ȋ-ȇ ) krat.
kdor izbira, organizira in predvaja glasbo ter dodaja komentarje, navadno v diskoklubih, na radiu; didžej : radijski DJ ; DJ v diskoteki, klubu ; delal je kot DJ
// poustvarjalec elektronske glasbe s tehniko mešanja izvornih glasb: DJ je izdal lastni album ; prvi del zloženk: Dj-program ; DJ-producent

djaur gl. džaur

djutifri gl. duty free

dláčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dlako: dlačna barva / dlačni čopič
anat. dlačna čebulica

dláčevje -a s ( ā )
več dlak, dlake: pod nosom mu je poganjalo prvo dlačevje

dláčica -e ž ( á )
1. manjšalnica od dlaka: po roki so ji rasle svetle dlačice ; dlačice v nosu / gosenice s štrlečimi dlačicami
2. nav. mn., bot. enoceličen ali večceličen izrastek rastlinske povrhnjice: listi tobaka so porasli z dlačicami ; hmelj se oprijemlje s plezalnimi dlačicami ; koreninske dlačice koreninski laski

dláčje -a s ( ȃ )
več dlak, dlake: dlačje na prsih

dláka -e ž ( á )
nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake ; puliti si dlake ; med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti ; kot vzklik pasja dlaka, tega ti ne verjamem
// ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja ; naježiti dlako ; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake ; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša ; zimska dlaka
ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti ; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti ; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič ; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo ; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav ; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered ; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva

dlákar -ja m ( ȃ )
1. lov. dlakasta divjad: lov na dlakarje
2. nav. mn., zool. vsaka od žuželk, ki živi na sesalcih ter jé dlako in prhljaj: ličinke dlakarjev

dlákarica -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool., v zvezi uš dlakarica vsaka od uši, ki živi na sesalcih ter jé dlako in prhljaj: uši dlakarice ne sesajo krvi

dlákast -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na dlako: dlakasta koža ; dlakaste živali / dlakasti čopič ; dlakasta klobučevina / dlakaste koreninice

dlákav -a -o prid. ( á )
porasel z dlakami ali dlačicami: dlakava koža ; ima robate in dlakave roke ; zelo dlakav / dlakav list
bot. dlakavi sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti, Rhododendron hirsutum

dlákavost -i ž ( á )
lastnost, značilnost dlakavega: dlakavost kože ; dlakavost pri angorskem kuncu / dlakavost listov

dlákica -e ž ( á )
manjšalnica od dlaka: dlake in dlakice

dlakocép -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
dlakocepec : s tem dlakocepom se ne bom zapletal v pogovor

dlakocépec -pca m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: takle dlakocepec ti lahko zagreni življenje ; malenkosten dlakocepec

dlakocépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
dlakocepski : dlakocepen ravnatelj / dlakocepna razprava

dlakocépiti -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
ekspr. razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti: dlakocepil je ob vsaki njegovi besedi ; rad dlakocepi

dlakocépka -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. ženska, ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: ti si prava dlakocepka

dlakocépljenje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od dlakocepiti: tuje mu je vsako dlakocepljenje

dlakocépski -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: šef je zelo strog in dlakocepski človek / dlakocepsko izvajanje pravilnika ; dlakocepsko obravnavanje problema

dlakocépstvo -a s ( ẹ̑ )
ekspr. razčlenjevanje problema do nepomembnih malenkosti: tvoje debatiranje vodi že v dlakocepstvo ; brezplodno, doktrinarsko dlakocepstvo / dlakocepstvo uradnikov

dlakojéden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
ki jé dlako: dlakojedna žuželka

dlán ž ( ȃ )
1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani ; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro ; to je kakor na dlani očitno, jasno ; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna / ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič ; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan ; skrčiti dlan v pest ; nasloniti glavo v dlani ; na dlaneh se mu pozna, da težko dela ; podprl si je glavo z dlanmi ; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok
2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka : moja dlan nima več take moči ; položila mu je dlan na ramo
pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril ; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen ; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal ; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva

dlánast -a -o prid. ( á )
podoben dlani, roki: dlanaste lise
bot. dlanasti list list, sestavljen iz lističev, ki izhajajo iz ene točke

dlánastokŕp -a -o prid. ( á-ȓ á-r̄ )
bot., v zvezi dlanastokrpi list list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do četrtine:

dlánčen -čna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na dlan: zlomiti si dlančno kost ; dlančna stran podlakti
2. nanašajoč se na dlančnik: dlančni računalnik ; ponudniki dlančnih naprav

dlánčnica -e ž ( ȃ )
anat. vsaka od petih kosti v dlani: zlomiti si dlančnico

dlánčnik -a m ( ȃ )
majhen prenosni računalnik, ki ga je mogoče držati v dlani: naprednejši dlančniki predvajajo glasbo in delujejo kot mobilni telefoni ; izdelovalec dlančnikov ; serija dlančnikov

dlánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dlan: dlanske kosti / dlanska stran roke

dlésen -sni ž ( ẹ̑ )
nav. mn. sluzničasto tkivo, ki pokriva del čeljusti ob zobeh: bolijo me dlesni ; brezzobe dlesni ; gornja dlesen ; krvavitev iz dlesni

dlèsk 1 dlêska m ( ȅ é )
zool. gozdna ptica pevka z izredno močnim kratkim kljunom, Coccothraustes coccothraustes: dleski so trli češnjeve koščice

dlèsk 2 dlêska in dléska m ( ȅ é, ẹ́ )
kratek, nizek, nezveneč glas: glasen dlesk

dléskanje in dlêskanje tudi dleskánje -a s ( ẹ̄; ē; ȃ )
glagolnik od dleskati: v gozdu se je slišalo dleskanje in pokanje / dleskanje s prsti

dléskati -am in dlêskati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ )
dajati kratke, nizke, nezveneče glasove: brez prestanka je dleskal z jezikom / dleskati s prsti / dleskati s kljunom

dléskniti -em in dlêskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati kratek, nizek, nezveneč glas: dleskniti z jezikom / dleskniti s prsti / divji petelin je nekajkrat dlesknil

dlêsna -e ž ( é )
nav. mn. dlesen : krvaveče dlesne

dlésniti -em in dlêsniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dleskniti : dlesniti z jezikom

dlêsno -a s ( é )
nav. mn. dlesen : dlesna so mu otekla ; fant ima zdrava dlesna

dlétast -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben dletu: žolna ima dolg dletast kljun ; dletast sveder ; dletasti zobje glodavcev

dlétce -a s ( ẹ̄ )
manjšalnica od dleto: dolbsti s tankim dletcem

dléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dleto: dletno rezilo / dletna obdelava

dlétenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od dletiti:

dlétiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. obdelovati, dolbsti z dletom: drugi so les žagali, on pa je dletil

dléto -a s ( ẹ́ )
orodje za dolbenje s kratkim prečnim rezilom: nabrusiti dleto ; te izseke izdolbemo s srednje širokim dletom ; plosko, polkrožno, žlebasto dleto ; kamnoseško, mizarsko, rezbarsko dleto / ekspr. te kipe je ustvarilo odlično kamnoseško dleto
mont. vrtalno dleto ; obrt. križno dleto s katerim se delajo luknje za vstavljanje nasadil pri oknih in vratih

dljè prisl. , nàjdlje ( ȅ )
1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč : prišel je dlje kot jaz ; pozna vse ljudi v okolici in še dlje / človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas zahteval je še nekoliko več kot mi
2. izraža daljše trajanje: danes živijo ljudje dlje kakor včasih ; najdlje je jezna en teden ; ustavil se je malo dlje ; čim dlje čaka, tem boj je nemiren / na hladnem se sadje dlje časa ohrani bolj dolgo ; vrnil se je za dlje časa; prim. daleč , dolg 2

dnéven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda; ant. nočen : najvišje dnevne temperature ; dnevno in nočno delo / dnevna svetloba / dnevna krema / dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo ; kupil si je dnevno sobo pohištvo za dnevno sobo
2. nanašajoč se na čas štiriindvajsetih ur: dnevni donos medu ; dnevni obrok kruha ; dnevni počitek ; dnevni zaslužek ; dovoljena dnevna doza zdravila ; dnevna norma ; dnevna poraba goriva / dnevni razpored dela / dnevne cene cene, ki trenutno veljajo na tržišču
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice ; obvezen dnevni red za gojence zavoda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati ; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo
3. vsakodneven , reden : dnevni radijski program ; kraj ima dnevne avtobusne zveze z Ljubljano ; poročila v dnevnem časopisju / dnevna delovna migracija
4. ki se dogaja danes, sedaj: komentar dnevnih dogodkov / vtikati se v dnevno politiko / poznal je vsa dnevna vprašanja aktualna
mont. dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda ; voj. dnevno poročilo poročilo, ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah ; dnevno povelje povelje, s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan ; zool. dnevni pavlinček dnevni metulj s podobo očesa na velikih krilih, Vanessa io

dnévnica -e ž ( ẹ̑ )
znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja: izplačati, obračunati dnevnice ; sprejeti odlok o višini dnevnic ; pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice
rel. dnevnice del brevirja, ki se opravi v enem dnevu

dnévničar -ja m ( ẹ̑ )
1. nekdaj uslužbenec, pisar, ki je plačan na dan: dnevničarji in nameščenci
2. knjiž. novinar, ki poroča o dnevnih novicah; vestičar

dnévničarka -e ž ( ẹ̑ )
nekdaj uslužbenka, pisarka, ki je plačana na dan:

dnévničarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dnevničarje: dnevničarska nagrada / dnevničarski članki

dnévnik -a m ( ẹ̑ )
1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik ; popotni dnevnik ; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika
// zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje
2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del ; blagajniški, ladijski dnevnik ; prometni dnevnik železniške postaje
fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov ; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku
3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik ; objaviti v dnevniku ; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi
4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki

dnévnikovec -vca m ( ẹ̑ )
sodelavec časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik: med nastopajočimi novinarkami in novinarji so se dnevnikovci odlično odrezali ; dnevnikovci in večerovci
// bralec, zlasti zvesti, časopisa Dnevnik ali Nedeljski dnevnik: na prireditev je bilo prijavljenih 830 najzvestejših dnevnikovcev

dnevnína -e ž ( ī )
nekdaj plačilo za delo enega dne: vselej, ko je dobil dnevnino, je z veseljem prešteval svetle krone ; udinjati se za veliko dnevnino

dnévniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dnevnik: roman je napisan v obliki dnevniške izpovedi / kontrolirati dnevniške vpise / dnevniška kritika

dnévnoinformatíven -vna -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
ki je v zvezi s podajanjem dnevnih, aktualnih informacij: dnevnoinformativni program ; dnevnoinformativna oddaja ; dnevnoinformativno uredništvo / dnevnoinformativni servis

dnévnopolítičen -čna -o prid. ( ẹ̑-í )
nanašajoč se na dnevno politiko: njegova umetnost ni služila dnevnopolitičnim geslom ; dnevnopolitični interesi

dníčen -čna -o prid. ( ȋ )
1. ki raste na dnu, pri tleh: dnični listi
2. nar. ki leži v dniki: njive, ki niso preveč dnične, so že zorane

dníka -e ž ( í )
nar. plitvejša vdolbina, kotanja v zemljišču: v dnikah stoji spomladi voda

dníkast -a -o prid. ( í )
nar. podoben dniki: dnikasta globel

dnína 1 -e ž ( ī )
delo na kmetiji, ki ga opravlja najet delavec, plačan na dan: hoditi na dnino, v dnino ; prositi ljudi na dnino ; mati je bila vse dneve na dnini
// plačilo, zaslužek za tako delo: pri kmetu je delala za majhno dnino ; dnino vsega leta je porabila v bolezni / za družine ponesrečencev so prispevali rudarji po eno dnino zaslužek enega delovnega dne

dnína 2 -e ž ( í )
nar. večja valovita dolina v gorah: na prostranih dninah stojijo nizki pastirski stanovi

dnínar -ja m ( ȋ )
najet kmetijski delavec, plačan na dan: polje so mu obdelovali dninarji ; najemati dninarje ; oče je bil reven dninar

dnínarica -e ž ( ȋ )
najeta kmetijska delavka, plačana na dan: domača hči in dninarice okopavajo krompir ; preživljala se je kot dninarica

dnináriti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. hoditi na dnino: vse življenje je dninaril ; dninariti za borno plačilo ; dninariti po kmetijah

dnínarka -e ž ( ȋ )
dninarica : njegova mati je bila dninarka

dnínarski -a -o ( ȋ )
pridevnik od dninar: dninarsko delo

dníniti -im nedov. ( í ȋ )
knjiž. hoditi na dnino: dninil je pri kmetih

dníšče -a s ( í )
zastar. spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini; dno : vode tečejo v dnišče

dníti -ím nedov. , dnì ( ī í )
star. vstavljati dno: dniti sod

dnjáča -e ž ( á )
nar. plitva, odprta vdolbina na valovitem svetu: pot je bila kopna, le v osojnih dnjačah je bilo nekaj snega

DNK -- in -ja [ dẹenká ] m ( ȃ ) biol., krat.
nukleinska kislina, ki nosi zapis genske informacije v vseh živih bitjih; dezoksiribonukleinska kislina : opraviti analize DNK ; prvi del zloženk: DNK-analiza ; DNK-test ; DNK-vzorec

dnò s , rod. mn. dnòv in dnôv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh ( ȍ ȁ )
1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno ; napraviti, očistiti dno ; vstaviti sodu dno ; gošča se zbira na dnu lonca ; kovček z dvojnim dnom ; ravno dno ; skleda brez dna / dno ladje, panja ; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma / kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna ; ladja je zadela ob dno ; morsko, rečno dno ; peščeno dno ; plitvo dno ; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini ; pren. dno neba
2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna ; potopiti kaj na dno morja ; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili ; na dnu brezna, jame je temno ; globoko v dnu je ležalo mesto ; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše ; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja ; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene ; brezno je segalo nekako do dna hriba ; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh ; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij
3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe ; v drami je prikazano dno takratnega življenja ; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan ; iz dna srca sem ti hvaležen ; ljubiti, sovražiti iz dna srca ; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma , čisto : dojeti do dna ; dogodek ga je do dna pretresel ; spoznal ga je do dna
pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače ; tej stvari ne vidim dna konca ; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal ; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok ; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje ; dihniti iz dna globoko iz pljuč ; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti ; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu ; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline ; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice ; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila ; glasb. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih ; geogr. dno doline

1 -- tudi -ja m ( ọ̑ )
glasb. solmizacijski zlog, ki označuje ton c ali prvo stopnjo v lestvici:

do 2 člen.
izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj : vas ima do sedemdeset hiš ; do dvajset minut hoda / lahko napišeš do sto vrstic največ

do 3 predl. , z rodilnikom
1. za izražanje meje v prostoru
a) do katere sega dejanje: priteči do cilja ; ne morem do njih ; voda sega do pasa ; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen ; zapet je do pod brade ; do pod vrh hriba je še dobro uro ; pren. priti do prepričanja ; pomagati do uspeha ; ključ do spoznanja
b) proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas ; obrni se do župana na župana
2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil ; bedeti do jutra ; vztrajati do konca ; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka) ; koliko (dni) je še do praznikov ; ura je pet (minut) do dvanajstih 11 55 / do takrat bo vse drugače ; do včeraj je bil še zdrav ; do nedavna je bilo podjetje še močno / otroci do petega leta starosti ; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni ; do pred tremi dnevi se še ni vedelo ; do pred kratkim je delal v tovarni
3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna ; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje
a) dosežene mere: našteti do deset
b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč evrov / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov ; vinograd daje do deset hektolitrov
c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi

4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh ; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure ; odprto (od) 7–20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev ; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno
5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil ; smejati se do solz ; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti ; do dobrega se seznaniti s problemi ; do grdega sta se sprla zelo, hudo / dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto
6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa ; veliko nam je do tega, da pridete ; ljubezen do domovine ; ima veselje do glasbe ; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe ; pravica do pokojnine
ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto ; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto ; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi ; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro ; ekspr. do kraja naveličan popolnoma ; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse ; knjiž. stali so mož do moža tesno skupaj ; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican ; ekspr. do skrajnosti površen zelo ; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno ; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari

do... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje
a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa ; dospeti do gozda ; dozidati do slemena
b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se
c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati
č) same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten ; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj

doajen gl. doyen

dób -a m ( ọ̑ )
star. hrast : vihar je ruval stoletne dobe ; gozd košatih dobov
bot. hrast s kratkopecljatimi listi in pecljatimi plodovi, Quercus robur

dôba -e ž ( ó )
1. s prilastkom omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo ; začela se je tekmovalna doba ; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba ; izvolili so ga za eno mandatno dobo ; poskusna doba obratovanja
c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti / povprečna življenjska doba ljudi ; pren. življenjska doba strojev
2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka ; to je najbolj razgibana doba tega obdobja / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob ; kultura sedanje dobe ; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba ; nova doba duhovno gibanje ob koncu 20. stoletja, za katero je značilno zanimanje za alternativne duhovne in filozofske ideje ; v fevdalni dobi v fevdalizmu / velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov / star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat ; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob ; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob
3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas : od takrat je minila le kratka doba ; dolgo dobo ga že nisem videl ; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
4. zastar. starost , leta 1 : bil je močen človek srednje dobe
atomska doba 20. stoletje ; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
arheol. bronasta, kamena, železna doba ; astron. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo ; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija ; čeb. brezpašna doba ; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj ; glasb. doba osnovna metrična enota v taktu ; geol. ledena doba starejša doba kvartarja ; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi ; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni ; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati ; pravn. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine ; šol. učna doba nekdaj predpisan čas za izučitev v poklicu

dobáva -e ž ( ȃ )
oskrba kupca z naročenim blagom: podjetje je prevzelo dobavo polizdelkov ; ustaviti dobavo plina ; hitra dobava ; dobava premoga ; dobava za vojsko ; rok dobave je potekel / dobava opreme iz inozemstva
// dostava , pošiljatev : dobava mleka na dom

dobáven -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na dobavo ali dobavljanje: podjetje je vezano na dobavne roke ; dobavni pogoji, stroški / dobavni nalog ; skleniti dobavno pogodbo

dobavítelj -a m ( ȋ )
kdor opravlja dobavo: naše podjetje ni dobavitelj, je le proizvajalec ; vojni dobavitelj ; dobavitelj jamskega lesa za rudnik ; glavni dobavitelj mesa ; dobavitelj za žito

dobavíteljica -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki opravlja dobavo: glavna, pomembna dobaviteljica ; zanesljiva dobaviteljica ; dobaviteljica nafte, orožja, plina / država dobaviteljica

dobavíteljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dobavitelje: dobaviteljski računi / upoštevanje dobavnih rokov je dobaviteljska dolžnost

dobavítev -tve ž ( ȋ )
dobava : dobavitev surovin

dobáviti -im dov. ( á ȃ )
oskrbeti kupca z naročenim blagom: ne moremo vam dobaviti kuriva v tako kratkem času ; dobaviti živila v večjih količinah
// dostaviti , poslati : dobaviti špecerijo na dom

dobavítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od dobavitev: držati se dobavitvenega roka

dobavljáč -a m ( á )
dobavitelj

dobávljanje -a s ( á )
glagolnik od dobavljati: dobavljanje blaga za široko potrošnjo

dobávljati -am nedov. ( á )
oskrbovati kupca z naročenim blagom: hotelu dobavlja kmetijska zadruga ; dobavljati sadje in vino ; dobavljati v dogovorjenih rokih
// dostavljati , pošiljati : dobavljati zelenjavo na trg

dobavljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dobaviti: premog bo dobavljiv čez dva meseca

dobávnica -e ž ( ȃ )
1. adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika: poslati blago z dobavnico
2. zastar. dobaviteljica

dobávnik -a m ( ȃ )
dobavitelj : pogajati se z dobavniki

dôben -bna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na dobo: dobne meritve
gozd. dobni prirastek ves prirastek lesa do določene starosti drevesa; starostni prirastek

dóber dôbra -o prid. , bóljši ( ọ́ ó )
1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek ; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled ; ima veliko dobrih lastnosti ; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen ; je iz dobre družine ; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed ; vedno je bil dober z nami ; srčno dober ; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih ; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite
2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji ; dober papir ne vpija črnila ; dober radijski sprejem ; dober zrak ; povsod so speljane dobre ceste ; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna ; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno / knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem / kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim ; lov. žarg., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan ; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati ; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo ; dal mu je dober nasvet ; vodi dobro politiko / dober začetek
3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost ; dobra prehranjenost organizma ; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate ; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen , obilen : ima dobre dohodke ; delo je težko, zaslužek je pa dober ; dobra letina / predstava je imela dober obisk
4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica ; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom ; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah ; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno ; ohranili so ga v dobrem spominu ; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj ; napravil je dobro kupčijo
5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti ; sin je še kar dober, hči je slabša ; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober ; nizki čevlji niso dobri za v hribe ; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
6. navadno v povedni rabi veljaven , uporaben : stari vozni listek ni več dober ; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro ; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober ; čaj je dober proti prehladu ; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber ; posoda drži dobrega pol litra ; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen ; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav ; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave ; še ta izpit, pa sem dober ; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen ; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt ; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa ; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal ; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral ; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej ; pog. ima dober jezik spretno govori , dober nos bistro, pravilno predvideva ; star. prodati dober kup poceni ; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih ; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada ; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč ; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven ; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj ; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo ; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči ; pog. ona je dobrih rok radodarna ; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje ; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav ; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju ; biti dobre volje veselo razpoložen ; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost ; zgubil je dobro ime ni več spoštovan ; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten ; konec dober, vse dobro ; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka ; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare ; pravn. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi ; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro ; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro prim. boljši

dóberman -a m ( ọ̄ )
večji službeni ali hišni pes vitke postave s kratko ravno dlako: rotvajler in doberman

dóbermanski -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na dobermana: dobermanska psica / dobermanski pinč

dobeséden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
natančno ponovljen od besede do besede: dobeseden zapisnik pričanja ; dobesedna ponovitev stavka / dobesedni prevod prevod, ki se popolnoma ujema s predlogo, z originalom / ekspr. junaštvo v dobesednem smislu

dobesédnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost dobesednega: dobesednost prevoda

dobíček -čka m ( ȋ )
1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička ; v podjetju so si delili dobiček ; tovarna je ustvarila velik dobiček ; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke ; prodajati z dobičkom / vojni dobiček
ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov ; tržni dobiček
2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička ; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček ; dobiček iz pravd
biti na dobičku imeti korist, zaslužiti ; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
3. zastar. plačilo : prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček

dobičkanôsen -sna -o prid. , dobičkanôsnejši ( ó ō )
ki prinaša dobiček, korist: dobičkanosno podjetje

dobičkanôsnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost dobičkanosnega: dobičkanosnost trgovine

dobíčkar -ja m ( ȋ )
slabš. kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen dobiček: špekulanti in dobičkarji ; napovedati boj dobičkarjem / vojni dobičkarji

dobičkaríja -e ž ( ȋ )
1. zastar. dobičkarstvo : njihova dobičkarija je hujša od oderuštva
2. slabš. koristoljubje : za stvar se je odločil iz gole dobičkarije

dobičkáriti -im nedov. ( á ȃ )
slabš. ukvarjati se s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen dobiček: vsevprek dobičkarijo

dobíčkarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dobičkarje: dobičkarski interesi ; dobičkarske špekulacije / dobičkarski trgovec / bil je dobičkarske narave

dobíčkarstvo -a s ( ȋ )
slabš. dejavnost dobičkarjev: boriti se proti dobičkarstvu ; kramar je in ves pogreznjen v dobičkarstvo ; brezobzirno dobičkarstvo

dobičkažêljen -jna -o prid. ( é ē )
željen dobička: dobičkaželjen trgovec

dobičkažêljnost -i ž ( é )
lastnost dobičkaželjnega človeka: to je storil iz dobičkaželjnosti

dobičkolôvec -vca m ( ȏ )
slabš. kdor pri vsem išče dobiček, korist: ta človek je pravi dobičkolovec

dobičkolôvstvo -a s ( ȏ )
dobičkarstvo : umazano dobičkolovstvo

dobičkonôsen -sna -o prid. , dobičkonôsnejši ( ó ō )
ki prinaša dobiček, korist: poiskal si je zelo dobičkonosen posel ; dobičkonosna kupčija ; naložiti denar v dobičkonosno podjetje / izbral si je dobičkonosen poklic

dobičkonôsnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost dobičkonosnega: dobičkonosnost trgovine

dobít -i ž ( ȋ )
knjiž. dobiček , premoženje : njegov cilj je le dobit ; priti do dobiti
agr. klavna dobit vse, kar se pridobi z zakolom živali

dobítek -tka m ( ȋ )
1. denar ali predmet, dobljen v igri na srečo: zadeti glavni dobitek ; s tombole se je vračal brez dobitka
2. knjiž. pridobitev , korist 2 : to je izreden dobitek za vse narode ; pokazal mu je svoj novi dobitek
šah. dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta
3. zastar. dobiček , premoženje : samo za dobitek mu gre

dobíten -tna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na dobitek: dobitne kombinacije pri loteriji
2. zastar. dostopen , dosegljiv : knjiga je težko dobitna

dobítev -tve ž ( ȋ )
zastar. dosežek , uspeh : dobitve medicine

dobíti -ím dov. , tudi dóbil; stil. dobóm ( ī í, ọ̑ )
1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi ; dobiti kos kruha, kozarec vina ; si že dobil plačo za ta mesec ; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice ; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil ; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar ; dobiti svoj delež ; za rojstni dan ni dobil ničesar ; dobiti na pósodo, za doto ; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila ; po starših je dobil kmetijo podedoval
b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus ; njegov obraz je spet dobil barvo ; stvar je dobila visoko ceno ; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti ; dobiti pogum opogumiti se
// postati deležen
c) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino ; dobiti kašelj, živčni napad ; ob eksploziji je dobil hude opekline ; pri padcu je dobil pretres možganov ; dobiti prehlad prehladiti se
č) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg ; po dolgem času smo dobili lepo vreme
3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje ; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate ; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev ; dobiti delo v tovarni ; še ob pravem času so dobili dokumente ; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše ; dobiti konju par ; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle ; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
// najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma ; dobila ga je mrtvega ; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
// z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno
5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: če te dobijo, te bodo zaprli ; vlomilca so kmalu dobili ; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil ; nevihta ga je dobila v gorah ; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe ; dobiti smet iz očesa ; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran ; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
// knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet ; žveplo, ki ga dobimo iz spojin ; podatki, ki jih dobimo v analizi
7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti ; vstopnice dobite pri blagajni ; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje ; dobiti nagrado biti nagrajen ; dobiti oceno biti ocenjen / dobiti gol ; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec ; dobiti jih s palico ; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani ; dobiti vpogled v stvar
trg. žarg. prosim, že dobite? vam že strežejo ; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi ; pog. dobiti košarico biti zavrnjen; biti zavrnjen ob ponudbi za ples ; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo ; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine ; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora) ; pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan ; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim ; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake ; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino ; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen ; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam ; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga ; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki ; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed ; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel ; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil ; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal ; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan ; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan ; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja ; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil ; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega ; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
navt. dobiti veter v jadra ; rel. dobiti odvezo ; šport. dobiti točko zmagati

dobítnica -e ž ( ȋ )
ženska, ki dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje: dobitnica bronaste, srebrne, zlate medalje ; dobitnica glavne nagrade ; dobitnica oskarja ; dobitnica priznanja / uvrstila se je med dobitnice točk svetovnega pokala

dobítnik -a m ( ȋ )
kdor dobi dobitek, nagrado ali odlikovanje: dobitnikom bomo poslali dobitke po pošti ; srečni dobitnik ; dobitnik zlate kolajne ; dobitnik Nobelove nagrade ; v zadnjem kolu športne napovedi je bilo veliko dobitnikov

dobiválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dobivanje 2: rudarska dobivalna dela

dobívanje -a s ( í )
1. glagolnik od dobivati: dobivanje pisem / dobivanje vode s črpanjem / dobivanje bakra pridobivanje
2. mont. ločevanje in odvajanje rude od kamninske gmote: ročno dobivanje

dobívati -am nedov. ( í )
1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila ; vsak dan dobiva pisma ; pokojnino dobiva redno
2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup ; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh ; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo ; stvar dobiva dokončno obliko ; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti ; dobivati sive lase siveti
// postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod ; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo ; od ran dobiva vročino
3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti ; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu ; dobivati malico v šoli ; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo ; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš ; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
// z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival ; pri kartah je neprestano dobival
5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke ; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade ; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico ; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan

dóbje -a s ( ọ̑ )
star. hrastov gozd: grabiti listje v dobju

dobljív -a -o prid. ( ī í )
dostopen , dosegljiv : knjiga je težko dobljiva

dobojeváti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. končati boj: tovariši, dobojevali smo / z notranjim predmetom četa je dobojevala poslednji boj ; pren. dobojeval je v sebi boj očiščenja

doboríti se -ím se dov. , dobóril se ( ī í ) knjiž.
1. z bojem priti do česa, doseči kaj: doboriti se do enakopravnosti ; doboriti se na položaj
2. končati boj: doborila sem se

dóboš -- v prid. rabi ( ọ̑ )
gastr., v zvezi doboš torta torta iz tankih plasti biskvitnega testa s karamelno glazuro: postregla mu je z doboš torto in kompotom

dóbov -a -o prid. ( ọ̑ )
star. hrastov : dobov gozd, les

dobovína -e ž ( í )
star. hrastov les: miza iz dobovine

dóbovje -a s ( ọ̑ )
star. hrastov gozd: gosto dobovje

dobránati -am tudi dobranáti -ám dov. ( ā; á ȃ )
končati brananje: dobranala sta in izpregla

dobráti -bêrem dov. , tudi doberó; dobrál ( á é )
končati branje: učitelj je dobral

dobráva -e ž ( ȃ )
knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi ; po dobravah je nabiral lešnike ; v dobravi se oglaša kukavica ; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava ; pesn. mračna, tiha dobrava

dobrávski -a -o ( ȃ )
pridevnik od dobrava: dobravske trate

dobrcì -èv in dóbrci -ev m mn. ( ȉ ȅ; ọ̄ )
nar. dolenjsko ošpice : otrok ima dobrce

dobrčàv -áva -o prid. ( ȁ á )
nanašajoč se na dobrce: dobrčav otrok / dobrčav izpuščaj

dobréti -ím nedov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os., star. prijati, dobro deti: gorski zrak mu dobri

dobríčina 1 -e m ( ȋ )
ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil ; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine

dobríčina 2 -e ž ( ȋ )
ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina ; poznam ga, stara dobričina je ; odličen tovariš je in velika dobričina

dobríčnež -a m ( ȋ )
zastar. dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež

dobríčnik -a m ( ȋ )
zastar. dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik ; kako se je razvnel, stari dobričnik

dobríka -e ž ( í )
nar. dobrovita

dobríkanje -a s ( ī )
glagolnik od dobrikati se: pridobil si ga je z dobrikanjem / dobrikanje psa

dobríkati se -am se nedov. ( ī )
izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal ; zaman se ji dobrikaš ; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika

dobríkav -a -o prid. ( í )
ki se (rad) dobrika: dobrikav človek / govoriti sladke, dobrikave besede

dobríkavost -i ž ( í )
lastnost dobrikavega človeka: njena dobrikavost mu že preseda

dobrín -a m ( ȋ )
agr. krompir domače sorte s svetlo rumenim mesom, odporen zlasti proti raku:

dobrína -e ž ( í )
1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine ; gospodarske, potrošne dobrine ; težiti po vedno novih materialnih dobrinah ; duhovne dobrine ; ustvarjati kulturne dobrine ; izmenjava raznih dobrin
2. korist 2 : cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok ; to je dobrina za vse ljudi
3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine ; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine

dobríti -ím nedov. , dobrèn ( ī í )
nav. 3. os., star. biti všeč, ugajati: tvoj nasvet mi dobri ; brezoseb.: ali vam dobri pri nas? naredi, kakor ti bo dobrilo / preprosta kmečka hrana mu je zelo dobrila prijala, dobro dela

dôbro -a s ( ó )
zastar. dobrina : dobra so se kopičila v rokah posameznikov

dobro... prvi del zloženk
nanašajoč se na dober: dobrodelen, dobrohoten, dobronameren, dobrosrčen ; dobrodošel / dobrovoljec

dobrobít 1 -a m ( ȋ )
knjiž., s prilastkom blaginja , blagor : to je jamstvo za njegov dobrobit

dobrobít 2 -i ž ( ȋ )
knjiž., s prilastkom blaginja , blagor : delati za dobrobit domovine ; skrbeti za dobrobit otrok ; duhovna dobrobit

dobročúden -dna -o prid. ( ȗ )
ki je dobre, blage čudi, narave: vedeli so, da je dobročuden / dobročudna papiga

dobrodêjen -jna -o prid. ( ē ȇ )
1. ki dobro, ugodno deluje: objame ga dobrodejen hlad ; dobrodejni mir gozda ; pogreznil se je v dobrodejen spanec ; piha dobrodejen veter / dobrodejno zdravilo
2. zastar. dobrodelen : dobrodejno društvo

dobrodêjnost -i ž ( ē )
lastnost, značilnost dobrodejnega: dobrodejnost morskega podnebja

dobrodélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
ki dela dobra dela, dejanja: dobrodelne ustanove ; dobrodelno društvo / prireditev v dobrodelne namene

dobrodélnež -a m ( ẹ̑ )
kdor dela dobra, človekoljubna dela: ni le medijska zvezda, ampak tudi dobrodelnež

dobrodélnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki dela dobra, človekoljubna dela: denar so dobrodelnice razdelile med pomoči potrebne ; glasbenica in dobrodelnica

dobrodélnik -a m ( ẹ̑ )
kdor dela dobra, človekoljubna dela: mož je velik dobrodelnik

dobrodélnost -i ž ( ẹ̑ )
opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj: znana je njihova dobrodelnost / sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi

dobrodôšel -šla -o [ dobrodošəu̯ ] prid. ( ó )
1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost ; vedno boš dobrodošel v naši hiši ; kamor pride, je dobrodošel ; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite
2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel ; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla

dobrodôšlica in dobrodóšlica -e ž ( ō; ọ̑ )
slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico ; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu
// pozdravni nagovor ob takem sprejemu: župan nam je izrekel dobrodošlico ; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico

dobrodúšen -šna -o prid. ( ū ȗ )
ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom ; dobrodušen obraz / dobrodušna šala

dobrodúšje -a s ( ȗ )
zastar. dobrodušnost : z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi

dobrodúšnež -a m ( ȗ )
ekspr. dobrodušen človek: šaljivec je in velik dobrodušnež ; samozadovoljen dobrodušnež

dobrodúšnost -i ž ( ū )
lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost ; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti

dobrohôten -tna -o prid. ( ó ō )
ki hoče, želi dobro: mož je zelo dobrohoten / zahvaliti se za dobrohoten opomin ; dobrohotne besede / spregovoriti z dobrohotnim glasom

dobrohôtnež -a m ( ȏ )
ekspr. dobrohoten človek: dela se dobrohotneža

dobrohôtnost -i ž ( ó )
lastnost dobrohotnega človeka: prikupil se ji je s svojo dobrohotnostjo

dobroimétje -a s ( ẹ̑ )
1. s predplačilom naložena sredstva, denar, ki so uporabniku na voljo za uporabo storitve: naložiti dobroimetje na tablico za elektronsko cestninjenje ; dobroimetje na kartici ; dobroimetje na mobi računu ; nalaganje dobroimetja na urbano
2. fin. imetje na (transakcijskem) računu: plačati iz dobroimetja ; klirinška in konvertibilna dobroimetja ; dobroimetje pri banki, v tujini

dobrojédec -dca m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor rad dobro in veliko jé: mož je znan dobrojedec ; miza je pripravljena za dobrojedce

dobrolétina -e ž ( ẹ̄ )
nar. dobrovita : grm dobroletine

dobrolétovina in dobroletovína -e ž ( ẹ̄; í )
nar. dobrovita : posekati dobroletovino

dobromíseln -a -o [ dobromisələn in dobromisəln ] prid. ( ȋ )
star. ki dobro, pošteno misli; dobromisleč : dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti

dobromislèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
ki dobro, pošteno misli: dobromisleči ljudje

dobronaméren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki ima dobre, poštene namene: noben dobronameren član ne more nasprotovati temu sklepu ; tako mislijo vsi dobronamerni ljudje / dobronameren opomin ; dobronamerna kritika, pobuda ; njene besede so dobronamerne

dobronamérnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost dobronamernega človeka: dvomiti o dobronamernosti kritikov / dobronamernost njunega ravnanja je bila očitna

dobropís -a m ( ȋ )
fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika ; dobropis v znesku 30 evrov
// obvestilo o takem knjiženju: zaradi napačno obračunanih stroškov so stranki izstavili dobropis

dobrososédski -a -o prid. ( ẹ̑ )
publ. nanašajoč se na dobre sosede: dobrososedsko sodelovanje držav / dobrososedski odnosi

dobrosŕčen -čna -o prid. ( ȓ )
ki je dobrega srca: dobrosrčen človek ; ženica je zelo dobrosrčna

dobrosŕčnež -a m ( ȓ )
ekspr. dobrosrčen človek:

dobrosŕčnost -i ž ( ȓ )
lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga

dôbrost in dobróst -i ž ( ó; ọ̑ )
zastar. dobrota : v njem ni dobrosti / marsikatero dobrost mi je storil
// dobra lastnost, krepost: nravna dobrost ; človek z dobrostmi in slabostmi

dobrostojèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ ) ekspr.
1. ki ima mnogo materialnih dobrin; bogat , premožen : izviral je iz dobrostoječe družine
2. ki daje take rezultate, kot se želi, pričakuje; uspešen : dobrostoječe podjetje

dobróta -e ž ( ọ̑ )
1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti ; storiti kaj iz dobrote ; ne verjame v njegovo dobroto ; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti
2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot ; izkazovati, deliti dobrote ; zahvaliti se komu za prejete dobrote ; obsipati koga z dobrotami
// star. korist 2 , dobro : otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti
3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot ; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli ; miza je bila polna najrazličnejših dobrot
4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote
ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen ; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš ; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo
pravn. pravna dobrota nekdaj oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom

dobróten -tna -o prid. ( ọ̑ ) knjiž.
1. dobrotljiv , dobrohoten : v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda
2. dobrodejen , blagodejen : suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja ; dobrotno sonce

dobrotljív -a -o prid. , dobrotljívejši ( ī í )
ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek ; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv

dobrotljívost -i ž ( í )
lastnost dobrotljivega človeka: ganila jih je njegova dobrotljivost

dobrótnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica
2. zastar. vlačuga , prostitutka : Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov)

dobrótnik -a m ( ọ̑ )
kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik ; vse življenje mu je bil dobrotnik ; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku

dobrótniški -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi

dobrótnost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. dobrotljivost , dobrohotnost : spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti ; verjeti v dobrotnost ; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti

dobrotováti -újem tudi dobrótovati -ujem nedov. ( á ȗ; ọ̑ )
star. izkazovati, deliti dobrote: preskop je, da bi dobrotoval

dobrotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. dobrodejen , blagodejen : objela ga je dobrotvorna senca
// zastar. dobrodelen : dobrotvorno društvo

dobrovéren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
pravn. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico

dobrovíta -e ž ( ī )
bot. grm z belimi ali rdečkastimi cveti v ploščatih kobulih, Viburnum lantana: grmi dobrovite ; dekle je tanko kot šiba dobrovite

dobrovítovina in dobrovitovína -e ž ( ī; í )
šibje dobrovite: košara iz dobrovitovine

dobrovóljček -čka m ( ọ̑ )
ekspr. kdor je (rad) dobre volje, zlasti ob pijači: dobrovoljčki postajajo vedno bolj zgovorni ; lahkoživi, vinski dobrovoljčki ; njegova gostilna je shajališče dobrovoljčkov / ta otrok je tak dobrovoljček, samo smeje se

dobrovóljec -jca m ( ọ̑ )
star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec : bitke se je udeležil kot dobrovoljec
zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti

dobrovóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov ; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz
// dobrohoten , dobrosrčen : dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh ; dal mu je dobrovoljen nasvet
2. star. prostovoljen : dobrovoljen vojak

dobrovóljnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. kdor je (navadno) dobre volje:

dobrovóljnost -i ž ( ọ́ )
lastnost dobrovoljnega človeka: vsi so ga imeli radi zaradi njegove dobrovoljnosti / dobrovoljnosti ni bilo konec

dobrovóljski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od dobrovoljec: dobrovoljska divizija, legija

dobrožívček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od dobroživec:

dobrožívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi: mož velja za dobroživca ; lahkomiseln, zavaljen dobroživec

dobrožívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) dobro, uživaško, brezskrbno živi: dekle je prava dobroživka

dóbršen -šna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. precej velik, precejšen: prehodila sta že dobršen del poti ; prekopati dobršen kos vrta ; ima dobršno mero potrpežljivosti / hodila sta že dobršno uro dobro uro

docéla prisl. ( ẹ̑ )
knjiž. popolnoma , čisto : docela drugačen, neznan, prepričan ; docela izsekan gozd ; docela pozabiti / obrazov nisem docela razločil

docènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta ; docent na filozofski fakulteti ; razpisati delovno mesto docenta
ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila

docêntka tudi docéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
univerzitetna predavateljica, za stopnjo nižja od izredne profesorice: docentka pravne fakultete ; docentka za področje statistike

docêntski tudi docéntski -a -o ( ē; ẹ̄ )
pridevnik od docent: docentski naslov

docentúra -e ž ( ȗ )
naslov ali služba docenta: dobiti, doseči docenturo ; univerzitetna docentura / dohodki od docenture

docíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od docirati: tako dociranje spominja na zaključno moralo v basni / profesor se je skrbno izogibal dociranja ; abstraktno, dolgočasno dociranje

docírati -am nedov. ( ȋ )
1. slabš. govoriti ali razlagati, kakor da bi poučeval: ta človek rad docira
2. zastar. predavati (na univerzi): docira na pravni fakulteti
3. šol. poučevati abstraktno: njihov profesor preveč docira

docúrniti -em dov. ( ú ȗ )
ekspr. priliti majhno količino tekočine: docurniti malo žganja v čaj

docvèsti tudi docvestì -cvetèm, in docvêsti -cvêtem [ docvəsti in docvesti ] dov. , stil. docvèl docvelà in docvêla in docvetèl docvetlà in docvêtel docvêtla ( ə̀ ȉ ȅ; é )
navadno sedanji čas cvesti do konca: rože je pomoril mraz, še preden so docvele / akacije so že docvele; prim. docveteti

docvétati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
približevati se koncu cvetenja: drevje docveta ; pren. lepota ji docveta

docvetéti -ím dov. ( ẹ́ í )
cveteti do konca: te rože pri nas ne bodo docvetele; prim. docvesti

docvítati -am nedov. ( ȋ )
približevati se koncu cvetenja: pred šolskim oknom je docvitala jablana

dočákati -am dov. , dočákajte in dočakájte; dočákala in dočakála ( á ȃ )
1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: dočakati mir ; končno smo dočakali ta dan ; komaj sem dočakal, da je šla / po dolgih letih je dočakala brata ; dočakati vlak
2. živeti do določene dobe, dogodka: dneva ne dočaka več, tako je slab ; dočakal je redek jubilej ; dočakati sto let ; dočakati visoko starost ; nar. mogoče se dočakamo jutra
ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela ; dočakala me je s kavo in slaščicami sprejela ; preg. kdor čaka, dočaka

dočakováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. pričakovati : ne dočakujemo nobene nevarnosti

dočárati -am dov. ( ȃ )
publ. pričarati , prikazati : igralci so odlično dočarali burno življenje te zgodbe / poetične lepote in veličine ljubezni pesnik ni dočaral

dočím vez. ( ȋ )
medtem ko: branil se je z eno roko, dočim je deček napadal z obema / zastar. dočim je bila žena na vrtu, je preiskal njeno omaro

dočísta prisl. ( ȋ )
knjiž. do čistega: zdaj je dočista umit
// popolnoma , čisto : dočista izprazniti ; dočista osiveti, uničiti

dočutíti in dočútiti -im dov. ( ī ú )
knjiž. doumeti , dojeti : ni dočutila njegovih skrbi ; dočutiti lepoto poezije ; spoznal sem in dočutil, kaj je sreča

dodajálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. s katerim se kaj dodaja: dodajalna naprava

dodájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od dodajati: dodajanje materiala ; dodajanje rudninskih snovi krmi ; mehanizem za dodajanje plina / dodajanje matic
obrt. širjenje pletenega, kvačkanega izdelka po kroju

dodájati -am nedov. ( ȃ )
1. dajati (k) čemu še kaj: hrani dodajamo začimbe ; vinu dodajati vodo / avtor dodaja vire na koncu razprave
čeb. dodajati panjem matice oskrbeti panje z maticami
2. dodatno, zraven pripovedovati: vse je bilo, kot bom povedal, ničesar ne mislim dodajati ; list še dodaja, da je zmaga pravična ; ljudje so ga tolažili in modro dodajali: Saj si imel še srečo

dodájen -jna -o prid. ( ȃ )
teh. ki se dodaja: dodajni material

dodátek -tka m ( ȃ )
1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki ; kavni dodatek ; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
// kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke ; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju ; terenski dodatek za delo na terenu ; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine ; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku

dodáten -tna -o prid. ( ȃ )
ki se da (k) čemu zraven, povrhu: dodatni material ; dodatni sedeži ; dodatna lokomotiva / dodatni pouk, predlog ; potrebna je še dodatna razlaga ; dodatno vprašanje pri izpitu / honorarno delo mu omogoča dodatne zaslužke

dodáti -dám dov. , 2. mn. dodáste in dodáte; dodál ( á )
1. dati (k) čemu še kaj: dodati testu jajca ; dodal je še, kolikor je manjkalo / namesto da bi pritisnil na zavoro, je dodal plin
2. dodatno, zraven povedati: priča doda k prejšnji izpovedi naslednje ; dodal je, da kljub vsemu ni izgubil poguma ; koliko skrbi mi delaš, je dodala ; ne verjemi mu vsega, kar pripoveduje, ker rad kaj iz svojega doda

dodejáti -dêjem dov. , tudi dodém; 2. mn. dodêjete tudi dodéste, 3. mn. tudi dodejó; dodêj in dodèj; dodejál ( á ȇ )
star., navadno kot deležnik na -l dodati : pismu je dodejal še denar / drugi ljudje pa so dodejali, da je dober

dodekaéder -dra m ( ẹ́ )
geom. telo, ki ga omejuje dvanajst skladnih pravilnih peterokotnikov; dvanajsterec : izračunati površino dodekaedra

dodekafoníja -e ž ( ȋ )
glasb. kompozicijska metoda, ki temelji na enakovredni uporabi vseh dvanajstih tonov kromatične lestvice: polemika o dodekafoniji

dodekafónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od dodekafonija: dodekafonska skladba, tehnika

dodélanost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost dodelanega: roman se odlikuje po psihološki dodelanosti ; formalna dodelanost stila

dodélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. končati delo: ko boste dodelali, boste dobili plačo ; za danes smo dodelali
ekspr. pri nas si dodelal, lahko greš ne želimo več imeti stikov s teboj
2. izdelati do konca: krojač je dodelal obleko ; sliko je že dodelal
3. opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: tkanine je treba po tkanju še dodelati in oplemenititi

dodeláva -e ž ( ȃ )
glagolnik od dodelati: šivilja potrebuje za dodelavo obleke še dve uri / dodelava papirja, tkanin

dodelávati -am nedov. ( ȃ )
približevati se koncu dela: lončar dodelava vrč / dodelavati pesniško delo

dodeláven -vna -o prid. ( ȃ ) ekon.
ki se za plačilo opravlja po naročilu drugega podjetja kot del njegovega proizvodnega procesa: dodelavni posli ; naročila za dodelavna dela

dodelílnik -a m ( ȋ )
avt. priprava, ki daje vžigalno napetost posameznim svečkam bencinskega motorja po določenem vrstnem redu:

dodelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dodeliti: dodelitev stanovanja ; dodelitev zemljišča za zidavo nove šole / dodelitev nagrad

dodelíti -ím dov. , dodélil ( ī í )
1. z odločbo izročiti v uporabo: dodelili so mu novo stanovanje
// z odločbo postaviti koga na kako mesto, položaj: otroka je sodišče dodelilo materi
2. star. dati , podeliti : usoda mu ni dodelila sreče
num. dodeliti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu

dodelítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od dodelitev: dodelitvena odločba

dodelívec -vca m ( ȋ )
avt. priprava, ki daje vžigalno napetost posameznim svečkam bencinskega motorja po določenem vrstnem redu: popraviti dodelivec

dodeljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dodeljevati: dodeljevanje sredstev za znanstvene raziskave ; dodeljevanje stanovanj ; dodeljevanje zemlje kmetom

dodeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. dajati , podeljevati : dodeljevati podporo socialno šibkejšim

dodeljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dodeliti: dodeljivo stanovanje

dodeloválnica -e ž ( ȃ )
tovarniški obrat za opravljanje dokončnih del za lepši videz, boljšo kakovost: dodelovalnica usnja

dodelováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. približevati se koncu dela: ali ste že končali? Ne še, a danes dodelujemo / pisatelj je povedal, da dodeluje svojo zadnjo dramo
2. opravljati dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: po strojenju usnje dodelujejo s kemičnimi in mehanskimi postopki ; podjetje blago uvaža, ga dodeluje in prodaja / metodo so dolgo preizkušali, popravljali in dodelovali

dodéti -dénem dov. , dodêni dodeníte ( ẹ́ )
dodati : mati mu dodene še nekaj denarja ; dodenite še malo masti / dodenimo še, da je njegova zgodba neverjetna

dodévati -am tudi -ljem nedov. ( ẹ́ )
zastar. dodajati : ljudske pesmi je popravljal in jim dodeval iz svojega

dòdiplómec -mca m ( ȍ-ọ̑ )
študent, ki si pridobiva izobrazbo na višji ali visoki šoli do diplome: podpirati študij dodiplomcev ; štipendije za dodiplomce

dòdiplómski -a -o prid. ( ȍ-ọ̑ )
ki je do diplome: dodiplomski program, študij ; predavanja na dodiplomski stopnji ; dodiplomsko izobraževanje

dodôbra in dodóbra prisl. ( ȏ; ọ̑ )
temeljito , popolnoma : dodobra se naspati, ohladiti ; dodobra premisliti ; dodobra iztisnjena limona ; dodobra prepojena tla

dodojíti -ím dov. , dodójil ( ī í )
1. prenehati dojiti: svinjo je prodal, ko je dodojila
2. dojiti do določene mere: otroka ni dodojila

dofen gl. dauphin

dóga 1 -e ž ( ọ́ )
deščica za sestavljanje lesene posode, navadno klana: doge so se razsušile ; cepiti, kalati doge ; hrastova doga ; doge pri čebru, sodu ; les za doge

dóga 2 -e ž ( ọ́ )
velik delovni ali hišni pes vitke postave s krepkim oprsjem in zelo kratko dlako: velika doga je stražila vhod / nemška doga

dogajálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dogajanje: zgodba ohranja dogajalni prostor in čas romana

dogájanje -a s ( ā )
kar se dogaja: na vse dogajanje gleda mirno ; živi odmaknjen od dogajanja v svetu
// navadno s prilastkom celota dogodkov, ki se vrstijo v času, življenju: kritik je ves čas spremljal naše slovstveno dogajanje ; iskati paralele v svetovnem dogajanju ; vloga delavcev v zgodovinskem dogajanju / publ. vključevati se v družbeno dogajanje / pisatelj je postavil dogajanje v kmečko okolje ; dogajanje v romanu bi bilo treba skoncentrirati ; filmsko dogajanje / dogajanja v organizmu proces, potek

dogájati se -am se nedov. ( ā )
nav. 3. os. večkrat se zgoditi: v podjetju se dogajajo napake ; to se pogosto dogaja v naši industriji / ekspr. v tej igri se nič ne dogaja v njej ni dramatskih konfliktov
// izraža obstoj, potek v prostoru in času: ne vem, kaj se dogaja v tej hiši / roman se dogaja v nekem zdravilišču / slutil sem, da se z bratom nekaj hudega dogaja

dogánjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od doganjati: doganjanje človekovega bistva

dogánjati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa: doganjati resnico ; doganjati splošne značilnosti pojava

doganjívost -i ž ( í )
knjiž. doganljivost : kritikova doganjivost

doganljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se da dognati: doganljive prvine lirike ; ta dejstva so doganljiva
// ki je sposoben z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: doganljiv in intuitiven kritik

doganljívost -i ž ( í )
knjiž. sposobnost z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: avtorjeva pronicljivost in doganljivost ; to delo je sad dolgega študija in doganljivosti

dógar -ja m ( ọ̑ )
izdelovalec dog: dogarji in tesarji

dógast -a -o prid. ( ọ́ )
vet., v zvezi dogasta stoja stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami:

dógemski -a -o [ dogəmski ] ( ọ̑ )
pridevnik od dogma: dogemska zgodovina

doglávnik -a m ( ȃ )
zastar. prvi za poglavarjem, namestnik: poglavar in njegov doglavnik

doglèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) videti: jezdeci so izginili iz dogleda ; ladja je priplula v dogled ; vlak je že na, v dogledu

doglédati -am dov. , doglêj in doglèj doglêjte ( é ȇ )
1. s pogledom doseči: ni mogel dogledati konca ravnine ; komaj je dogledal do vrha
2. knjiž. doumeti , dojeti : dogledati globočino človeške bede ; dogledati vlogo umetnosti v družbi

dogléden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. navadno v zvezi s čas, prihodnost časovno malo oddaljen: problem bo rešen v doglednem času ; to napovedujejo za dogledno prihodnost bližnjo
2. s pogledom dosegljiv: bomba je eksplodirala v dogledni daljavi

doglédnost -i ž ( ẹ́ ) knjiž.
1. bližnja prihodnost: upamo, da se bo to v doglednosti uresničilo
2. razdalja, do katere se da (razločno) videti: hiša se zgublja na robu doglednosti

dogléžnjica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., zastar. obuvalo, ki sega do gležnjev:

dógma -e ž ( ọ̑ )
1. rel. temeljni, nespremenljivi verski nauk: razglasiti za dogmo ; cerkvene, verske dogme ; dogma o sveti Trojici
2. nav. slabš. trditev, načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih: ta nazor je dobil veljavo dogme ; boj proti dogmam v znanosti / svoja dognanja ima za dogme

dogmátičen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na dogmo: to je dogmatični nauk Cerkve ; dogmatična definicija / dogmatična določba, kritika / dogmatično maličenje doktrine
2. nav. slabš. ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: pouk ne sme biti dogmatičen ; dogmatično mišljenje, ravnanje ; njegovo dogmatično stališče je bilo stvari v škodo / povedal je svoje mnenje v dogmatičnem tonu

dogmátičnost -i ž ( á )
nav. slabš. lastnost, značilnost dogmatičnega: tuja mu je vsaka dogmatičnost ; moti jih dogmatičnost njegovih trditev / tak pouk vodi v dogmatičnost

dogmátik -a m ( á )
1. nav. slabš. kdor kaj dogmatično trdi ali se natančno, togo drži dogem: nestrpen dogmatik je ; nočemo biti togi dogmatiki ; ravna kot dogmatik
2. rel. strokovnjak za dogmatiko: katoliški, protestantski dogmatiki

dogmátika -e ž ( á )
rel. nauk o dogmah: dogmatika in filozofija / profesor dogmatike

dogmatizácija -e ž ( á )
knjiž. dogmatiziranje : tudi herezije so podlegle dogmatizaciji

dogmatízem -zma m ( ī )
knjiž., nav. slabš. mišljenje ali ravnanje, ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, dokazovanja: dogmatizem in fanatizem ; osvoboditi se moramo dogmatizma ; estetski dogmatizem ; to je suhi dogmatizem ; odpraviti je treba ostanke dogmatizma / boj proti dogmatizmu v znanosti

dogmatizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dogmatizirati: dogmatiziranje je nezdružljivo z znanostjo ; dogmatiziranje katoliške vere

dogmatizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž., nav. slabš. dajati čemu značilnosti dogme: svojega nazora nočem dogmatizirati ; dogmatizirali so njegovo teorijo

dogmátski -a -o prid. ( ȃ )
dogmatičen : dogmatska trditev ; kritiko so razglasili za dogmatsko
rel. dogmatska resnica

dognánje -a s ( ȃ )
1. nav. mn. kar se doseže z razmišljanjem, raziskovanjem: priti do izvirnih dognanj ; delo temelji na znanstvenih dognanjih ; medicinska dognanja ; najnovejša dognanja o vesolju ; upoštevati dognanja moderne znanosti in tehnike
2. glagolnik od dognati: iskanje in dognanje zakonitosti v razvoju

dognánost -i ž ( á )
značilnost dognanega: jezikovna dognanost daje delu še posebno vrednost ; oblikovna, tehnična, umetniška dognanost ; dognanost pesmi, skladbe ; težnja po dognanosti

dognáti -žênem dov. , doženíte ( á é )
1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar ; poskušal je dognati kaj stvarnega ; dognati resnico ; zdravnik je dognal vnetje ; hotel bi dognati, če dogovor še drži ; dognal je, da mora nalogo opraviti čim prej ; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje ; dognati s poskusi
pravn. dognati istovetnost osebe ; dognati krivdo
2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati ; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal ; dognati kupčijo, pravdo
star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja ; star. dognala je svoje življenje umrla je
4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta

dognojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
dodatno gnojiti: dognojevati jesenske posevke

dognojíti -ím dov. , dognójil ( ī í )
dodatno pognojiti: posevke, ki jih je prizadela zima, bo treba dognojiti

dogódba -e ž ( ọ̑ )
1. star. dogodek : ta dogodba ga je močno vznemirila ; ne govori nikomur o današnji dogodbi ; žalostna dogodba
// dogodivščina : zabaval jih je s svojimi lovskimi, študentovskimi dogodbami
2. zastar. zgodba : to je preprosta dogodba, ki opisuje kmečko življenje ; pripovedovati dogodbe

dogódbica -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. zgodbica : pripovedovati dogodbice ; marsikako dogodbico sem že slišal o njem
2. star. dogodek : ta dogodbica je bila odločilna za moje življenje

dogódek -dka m ( ọ̑ )
kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico ; težko je slediti vsem dogodkom ; razpravljati o aktualnih dogodkih ; neprijeten, zanimiv dogodek ; to so bili usodni dogodki za našo deželo ; živo se spominja dogodka iz šole / izid te knjige je bil velik literarni dogodek ; komentar o športnih dogodkih dneva ; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen ; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodek
ekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka ; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo ; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagoma
zgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante
// ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek ; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek

dogodíti se -ím se dov. , dogódil se ( ī í )
nav. 3. os. zgoditi se, pripetiti se: dogodil se je čudež ; to se mu ni še nikoli dogodilo / dogodilo se mu je, da je prezrl napis

dogodívščina -e ž ( ȋ )
nenavaden, zanimiv, vznemirljiv doživljaj: blodi po svetu in išče dogodivščin ; pripoveduje nam o nezaslišanih dogodivščinah ; njegove ljubezenske dogodivščine ; želja po dogodivščinah

dogódkoven -vna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dogodek, zaporedje dogodkov: dogodkovna zgodovina / dogodkovni krmilnik

dogodljáj -a m ( ȃ )
dogodek, navadno manjši, manj pomemben: na poti se mu je pripetil neprijeten dogodljaj ; družbi pripoveduje drobne dogodljaje s planin ; nenavaden, resničen dogodljaj

dogòn -ôna m ( ȍ ó )
vodenje živine na določeno mesto: dogon živine na pašnik ; dogon živine za odkup / teža živali ob dogonu

dogoníti -gónim dov. ( ī ọ́ )
zastar. končati pogon: psi so dogonili ; dogoniti divjad

dogónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od dogon: pripeljati živino na dogonsko mesto

dogórek -rka m ( ọ̑ )
ostanek dogorele stvari, zlasti sveče: v svečnikih je bilo še samo nekaj dogorkov ; pren., pesn. dogorek sanj

dogoréti -ím dov. , dogôrel ( ẹ́ í )
1. prenehati goreti: ogenj je dogorel ; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela ; pren. ljubezen dogori ; sveča njegovega življenja je dogorela
2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice

dogorévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od dogorevati: dogorevanje ognja ; dogorevanje sveč / dogorevanje večerne zarje

dogorévati -am nedov. ( ẹ́ )
približevati se koncu gorenja: med prsti mu dogoreva cigareta ; sveče dogorevajo ; svetilka počasi dogoreva ; pren. v njem je dogorevala vera v dobroto ; njeno življenje dogoreva
// pesn. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan dogoreva ; zvezde dogorevajo

dogospodáriti -im dov. ( á ȃ )
1. končati gospodariti: oče je dogospodaril, zdaj je vrsta na sinu ; zaradi zapravljivosti je kmalu dogospodaril
2. ekspr. izgubiti oblast, ugled: okupator je dogospodaril na naši zemlji ; stranka je kmalu dogospodarila

dogospodováti -újem dov. ( á ȗ )
končati gospodovati: mož je kmalu dogospodoval

dogotávljati -am nedov. ( á )
zastar. dodelovati , dokončevati : dogotavljati obleko

dogotovíti -ím dov. , dogotôvil ( ī í )
zastar. dodelati , dokončati : cerkev so dogotovili v petnajstem stoletju ; močno se je utrudil, preden je dogotovil delo ; dogotoviti razpravo

dogovárjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od dogovarjati se: tajno dogovarjanje ; dogovarjanja za sestavo novega odbora ; dogovarjanje med državami / partnersko dogovarjanje

dogovárjati se -am se nedov. ( ȃ )
z dogovorom skušati doseči soglasje: dogovarjati se o ceni ; dogovarjal se je s sindikalnimi voditelji ; dogovarjala sta se, kaj bosta storila

dogovína -e ž ( í )
les za izdelovanje dog: posekati hrast za dogovino

dogôvor -a m ( ȏ )
sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti: skleniti dogovor ; odstopil je od dogovora ; ravnati se po dogovoru ; mednarodni dogovori ; dogovori med poštnimi in transportnimi podjetji / pisar.: vajenca sprejmemo takoj ali po dogovoru ; nastop službe takoj, plača po dogovoru / pog. to je stvar dogovora bo, kakor se bomo dogovorili ; ekspr. službo sta odpovedala, kakor po dogovoru oba hkrati, istočasno

dogôvoren -rna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na dogovor: dogovorni pogoji ; knjižni jezik in pisava sta tako ali tako samo dogovorna

dogovoríti -ím dov. , dogovóril; nam. dogovôrit in dogovorít ( ī í )
1. končati govorjenje: ko je nazadnje dogovoril, so mu navdušeno ploskali / zaradi ihtenja ni mogla dogovoriti / komaj je dogovoril te besede ; ustavil jo je, preden je dogovorila misel
2. zastar. dogovoriti se za kaj: dogovoriti sestanek / dogovorila bova novo pogodbo sklenila

dogovórnik -a m ( ọ̑ )
star. odposlanec , posrednik : v nasprotnikov tabor je prišel kot dogovornik

dogovórno prisl. ( ọ̑ )
knjiž. po dogovoru: to dela dogovorno s tovariši

dogradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dograditi: dograditev kulturnega doma se je zakasnila ; dograditev avtomobilske ceste ; krediti za dograditev in popravila stanovanj / dograditev gospodarskega sistema ; dograditev avtocestnega odseka

dogradíti -ím dov. , dográdil ( ī í )
končati gradnjo: začeli so že pred tremi leti, pa še niso dogradili
// zgraditi do konca: dograditi most, stavbo / daljnovod so dogradili že pred rokom ; pren. pisatelj ni dogradil posameznih značajev ; družbe ni mogoče dograditi v enem samem obdobju

dográjati -am nedov. ( á )
približevati se koncu gradnje, graditve česa; dograjevati : lisica dograja rov ; pren. dograjati narodno individualnost

dograjênost -i ž ( é )
knjiž. dovršenost , popolnost , izdelanost : pisatelj se v novelah približuje umetniški dograjenosti ; dograjenost skladbe ; za delo je značilna realistična dograjenost značajev

dograjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dograjevati: stari način dela zavira hitro dograjevanje stavb ; dograjevanje življenjskega nazora ; dograjevanje gospodarskega sistema

dograjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. približevati se koncu gradnje, graditve česa: stavbo te dni dograjujejo ; pren. dograjevati svoj svetovni nazor
2. dodatno graditi: bolnišnici dograjujejo nov trakt ; v kopališču dograjujejo garderobe in umivalnice

dogŕda prisl. ( ȓ )
zastar. zelo , hudo : dogrda sta se sprla

dogrêbsti -grêbem dov. , dogrébel dogrêbla ( é )
z grebenjem priti do česa: dogrebsti do kamna ; z rokami sta grebla sneg in se končno dogrebla do vrat

dogréti -êjem dov. ( ẹ́ ȇ )
dodatno segreti: zrak je treba filtrirati in dogreti na želeno temperaturo

dogrévati -am nedov. ( ẹ́ )
dodatno segrevati: dogrevati vodo z električnim grelcem

dohájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od dohajati: čim hitrejše dohajanje splošnega družbenega razvoja

dohájati -am nedov. ( ȃ )
1. iti enako hitro kot kdo drug: deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali ; komaj dohaja moža ; pren. storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov ; delo komaj dohajamo
teče, da ga komaj dohajajo peté zelo hitro
2. s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj; dohitevati : nikogar ni srečaval, nikogar dohajal
3. publ. dojemati , razumevati : uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo ; občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost ; umsko dohajati
4. zastar. prihajati : kupci so dohajali iz daljnih krajev / z bojišča dohajajo pretresljive novice

dohitéti -ím dov. , dohítel ( ẹ́ í )
1. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj: dohitel ga je na ovinku ; tako beži, da ga ne morem dohiteti / z avtom je dohitel vlak
smrt ga je dohitela na potovanju umrl je na potovanju
2. izenačiti se s kom v čem: dohiteti sosede pri delu ; tik pred koncem ga je dohitel na tabeli ; v šolstvu smo dohiteli napredne države ; v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev
3. nadomestiti , popraviti : zamujenega ne moremo več dohiteti

dohitévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od dohitevati: hitro dohitevanje in varno prehitevanje / dohitevanje drugih v znanju

dohitévati -am nedov. ( ẹ́ )
s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj: ljudje so ju dohitevali in prehitevali ; dohitevati znance / ker je veter pojemal, je s čolnom dohiteval jadrnico
// iti enako hitro kot kdo drug; dohajati : ne hodi tako hitro, saj te komaj dohitevam ; pren. treba se je izpopolnjevati, če hočeš dohitevati dobo

dohòd -óda m ( ȍ ọ́ )
1. kraj, prostor, kjer se da do česa priti: eksplozija je zasula dohod do rudarjev ; vsi dohodi v mesto so bili zaprti / hiša ima dohod z dveh strani ; dohod na teraso je z vrta
2. zastar. prihod : vse je bilo pripravljeno za očetov dohod

dohodarína -e ž ( ī )
zastar. dohodnina

dohodárstven -a -o prid. ( ȃ )
nekdaj, v zvezah dohodarstveni urad, dohodarstvena uprava urad, uprava za pobiranje občinskih davščin:

dohódek -dka m ( ọ̑ )
1. nav. mn. vsota, ki jo kdo v določenem obdobju prejme za svoje delo, od premoženja: redni dohodki mu ne zadoščajo ; ima dobre dohodke ; mesečni dohodki ; rentni dohodek ; dohodki od premoženja ; viri dohodkov ; davek od dohodkov / njegov edini dohodek je pokojnina, štipendija / osebni dohodki
2. nav. ed., ekon. uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem obdobju, izražen v denarju: dohodek podjetja se je povečal ; sestaviti pravilnik o delitvi dohodka ; prispevek od dohodka
3. ekon., navadno v zvezi z naroden novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem obdobju, izražena v denarju: slovenski narodni dohodek ; bruto narodni dohodek ; narodni dohodek povprečno na prebivalca, na zaposlenega
fin. katastrski dohodek z zemljiškim katastrom določen povprečni dohodek od zemljiške parcele ; proračunski dohodki sredstva, ki jih prejemajo organi družbenopolitičnih skupnosti za svojo dejavnost

dohóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dohod: široka dohodna pot vodi na sprehajališče ; dohodne stopnice

dohodíti -hódim dov. , dohójen ( ī ọ́ )
knjiž., z notranjim predmetom prehoditi pot: dohoditi boš moral pot, ki si jo začel / dohodila je že pol poti

dohodkôven tudi dohódkoven -vna -o prid. ( ō; ọ̑ )
nanašajoč se na dohodke: naš dohodkovni sistem ; dohodkovna neenakost ; dohodkovna politika / dohodkovni razred ; dohodkovna lestvica

dohodnína -e ž ( ī )
davek od dohodkov: plačevati, pobirati dohodnino ; dohodnina od kmetijstva, podjetij ; osnova za odmero dohodnine / obrazec za prijavo dohodnine

dohodnínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dohodnino: znižati dohodninsko stopnjo / dohodninski davek

dohrepenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. prenehati hrepeneti: srce je dohrepenelo

dóhtar -ja m ( ọ́ )
1. nižje pog. zdravnik , doktor : iti k dohtarju ; poslati po dohtarja / vedno hodi okoli dohtarjev
2. star. odvetnik , advokat : zadevo sem izročil dohtarjem / jezični, pravdarski dohtar
pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno

dóhtarica -e ž ( ọ́ )
nižje pog. zdravnica , doktorica : njegova hči hoče postati dohtarica

dohtáriti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. prizadevati si govoriti učeno: misli, da ga vsi občudujejo, kadar dohtari ; sredi večje družbe je dohtaril bradat študent

dóhtarski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na dohtar 1: dohtarska služba / ekspr. ima čisto dohtarsko pisavo težko čitljivo, nerazločno

doigráti -ám dov. ( á ȃ )
1. končati igranje, igro: pianistka je doigrala in se poklonila ; doigrati simfonijo / doigrati partijo šaha ; pren. kmalu je doigral svojo politično vlogo ; doigrali so za vedno
2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: igralci niso doigrali te v bistvu preproste scene ; vlogo kralja je dobro doigral

doigrávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od doigravati: doigravanje prekinjenih partij

doigrávati -am nedov. ( ȃ )
približevati se koncu igranja, igre: doigravati partijo šaha

doíti -ídem stil. dójdem dov. , došèl došlà, stil. dôšel dôšla, došlò tudi došló ( í, ọ́ )
1. star. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj; dohiteti : na poti so ga došli sosedje ; kmalu doidejo gručo kmetov ; došel jih je že blizu mesta
2. zastar. priti , prispeti : došli smo do hiše ; srečno je došel domov / došlo je nekaj časnikov

dòizobráziti -im dov. ( ȍ-ā ȍ-ȃ )
dodatno izobraziti: učitelji so se doizobrazili za delo z otroki s posebnimi potrebami

dòizobraževánje -a s ( ȍ-ȃ )
glagolnik od doizobraževati: obsežno in kakovostno doizobraževanje učiteljev novih in prenovljenih predmetov ; doizobraževanje brezposelnih, odraslih

dòizobraževáti -újem nedov. ( ȍ-á ȍ-ȗ )
dodatno izobraževati: učitelji se v svoji delovni karieri neprestano doizobražujejo

dojáča -e ž ( á )
nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida : curki mleka so udarjali ob pločevinasto dojačo

dojádrati -am dov. ( ȃ )
z jadranjem priti kam: dojadrati do otoka / dojadrali smo končali smo jadranje

dojáhati -am tudi -jášem dov. ( ā )
star. prijahati : Če bi bil podvizal, dojahal bi bil vendar do Loge vesi (I. Pregelj)

dojédati -am nedov. ( ẹ́ )
približevati se koncu jedenja: ravno dojedal je, ko so ga poklicali ; v naglici je dojedal kos pečene gosi

dójem in dôjem -jma m ( ọ́; ó )
knjiž., navadno s prilastkom vtis , občutek : ne more se otresti dojma zapuščenosti ; imam dojem, da me noče razumeti / predstava je pustila v gledalcih globok dojem ; še ves je pod dojmom žalostnega dogodka

dojemálec -lca [ dojemau̯ca in dojemalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor dojema umetnino: likovni izraz se razvija neodvisno od svojega dojemalca ; odnos med ustvarjalcem in dojemalcem

dojemálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dojemanje: dojemalna sposobnost / dojemalni organi

dojémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od dojemati: avtor se je znal približati otrokovemu dojemanju ; čustveno in miselno dojemanje življenja ; globlje dojemanje družbenega dogajanja ; intuitivno dojemanje ; dojemanje skladbe, učne snovi, filmske umetnine / slušno, vidno dojemanje ; dojemanje zvokov

dojémati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema ; toliko novega je, da otrok komaj dojema ; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago ; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema vojaško življenje ; umetnino dojema elementarno
2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo ; njegova ušesa ne dojemajo več ropota ; streljanje je še komaj motno dojemal

dojemljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki hitro dojema: dojemljiv človek / bister, dojemljiv duh
// knjiž., navadno v zvezi z za dovzeten , sprejemljiv : nekateri učenci niso dojemljivi za vzgojne ukrepe / mladenič je bil za lepoto močno dojemljiv
2. ki se da dojeti: njegova poezija je težko dojemljiva ; čutno dojemljive stvari / to mu je treba prikazati na dojemljiv način

dojemljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost dojemljivega človeka: fant je obdarjen z izredno dojemljivostjo ; pri pisanju je treba upoštevati otroško dojemljivost ; dojemljivost učencev / to presega okvir normalne človeške dojemljivosti
// knjiž., navadno v zvezi z za dovzetnost , sprejemljivost : preseneča nas velika dojemljivost obiskovalcev za moderna gledališka dela

dójen -jna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na dojenje: dojna doba
// zastar. doječ : dojna mati / dojne svinje potrebujejo mešano krmo
2. nar. vzhodno ki ima, daje mleko; molzen : dojna krava

dojênče -ta s ( é )
knjiž. dojenček : joka kakor dojenče

dojênček -čka m ( é )
otrok do prvega leta starosti: previti dojenčka ; zdrav in krepek dojenček ; nega dojenčka ; steklenička za dojenčka

dojênčica -e ž ( é )
deklica do prvega leta starosti: hčerka noče več nositi pleničk, češ da ni več dojenčica ; živahna dojenčica

dojênec -nca m ( é )
knjiž. dojenček : hraniti dojenca ; jok dojencev

dojênje -a s ( é )
glagolnik od dojiti: dojenje je za otrokov razvoj zelo važno

dojênka -e ž ( é )
dojenčica : dojenka v zibelki je jokala na ves glas

dojênski -a -o ( é )
pridevnik od dojenec: dojenski jok

dojésti -jém dov. , 2. mn. dojéste, 3. mn. dojedó in dojêjo; dojêj in dojèj dojêjte; dojédel dojédla ( é )
nehati jesti: ko sta dojedla, je začela pomivati ; dojedel je svoj kos kruha

dojéti -jámem dov. , dojêmi dojemíte; dojél; nam. dojét in dojèt ( ẹ́ á )
vključiti, sprejeti v zavest: končno je le dojel njene besede ; šele zdaj je dojel njegovo misel ; učenci niso dojeli razlage ; šele ko se je vrnil od pogreba, je dojel, kaj se je zgodilo ; intuitivno, z razumom dojeti ; včasih je težko dojeti bistvo stvari / dojeti resnico spoznati, najti

dojétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. glagolnik od dojeti: olajšati dojetje predstave, literarnega dela ; dojetje pravega smisla kulturnega dela ; dojetje resnice

dojílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dojenje: dojilna sposobnost

dojílja -e ž ( í )
ženska, ki doji tujega otroka: otroka so izročili dojilji

dojílka -e [ tudi dojiu̯ka ] ž ( ȋ )
zastar. dojilja : bila mu je dojilka

dojílnica -e [ drugi pomen dojiu̯nica ] ž ( ȋ )
1. prostor v otroških ustanovah ali bolnišnicah, kamor prihajajo matere dojit: iz dojilnice je slišati jok dojenčkov
2. nar. prekmursko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida : polna dojilnica mleka

dojílnik -a [ dojiu̯nik ] m ( ȋ )
nar. vzhodno posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida : mati je s polnim dojilnikom stopila iz hleva

dojíti -ím nedov. ( ī í )
1. hraniti s svojim mlekom: mati doji otroka ; zelo dolgo je dojila / psica doji mladiče
2. nar. vzhodno iztiskati, odvzemati mleko iz vimena; molsti : dojiti kravo
// nepreh. imeti, dajati mleko: doji več kot polovica krav ; koza dobro doji

dójka -e ž ( ọ̄ )
1. vzboklina na ženskem oprsju z mlečnimi žlezami: otrok išče materino dojko ; ohlapna dojka ; vnetje dojk ; rak na dojki
2. knjiž. dojilja : namesto matere ga je dojila dojka

dójmiti -im tudi dójmiti se -im se dov. ( ọ́ ọ̑ )
zastar. ganiti , pretresti : dogodki tistih dni so nas globoko dojmili ; njene besede so ga dojmile

dójnica 1 in dojníca -e ž ( ọ̑; í )
nar. vzhodno žival, ki daje mleko, zlasti krava; molznica 1 : kupil je dve dojnici ; ta krava je dobra dojnica
vet. žival, ki doji, zlasti svinja

dojníca 2 -e ž ( í )
zastar. dojilja : najeli so zdravo dojnico ; služila je za dojnico

dojnína -e ž ( ī )
v stari Jugoslaviji denarni prispevek ustanove za bolniško zavarovanje doječim materam:

dojníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dojníce ali dojenje: dojniška doba

dójnost -i ž ( ọ́ )
vet. zmožnost, sposobnost za dojenje: dojnost pri svinji je upadla

dojúžnik -a m ( ȗ )
nar. zahodnodolenjsko (dopoldanska) malica: prinesla je koscem dojužnik

dójva -e ž ( ọ̑ )
nar. vzhodno molža : mati je bila ravno v hlevu pri dojvi

dók -a m ( ọ̑ )
pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku
navt. plavajoči dok na morju ; suhi dok na kopnem
// del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku

dokadíti -ím dov. , dokádil; dokajèn ( ī í )
kaditi do konca: dokaditi cigareto, pipo / dokadil je in vstal

dókaj in dokàj prisl. ( ọ̑; ȁ )
knjiž. precej 2 : od takrat je minilo dokaj let ; dokaj njegovih vrstnikov je že mrtvih / njegova usoda je dokaj žalostna ; hlevi so urejeni dokaj sodobno

dókajkrat in dokàjkrat prisl. ( ọ̑; ȁ )
knjiž. večkrat : dokajkrat tvega življenje

dókajšen in dokàjšen -šna -o prid. ( ọ̑; ȁ )
knjiž. precej velik, precejšen: maloobmejni promet je bil dokajšen

dókajšnji in dokàjšnji -a -e prid. ( ọ̑; ȁ )
knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo

dokapitalizácija -e ž ( á ) ekon.
vložitev dodatnega kapitala za povečanje osnovnega: dokapitalizacija bo podjetju zagotovila denar za nujno potrebne investicije ; potrditi dokapitalizacijo ; dokapitalizacija banke ; postopek dokapitalizacije

dokapitalizacíjski in dokapitalizácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na dokapitalizacijo: dokapitalizacijski denar / dokapitalizacijski delež / cena dokapitalizacijske delnice

dokapitalizíran -a -o prid. ( ȋ ) ekon.
ki ima vložen dodatni kapital za povečanje osnovnega: banka je bila dokapitalizirana z javnimi sredstvi

dokapitalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) ekon.
vložiti dodatni kapital za povečanje osnovnega: dokapitalizirati družbo, podjetje ; banka se je dokapitalizirala z izdajo novih delnic

dokàz -áza m ( ȁ á )
kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam ; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov ; predložiti, zbirati dokaze ; trditev je podprl z dokazi ; otipljivi, tehtni dokazi ; dokazi za in proti ; za to imamo že dovolj dokazov ; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen ; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije ; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic ; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije ; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja ; pravn. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev ; obremenilni, razbremenilni dokaz
// zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna ; dokaz ljubezni ; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko

dokázanost -i ž ( á )
značilnost dokazanega: obsodba se opira na popolno dokazanost krivde

dokázati tudi dokazáti -kážem dov. ( á á á )
1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi ; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost ; dokažem ti resnico ; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi ; s pričami je dokazal, da ni kriv ; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati ; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen ; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati
ekspr. dokazati črno na belem pisno; neizpodbitno, popolnoma
2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili

dokázen -zna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material ; dokazna listina ; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
pravn. dokazni postopek ; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec

dokazílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki kaj dokazuje: dokazilna listina ; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna

dokazílo -a s ( í )
dokazno sredstvo: za to imam dokazila ; poskrbeti za dokazilo ; neovrgljiva dokazila / prošnji priložite dokazilo o izobrazbi spričevalo, potrdilo

dokazljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza ; to dejstvo je dokazljivo ; pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva

dokazljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost dokazljivega: dokazljivost pravila, trditve

dokazoválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se dokazuje: dokazovalni postopek

dokazovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dokazovati: njegovo dokazovanje je pravilno ; sodnik je zaključil dokazovanje ; izčrpno dokazovanje ; dokazovanje v matematiki ; predmet dokazovanja

dokazováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost ; dokazoval je, da ni kriv ; z uradnim spričevalom dokazovati ; prepričevalno dokazovati
2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja ; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek

dokipéti -ím dov. , tudi dokípel ( ẹ́ í )
1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti
2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele

dokláda -e ž ( ȃ )
1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek : dobivati doklade ; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje ; dobiva otroške doklade otroški dodatek
2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado ; občinske doklade ; doklada na dohodke ; doklada od kmetijstva

dokládati -am nedov. ( ȃ )
dajati, polagati zraven: dokladati drva na ogenj

dokláden -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec

doklêj in doklèj prisl. ( ē; ȅ )
izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj 1 : doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral

doklepáti -klépljem dov. , doklêplji doklepljíte; doklêpal ( á ẹ́ )
končati klepanje: končno je doklepal ; doklepati koso

doklèr in dókler in dòkler vez. ( ȅ; ọ̑; ȍ ) v časovnih odvisnih stavkih
1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati ; revež bo, dokler bo živ ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige ; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
upamo, dokler živimo ; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev
2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo ; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice:, star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce ; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)

doklíc -a m ( ȋ )
1. knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati: fanta ni več na doklicu / oddaljen na doklic
2. zastar. klic , klicanje : z doklicem ga je opozoril na nevarnost

doklicáj -a m ( ȃ )
oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati; doklic : ladja je bila na doklicaj oddaljena od brega

doklícati -klíčem dov. , doklícala in doklicála ( í ȋ )
s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride: kliče ga, pa ga ne more doklicati ; sosed je predaleč, da bi ga doklical ; stražarja so komaj doklicali / s težavo je doklical spečega prijatelja

doklícen -cna -o ( ȋ )
pridevnik od doklic: doklicna razdalja

dokliceváti -újem nedov. ( á ȗ )
s klicanjem dosegati, da se kdo odzove ali pride: zaman ga je doklicevala ; tovariši so se doklicevali

dòklič vez. ( ȍ )
nar. dokler : ne misli vstati prej, doklič se ne bo zadnji pri mizi dvignil (I. Potrč)

dokód in do kód prisl. , piše se narazen ( ọ̄ )
izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: do kod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, do kod je segala voda

dokóder in do kóder [ dokodər ] prisl. , piše se narazen ( ọ̑ )
v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka: zapelji, do koder moreš

dokolénica -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn. gamaša , golenica : obuti dokolenice ; praporščak je udarjal s paličico po dokolenicah

dokolénka -e ž ( ẹ̑ )
1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke ; obuti dokolenke ; spletla mu je lepe volnene dokolenke
2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke ; hlače dokolenke ; suknja dokolenka
3. nav. mn., zastar. gamaša , golenica : obul si je čevlje in nataknil dokolenke

dokolénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki sega do kolen: nosil je dokolenske hlače ; dokolenska suknja / dokolenski škornji ; dokolenska fotografija
med. dokolenska mavčna obveza

dokolkováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
dodatno kolkovati: dokolkovati vlogo

dokomôlčen -čna -o [ dokomou̯čən ] prid. ( ȏ )
ki sega do komolcev: dokomolčne rokavice / dokomolčni rokavi

dokomôlčnica -e [ dokomou̯čnica ] ž ( ȏ )
med. obveza, ki sega do komolca: mavčna dokomolčnica

dokomôlčnik -a [ dokomou̯čnik ] m ( ȏ )
nav. mn., zastar. iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav; narokavnik : nataknil si je črne dokomolčnike

dokončánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dokončati: dokončanje začetih del ; pooblastila prenehajo z dokončanjem postopka ; zagotoviti sredstva za dokončanje zdravstvenega doma

dokončáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo ; dokončati partijo šaha ; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je
2. zastar. skleniti : zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti

dokončávati -am nedov. ( ȃ )
približevati se koncu dela: mizarji na stavbi že dokončavajo / takrat je dokončaval srednjo šolo

dokônčen -čna -o prid. ( ó )
1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt ; dokončen proizvod ; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo
2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen , neovrgljiv : odločba ustavnega sodišča je dokončna ; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje ; zavzeti dokončno stališče
publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan

dokončeváti -újem nedov. ( á ȗ )
približevati se koncu dela: ali boš kmalu napravil? Pravkar dokončujem ; dokončevati risbe

dokônčnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost dokončnega: dokončnost izdelkov / dokončnost mojega sklepa ni dovoljevala tveganja ; v dokončnost tega, kar se je zgodilo, ni verjela ; dokončnost odločbe / knjiž. dokončnost pesnikove lirike dovršenost, popolnost

dokopáti -kópljem tudi -ám dov. , dokôplji dokopljíte, tudi dokôpaj dokopájte; dokôpal ( á ọ́, ȃ )
1. končati kopanje: dokopali smo ; dokopati temelje
2. kopati do določene meje: dokopali so do polovice vinograda ; dokopal je do skale
3. dodatno, zraven kopati: dokopal je še del jarka

dokopávati se -am se nedov. ( ȃ )
ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati do česa: počasi se je dokopaval do besednih pomenov ; dokopavati se do spoznanja

dokorêj prisl. ( ē )
zastar. izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj 1 : dokorej ostanete tukaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih ne vem, dokorej bom danes delal

dokósiti 1 -im dov. ( ọ́ )
končati kosilo: ko je dokosil, je odšel

dokosíti 2 -ím dov. , dokósil; dokošèn ( ī í )
1. končati košnjo: ko je dokosil, je naložil deteljo na voz
2. dodatno, zraven nakositi: voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave

dokováti -kújem dov. , dokovál ( á ú )
končati kovanje: dokoval je in odložil kladivo

dokŕmiti -im dov. , tudi dokrmíla ( ŕ )
dodati krmo, hrano: dokrmiti čebele, živino

doksográf -a m ( ȃ )
zlasti pri starih Grkih pisec, ki zbira in zapisuje nauke filozofov:

doksologíja -e ž ( ȋ )
rel. hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve:

dóktor -ja m ( ọ́ )
1. najvišji akademski naslov, ki ga podeli univerza ali znanstvena ustanova: promovirati za doktorja ; doktor prava ; doktor matematičnih ved ; kandidat je dobil naslov doktorja znanosti / častni doktor naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / kot nagovor gospod doktor ; kot pristavek k imenu: doktor [dr.] Ivan Prijatelj ; govoril sem z doktor Zarnikom z doktorjem Zarnikom ; doktor Korenova doktorica Korenova ; doktor Bleiweisove Novice Novice doktorja Bleiweisa
// kdor ima doktorski naslov: zbrali so se sami doktorji biologije
2. pog. zdravnik : doktor mu je zapisal zdravila ; poslali so me po doktorja
3. star. odvetnik , advokat : tako se spozna na pravde, da marsikakega mladega doktorja spravi v zadrego / za jezičnega doktorja študira ; v prid. rabi: doktor roman umetniško manj vreden roman iz bolnišničnega življenja

doktoránd -a m ( ā )
kdor se pripravlja na doktorat: danes bosta branila disertacijo dva doktoranda

doktorándka -e ž ( ā )
ženska, ki se pripravlja na doktorat: razpis štipendij za mlade doktorandke

doktorát -a m ( ȃ )
1. doktorski naslov: za docenta se zahteva doktorat ; doseči, imeti, podeliti doktorat znanosti ; doktorat iz ekonomskih ved / za zasluge so mu podelili častni doktorat iz medicine
2. delo, izpit za dosego doktorskega naslova: delati, narediti doktorat ; pripravlja se na doktorat

dóktorček -čka m ( ọ́ )
iron. manjšalnica od doktor: doktorčki vsakovrstnih ved

dóktorica -e ž ( ọ́ )
1. ženska, ki ima doktorski naslov: doktorica filoloških ved
2. pog. zdravnica : bil sem pri doktorici
3. star. zdravnikova žena:

doktorírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
doseči, pridobiti si doktorski naslov: septembra bo doktorirala ; doktoriral je iz kemije ; doktoriral je na ljubljanski univerzi

dóktorjev -a -o ( ọ́ )
svojilni pridevnik od doktor:

dóktorski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na doktorje:
a) podelili so mu doktorski naslov ; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma
b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen

dóktorstvo -a s ( ọ́ )
doktorski naslov, doktorska čast: doseči doktorstvo ; s svojim doktorstvom si tam ne bo dosti pomagal

doktrína -e ž ( ī )
1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada s cerkveno doktrino ; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina
2. knjiž. nazor , načelo : pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino ; moderne dramaturške doktrine
// nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina

doktrinálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na doktrino: doktrinalna trditev / doktrinalna nasprotja

doktrínar in doktrinár -ja m ( ȋ; á )
nav. slabš. kdor se natančno, togo drži doktrine: ni nikak doktrinar ; ozkosrčen doktrinar ; doktrinarji in dogmatiki

doktrinárec -rca m ( ȃ )
doktrinar : ozkosrčen doktrinarec

doktrináren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na doktrino: doktrinarna razlaga zakona ; trditev doktrinarnega krščanstva / slabš.: profesorjeva doktrinarna vnema ; znanost ne sme biti doktrinarna

doktrinárnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost doktrinarnega: doktrinarnost razprave

doktrínarski in doktrinárski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na doktrinarje: doktrinarsko mišljenje ; ostro je kritiziral njegovo doktrinarsko stališče

doktrínarstvo in doktrinárstvo -a s ( ȋ; ȃ )
nav. slabš. doktrinarsko mišljenje ali ravnanje: bojevati se proti doktrinarstvu ; fanatično doktrinarstvo

dokúhati -am dov. ( ú ȗ )
skuhati do konca: fižol je trd, treba ga je še dokuhati

dokumènt -ênta m ( ȅ é )
1. listina z uradno veljavnostjo: dokumenti so v redu ; predložiti je treba osebno izkaznico in druge dokumente ; ponarediti, pregledati dokumente ; ni se mogel zaposliti, ker ni imel potrebnih dokumentov ; ustavni dokument ; dokument o šolanju / deklaracija je dokument mednarodnega značaja
2. kar kaže, potrjuje resničnost ali obstoj česa: našli so tudi obremenilne dokumente ; zgodovinski dokument ; pren. narodopisno blago je dokument ljudske kulture ; ta drama je dokument svoje dobe
3. rač. na nosilcu podatkov shranjena datoteka, zlasti kot rezultat predhodne obdelave v urejevalniku (besedil): elektronski, spletni dokumenti ; pretvorba dokumentov ; skeniranje, tiskanje dokumentov ; čarovnik za spajanje dokumentov / povečati prostor za shranjevanje dokumentov

dokumentácija -e ž ( á )
1. glagolnik od dokumentirati: trditev je potrebna dokumentacije ; obširna, vsestranska dokumentacija / ekonomska dokumentacija
// dokumenti , listine : vojaška dokumentacija ; dokumentacija poslanega blaga
2. podatki in strokovna literatura v zvezi z določenim delom, vprašanjem: za gradnjo šole so že pripravili potrebno dokumentacijo ; za investicijske kredite je treba predložiti izčrpno dokumentacijo ; izdelati, overiti tehnično dokumentacijo ; objavili so dokumentacijo o podelitvi Nobelovih nagrad
// zbiranje takih podatkov in literature: dokumentacija se je v zadnjem času močno razmahnila / oddelek za dokumentacijo

dokumentacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dokumentacijo: publikacija ima predvsem dokumentacijski značaj / dokumentacijski viri ; dokumentacijsko gradivo / dokumentacijska služba

dokumentalíst -a m ( ȋ )
kdor opravlja dokumentacijo: dokumentalisti in informatorji ; razpisati delovno mesto dokumentalista za tehnično dokumentacijo

dokumentárec -rca m ( ȃ )
publ. dokumentarni film: nagradili so dva najboljša dokumentarca ; barvni dokumentarec o himalajskih vzponih ; režiser je avtor številnih dokumentarcev

dokumentáren -rna -o prid. ( ȃ )
s katerim se kaj dokumentira, utemeljuje: dokumentarni podatki ; zbiranje dokumentarnega gradiva / delo ima razen umetniške vrednosti še dokumentaren pomen / dokumentarni film film iz posnetkov, narejenih v kraju, času, v katerem se dejanje godi

dokumentáričen -čna -o prid. ( á )
dokumentaren : dokumentarično gradivo / njegove ugotovitve imajo dokumentaričen pomen ; razstava ima dokumentarično vrednost

dokumentáričnost -i ž ( á )
dokumentarnost : nehotena dokumentaričnost knjige

dokumentaríst -a m ( ȋ )
1. ustvarjalec dokumentarnih filmov: to je sijajen dokumentarist ; film znanega dokumentarista
2. dokumentalist : razpisati mesto dokumentarista

dokumentárnost -i ž ( ȃ )
značilnost dokumentarnega: roman je dragocen tudi zaradi svoje dokumentarnosti ; zgodovinska dokumentarnost umetnine

dokumênten -tna -o prid. ( ē )
ki je za dokumente: tovarna dokumentnega papirja

dokumentíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dokumentirati: dokumentiranje odločbe / dokumentiranje književnosti

dokumentíranost -i ž ( ȋ )
značilnost dokumentiranega: delo je še posebno pomembno zaradi svoje dokumentiranosti

dokumentírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
izpričati, podpreti kaj z dokumenti, utemeljiti: gradivo je treba dokumentirati ; dokumentirati prošnjo, vlogo ; dokumentirati podatke z risbami in grafikoni ; statistično dokumentirati gospodarsko stanje / svoja proučevanja je tudi fotografsko dokumentiral ; pren. to delo dobro dokumentira svojo dobo

dokúp -a m ( ȗ )
glagolnik od dokupiti: posestvo je povečal z dokupom travnika

dokupíti in dokúpiti -im dov. ( ī ú )
dodatno, zraven kupiti: blaga si vzel premalo, treba ga bo še dokupiti / ker je bila slaba letina, so morali živež dokupiti
dokupiti leta prostovoljno plačati pokojninsko zavarovanje za čas, ko zavarovanec ni bil obvezno zavarovan ; star. nevesti so dokupili leta dosegli predčasno sodno priznanje polnoletnosti

dokupováti -újem nedov. ( á ȗ )
dodatno, zraven kupovati: dokupoval je pašnike in njive / sami pridelajo premalo, zato morajo živež dokupovati

dokvalifikácija -e ž ( á )
dopolnilna kvalifikacija: tečaj za dokvalifikacijo bolničarjev

dól 1 -a [ tudi dôu̯ ] m , mest. mn. stil. doléh ( ọ̑; ȏ ọ̑ )
star. dolina : doli in drage ; potok teče po dolu ; globok dol / pesn. dol in breg
ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli
fiz. valovni dol točka v valu, v kateri je odmik navzdol največji ; geogr. dol manjša, navadno stranska dolina

dôl 2 prisl. ( ó )
izraža gibanje ali smer proti nižjemu kraju; ant. gor : hoditi po stopnicah gor in dol ; dol poglej ; stopiti (s kolesa) dol / pisati tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: preselil se je tja dol na ravnino ; zapihalo je od hribov dol ; zavirati dol po klancu ; pot zavije dol proti reki ; ekspr. lasje ji segajo dol do ramen prav do ramen
// v medmetni rabi izraža čustvo odpora, nasprotovanja, zahtevo po odstranitvi: dol korupcija ; dol z vlado
star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil ; na nas gleda od zgoraj dol zviška, zaničljivo ; hodi po sobi gor in dol sem in tja ; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti ; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu ; gor – dol pog. en evro gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš ; ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril ; ekspr. eden dol, drugi gor – je že tako na svetu sreča ni stalna ; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro

dolágati -am nedov. ( ȃ )
dajati, polagati zraven: dolagati drva v peč

dólar tudi dolár -ja m ( ọ̄; ȃ )
denarna enota Združenih držav Amerike, Kanade in nekaterih drugih držav: podjetje je izvozilo za tristo tisoč dolarjev izdelkov / ameriški, kanadski dolar
fin. obračunski dolar dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: šop dolarjev

dólarček -čka m ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od dolar: šušteči dolarčki ; milijon dolarčkov

dólarski tudi dolárski -a -o prid. ( ọ̄; ȃ )
nanašajoč se na dolar: dolarska valuta, vrednost / ekspr.: dolarski magnat ; dolarska civilizacija civilizacija, ki upošteva, ceni le denar

dôlb -a [ dou̯b- ] m ( ȏ )
zastar. izdolbina

dôlbec -bca [ dou̯bəc ] m ( ȏ )
kdor dolbe:

dolbeníca -e [ dou̯benica ] ž ( í )
zastar. dolbenka

dôlbenje -a [ dou̯benje ] s ( ó )
glagolnik od dolbsti: dolbenje debel / dolbenje v skale

dôlbenka -e [ dou̯benka ] ž ( ȏ )
preprost čoln, izdolben iz enega debla: peljati se v dolbenki

dolbílce -a [ dou̯bilce ] s ( ī )
manjšalnica od dolbilo: graversko dolbilce ; koničasto dolbilce

dolbílen -lna -o [ dou̯bilən ] prid. ( ȋ )
s katerim se dolbe: dolbilni stroj

dolbílo -a [ dou̯bilo ] s ( í )
orodje za dolbenje: čevljarsko, mizarsko dolbilo ; dolbila in dleta

dolbína -e [ dou̯bina ] ž ( í )
star. vdolbina : plitva dolbina ; vzbokline in dolbine ; dolbina v skali / dolbine za kipe v zidu

dolbínast -a -o [ dou̯binast ] prid. ( í )
podoben vdolbini: dolbinasto okno

dolbínica -e [ dou̯binica ] ž ( í )
manjšalnica od dolbina: dolbinice in razpoke v skali

dolbník -a [ dou̯bnik ] m ( í )
teh. stroj za dolbenje:

dolbnják -a [ dou̯bnjak ] m ( á )
star. dolbilo : vztrajno je tolkel z batom po dolbnjaku

dôlbsti dôlbem [ dou̯psti ] nedov. , dôlbite in dolbíte ( ó )
1. izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: žagati in dolbsti ; dolbsti les ; dolbsti z dletom
// z dolbenjem delati, oblikovati: dolbsti luknjo ; dolbsti žlice / ekspr. v lica so se ji dolble jamice
2. spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči: dolbsti kamenčke iz zidu

dolce [ dólče ] prisl. ( ọ̑ )
glasb., označba za izraz izvajanja nežno

dólček -čka [ tudi dôu̯čək ] m ( ọ̑; ȏ )
manjšalnica od dolec:

dólec -lca [ tudi dôu̯ca ] m ( ọ̑; ȏ )
majhna dolina, dolinica: griči in dolci Gorjancev

dólek -lka m ( ọ̑ )
alp. raven ali rahlo nagnjen svet, ki je na eni strani odprt proti še nižji dolini: bivakirali so v dolku

dolénjec -jca m ( ẹ́ )
1. prebivalec spodnjega, dolnjega konca vasi: zbrali so se gorenjci in dolenjci
2. dolenjsko vino: pila sta dolenjca
3. pog. vlak, ki vozi na Dolenjsko: voziti se z dolenjcem

dolénji stil. dólenji -a -e prid. ( ẹ̄; ọ̑ )
zastar. ki leži, je nižje; spodnji : dolenji konec vasi / dolenje dežele južne / Dolenja vas

dólenjka in dolénjka -e ž ( ọ̑; ẹ́ )
nar. nabrano spodnje krilo, ki se v pasu priveže:

dolénjski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na Dolenjce ali Dolenjsko: gričevnata dolenjska pokrajina ; dolenjske izletniške točke ; star. mahniti jo na dolenjsko stran Dolenjsko / dolenjska šegavost ; dolenjsko narečje / dolenjsko vino / dolenjski vlak vlak, ki vozi na Dolenjsko

dolénjščina -e ž ( ẹ́ )
dolenjsko narečje: govori v dolenjščini ; vpliv dolenjščine na knjižni jezik

dolèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
dosega cilja z letom: dolet divjih rac ; dolet letala na letališče / na letališču so uredili progo za dolet za pristajanje

dolétati -am nedov. ( ẹ̑ )
leteč dosegati cilj: ptice so doletale in odletale / race doletajo

doletávati -am nedov. ( ȃ )
leteč dosegati cilj: vrane doletavajo in odletavajo ; pren. zaslišal je zvonjenje, ki je doletavalo z vetrom

doléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
star. polnoleten : sin bo že kmalu doleten ; postati doleten po zakonu

doletéti -ím dov. , dolêtel ( ẹ́ í )
1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča ; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi ; doletel ga je nepričakovan poraz ; kjerkoli te lahko doleti smrt / učenca je doletela zaslužena kazen ; to je najhujše, kar nas more doleteti / doletela ga je velika čast, sreča doživel je veliko čast, srečo / mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda
2. star. prileteti : z juga so doletele ptice

doletévati -am nedov. ( ẹ́ )
nav. 3. os. izraža večkraten nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: pogosto nas doletevajo težave

doletíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer letalo pristane: helikopter je končno našel doletišče

dolétnost -i ž ( ẹ̑ )
star. polnoletnost : doseči doletnost

dôlg 1 [ dou̯g- ] m , tož. mn. stil. dolgé ( ȏ )
1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal ; črtali so mu dolg ; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg ; posestvo je brez dolga ; državni dolg ; javni dolg stanje obveznosti države do preostalega dela narodnega gospodarstva in do tujine ; notranji dolg stanje obveznosti do pravnih ali fizičnih oseb iste države ; vojni dolg / imeti dolg ; ekspr.: izkopati se iz dolgov ; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove ; oživljanje starih del je njen moralni dolg ; dolg do domovine
2. star. krivda , greh : smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja ; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj ; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal ; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal ; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen ; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
ekon., fin. dolg je dospel v plačilo ; pravn. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost ; neizterljivi dolg ; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge

dôlg 2 -a -o stil. [ dou̯g- ] prid. , dáljši ( ȏ ó )
1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost; ant. kratek : dolg hodnik ; stopa z dolgimi koraki ; nosi zelo dolge lase ; pes z dolgimi visečimi uhlji ; zadnji predor je bil izredno dolg ; dolga cesta ; dolga palica, vrv ; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat ; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh ; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto / dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal ; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev / avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen , obsežen : v zadnji številki je objavil o tem dolg članek ; dolga pesem ; napisal mu je dolgo pismo
2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov ; kilometre dolg sprevod ; meter, pol sežnja dolg
3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri ; dolga bolezen ; jesen je bila dolga in lepa ; utrujen od dolge poti ; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom ; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki / po dolgem času sta se spet srečala ; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece ; dan mi je bil strašno dolg ; dolgo uro je premišljeval celo ; tiste ure so bile zelo dolge ; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let
4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut ; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas ; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti ; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil ; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost ; evfem. imeti dolge prste krasti ; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače ; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila ; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel ; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh ; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne ; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča ; preg. dolga bolezen, gotova smrt
jezikosl. dolg glas ; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či ; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih ; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1000 do 2000 m ; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1500 m prim. daljši , dalj 2 , dalje , dlje

dolgájsica -e [ dou̯gajsica ] ž ( ȃ )
pesn., v zvezi srajčica dolgajsica dolga srajčka: Vsi [angeli] v srajčicah dolgajsicah oblečeni dostojno (O. Župančič)

dolgàn in dolgán -ána [ dou̯gan ] m ( ȁ á; ȃ )
star. dolgin

dôlgčas -a [ dou̯kčas ] m ( ȏ )
duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: fanta je mučil dolgčas ; čutiti, občutiti dolgčas ; po nekaj dneh, polnih neznosnega dolgčasa, je končno le lahko odpotoval / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku dolgčas mi je ; v mestu mi je bilo zelo dolgčas ; med predstavo mu je postalo dolgčas / dolgčas mi je bilo po prijatelju pogrešal sem ga, želel sem si njegove prisotnosti / vse te neumnosti dela iz dolgčasa dolgega časa
// ekspr. okolje, okoliščine, ki povzročajo takšno stanje: ne mara v hribe, v tisti dolgčas ; kaj te je le prineslo v dolgčas tega podeželskega mesteca / tukaj je grozen dolgčas
pri nas ni nikoli dolgčas zmeraj se kaj zanimivega, zabavnega zgodi ; ekspr. v tem kraju ima dolgčas mlade je (zmeraj) dolgočasno, pusto ; ekspr. jesti sam krompir in repo je res dolgčas ni prijetno, ni dobro jesti sam krompir in repo ; ekspr. pasti, preganjati, prodajati dolgčas dolgočasiti se ; ekspr. preganjati dolgčas ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas

dôlgež -a [ dou̯gež- ] m ( ȏ )
star. dolgin

dolgín -a [ dou̯gin ] m ( ȋ )
ekspr. zelo velik in suh človek: prišel je tudi tisti dolgin ; neki dolgin mi je stopil na nogo

dolgínast -a -o [ dou̯ginast ] prid. ( ȋ )
ekspr. zelo velik in suh: dolginast mladenič, vojak ; ta otrok je tako čudno dolginast

dolgínka -e [ dou̯ginka ] ž ( ȋ )
ekspr. zelo velika in suha ženska: kdo pa je tista dolginka?

dolgínski -a -o [ dou̯ginski ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dolgine: dolginska postava / dolginski možak dolginast

dolgo... [ dou̯go ] prvi del zloženk
nanašajoč se na dolg 2 : dolgobrad, dolgobrk, dolgolasec ; dolgotrajen, dolgovezen

dolgobrád in dolgobràd -áda -o [ dou̯gobrad- ] prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima dolgo brado: star dolgobrad možak

dolgobrádec -dca [ dou̯gobradəc ] m ( ȃ )
ekspr. kdor ima dolgo brado: krčmar je bil umazan dolgobradec

dolgobŕk -a -o [ dou̯gobərk ] prid. ( ȓ r̄ )
ki ima dolge brke: dolgobrki možakarji

dolgobŕkec -kca [ dou̯gobərkəc ] m ( ȓ )
ekspr. kdor ima dolge brke:

dolgocéven -vna -o [ dou̯gocevən ] prid. ( ẹ̑ )
ki ima dolgo cev: tlačil je tobak v svojo dolgocevno pipo / dolgoceven top ; dolgocevna puška

dolgocévka -e [ dou̯goceu̯ka ] ž ( ẹ̑ )
rabi se samostojno ali kot prilastek kar ima dolgo cev: kadil je pipo dolgocevko / (puška) dolgocevka

dolgocvéten -tna -o [ dou̯gocvetən ] prid. ( ẹ̑ )
bot., v zvezi dolgocvetni jeglič jeglič z dolgo venčno cevjo, rastoč na planinskih tratah, Primula halleri:

dolgočásen -sna -o [ dou̯gočasən ] prid. , dolgočásnejši ( á ā )
ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film ; dolgočasen jesenski dan ; ta kraj je dolgočasen ; njegovo delo je zelo dolgočasno ; življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazom

dolgočásenje -a [ dou̯gočasenje ] s ( á )
glagolnik od dolgočasiti: dolgočasenje ob nezanimivi knjigi / ta govor je samo dolgočasenje poslušalcev

dolgočásiti -im [ dou̯gočasiti ] nedov. ( á ȃ )
povzročati komu dolgčas: govornik je dolgočasil poslušalce ; dolgočasiš me s to statistiko

dolgočásje -a [ dou̯gočasje ] s ( ȃ )
duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: mori ga dolgočasje ; to dela samo iz dolgočasja ; v tem kraju bi umrl od dolgočasja ; neznosno dolgočasje ; dolgočasje zimskih večerov / njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja / natisnili so tako dolgočasje dolgočasno besedilo
ekspr. preganjati dolgočasje ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas

dolgočásnež -a [ dou̯gočasnež- ] m ( ȃ )
ekspr. dolgočasen človek: pusti ga pri miru, tega dolgočasneža

dolgočásnica -e [ dou̯gočasnica ] ž ( ȃ )
ekspr. dolgočasna ženska: oh, ta dolgočasnica!

dolgočásnost -i [ dou̯gočasnost ] ž ( á )
lastnost, značilnost dolgočasnega: dolgočasnost mesta, zgodbe / vsem je že presedala njegova dolgočasnost

dolgočasováti -újem in dolgočásovati -ujem [ dou̯gočasovati ] nedov. ( á ȗ; ā )
star. dolgočasiti se: še boš dolgočasovala / te zgodbe so ga vedno bolj dolgočasovale dolgočasile

dolgodlák in dolgodlàk -áka -o [ dou̯godlak ] prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima dolgo dlako: dolgodlak pes ; dolgodlaka mačka / dolgodlak kožuh

dolgodlákar -ja [ dou̯godlakar ] m ( ȃ )
žival z dolgo dlako, navadno pes: goji dolgodlakarje in kratkodlakarje
lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako

dolgodlákec -kca [ dou̯godlakəc ] m ( ȃ )
ekspr. žival z dolgo dlako: pred hišo je sedel črn dolgodlakec

dolgodnévnica -e [ dou̯godneu̯nica ] ž ( ẹ̑ )
bot. rastlina, ki potrebuje za rast ali cvetenje nad dvanajst ur dnevne svetlobe:

dolgodôben -bna -o [ dou̯godobən ] prid. ( ó ō )
knjiž. dolg 2 , dolgotrajen : dolgodobno suženjstvo

dolgoglàv in dolgogláv -áva -o [ dou̯goglav- ] prid. ( ȁ á; ȃ )
antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja

dolgoglávec -vca [ dou̯goglavəc ] m ( ȃ )
antr. človek z dolgo in ozko glavo: stari Slovani so bili pretežno dolgoglavci

dolgoglávost -i [ dou̯goglavost ] ž ( ā )
antr. značilnost človeka z dolgo in ozko glavo:

dolgogrív -a -o [ dou̯gogriv- ] prid. ( ȋ ī )
ki ima dolgo grivo: dolgogriv konj, lev / dolgogriva glava / slabš. visok in dolgogriv fant dolgolas

dolgogrívec -vca [ dou̯gogrivəc ] m ( ȋ )
slabš. kdor ima dolge lase: tisti dolgogrivec ga je naščuval

dolgohláčnik -a [ dou̯gohlačnik ] m ( ȃ )
ekspr. kdor nosi dolge hlače: suhopet dolgohlačnik

dolgojezíčen -čna -o [ dou̯gojezičən ] prid. ( ȋ )
ekspr. ki veliko govori, opravlja: kaj vse so si izmislile te dolgojezične ženske

dolgojezíčnež -a [ dou̯gojezičnež- ] m ( ȋ )
ekspr. kdor veliko govori, opravlja: tak dolgojezičnež je

dolgokljún 1 -a [ dou̯gokljun ] m ( ȗ )
ekspr. ptič z dolgim kljunom:

dolgokljún 2 -a -o [ dou̯gokljun ] prid. ( ȗ ū )
ki ima dolg kljun: dolgokljune rečne ptice / dolgokljun čoln

dolgokocínast -a -o [ dou̯gokocinast ] prid. ( í )
ki ima dolge kocine, dlake: dolgokocinasta žival / dolgokocinast kožuh

dolgokrák in dolgokràk -áka -o [ dou̯gokrak ] prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima dolge krake, noge: dolgokrak pajek ; dolgokraka ptica, žaba / ekspr. dolgokrak fantič

dolgokríl -a -o [ dou̯gokril ] prid. ( ȋ ī )
1. ki ima dolga krila, dolge peruti: dolgokrile ptice
2. knjiž. ki nosi dolgo krilo: dolgokrile žene

dolgolás in dolgolàs -ása -o [ dou̯golas ] prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima dolge lase: mlad, dolgolas fant / dolgolasa glava

dolgolásec -sca [ dou̯golasəc ] m ( ȃ )
ekspr. kdor ima dolge lase: tistega dolgolasca si je izbrala

dolgoláska -e [ dou̯golaska ] ž ( ȃ )
ekspr. ženska, ki ima dolge lase: simpatična dolgolaska ; pren., pesn. breza dolgolaska

dolgoléten -tna -o [ dou̯goletən ] prid. ( ẹ̑ )
ki traja mnogo let: dolgoleten boj ; dolgoletna praksa ; dolgoletno delo ; veže naju dolgoletno prijateljstvo / dolgoletne izkušnje

dolgolíčen -čna -o [ dou̯goličən ] prid. ( ī ȋ )
star. ki ima dolg, podolgovat obraz: dolgoličen starec

dolgolíst -a -o [ dou̯golist ] prid. ( ȋ ī )
dolgolisten : dolgolista palma

dolgolísten -tna -o [ dou̯golistən ] prid. ( ȋ )
ki ima dolge liste: dolgolistna palma
bot. dolgolistni jetičnik ; dolgolistna meta

dolgometrážec -žca m ( ȃ ) film. žarg.
dolgometražni film : za glavno nagrado med dolgometražci se je potegovalo trinajst filmov

dolgometrážen -žna -o [ dou̯gometražən ] prid. ( ȃ )
film., v zvezi dolgometražni film film, ki je dolg več kot 1.800 m in traja približno uro in pol: podelili so nagrado za najboljši dolgometražni film

dolgometrážnik -a [ dou̯gometražnik ] m ( ȃ )
film. dolgometražni film: kratki filmi so bili prikazani v odmorih med dolgometražniki

dolgonóg -a -o [ dou̯gonog- ] prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima dolge noge: fant je suh in dolgonog ; dolgonoga ženska / dolgonoga žirafa
zool. dolgonogi pajek pajek z dolgimi nogami, ki živi v hišah, Pholcus phalangoides

dolgonós -a -o [ dou̯gonos ] prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima dolg nos: dolgonos deček ; ženska je bila majhna in dolgonosa

dolgonósec -sca [ dou̯gonosəc ] m ( ọ̑ )
ekspr. kdor ima dolg nos: kako se mi je posmehoval ta dolgonosec!

dolgonóska -e [ dou̯gonoska ] ž ( ọ̑ )
ekspr. ženska, ki ima dolg nos: oženil se je s tisto dolgonosko ; pren., pesn. goska dolgonoska

dolgonóžec -žca [ dou̯gonožəc ] m ( ọ̑ )
ekspr. žival z dolgimi nogami:

dolgonóžen -žna -o [ dou̯gonožən ] prid. ( ọ̄ )
dolgonog : dolgonožen komar

dolgopecljàt -áta -o [ dou̯gopecljat ] prid. ( ȁ ā )
ki ima dolg pecelj: dolgopecljati listi, plodovi / dolgopecljat cvet
bot. dolgopecljati brest brest, s plodovi na dolgih pecljih, Ulmus laevis

dolgopérnat -a -o [ dou̯gopernat ] prid. ( ẹ̑ )
dolgolisten : dolgopernate palme

dolgopét in dolgopèt -éta -o [ dou̯gopet ] prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
star. dolgonog : dolgopet deček ; starec je bil dolgopet in suh

dolgopétec -tca [ dou̯gopetəc ] m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor ima dolge noge: tisti suhljati dolgopetec

dolgopétež -a [ dou̯gopetež- ] m ( ẹ̑ )
dolgopetec : ta dolgopetež mi je pobegnil

dolgopétka -e [ dou̯gopetka ] ž ( ẹ̑ )
ekspr. ženska, ki ima dolge noge: molči, dolgopetka suha!

dolgoprogáš -a [ dou̯goprogaš ] m ( á )
šport. žarg. športnik, ki tekmuje v teku na dolge proge: zmagal je naš dolgoprogaš / konj dolgoprogaš ki dirka na razdalji, večji od 3000 m

dolgoprogášica -e [ dou̯goprogašica ] ž ( á )
šport. žarg. športnica, ki tekmuje v teku na dolge proge: slovenska dolgoprogašica ; najboljša uvrstitev naše dolgoprogašice

dolgopŕst -a -o [ dou̯gopərst ] prid. ( ȓ r̄ )
1. ki ima dolge prste: nežna, dolgoprsta roka
2. evfem. kradljiv , tatinski : prijeli so dolgoprstega nepridiprava ; dolgoprsta druščina

dolgopŕsten -tna -o [ dou̯gopərstən ] prid. ( ȓ )
1. ki ima dolge prste: dolgoprstne roke
2. evfem. kradljiv , tatinski : dolgoprstni fant

dolgopŕstnež -a [ dou̯gopərstnež- ] m ( ȓ )
evfem. tat , kradljivec : dolgoprstneži so okradli zlatarno ; nevaren dolgoprstnež

dolgopŕstnica -e [ dou̯gopərstnica ] ž ( ȓ )
evfem. tatica , kradljivka : prijeli so premeteno dolgoprstnico

dolgorásel -sla -o [ dou̯gorasəu̯ ] prid. ( ā á )
ki je dolge, visoke rasti: dolgoraslo dekle / dolgorasli lasje

dolgorép in dolgorèp -épa -o [ dou̯gorep ] prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima dolg rep: dolgorep konj, pav ; tam se po drevju podijo pisane ptice in dolgorepe opice / dolgorepa papiga

dolgorépec -pca [ dou̯gorepəc ] m ( ẹ̑ ) zool.
1. nav. mn. višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in dobro razvitim zadkom, Macrura: k dolgorepcem prištevamo tudi potočnega raka
2. v zvezi lunj dolgorepec ptica ujeda, ki živi v pustinjah vzhodne Evrope in srednje Azije, Circus macrourus:

dolgorépka -e [ dou̯gorepka ] ž ( ẹ̑ ) zool.
1. majhna ptica pevka z dolgim repom, Aegithalos caudatus: jata drobnih dolgorepk
2. divja raca z dolgimi srednjimi peresi v repu, Anas acuta:

dolgorés -a -o [ dou̯gores ] prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
knjiž. ki ima dolge rese, resice: dolgores šal / dolgorese oči

dolgorílčen -čna -o [ dou̯goriu̯čən ] prid. ( ȋ )
ki ima dolg rilec: dolgorilčni sloni
čeb. dolgorilčna čebela čebela, ki ima dolg rilček

dolgorílec -lca [ dou̯goriu̯ca ] m ( ȋ )
ekspr. žival z dolgim rilcem: ustrelil je velikega dolgorilca

dolgoróčen -čna -o [ dou̯goročən ] prid. , dolgoróčnejši ( ọ̑ )
nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit ; dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva ; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum ; dolgoročne investicije, pogodbe ; dolgoročna napoved vremena za daljši čas / brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo
// dolgotrajen : dolgoročna brezposelnost ; dolgoročno zdravljenje

dolgoróčnost -i [ dou̯goročnost ] ž ( ọ̑ )
značilnost dolgoročnega: dolgoročnost posojila

dolgoróg -a -o [ dou̯gorog- ] prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima dolge roge: dolgorog jelen ; dolgorogi voli

dolgorók -a -o [ dou̯gorok ] prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima dolge roke: fant je dolgonog in dolgorok

dolgorún -a -o [ dou̯gorun ] prid. ( ȗ ū )
knjiž. ki ima dolgo runo, dlako: trop dolgorunih ovc

dolgosrájčnik -a [ dou̯gosrajčnik ] m ( ȃ )
ekspr. kdor nosi dolgo srajco, navadno otrok: mali dolgosrajčniki

dolgóst -i [ dou̯gost ] ž ( ọ̑ )
zastar. dolžina : izmeriti dolgost in debelost predmeta / članka zaradi njegove dolgosti niso natisnili v celoti / star. dolgost življenja

dolgostásen -sna -o [ dou̯gostasən ] prid. ( ā )
knjiž. vitek , visokorasel : dolgostasno dekle

dolgostêbeln -a -o [ dou̯gostebələn in dou̯gostebəln ] prid. ( ȇ )
ki ima dolgo steblo: dolgostebelne rože

dolgósten -tna -o [ dou̯gostən ] prid. ( ọ̑ )
star. dolžinski : dolgostna mera

dolgosúknjar -ja [ dou̯gosuknjar ] m ( ȗ )
ekspr. kdor nosi dolgo suknjo: kdo pa je tisti dolgosuknjar

dolgosúknjež -a [ dou̯gosuknjež- ] m ( ȗ )
ekspr. kdor nosi dolgo suknjo: bradat dolgosuknjež

dolgotrájen -jna -o [ dou̯gotrajən ] prid. , dolgotrájnejši ( ā )
ki traja dolgo časa: dolgotrajna bolezen ; dolgotrajno deževje ; dolgotrajni postopki na sodiščih / to bo dolgotrajnejši proces ki bo trajal razmeroma dolgo časa

dolgotrájnost -i [ dou̯gotrajnost ] ž ( ā )
lastnost, značilnost dolgotrajnega: dolgotrajnost bojev

dolgoúh -a -o [ dou̯gouh ] prid. ( ȗ ū )
ki ima dolga ušesa, dolge uhlje: dolgouh osel, zajec / dolgouha glava

dolgoúhec -hca [ dou̯gouhəc ] m ( ȗ )
ekspr. žival z dolgimi uhlji, navadno zajec: dolgouhec je kar naprej migal z uhlji ; pes goni dolgouhca po hosti ; knjiž. sivi dolgouhec osel

dolgoúšec -šca [ dou̯goušəc ] m ( ȗ )
dolgouhec : dolgoušec ji je požrl vse zelje na vrtu ; knjiž. dolgoušec je nenadoma močno zarigal

dolgovalôven -vna -o [ dou̯govalovən ] prid. ( ȏ )
fiz. ki ima dolgo valovno dolžino: dolgovalovni žarki ; dolgovalovna svetloba
// rad. ki deluje na dolgih valovih: dolgovalovni oddajnik, sprejemnik

dolgováti -újem [ dou̯govati ] nedov. ( á ȗ ) navadno z dajalnikom
1. biti dolžen, imeti dolg: dolguješ mi tisoč evrov ; dolgujete nam na račun dobave / dolguje mu dopis
2. biti obvezan komu kaj izkazovati: dolgujem ji hvaležnost ; dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje
3. imeti kaj po zaslugi koga: temu človeku dolgujem srečo, življenje ; publ. mesto dolguje svoj razcvet turizmu

dolgovéčen -čna -o [ dou̯govečən ] prid. ( ẹ̄ )
star. dolgotrajen , večen : sovraštvo je bolj dolgovečno kot ljubezen

dolgôven -vna -o [ dou̯govən ] prid. ( ō )
nanašajoč se na dolg: dolgovni seznam ; dolgovna knjiga knjiga dolžnikov
pravn. biti prodan v dolgovno suženjstvo pri starih Grkih in Rimljanih v suženjstvo zaradi neporavnanih dolgov

dolgovézen -zna -o [ dou̯govezən ] prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
slabš. ki zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: dolgovezen človek ; pisatelj je v svojih prvih delih preveč dolgovezen
// razvlečen , nezanimiv : poslušalce utruja s svojim dolgoveznim govorom ; pisec se izgublja v dolgoveznih, detajlnih opisih

dolgovéziti -im [ dou̯goveziti ] nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
slabš. zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripovedovati, obravnavati: fant je nekaj dolgovezil ; kaj bi dolgovezil, saj nas ne zanima

dolgovéznež -a [ dou̯goveznež- ] m ( ẹ̑ )
slabš. kdor zelo obširno, s številnimi podrobnostmi kaj pripoveduje, obravnava: kdo bo poslušal tega dolgovezneža

dolgovéznost -i [ dou̯goveznost ] ž ( ẹ́ )
slabš. lastnost, značilnost dolgoveznega: dolgoveznost pripovedovanja / dolgočasil nas je s svojo dolgoveznostjo

dolgovláknat -a -o [ dou̯gou̯laknat ] prid. ( ȃ )
ki ima dolga vlakna: preja iz dolgovlaknate volne
tekst. dolgovlaknati bombaž

dolgovrát in dolgovràt -áta -o [ dou̯gou̯rat ] prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima dolg vrat: visok, dolgovrat fant / dolgovrata žirafa / dolgovrat vrč

dolgovráten -tna -o [ dou̯gou̯ratən ] prid. ( ȃ )
dolgovrat : dolgovraten labod

dolgozób -a -o [ dou̯gozob- ] prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima dolge zobe: mršava, dolgozoba ženska

dolgozŕnat -a -o prid. ( ȓ )
ki ima dolga in tanka zrna: dolgozrnati riž

dolgožív -a -o [ dou̯goživ- ] prid. ( ȋ í )
1. knjiž. ki dolgo živi: v tej družini so vsi dolgoživi ; dolgožive čebele
2. fiz. ki počasi radioaktivno razpada: dolgoživ izotop

dolgožívost -i [ dou̯goživost ] ž ( í )
knjiž. lastnost, značilnost dolgoživega: dolgoživost posameznih rodov / dolgoživost se je povečala, umrljivost zmanjšala ; pren. dolgoživost literarne umetnine

dôli prisl. ( ó )
1. izraža stanje ali položaj na nižjem kraju; ant. gori : hiša je ob vodi in doli je vlažno ; daleč, globoko doli / s prislovnim določilom kraja: doli v dolini ; tam doli pod hribom / vino od tam doli
2. zastar. dol 2 : pridi doli

dolíca -e ž ( í )
star. majhna dolina:

dolìč -íča in dólič -a m ( ȉ í; ọ̑ )
star. majhna dolina, zlasti v gorah: sneg je ostal le še v žlebovih in doličih

dolihokefál -a m ( ȃ )
antr. človek z dolgo in ozko glavo, dolgoglavec:

dolihokefálen -lna -o prid. ( ȃ )
antr. ki ima dolgo in ozko glavo, dolgoglav: dolihokefalni tip človeka / dolihokefalna lobanja

dolihokefalíja -e ž ( ȋ )
antr. značilnost človeka z dolgo in ozko glavo, dolgoglavost:

dolihokefálnost -i ž ( ȃ )
antr. značilnost človeka z dolgo in ozko glavo, dolgoglavost:

dolína -e ž ( í )
1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi ; priti iz doline ; spuščati se v dolino ; speljati cesto po dolini ; vas stoji v dolini ; dolga, globoka, ozka dolina ; rečna dolina ; rodovitna dolina ; dolina Save ; prebivalci dolin / Poljanska dolina / iron. Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! (I. Cankar)
star. prišel je čez hribe in doline od daleč ; kdaj gremo v dolino z gore, s hriba ; star. potika se po hribih in dolinah vsepovsod ; bibl. dolina Jozafat kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem ; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav ; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj
alp. alpska dolina ; geogr. (kraška) dolina podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača ; ledeniška dolina ki jo je izoblikoval ledenik ; dno doline del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje
2. vbokli del vala: doline in grebeni valov

dolínar -ja m ( ȋ )
zastar. dolinec : nevihta je naredila veliko škodo tudi dolinarjem

dolínast -a -o prid. ( í )
ki ima veliko dolin: vrtačast in dolinast svet

dolínec -nca m ( ȋ )
kdor živi v dolini, v ravnini ali je doma iz doline: dolinci že žanjejo ; dolinci in hribovci

dolínica -e ž ( í )
manjšalnica od dolina: rodovitna dolinica

dolínka 1 -e ž ( ȋ )
ženska, ki živi v dolini, v ravnini ali je doma iz doline: dolinke in hribovke

dolínka 2 -e ž ( í )
star. dolinica : kraške dolinke

dolínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dolino: dolinski kmetje / dolinsko in višinsko podnebje
geogr. dolinsko razvodje razvodje v dnu doline brez pomembnejše vzpetosti sveta ; grad. dolinska pregrada velik jez, ki zadržuje veliko količino vode

dolítek -tka m ( ȋ )
kar se dolije:

dolíti -líjem dov. ( í )
dodati tekočino: steklenica še ni polna, treba bo doliti / doliti vina v sod ; doliti bencin ; dolij še zajemalko vode / doliti kozarec

dolív -a m ( ȋ )
dolivanje : vino za doliv
// kar se dolije:

dolívanje -a s ( í )
glagolnik od dolivati: dolivanje vode

dolívati -am nedov. , tudi dolivájte; tudi dolivála ( í )
dodajati tekočino: dolivati in odlivati / dolivati vodo v vino ; po kapljicah dolivati olje

dolívek -vka m ( ȋ )
kar se dolije: za razkužila se natančno določi količina dolivka

dolívka -e ž ( ȋ )
nar. vzhodno posoda za dolivanje vina v sod:

dôlman -a m ( ȏ )
nekdaj huzarska suknja, okrašena z vrvicami: temno moder dolman

dólmen -a m ( ọ̑ )
arheol. prazgodovinsko nagrobno znamenje iz velikih kamnov: dobro ohranjen dolmen

dólnje... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na dolnji: dolnjelužiški

dólnji -a -e prid. ( ọ̑ )
ki leži, je nižje; spodnji : ustavil se je pri dolnjem mlinu ; dolnji prostori ; dolnja ustnica / Dolnje Vreme
geogr. dolnji tok reke zadnji del reke blizu izliva

dolóčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od določati:
a) določanje cen ; kriteriji za določanje pokojnine ; določanje vrednosti blaga
b) določanje razdalje ; mikroskopsko določanje rudnin

dolóčati -am nedov. ( ọ́ )
1. ukazovati, predpisovati, kako naj bo: društvena pravila tako določajo ; to določa ustava, zakon / predpis določa delovno obveznost ; določati davčno osnovo ; prejemki se določajo po pravilniku / prodajna služba določa dobavne roke
// izbirati, namenjati za kaj: kandidate določa komisija ; določati igralce za reprezentanco
2. na podlagi znakov, podatkov postavljati kaj v kako skupino, okvir: določati pasmo živali ; določati krvne skupine / določati strani neba

dolóčba -e ž ( ọ̑ )
kar akt uradno določa: izjemna, splošna določba ; določbe posameznih členov ustave ; kaznovati po določbah zakona / določba o delitvi dohodka

dolóčen -čna -o prid. , dolóčnejši ( ọ́ )
podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora ; zahtevam določno izjavo ; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko
jezikosl. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika ; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna

dolóčenost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti

določeválec -lca [ določevau̯ca ] m ( ȃ )
kar kaj določa: to dejstvo je določevalec in usmerjevalec dejanj / določevalec norme

določeválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se določa: določevalen način
biol., min. določevalni ključ

določevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od določevati: določevanje sladkorja v krvi

določeváti -újem nedov. ( á ȗ )
določati : predpisi tako določujejo / določevati pravice / določevati želodčno kislino

določílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se določa: to so določilni elementi razlage
jezikosl. določilni stavčni člen ; osnovna in določilna beseda zloženke

določílnica -e ž ( ȋ )
jezikosl. določilna beseda:

določílo -a s ( í )
kar akt uradno določa: zakonsko določilo je še veljavno ; ta določila bomo morali temeljito spremeniti ; podrobna določila ; ustavna določila ; določila statuta ; določilo o pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok
jezikosl. povedkovo določilo ; prislovno določilo

določítelj -a m ( ȋ )
kdor kaj določi:

določítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od določiti:
a) potrebne so podrobne določitve ; kriteriji za določitev zaslužka / določitev datuma
b) časovna določitev umetnostnega spomenika

določíti in dolóčiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis ; določili so, da bo sestanek jutri ; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja ; določiti rok plačila
// izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate ; določiti koga za dediča ; starši so ga določili za mizarja ; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu
2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali ; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta
biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost ; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja ; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu

določítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od določitev: določitveno vprašanje

določljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da določiti: določljiv pomen ; čas in prostor sta določljiva ; stvar je težko določljiva ; izrazno, zgodovinsko določljiv ; matematično določljivi pojavi

določljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost določljivega: določljivost pojava

dolóčnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost določnega: ta epigram se odlikuje po jedrnatosti in določnosti besede ; določnost Prešernove satire ; določnost zakona / knjiž. občudoval je nenavadno določnost, s katero so bila dejstva predstavljena

dolomít -a m ( ȋ )
apnencu podobna, zelo krušljiva kamnina: Alpe so iz apnenca in dolomita
petr. kalcijev magnezijev karbonat

dolomíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dolomit: dolomitni pesek ; dolomitne čeri / dolomitni lapor

dolomitizácija -e ž ( á )
petr. nadomeščanje prvotnih kamnin z dolomitom: dolomitizacija apnenca

dolomítski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dolomit: dolomitske kamnine / sivi, razčlenjeni dolomitski vrhovi

dolózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
pravn. pri katerem se storilec zaveda prepovedanega dejanja in ga hoče; naklepen : dolozni uboj

dolóžek -žka m ( ọ̑ )
glasb. melodični okrasek za glavno noto: melodija, okrašena s predložki in doložki

doložíti -ím dov. , dolóžil ( ī í )
dati, položiti zraven: doložiti drva v peč ; k svojim vrečam je doložil še naše ; doloži na ogenj, da ne ugasne

dólus -a m ( ọ̑ )
pravn. duševni proces, pri katerem se storilec zaveda prepovedanega dejanja in ga hoče; naklep

dolvôden -dna -o prid. ( ó )
teh. ki ima smer vodnega toka: koordinate gorvodne in dolvodne meje / dolvodna smer

dôlž -- [ dou̯ž ] ž ( ȏ )
star., v prislovni rabi, v zvezi z v, na v dolžino, po dolgem: v dolž meri dva metra / hodil je po sobi v šir in dolž sem in tja

dôlžen in dolžán dôlžna -o stil. [ dou̯žən; dou̯žan ] prid. ( ó ȃ ó )
1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino ; vrniti dolžno vsoto
// v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto ; dolžen mu je za delo ; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati ; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen ; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo
pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil
2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje ; izreči komu dolžno priznanje
// v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo ; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo ; dolžni smo, da mu pomagamo
3. obvezen , predpisan : določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev
pravn. dolžno pismo pisna obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica ; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež

dolžína -e [ dou̯žina ] ž ( í )
1. razsežnost med koncema ali najbolj oddaljenima ploskvama česa: izmeriti dolžino ceste ; dolžina hiše ni v sorazmerju z višino in širino ; dolžina in debelina niti / graditi ladje predpisane dolžine / cesta je na, v dolžini petih kilometrov uničena ; reka je po vsej dolžini plovna ; prepogniti list po dolžini v smeri, vzporedni z daljšim robom
2. velikost trajanja v času: določiti dolžino pogovora ; spreminjanje dolžine dneva in noči
3. lastnost dolgega: ladja se zaradi dolžine ni mogla hitro obrniti / dolžina je knjigi v škodo obširnost, obsežnost
avt. zavorna dolžina razdalja, ki je potrebna, da se vozilo pri določeni hitrosti ustavi ; fiz. valovna dolžina razdalja (v smeri širjenja valovanja) med točkama, v katerih doseže valujoča količina hkrati največjo vrednost ; geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku ; jezikosl. dolžina samoglasnika ; mat. dolžina razdalja med dvema točkama

dolžínski -a -o [ dou̯žinski ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dolžino: sukanje okrog dolžinske osi / dolžinsko raztezanje po dolžini
geogr. dolžinska stopinja enota za merjenje zemljepisne dolžine ; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama

dolžítev -tve [ dou̯žitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od dolžiti: dolžitev nepoštenosti ga je hudo prizadela

dolžíti -ím [ dou̯žiti ] nedov. , dôlži ( ī í )
delati, imeti koga za krivega česa: dolžili so ga tatvine ; dolžil me je, da sem mu pokvaril sina ; po krivem ga dolži

dolžníca -e [ dou̯žnica ] ž ( í )
ženska, ki ima dolg, navadno denarni: dolžnice bomo morali pisno opominjati za naročnino / hvaležna sem vam in bom vedno vaša dolžnica
pravn. glavna dolžnica za katero se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam

dolžník -a [ dou̯žnik ] m ( í )
kdor ima dolg, navadno denarni: terjati dolžnike ; upniki in dolžniki ; knjiga dolžnikov / za to dobroto ostanem tvoj dolžnik ; čutil se je dolžnika pred dekletom
pravn. glavni dolžnik za katerega se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam ; hipotekarni dolžnik čigar nepremičnina je upniku zastavljena za njegovo terjatev

dolžníški -a -o [ dou̯žniški ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dolžnike: vpisati v dolžniško knjigo ; izpolniti dolžniško obveznost
pravn. dolžniško razmerje obveznostno razmerje dolžnika do upnika

dolžnóst -i [ dou̯žnost ] ž ( ọ̑ )
1. kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih: skrb za mladino je naša dolžnost ; storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost ; nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost ; moralna dolžnost ; ekspr. to je naša sveta dolžnost ; dolžnost varovanja tajnosti ; zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok / tvoja dolžnost je, da to pojasniš pričakuje se od tebe, moraš ; vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve ; štel si je v dolžnost pomagati prijatelju ; knjiž. plačaj, kar ti je dolžnost plačati
// nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo: dolžnosti ga kličejo drugam ; izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti ; poklicne, verske dolžnosti ; pravice in dolžnosti državljanov ; po službeni, uradni dolžnosti službeno, uradno
publ. vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili
2. funkcija , služba : razrešili so ga sekretarskih dolžnosti ; prevzel je dolžnosti podpredsednika / odhaja na novo službeno dolžnost službeno mesto / vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije

dolžnósten -tna -o [ dou̯žnostən ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dolžnost: mati goji v otroku dolžnostni čut / opravil je celo vrsto dolžnostnih obiskov ; njegovo dejanje je bilo več kot dolžnostna vljudnost
biblio. dolžnostni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom ; pravn. dolžnostni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež

dóm -a m , mest. ed. dómu in dômu; mn. domôvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domôva ( ọ̑ )
1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom ; urediti si dom ; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma ; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma ; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu ; dostava mleka na dom na stanovanje / tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá ; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan ; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj ; vznes. zadnji dom grob
// družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati ; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal ; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine ; spodili so ga z doma ; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju / zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline ; ustvariti si želita dom lastno družino
2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu ; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom ; planinski, turistični dom
// ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu ; upravnik doma / dijaški, študentski dom ; kazensko-poboljševalni dom ; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec ; dom onemoglih ; dom za slepo mladino ; dom za starejše
3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom ; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
4. posestvo , domačija : prevzeti dom po očetu ; poročil se je na dom ; sin je ostal na domu
// vznes. domovina : bojevati se za dom in rod
5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih ; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri ; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma

domá prisl. ( ȃ )
v domači hiši, v svojem stanovanju: oče je doma ; gospodarja ni doma ; čepeti doma ; doma ima mater ; ne zdržim doma ; doma in v šoli ; pri nas doma ; z vsemi doma se razume ; obleka za doma / doma pri starših ; doma za pečjo / gospodariti, pridelati doma na svojem domu, posestvu ; nima denarja za šolanje in mora ostati doma
igr. ali je Peter doma igra, pri kateri odrasli prime otroka za nos in ga tako vpraša
// v domačem kraju, v domači deželi: v osnovno šolo je hodil doma, v gimnazijo pa v Ljubljani ; te opreme ne bomo več uvažali, ker jo bomo izdelovali doma ; pridelati za doma in za izvoz ; doma in na tujem ; klub bo igral tekmo doma na svojem igrišču
// po rodu: doma iz bogate hiše ; od kod si doma? doma je daleč, iz doline, s hribov, na Primorskem, v mestu
tam je doma jetika razširjena ; ekspr. okus pri teh ljudeh ni najbolj doma ga nimajo dosti ; pog. on je povsod doma se spozna, se znajde ; pog. v botaniki je precej doma se razume nanjo, jo pozna ; bodite kakor doma počutite se (v moji hiši) kar se da sproščeno, udobno ; preg. povsod je dobro, doma pa najbolje ; sam.:, preg. ljubo doma, kdor ga ima

domàč -áča -e prid. ( ȁ á )
1. nanašajoč se na dom 1:
a) domači in sosedovi otroci ; domača hiša ; živel je v težkih domačih razmerah ; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica ; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
b) domač pridelek ; domača hrana, klobasa ; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
c) domača nega bolnikov ; krava domače reje ; domača vzgoja ; domača zabava ; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev ; čevlji domačega dela ročnega
č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe ; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju ; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje ; domači film ; rad sem v domačem kraju ; domači in tuji tekmovalci ; nisem domač v tem kraju ; domača industrija ; domače novice ; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec ; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti ; domači kapital ; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov ; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina
3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
4. krotek , nenapadalen : nikar se ne bojte, pes je čisto domač
5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu pri sporazumevanju, v stikih z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač ; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma ; iron. domači prijatelj ženin ljubimec ; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine ; vrnil se je pod domačo streho domov ; pesn. domače ognjišče dom, družina ; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih ; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje ; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami ; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh ; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu ; domača naloga pisne obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma ; domače ali obvezno branje literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

domáčen -čna -o prid. ( á )
knjiž. po značilnostih, lastnostih podoben domačemu; domačnosten : manjše sobe in cvetlice na mizah ustvarjajo domačno razpoloženje / ta restavracija je premalo domačna

domáčenje -a s ( ā )
glagolnik od domačiti: za islandščino je značilna večstoletna tradicija domačenja tujega strokovnega izrazja / pogosto je kršeno domačenje tujk

domáčica 1 -e ž ( ȃ )
zastar. gospodarjeva žena; gospodinja : sprejela jih je domačica s hčerkama

domačíca 2 -e ž ( í )
star. domačinka : ni vedel, ali je lepo dekle tujka ali domačica

domačíja -e ž ( ȋ )
1. hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem: njegova domačija leži na sončni rebri ; oče mu je zapustil domačijo brez dolga / prevzel je domačijo postal njen gospodar
// star. domača hiša, dom: hodil je okrog domačije in gledal v razsvetljena okna
2. vznes. domovina : vrnili so se v domačijo ; svobodna domačija

domačíjica -e ž ( ȋ )
manjšalnica od domačija: domačijica je bila premajhna, da bi vse preživljala / ekspr. take domačijice ni daleč naokoli

domačíjski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki prikazuje življenje v domačem, kmečkem, podeželskem okolju: domačijska umetnost / domačijski motivi v slikarstvu
lit. domačijski realizem ; domačijska povest

domačíjstvo -a s ( ȋ )
knjiž. prikazovanje življenja v domačem, kmečkem, podeželskem okolju: umetnik je obtičal v preozkem domačijstvu / v povest je pisatelj vnesel lepoto domačijstva

domačín -a m ( ȋ )
1. kdor je doma, živi v določenem kraju: domačini so turiste sprejeli z nezaupanjem / tega ne vem, nisem domačin / publ. domačini so zasluženo zmagali domači tekmovalci
// kdor je po izvoru od tam, kjer živi: avstralski domačini ; odpor domačinov do belih gospodarjev
2. zastar. (hišni) gospodar: postregel jim je domačin sam
3. mn., zastar. člani družine; domači : okrog očetove postelje so stali vsi domačini

domačínec -nca m ( ȋ )
zastar. domačin : učitelj je bil pri domačincih priljubljen

domačínka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki je doma, živi v določenem kraju: domačinke so jim prinašale hrano / publ. domačinke so bile v vseh disciplinah v premoči domače tekmovalke
// ženska, ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci so se ženili z domačinkami
2. knjiž. domača beseda: tujke so prav tako kot domačinke postale narodova lastnina

domačínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na domačine, domorodce: domačinski čolni ; domačinska vas / domačinska plemena

domačínstvo -a s ( ȋ )
1. knjiž. domačijstvo : v članku ocenjuje pisec pomen našega sodobnega domačinstva
2. zastar. gospodinjstvo : kupila je nekaj reči, ki se rabijo v domačinstvu

domáčiti -im nedov. ( á ȃ )
1. udomačevati : domačiti živali
2. nadomeščati prevzete besede z domačimi: intelektualci so sklenili, da bodo začeli sistematično domačiti tuje strokovno izrazje
// prilagajati prevzete besede (glasovni) podobi maternega jezika: imena valut v slovenščini praviloma pisno domačimo

domáčnost -i ž ( á )
1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost ; prisrčna, tiha, topla domačnost ; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
2. knjiž. kar je značilno za domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti ; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti

domáčnosten -tna -o prid. ( á )
1. po značilnostih, lastnostih podoben domačemu: domačnostno občutje, vzdušje ; njegova soba je brez domačnostnega udobja / zaradi zgledovanja po tujih mestih je kraj izgubil svoj domačnostni izraz
2. domačijski : domačnostna umetnost / domačnostna smer v literaturi

domakníti in domákniti -em dov. ( ī á )
star. dodati , primakniti : oče je k doti še nekaj domaknil

domála člen. ( ȃ )
knjiž. skoraj, do malega: domala vsi so tukaj ; otok je domala brez zelenja ; domala plešast / toča je domala uničila pšenico

dománji -a -e prid. ( ā )
nar. vzhodno domač : domanji ljudje / domanji kruh

dómar -ja m ( ọ̑ )
šol. žarg. učenec, ki stanuje v (dijaškem) domu: v razredu je bilo precej domarjev

dómarica -e ž ( ọ̑ )
šol. žarg. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu:

domaševáti -újem dov. ( á ȗ )
končati mašo: župnik je domaševal in ljudje so odšli

dómec -mca m ( ọ̑ )
zgod., v fevdalizmu nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu: kupiti domec na javni dražbi

domêhka in doméhka prisl. ( ȇ; ẹ̑ )
zastar. tako da postane mehko; do mehkega : skuhati kostanj domehka

dómek -mka m ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od dom: ima nekaj krp zemlje in majhen domek ; lesen, reven domek
ekspr. dober je domèk, čeprav ga je za en sam bobèk dom je človeku drag, koristen, če je še tako majhen, skromen

doména -e ž ( ẹ̑ )
1. področje ustvarjanja, delovanja: domena tega skladatelja so predvsem simfonično zasnovane oblike ; osrednja domena njene igralske ustvarjalnosti so psihološko zamotane postave ; reševanje teh vprašanj je domena ministrstva / zdravljenja te bolezni ne smemo imeti le za domeno specialistov
2. del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav rač. domensko ime : registrirati, zakupiti domeno ; spletna domena
3. zgod. državna ali vladarska posest, zlasti v starem in srednjem veku: kralj je živel od bogatih domen ; državne domene

domének -nka m ( ẹ̑ )
kar je domenjeno: najin včerajšnji domenek velja ; resen domenek
// sestanek , zmenek : popoldne imam domenek z njim

domenítev -tve ž ( ȋ )
star. dogovor : zvedel je za domenitev med njima

domeníti se in doméniti se -im se dov. ( ī ẹ́ )
dogovoriti se: domeniti se za sestanek ; s starši smo se že domenili

doménjati se -am se nedov. ( ẹ́ )
dogovarjati se:

domenkováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
dogovarjati se: domenkovati se z delavci

doménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na domena 3: domenska uprava ; domensko posestvo

domériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. končati merjenje: geometri so domerili
2. k odmerjenemu dodati: to je slaba mera, domeri še malo

doméstik 1 -a m ( ẹ̄ )
pri starih Rimljanih pripadnik cesarjeve telesne straže: stotnik domestikov

domestík 2 -a m ( ȋ )
tekst. močna, gosta bombažna tkanina za perilo: kupila je celo balo domestika

domestikácija -e ž ( á )
knjiž. prilagajanje, spreminjanje divjih živali v domače; udomačevanje , udomačitev : doba domestikacije goveda

domestikálen -lna -o prid. ( ȃ )
pravn., zgod. nanašajoč se na finančno gospodarstvo deželnih stanov: črpati iz domestikalnega fonda

domèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. razdalja, ki se doseže pri streljanju ali metanju: rakete z dolgim dometom ; domet topov je bil prekratek ; top z dometom osem tisoč metrov
// razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: novi radijski oddajniki so občutno povečali domet radijskih postaj
2. oddaljenost, v kateri se da kaj doseči z izstrelkom ali vrženim predmetom: ušel je iz dometa strojničnega ognja ; psi so se pripodili na domet kamna ; biti v dometu topov
3. publ. dosežek , uspeh : novi film je režiserjev najvišji domet

domiada gl. domijada

domicíl -a m ( ȋ )
1. knjiž. stalno bivališče, prebivališče: določiti prisilni domicil ; domicil davkoplačevalca / v Kranju so podelili domicil Prešernovi brigadi priznanje za delež v narodnoosvobodilnem boju na območju te občine
2. fin. plačilni kraj menice, ki je plačljiva zunaj bivališča glavnega dolžnika: plačati v domicilu ; domicil menice

domicílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na domicil: domicilna občina / publ. domicilne cene cene na domačem tržišču

domicilírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. določiti domicil: domicilirati menico

domijáda tudi domiáda -e ž ( ȃ )
športno tekmovanje dijaških domov: jubilejna domijada ; otvoritev domijade ; udeleženci domijade

domík -a m ( ȋ )
pravn. dodelitev izdražene stvari najboljšemu ponudniku: izdati odločbo o domiku

dómina -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn. ploščica, ki ima na eni strani dve polji s pikami: postavljati, razmetavati domine ; padali so drug za drugim kot domine
nizko izbil ti bom tiste tvoje domine zobe
// igra s takimi ploščicami: igrati domino ; povabil me je na partijo domine
2. ženska, ki se (poklicno) ukvarja z mučenjem, poniževanjem moških, ki ob tem občutijo spolni užitek: stasita domina ; ukazovalna domina / suženj z domino

dominácija -e ž ( á )
knjiž. prevlada , premoč : dominacija razvitih dežel na svetovnem trgu
// oblast 1 , gospostvo 1 : biti pod kolonialno dominacijo ; posledice večstoletne tuje dominacije v deželi

dominánca -e ž ( ȃ )
knjiž. dominantnost , dominacija : na sliki preseneča dominanca svetlih tonov
bot. prevlada posamezne vrste v rastlinski združbi

dóminanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od dominati se:

dominánta -e ž ( ȃ ) knjiž.
1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost ; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju
2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna dominanta mesta ; naravna dominanta ; dominanta pokrajine / zunanja dominanta te hiše je kamnit portal
bot. vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi ; glasb. peta stopnja v durovi ali molovi lestvici

dominánten -tna -o prid. ( ȃ )
1. ki je v prevladi, v premoči, prevladujoč: podjetje ima dominanten položaj na evropskem trgu ; dominantna ideja, lastnost, vloga / ta problem je v njegovi drami dominanten
// ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: dominantna igralska osebnost ; ta pesnik je dominantna postava v naši poeziji
2. ki stoji, se dviga nad čim: ustavili so se na dominantnem vrhu / dominantna lega stavbe
bot. dominantna lastnost ; dominantna vrsta vrsta, ki prevladuje v rastlinski združbi ; glasb. dominantni akord akord na peti stopnji, ki ima v določeni tonaliteti glavno funkcijo

dominántnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost dominantnega: dominantnost nekaterih dednih lastnosti / dominantnost osrednjega lika v filmu

dominát -a m ( ȃ )
zgod. doba absolutne monarhije v rimskem cesarstvu od Dioklecijana naprej:

dóminati se -am se in dóminati -am nedov. ( ọ̑ )
igrati domino: vsak večer se je dominal s prijateljem

domínij -a m ( í )
politična in gospodarska oblast, gospostvo: evropske države izgubljajo svoj dominij v Afriki
zgod. osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota; zemljiško gospostvo

dominikálen -lna -o prid. ( ȃ )
zgod. ki je v neposredni posesti fevdalca: dominikalno posestvo / dominikalna zemlja zemlja, za katere obdelovanje skrbi fevdalec sam

dominikánec -nca m ( ȃ )
član reda sv. Dominika: pridigarski redovi minoritov in dominikancev

dominikánka -e ž ( ȃ )
redovnica reda sv. Dominika: samostan dominikank

dominikánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dominikance: dominikanski red, samostan

dominión -a m ( ọ̑ )
samostojna država, nastala iz britanske kolonije in le rahlo povezana z matično državo: britanski dominioni ; dati deželi položaj dominiona

dominírati -am nedov. ( ȋ )
1. biti v prevladi, v premoči, prevladovati: v industriji je dominiral tuj kapital ; na tamkajšnji univerzi dominira študij prava ; na sestanku sta dominirali dve temi / v takratnem političnem življenju je dominiralo nacionalno vprašanje
// ekspr. zaradi popolnosti vzbujati občudovanje: v naslovni vlogi je dominiral gost iz Zagreba ; dominirati v družbi
2. ekspr. stati, dvigati se nad čim: grad dominira nad mestom ; nad hišami dominira kupola

dómino -a m ( ọ̑ )
1. maškaradni plašč s kapuco, navadno svilen: oblečen je bil v širok rdeč domino ; črn domino
// kdor je oblečen v tak plašč: ustavil ga je eleganten domino
2. igra s ploščicami, ki imajo na eni strani dve polji s pikami; domina : odigrala sva dve partiji domina

dominsvétovec -vca m ( ẹ̑ )
sodelavec revije Dom in svet: lirika dominsvetovcev

dominsvétovski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na revijo Dom in svet: dominsvetovski kritik ; pesniki dominsvetovskega kroga

domísel -sli [ domisəu̯ ] ž ( ȋ )
knjiž. ugotovitev , spoznanje : priti do novih domisli / pomirila ga je domisel, da lahko gre

domíseln -a -o [ domisələn in domisəln ] prid. ( ȋ )
1. ki hitro najde izvirne izpeljave, rešitve: domiseln režiser, vzgojitelj ; otroci so pri igri zelo domiselni
2. izvirno izpeljan, rešen: domiselna kompozicija romana ; ilustracije so domiselne

domíselnost -i [ domisəlnost ] ž ( ȋ )
lastnost, značilnost domiselnega človeka: manjka mu domiselnosti ; režiser je s svojo domiselnostjo podprl avtorja ; domiselnost v iskanju novih prijemov v glasbi / domiselnost karikature / zanj sta bila značilna bujna domiselnost in ognjevit temperament

domíslek -a [ domislək ] m ( ȋ )
izvirna izpeljava, rešitev česa: njegovo delo kaže številne lastne domisleke ; film je poln posrečenih domislekov / vsi so hvalili njen domislek, da jim nastavijo past idejo, predlog
// izvirna, duhovita misel: fant je kar sipal domisleke

domíslica -e ž ( ȋ )
izvirna, duhovita misel: smejali so se njegovi domislici ; ekspr.: dekle je kar stresalo domislice ; njegova esejistična proza se iskri od domislic / duhovita domislica
// izvirna izpeljava, rešitev česa: vsi so glasovali za domislico, ki jo je predlagal predsednik
gled. režijska domislica

domísličen -čna -o prid. ( ȋ )
knjiž. poln domislic: ti prizori dajejo njegovemu domisličnemu slogu poseben čar

domísličnost -i ž ( ȋ )
knjiž. sposobnost ustvarjati, oblikovati domislice: pesnikova domisličnost

domísliti -im dov. ( í ȋ )
1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel ; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče
2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost ; domislil ga je, da mora domov ; gotovo se bo domislil, da ni plačal ; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur

domíšljanje -a s ( í )
glagolnik od domišljati: žalil ga je z domišljanjem, naj vendar že plača / njeno domišljanje o plemenitem rodu / sposobnost za domišljanje novih gesel izmišljanje

domíšljati -am nedov. ( í )
1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti
2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo

domišljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi: domišljav človek ; dekle je domišljavo / bila je domišljava zaradi svoje lepote, zastar. na svojo lepoto / domišljavo vedenje

domišljáva -e ž ( ȃ ) zastar.
1. domišljija : imeti domišljavo ; to je ustvarila človeška domišljava / izgublja se v svojih domišljavah sanjarijah, predstavah
2. domišljavost , nadutost : otresti se domišljave

domišljávec -vca m ( ȃ )
domišljav človek: domišljavec je mislil, da ga vsi občudujejo ; fant je v resnici domišljavec ; nadut domišljavec

domišljávka -e ž ( ȃ )
domišljava ženska: ona je domišljavka ; izogibali so se domišljavk

domišljávost -i ž ( á )
1. lastnost domišljavega človeka: odbija jih fantova prevzetnost in domišljavost ; s svojo domišljavostjo se je osmešil
2. zastar. domišljija : razgreta domišljavost mu je vzbujala razne misli

domíšljenost -i ž ( ȋ )
značilnost domišljenega: predlagani načrt se odlikuje po domišljenosti in dokumentiranosti ; vsebinska domišljenost dela

domišljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od domišljevati: neprestano domišljevanje na dolžnost / neuspeh je živo zadel njegove ambicije in domišljevanje / ena izmed njegovih posebnosti je tudi domišljevanje, da mu vsi nasprotujejo neutemeljeno mnenje, mišljenje

domišljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
domišljati : vsak dan ga domišljuje na obljubo / toliko si domišljuje, pa nič ne zna / domišljevali smo si, da nas s hriba ne morejo videti ; vožnja ni bila tako huda, kakor sem si domišljeval

domišljíja -e ž ( ȋ )
1. prosto kombiniranje misli in predstav: v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel ; bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija
// sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo ; razburkati, vzdramiti domišljijo ; vse to je le plod njegove domišljije
2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija ; ekspr. gubi se v praznih domišljijah ; tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo

domišljíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na domišljijo: domišljijski svet ; domišljijska predstava ; domišljijska zgodba / manjka mu domišljijske sile / domišljijski pesnik

domišljív -a -o prid. ( ī í )
1. knjiž. domiseln : živahna in domišljiva ženska / take ideje se porodijo le v domišljivem duhu
2. zastar. domišljav : vaše vedenje je nepremišljeno in domišljivo

domišljívost -i ž ( í ) star.
1. domislica , domislek : smeje se otroškim domišljivostim
2. domišljija : vse to mu je pričarala njegova domišljivost / ima bujno domišljivost

domlatíti in domlátiti -im dov. , tudi domláčen ( ī á )
končati mlačev: domlatili smo že včeraj

domlátki in dómlatki -ov m mn. ( ȃ; ọ́ ọ̄ )
nar. vzhodno pojedina po končani mlačvi: obhajati, prirediti domlatke

domnéva -e ž ( ẹ̑ )
sklepanje, misel, da je kaj verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: to je samo domneva ; domneve so se pokazale za napačne ; to domnevo podpira njegova trditev ; odločno zavrniti domnevo ; ekspr. prazna domneva ; znanstvena domneva / vsa znamenja dopuščajo domnevo, da bodo pogajanja uspela ; njegova izvajanja slonijo na domnevi, da so prejšnje ugotovitve pravilne
pravn. pravna domneva

domnévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od domnevati: nejasno, zmotno domnevanje / vse to so le slutnje in domnevanja

domnévati -am nedov. ( ẹ́ )
imeti kaj za verjetno ali resnično, čeprav ni dokazano: položaj je bil tak, kot sem domneval ; domnevam, da je tvoja poteza slaba ; po pravici domnevam, da je ta človek vohun ; z vso tehtnostjo lahko domnevamo, da je bilo tako / tam so arheologi domnevali temelje stavbe

domnévek -vka m ( ẹ̑ )
zastar. domneva : opreti sodbo o njem na domnevek

domnéven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
o katerem se sklepa, misli, da je verjeten ali resničen: domnevni oče ; prijeli so domnevnega vlomilca / domnevna krivda

domnévnost -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost domnevnega: domnevnost njegove krivde

domo... prvi del zloženk
nanašajoč se na dom, domovino: domoljub, domotožen, domotožje ; domorodec

domobéžnost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. nagnjenje, želja po begu, odhajanju od doma: za vso sosedovo družino je bila značilna domobežnost / zaustaviti domobežnost podeželanov

domobrán -a m ( ȃ )
domobranec

domobránec -nca m ( ȃ )
1. pripadnik domobranstva: nad dolino so zagospodarili Nemci in domobranci ; odšel je k domobrancem
2. nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti; brambovec : redni vojaki in domobranci

domobránski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na domobrance ali domobranstvo: domobranska zaseda / domobranska vojska

domobránstvo -a s ( ȃ )
1. protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej: formiranje domobranstva
// redna vojska v Nezavisni državi Hrvatski: razpad domobranstva ob koncu vojne
2. zgod. deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo:

domôči se -mórem se dov. , domógel se domôgla se ( ó ọ́ )
knjiž. s prizadevanjem, trudom priti do česa: niso se domogli do sloge ; domoči se do ugleda ; trudijo se, da bi se domogli do oblasti, zastar. oblasti / kočar se je domogel do dveh koz / čofotal je in se nazadnje le domogel do čolna

domodrováti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. končati modrovanje: domodrovali so o človeku, o smrti, o svetu / domodroval je njegovo misel

domofón -a m ( ọ̑ )
elektr. hišni telefon, ki ima en mikrofon nameščen ob vhodnih vratih: oglasiti se obiskovalcu po domofonu

domolíti -mólim dov. ( ī ọ́ )
končati molitev: župnik je ravno domolil ; domoliti večerno molitev

domoljúb -a m ( ȗ )
knjiž. kdor ljubi dom, domovino: slovenski domoljubi ; prireditve se je udeležilo veliko domoljubov

domoljúben -bna -o prid. ( ú ū )
knjiž. ki ljubi dom, domovino: domoljubne ženske / domoljuben pesnik pesnik, ki piše domoljubne pesmi
lit. domoljubna lirika lirika, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine in naroda ; domoljubna pesem

domoljúbje -a s ( ȗ )
knjiž. ljubezen do doma, domovine: delo je opravljal iz čistega domoljubja ; goreče domoljubje

domoljúbka -e ž ( ȗ )
knjiž. ženska, ki ljubi dom, domovino: slovenske domoljubke

domoljúbnost -i ž ( ú )
knjiž. ljubezen do doma, domovine: ljudje so pokazali svojo iskreno domoljubnost

domôlsti -môlzem [ domou̯sti ] dov. ( ó )
končati molžo:

domoródec -dca m ( ọ̑ )
1. kdor je po izvoru od tam, kjer živi: domorodci in priseljenci ; domorodci v Polineziji ; raziskovati jezik domorodcev ; navezati stike z domorodci
2. zastar. rodoljub , domoljub : pesnik je bil iskren domorodec

domoróden -dna -o prid. ( ọ̄ )
1. ki je po izvoru od tam, kjer živi: prijateljstvo med evropskimi in domorodnimi delavci ; domorodno prebivalstvo otoka / domorodna rastlina
2. zastar. rodoljuben , domoljuben : izpolniti domorodno dolžnost ; domorodne pesmi

domoródka -e ž ( ọ̑ )
ženska ali žival, ki je po izvoru od tam, kjer živi: avstralska domorodka ; mlada, privlačna domorodka ; zgodba o domorodki / mačke niso bile domorodke na tem otoku

domoródkinja -e ž ( ọ̑ )
zastar. rodoljubka , domoljubka

domotóžen -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
nanašajoč se na domotožje: domotožne misli ; v njem se je vedno bolj oglašalo domotožno koprnenje / fant je že domotožen

domotóžje -a s ( ọ̑ )
hrepenenje po domu, domovini: v tujini ga je mučilo, razjedalo domotožje / fant ima domotožje toži se mu po domu, po domačih / prevzelo ga je domotožje po domačih hribih

domotóžnost -i ž ( ọ́ )
star. domotožje : obhajala ga je domotožnost

domôv stil. domú prisl. ( ō; ū )
v domačo hišo, v svoje stanovanje: iti, nesti, odpraviti se domov ; spraviti pšenico domov ; pisati domov ženi ; domov gredé ; na poti domov / domov k bratu ; elipt.: mudi se mi domov ; ne najde domov ; domov bi rada ; ti ne znaš nikdar domov ; otroci silijo domov
pastir žene živino domov v domači hlev ; domov ima kake četrt ure do doma ; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma ; ekspr. za hip je pogledal, skočil domov za malo časa se je ustavil doma ; igr. žarg. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje
// v domači kraj, v domačo deželo: izseljenci se vračajo domov

domovalíšče -a s ( í )
knjiž. dom , bivališče : hiša je postala domovališče slikarjev

domovánje -a s ( ȃ )
1. knjiž. dom , bivališče : čebele poletijo včasih tudi po več kilometrov od svojega domovanja ; zvečer so se vračali v svoje domovanje ; obstal je na pragu svojega novega domovanja / posamezna domovanja obdajajo vinogradi in sadovnjaki
vznes. zadnje domovanje grob, pokopališče
2. star. kmetija , domačija : domovanje je prepustil sinu

domováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. prebivati , živeti : nomadi domujejo v primitivnih kolibah ; napotil se je proti hiši, kjer so domovali njegovi starši / kamela domuje v puščavi ; prave vodne rastline domujejo res samo pod vodo / pozna se, da v tej hiši domuje sreča

dómovec -vca m ( ọ̑ )
šol. žarg. učenec, ki stanuje v (dijaškem) domu: domovci so si sami uredili športno igrišče

domôven -vna -o prid. ( ō )
knjiž. nanašajoč se na dom, domovino: odtrgan od domovnega občestva
pravn. domovna občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina ; žel. domovna postaja železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen

domovína -e ž ( í )
1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino ; vrniti se v domovino ; umreti za domovino ; nova, stara domovina ; domovina starih Slovanov ; obramba domovine ; ljubezen do domovine / ožja, širša domovina ; pren., ekspr. domovina kave ; Anglija je domovina nogometa
knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom ; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena
2. zastar. dom , hiša : kupil je novo domovino

domovínica -e ž ( í )
ekspr. manjšalnica od domovina: opeva lepoto svoje domovinice

domovinoljúbje -a s ( ȗ )
zastar. ljubezen do doma, domovine: mladina se je vzgajala v domovinoljubju

domovinoznánski -a -o ( ȃ )
pridevnik od domovinoznanstvo: domovinoznanska razprava

domovinoznánstvo -a s ( ȃ )
domoznanstvo : spis s področja domovinoznanstva

domovínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na domovino: domovinski čut ; domovinska dolžnost, ljubezen ; domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila
lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine ; pravn. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica ; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi ; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino

domovínstvo -a s ( ȋ )
1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine
2. pravn., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo ; potrdilo o domovinstvu ; pren. domovina mu ni priznala domovinstva

domôvje -a s ( ȏ )
1. star. dom , hiša : kupil si je lepo domovje ; njegovo domovje je bilo sezidano na skalo ; v bregu je opazil obrise samotnega domovja / samci teh živali le redko zapustijo svoje domovje bivališče
2. zastar. domovina : žrtvovali so tudi življenje za svoje domovje

dómovka -e ž ( ọ̑ )
šol. žarg. učenka, ki stanuje v (dijaškem) domu: študentke domovke imajo boljše učne uspehe kot tiste, ki se vozijo

domôvnica -e ž ( ȏ )
pravn., do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica: izdati domovnico

dómovski -a -o prid. ( ọ̑ )
domski : domovska vzgoja

domózgati -am dov. ( ọ̑ )
knjiž. z razmišljanjem priti do česa: ugibal je, kaj je res, a ni domozgal

domoznánec -nca m ( ȃ )
kdor se ukvarja z domoznanstvom: knjiga je zanimiva zlasti za domoznance in genealoge

domoznánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na domoznanstvo: domoznanski spisi / domoznanski pouk

domoznánstvo -a s ( ȃ )
raziskovanje, proučevanje ožje domovine: spisi s področja domoznanstva / poučeval je domoznanstvo

dómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dom 2: domski inventar ; domska knjižnica ; domsko dvorišče / domska disciplina, oskrba, vzgoja / domski otrok v domu vzgojen in odrasel

domu gl. domov

dón 1 -a m ( ọ̑ )
1. glas donečega predmeta: zvon ima lep don
2. zastar. donenje : iz stolpa se glasi don zvonov

dón 2 -a m ( ọ̑ )
v španskem in italijanskem okolju gospod : ošaben don / neskl., kot pristavek k imenu plemiča, duhovnika: pri don Kihotu

dóna in donna -e [ dóna ] ž ( ọ̑ )
navadno pristavek k imenu plemkinje, v italijanskem okolju gospa : dona Luiza

doña gl. donja

donácija -e ž ( á )
1. kar se podari ustanovi ali posamezniku z namenom omogočiti, pospešiti kako neprofitno, človekoljubno dejavnost: donacija predstavlja približno petino cene za nakup dializatorja ; donacija slik galeriji ; donacija v višini sto evrov / dohodninska donacija
// darovanje telesnega organa ali celic: donacija jajčnih, matičnih, spolnih celic ; konferenca o donaciji organov in transplantaciji
2. v fevdalizmu podelitev zemljišča za vojaške, politične ali uradniške zasluge:

donácijski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na donacija 1: donacijski sklad ; donacijska pogodba ; zbiranje donacijskih sredstev

donašálec -lca [ donašau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj prinaša: donašalec cigaret, vode

donašálka -e [ donašau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj prinaša: donašalka vode

donášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od donašati: donašanje vode ; donašanje iz trgovine

donášati -am nedov. ( ȃ ) star.
1. dajati, prinašati korist: gostilna mu veliko donaša ; služba mu ne donaša dovolj / glavnica mu donaša lepe obresti ; trgovina donaša največ dobička
2. prinašati , nositi : čebele donašajo cvetni prah ; donašati hrano, vodo ; iz mesta mu donaša knjige ; pren. življenje mu donaša skrbi

donatíst -a m ( ȋ )
rel. pripadnik starokrščanske verske ločine, imenovane po škofu Donatu:

donátor -ja m ( ȃ )
knjiž. kdor daruje, podari kak večji (umetniški) dar, zlasti cerkvi: na oltarni sliki je upodobljen tudi donator / bil je med donatorji nove ustanove darovalci

donátorica -e ž ( ȃ )
knjiž. ženska, ki daruje, podari kak večji (umetniški) dar, zlasti cerkvi: radodarna, velika donatorica / država kot pomembna donatorica razvojne pomoči

donátorka -e ž ( ȃ )
ustanova, organizirana skupnost ali ženska, ki daruje zlasti večja denarna sredstva: anonimna donatorka ; država donatorka ; donatorka pomoči revnim

donátorski -a -o ( ȃ )
pridevnik od donator: na cerkveni sliki je opaziti tudi donatorske portrete

donátorstvo -a s ( ȃ )
darovanje zlasti večjih denarnih sredstev: spodbujati donatorstvo ; povišanje davčne olajšave za donatorstvo ; mecenstvo, donatorstvo in sponzorstvo

dónavski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Donavo: donavski nasipi ; donavske vode / donavske ribe

dónda -e ž ( ọ̑ )
1. slabš. veliko, nerodno dekle: vaške donde
// ekspr. doraščajoča oseba ženskega spola; dekle : taka donda bi se že lahko sama obula ; zdaj nisi več majhna, saj si že cela donda
2. nar. igrača, ki predstavlja deklico; punčka : deklica se igra s svojo dondo

dóndica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od donda:

donében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. visok, kot bi segal do neba: donebni dimniki ; donebne gore

donebésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. visok, kot bi segal do nebes: iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni ; v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi ; donebesno gorovje
// zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike ; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko

donébnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. nebotičnik : mesto s številnimi donebniki ; stanoval je v dvajsetem nadstropju donebnika

donedáven -vna -o prid. ( á )
publ. ki je bil, obstajal do pred kratkim: problem je obravnavan s stališča donedavnega sistema

donedávna in do nedávna prisl. , piše se narazen ( ā )
do pred kratkim: do nedavna je bilo podjetje še močno

donegovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od donegovati: kleti za donegovanje vina

donegováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ ) agr.
z uporabo predpisanih postopkov doseči večjo, dodatno kakovost: donegovati pet tisoč litrov vina najvišje kakovosti ; skrbno donegovati

donênje -a s ( é )
glagolnik od doneti: mogočno donenje orgel ; slišati je bilo ubrano donenje zvonov / plaz je z votlim donenjem drsel v dolino

donések -ska m ( ẹ̑ )
1. s čimer kdo k čemu prispeva, zlasti v znanosti, umetnosti: študija je tehten donesek k razumevanju pisateljevega dela ; članek je zanimiv donesek za zgodovino slovenske kulture ; Prešernov donesek v slovensko poezijo
2. zastar. denarna vsota ali kakšna stvar, ki se za kaj da, prispeva; prispevek : plačevati mesečni donesek ; prostovoljni doneski

donêsti -nêsem dov. , donésel donêsla ( é )
1. nehati nesti: nimamo več jajc, ker so kokoši donesle
2. zastar. donositi : če je krava bolna, ne bo donesla
3. zastar. prinesti : dekla mu je donesla vina / donesel mu je pozdrave / kupčija mu je donesla dobiček

donéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. dajati polne, nizke glasove: orgle, zvonovi donijo ; zamolklo doneti / glas mu je votlo donel
2. doneč se širiti: preko polj doni vesela pesem ; glas roga je donel s hriba v hrib / po hodniku so doneli trdi koraki
3. ekspr. biti zaznaven, slišen: iz njenega glasu je donel upor ; iz besed je donelo sovraštvo / njen smeh je še vedno donel / njegove besede so ji neprestano donele na uho

donhuán tudi donjuan -a [ donhu̯án ] m ( ȃ )
ekspr. moški, ki išče vedno novih ljubezenskih dogodivščin: izkušen, znan donhuan ; kdo bi si mislil, da je tak donhuan

donhuánski tudi donjuanski -a -o [ donhu̯ánski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na donhuane: donhuanske dogodivščine ; donhuansko vetrnjaštvo / donhuanski zapeljivec

donhuánstvo tudi donjuanstvo -a [ donhu̯ánstvo ] s ( ȃ )
ekspr. lastnosti ali ravnanje, značilno za donhuane: njegovo donhuanstvo jo je vznemirjalo

doníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od donirati: povečati možnosti za doniranje v raziskovalno sfero ; podjetje je v prvem letošnjem polletju za sponzoriranje in doniranje namenilo kar polovico dobička ; doniranje sredstev političnim strankam / doniranje organa je znak altruizma

donírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. podariti, darovati, navadno denar, ustanovi ali posamezniku z namenom omogočiti, pospešiti kako neprofitno, človekoljubno dejavnost: donirati sredstva za nakup novega dializatorja ; donirati za razvoj športa / donirati svoja dela znani galeriji
2. podariti, darovati svoje telesne organe ali spolne celice: donirati jajčne celice ; donirati ledvico

dónja in doña -e [ dónja ] ž ( ọ̑ )
navadno pristavek k ženskemu imenu, v španskem okolju gospa : donja Emilija

donjuan ipd. gl. donhuan ipd.

donkihót -a m ( ọ̑ )
ekspr. kdor si prizadeva doseči kaj velikega, nedosegljivega, navadno brez uspeha: on je nepoboljšljiv donkihot

donkihotijáda tudi donkihotiáda -e ž ( ȃ )
knjiž., ekspr. dogodivščina, podobna don Kihotovim dogodivščinam: to ti je donkihotijada

donkihótiti -im nedov. ( ọ̑ )
knjiž. ravnati ali vesti se kot don Kihot: vse življenje je donkihotil

donkihótski -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr. tak kot pri don Kihotu: v njegovem delu je precej donkihotskega idealizma / njegova donkihotska postava visoka, suha

donkihótstvo -a s ( ọ̑ )
ekspr. ravnanje ali vedenje, podobno don Kihotovemu: vaše dejanje je donkihotstvo / politično donkihotstvo ; uvidel je nesmiselnost svojega donkihotstva

donkihótščina -e ž ( ọ̑ )
zastar. donkihotstvo : to je pristna donkihotščina

donna gl. dona

dónor -ja m ( ọ́ )
1. kdor daruje svoje telesne organe ali spolne celice; darovalec : ledvica posmrtnega donorja ; seznam donorjev kostnega mozga ; program oploditve z donorjem
2. vet. žival, zlasti govedo, ki daje spolne celice: geni donorjev / živali donorji
3. kem. snov, ki odda elektron, atom, ion drugi snovi: molekula deluje kot donor dušika

dónorka -e ž ( ọ́ )
1. ženska, ki daruje svoje telesne organe ali spolne celice; darovalka : jajčna celica donorke
2. vet. samica živali, zlasti goveda, ki daje spolne celice ali zarodke: krava donorka

dónorski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na donorje ali doniranje: donorski center, program ; donorske celice ; promocija donorskih izkaznic

donòs -ôsa m ( ȍ ó ) ekon.
1. pridelek na določenem zemljišču v določenem obdobju: z razvojem agrotehnike so se povečali donosi v našem kmetijstvu ; doseči večji donos ; gozdni donos ; donos koruze, pšenice / povprečni hektarski donos na leto
2. nav. ed. uspeh kake pridobitne dejavnosti v določenem obdobju, izražen v denarju; dohodek : donos podjetja se je povečal ; davek od donosa / čisti, kosmati donos
čeb. letni donos medu količina medu, ki jo dobi čebelar od čebelje družine v enem letu ; fin. katastrski donos z zemljiškim katastrom določen povprečni donos zemljiške parcele

donôsen -sna -o prid. , donôsnejši ( ó ō )
1. ki prinaša dobiček, korist: njegovo podjetje je zelo donosno / izbral si je zelo donosen poklic ; imeti donosno službo
2. ekon. ki daje visok donos: donosne vrste žita

donosíti -nósim dov. ( ī ọ́ )
nositi plod v telesu do popolne zrelosti: žena je donosila ; donositi zdravega otroka / krava donosi ; pren., knjiž. misel še ni dozorela, treba jo bo donositi

donosnína -e ž ( ī )
fin. davek od donosa: donosnina od obrti, kmetijstva

donôsnost -i ž ( ó )
lastnost, značilnost donosnega: donosnost kmetijstva ; donosnost podjetja / z intenzivnim obdelovanjem se je povečala donosnost zemljišča ; donosnost čebelarstva, živinoreje
ekon. donosnost kapitala razmerje med kapitalom in njegovim donosom

donóšenček -čka m ( ọ́ )
donošen otrok: donošenčki in nedonošenčki

donóšenost -i ž ( ọ́ )
lastnost donošenega: donošenost ploda

dónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Don: donska gladina se leskeče v soncu / donski kozaki

dooráti -ôrjem in -órjem dov. , doôrji doorjíte; doorál ( á ó, ọ́ )
končati oranje: danes še ne bo dooral

dopadajênje -a s ( é )
zastar. zadovoljstvo , ponos : gledal ga je z vidnim dopadajenjem
zastar. imeti dopadajenje nad kom biti zadovoljen, vesel, da je tak

dopádati -am tudi dopádati se -am se nedov. ( ā ȃ )
zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: pri vas mi dopada ; igra mu je dopadala

dopadênje -a s ( é )
star. zadovoljstvo , ponos : mati je z dopadenjem gledala na svojega sina ; očitno dopadenje / občinstvo ga je sprejelo z dopadenjem z navdušenjem, odobravanjem
star. imeti dopadenje nad kom biti zadovoljen, vesel, da je tak

dopadljív -a -o prid. ( ī í ) star.
1. ki izraža zadovoljstvo, ponos: gledal je nanjo z dopadljivim pogledom
2. ki ugaja: povest je primer na vse strani dopadljive literature

dopadljívost -i ž ( í )
star. značilnost tega, kar ugaja: likovna dopadljivost dela / opazovali so ju z dopadljivostjo z zadovoljstvom, s ponosom

dopamín -a m ( ȋ ) med.
snov, ki prenaša živčne dražljaje med celicami centralnega živčnega sistema: izločanje dopamina ; količina dopamina v možganih ; Parkinsonova bolezen je povezana s pomanjkanjem dopamina v možganih

dopásen -sna -o prid. ( ȃ )
um. narejen, izdelan do pasu: dopasni kip ; dopasna figura

dopásti -pásem dov. ( á )
končati pašo: dopasel je in odgnal živino domov ; dopasti kravo

dopásti se -pádem se nedov. in dov. , stil. dopàl se dopála se ( á ā )
pog., z dajalnikom biti všeč, ugajati: njena odločnost in natančnost se mi je zelo dopadla ; dopadel se ji je na prvi pogled ; sam sebi se dopade ; zastar. fant mi ni dopadel, ker je kadil

dopêči -pêčem dov. , tudi dopekó; dopêci dopecíte; dopékel dopêkla ( é )
1. speči do konca: janjca so dopekli ; krompir se je že dopekel
2. dodatno, zraven speči: dopekla je še nekaj peciva

dopeljáti -péljem tudi -ám dov. , dopêlji dopeljíte; dopêljal ( á ẹ̄, ȃ )
1. dodatno, zraven pripeljati: če bo peska zmanjkalo, ga še dopeljite
2. zastar. pripeljati : dopeljali so nove zvonove ; domov se je dopeljal s poštnim vozom

dopésniti -im dov. ( ẹ̑ )
knjiž. dodatno, zraven spesniti: dopesnil je še eno kitico

dopetáča -e ž ( á )
ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do pet: ogrnjen je bil v dolgo črno dopetačo ; srajca, suknja dopetača ; hlače dopetače ; iron. oblekel je meniško dopetačo

dopéten in dopêten -tna -o prid. ( ẹ̑; ē )
ki sega do pet: zavil se je v dolg dopeten plašč ; dopetna halja, srajca ; dopetno krilo

dopéti -pôjem dov. , dopój dopójte, tudi dopôj dopôjte; dopél ( ẹ́ ó )
končati petje: petelin je dopel ; dopeti melodijo

dopétnica in dopêtnica -e ž ( ẹ̑; ȇ )
star., rabi se samostojno ali kot prilastek dopetača , dopetnik : srajca dopetnica

dopétnik in dopêtnik -a m ( ẹ̑; ȇ )
ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do pet: ogrnil si je dopetnik ; kožuh dopetnik

dópika -e ž ( ọ́ )
fin. dvojno knjigovodstvo:

dóping -a m ( ọ̑ )
sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost: jemati doping pred tekmami ; uporaba dopinga je prepovedana
// uporabljanje, uživanje tega sredstva: tekmovalko so izključili zaradi dopinga / ukvarjati se z dopingom dirkalnih konj

dopingíran -a -o prid. ( ȋ )
ki je pod vplivom dopinga: dopingirani športniki ; priznal je, da je bil dopingiran

dopingíranec -nca m ( ȋ )
kdor jemlje, uživa nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost: pri nogometu večina dopingirancev dobi nekajmesečni suspenz ; kazni za športne dopingirance

dopingíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dopingirati: nemškim zdravnikom so sodili zaradi sistematičnega dopingiranja ; dopingiranje kolesarjev, športnikov ; obtožbe o dopingiranju / zaradi dopingiranja so mu odvzeli zmago

dopingírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. dajati nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost: sistematično dopingirati nogometaše / dopingirati dirkalne konje
2. ekspr. povzročati prekomerno rast, povečanje česa: inflacijo dopingirajo visoke cene hrane

dópinški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na doping: dopinški test ; dopinška kontrola / dopinška afera

dopís -a m ( ȋ )
1. krajše uradno ali poslovno pisno sporočilo: napisati, prejeti, sestaviti dopis ; dopise je treba takoj rešiti ; dopis s sodišča
adm. spremni dopis
2. poročilo, prispevek, navadno za časopis: uredništvo je prejelo precej dopisov ; dopis našega stalnega sodelavca iz Moskve

dopísati in dopisáti -píšem dov. , dopíšite ( í á í )
1. končati pisanje: oddahnil se je, ko je dopisal ; dopisati pismo
2. dodatno, zraven napisati: dopisati zadnjo črko besede ; dopisati opombe ; pesnik je dopisal še sto verzov

dopísen -sna -o prid. ( ȋ )
ki poteka z dopisovanjem: dopisni pouk ; študirati po dopisni metodi ; dopisno šolanje / dopisni član akademije znanosti in umetnosti njen član, za stopnjo nižji od akademika ; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila
šol. dopisni tečaj ; dopisna šola šola, v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem

dopísnica -e ž ( ȋ )
1. kartonček z natisnjeno znamko za krajša sporočila po pošti: poslati dopisnico ; sporočil mi je na dopisnici / oglasi se vsaj z dopisnico
2. ženska, ki za medij, tiskovno agencijo poroča o dogajanju, novicah iz tujih držav, krajev, drugih delov države: dopisnica iz Moskve, Bruslja ; intervju naše dopisnice s predsednikom
3. ženska, ki si dopisuje: več dopisnic ga je prosilo za fotografijo

dopísnik -a m ( ȋ )
1. kdor za medij, tiskovno agencijo poroča o dogajanju, novicah iz tujih držav, krajev, drugih delov države: to poroča naš dopisnik ; naš italijanski dopisnik v Italiji ; dopisnik iz Moskve, Londona, New Yorka ; olimpijskih iger se je udeležil kot posebni dopisnik Dela / vojni dopisnik z vojnih območij / izpopolniti je treba mrežo dopisnikov po vsej Sloveniji
2. kdor si dopisuje: vsak dan odgovarja na pisma številnih dopisnikov

dopísniški -a -o ( ȋ )
pridevnik od dopisnik: časopisna agencija ima zelo razširjeno dopisniško mrežo

dopísništvo -a s ( ȋ )
1. dejavnost dopisnikov: razviti dopisništvo ; list ima dobro organizirano dopisništvo / preživlja se z dopisništvom
// dopisniški urad: rimsko dopisništvo Dela
2. zastar. dopisovanje , korespondenca : poslovno dopisništvo

dopisoválec -lca [ dopisovau̯ca ] m ( ȃ )
1. kdor si dopisuje: anonimni dopisovalec ; ustanovil je klub dopisovalcev / med rednimi dopisovalci so tudi znane osebnosti
// kdor poklicno opravlja dopisovanje; korespondent : dopisovalec v podjetju
2. star. dopisnik : bil je dopisovalec tujih listov / tako mi svetujejo moji dopisovalci

dopisoválka -e [ dopisovau̯ka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki si dopisuje: pismo mlade dopisovalke objavljamo v celoti / prijatelji se jezijo nanjo, češ da je slaba dopisovalka
2. ženska, ki poklicno opravlja dopisovanje; korespondentka : dopisovalka za tuje jezike

dopisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dopisovati:
a) dopisovanje v časopise / trgovsko, uradno dopisovanje
b) dopisovanje opomb
c) omenil je tudi svoje dopisovanje s Cankarjem

dopisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. pošiljati poročila, prispevke, navadno v časopis: dopisuje v lokalni časopis
// pošiljati pisna poročila: glavnemu odboru je dopisoval v slovenščini
2. dodatno, zraven pisati: dopisovati podatke

dopítati -am dov. ( ī )
spitati do konca: dopitati prašiča
čeb. dopitati čebele dati jim jeseni toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimo

dopíti -píjem dov. ( í ) star.
1. končati pitje: ko je dopil, je zadovoljno pocmokal
2. dodatno, zraven spiti: izpraznil je šilce in dopil še malo vode

dopláčati in doplačáti -am dov. ( á á á )
dodati, plačati manjkajoči del kake vsote: doplačati razliko v ceni ; sto evrov je doplačal iz svojega / za vožnjo v prvem razredu boste morali doplačati

doplačeválec -lca [ doplačevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor doplačuje:

doplačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
dodajati, plačevati manjkajoči del kake vsote:

doplačílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se dobi za doplačilo: naročniki lahko prejmejo poleg rednih še dve doplačilni knjigi
ptt doplačilna znamka posebna, dodatna znamka v dobrodelne namene

doplačílo -a s ( í )
kar se doplača: doplačilo davka / za doplačilo bodo naročniki prejeli še eno knjigo

doplačník -a m ( í )
kdor doplača:

dóplar -ja m ( ọ́ )
nar. dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec , vezani kozolec

doplávati -am dov. ( ȃ )
plavajoč priti kam: doplavati do brega

dopláviti -im tudi doplavíti -ím dov. , doplávil ( ā ȃ; ī í )
s tokom prinesti, spraviti kam: doplaviti les do jeza / kri doplavi bakterije

doplésati in doplesáti -pléšem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. končati plesanje: ko je doplesala, so ji vsi ploskali ; doplesati ples ; komaj je doplesala do konca
2. s plesanjem priti kam: doplesala sta do mize ; pren. daleč smo doplesali

doplêsti -plêtem dov. , doplêtel in doplétel doplêtla, stil. doplèl doplêla ( é )
1. končati pletenje: doplesti koš ; pravkar je dopletla nogavico ; vencev še niso dopletli
2. dodatno, zraven splesti: doplesti prekratke rokave jopice

dopléti -plévem dov. , tudi doplevíte; doplél ( ẹ́ )
končati pletje: do večera so doplele

doplúti -plôvem in -plújem dov. , tudi doplovíte ( ú ó, ú )
s plutjem priti kam: ladja je doplula do brega

dopočénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
nar., ekspr. delati , početi 1 : strašno, kaj ti ljudje dopočenjajo

dopočéti -čnèm nedov. , dopočél; nam. dopočét in dopočèt ( ẹ́ ȅ )
nar., ekspr. delati , početi 1 : fant táko dopočne, da ga ne morem prenašati ; strašno, kakšno so dopočeli vso noč

dopôldan 1 -dnéva [ dopou̯dan ] m ( ȏ ẹ̑ )
del dneva od jutra do poldneva: prespal je cel dopoldan ; čakal ga je vse dopoldneve ; bil je sončen nedeljski dopoldan

dopôldan 2 [ dopou̯dan ] prisl. ( ȏ )
v času od jutra do poldneva; dopoldne 2 : pride jutri dopoldan

dopoldánčar -ja [ dopou̯dančar ] m ( ā )
šol. žarg. kdor hodi dopoldne v šolo: dopoldančarji in popoldančarji

dopoldánec -nca [ dopou̯danəc ] m ( á )
1. šol. žarg. kdor hodi dopoldne v šolo: šipo so razbili dopoldanci ; dopoldanci in popoldanci
2. pog. kdor je dopoldne v službi: dopoldanec je pripravil vsebinski koncept časopisa
3. pog. vlomilec, ki vdira v stanovanja dopoldne, ko ljudi ni doma: v torek dopoldne se je dopoldanec lotil že dalj časa opazovanega stanovanja

dopoldánji -a -e [ dopou̯danji ] prid. ( á )
dopoldanski : med dopoldanjimi urami je bilo v šoli zelo živo

dopoldánski tudi dopôldanski -a -o [ dopou̯danski ] prid. ( á; ȏ )
nanašajoč se na dopoldan: delo je opravil v dopoldanskem času ; šola ima le dopoldanski pouk ; odpotoval je z dopoldanskim vlakom / dopoldanski učenci

dopôldne 1 -dnéva [ dopou̯dne ] s ( ȏ ẹ̑ )
ed. del dneva od jutra do poldneva; dopoldan 1 : sončno nedeljsko dopoldne

dopôldne 2 [ dopou̯dne ] prisl. ( ȏ )
v času od jutra do poldneva: dopoldne je bil pri nas ; v šolo hodi dopoldne ; ob enajstih dopoldne ; nesreča se je zgodila včeraj dopoldne

dopoldnéven -vna -o [ dopou̯dnevən ] prid. ( ẹ̑ )
star. dopoldanski : nima rada dopoldnevnih obiskov

dopolnílen -lna -o [ dopou̯nilən ] prid. ( ȋ )
ki kaj dopolni, dopolnjuje: dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili ; dopolnilno krmljenje čebel / sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta ; dopolnilni predpisi ; dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb / učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga ; dopolnilno vprašanje pri zaslišanju / dopolnilna dejavnost podjetja dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne ; dopolnilno izobraževanje
agr. dopolnilni posevek posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki ; fiz. dopolnilni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo ; geom. dopolnilna piramida piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide ; šol. dopolnilni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole

dopolnílo -a [ dopou̯nilo ] s ( í )
kar kaj dopolni, dopolnjuje: pisma so pomembno dopolnilo pesnikovega dela ; dopolnila k tekstu
jezikosl. od kakega stavčnega člena odvisen člen, navadno predmet

dopolnítev -tve [ dopou̯nitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od dopolniti: dopolnitev zalog ; odlok o spremembi in dopolnitvi predpisov / delo bo potrebno še manjših dopolnitev in popravkov / prizadeval si je za dopolnitev samega sebe izpopolnitev, izboljšanje

dopolníti in dopôlniti -im [ dopou̯niti ] dov. ( ī ó )
1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti ; dopolnili so zaloge na ladji ; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
// dodati do polne mere: dopolniti sod
2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let ; književnik je dopolnil šestdeset let
vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je ; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je
3. zastar. izpolniti : prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost ; dopolnila se mu je vroča želja

dopolnítven -a -o [ dopou̯nitven ] ( ȋ )
pridevnik od dopolnitev: dopolnitveni postopek

dopôlnjenje -a [ dopou̯njenje ] s ( ó )
glagolnik od dopolniti: dopolnjenje posode / v delu je dopolnjenje življenja / knjiž. v njem je vzklila želja po osebnem dopolnjenju izpopolnitvi, izboljšanju

dopolnjeválec -lca [ dopou̯njevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj dopolnjuje: bil je nadaljevalec in dopolnjevalec naše gledališke tradicije
trg. uslužbenec v samopostrežni trgovini, ki prinaša blago na prodajne police

dopolnjeválen -lna -o [ dopou̯njevalən ] prid. ( ȃ )
ki kaj dopolnjuje: tehnična vzgoja je na gimnaziji dopolnjevalno izobraževalno področje

dopolnjevánje -a [ dopou̯njevanje ] s ( ȃ )
glagolnik od dopolnjevati: dopolnjevanje proizvodnje ; spreminjanje in dopolnjevanje ustave / vsestransko dopolnjevanje med podjetji ; medsebojno dopolnjevanje moža in žene / dopolnjevanje sodov
mat. računska operacija, pri kateri se znanemu seštevancu doda toliko, da se dobi znana vsota

dopolnjevánka -e [ dopou̯njevanka ] ž ( á )
uganka, pri kateri je treba besedo dopolniti z eno ali več manjkajočimi črkami, da dobi (nov) pomen: rešitve dopolnjevank

dopolnjeváti -újem [ dopou̯njevati ] nedov. ( á ȗ )
1. dajati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: dopolnjevati asortiment izdelkov ; dopolnjeval je svoj referat ; dopolnjevati zaloge živil
mat. delati računsko operacijo, pri kateri se doda znanemu seštevancu toliko, da se dobi znana vsota
// dodajati do polne mere: dopolnjevati sode / profesor dopolnjuje svojo učno obveznost na drugi šoli
2. zastar. izpolnjevati : vsak mora dopolnjevati svoje naloge

dopôlnočen tudi dopolnôčen -čna -o [ dopou̯nočən ] prid. ( ȏ; ó )
nanašajoč se na čas do polnoči: dopolnočno razpoloženje gostov je začelo prehajati v pijanost

dopomôči -mórem dov. , dopomógel dopomôgla ( ó ọ́ )
pomagati , pripomoči : dopomoči komu do pravice

doposláti -póšljem dov. , dopôšlji dopošljíte ( á ọ́ ) zastar.
1. dodatno, zraven poslati: polku so doposlali pomoč ; doposlali so mu še en izvod
2. poslati : na razstavo so doposlali veliko sadja

dopotováti -újem tudi dopótovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̑ )
potujoč priti kam: gostje so pravkar dopotovali ; dopotovati v mesto ; dopotovati z vlakom

dopovédati -povém dov. ( ẹ́ )
1. s pripovedovanjem pojasniti: opisovala ga je, a ni mogla dopovedati, kakšen je ; dolgo traja, preden otroku vse dopoveš / dopovej ji zlepa, da bo morala oditi / ekspr. ni mogel dopovedati, kako je srečen ; ne morem dopovedati, kako sem se prestrašila povedati, izraziti
// z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet: dopovej to trmoglavcu, če moreš! nič si ne da dopovedati ; daj si vendar dopovedati / skušala si je dopovedati, da ni nikogar
2. zastar. končati pripovedovanje: potrpi, naj dopove

dopovéden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
star. razumljiv , jasen : povedal jim bo to v dopovednem jeziku / njene besede so bile zelo dopovedne prepričevalne

dopovedljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dopovedati: umetnostno doživetje je težko dopovedljivo / nazorna in dopovedljiva formulacija problema

dopovedovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dopovedovati: iz gostilne je bilo slišati dopovedovanje in prerekanje / kljub našemu dopovedovanju je šel dalje

dopovedováti -újem nedov. ( á ȗ )
s pripovedovanjem pojasnjevati: častniki so vojakom nekaj dopovedovali ; vedno znova je dopovedovala otroku, kakšen je volk ; z ihto mu je dopovedovala, kaj naj stori / dopoveduje mu z rokami
// z utemeljevanjem, s pojasnjevanjem skušati doseči pri kom, da sprejme kako mnenje, nasvet: v trgovinah so dopovedovali ljudem, da blaga ni ; otrok je zastonj dopovedoval, da je lačen / vedno znova si je dopovedovala, da se je to moralo zgoditi

doprášati tudi doprašáti -am dov. , tudi doprášala ( á á á )
nar. končati vpraševanje: šele ko je doprašal, kaj je bilo medtem doma novega, je sedel

doprávdati se -am se dov. ( ȃ )
knjiž. končati pravdanje: zate smo se že dopravdali

dopréga -e ž ( ẹ̑ )
dodatna vprega: ker konji niso zmogli težkega bremena, smo si pomagali z doprego
// žel. dodatna lokomotiva, ki potiska vlak na velikih vzponih: na postaji pod bregom so k zadnjemu vagonu pripeli doprego

doprêsti -prêdem in doprésti -prédem dov. , stil. doprèl doprêla in dopréla ( é; ẹ́ )
končati predenje: dopredla je in pospravila kolovrat ; dopresti nit ; pren. ni še dopredla svojih misli

doprevráten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na čas do prevrata: doprevratne razmere

doprinášati -am nedov. ( ȃ )
1. publ. pomagati , prispevati : to so dosežki, ki doprinašajo k razvoju urbanizma / doprinašati napore za dograditev dežele ; doprinašati žrtve žrtvovati se
2. zastar. delati , početi 1 : kakšne hudobije doprinaša

doprinêsti -nêsem dov. , doprinésel doprinêsla ( é )
1. publ. pripomoči , pomagati , prispevati : konferenca je doprinesla k razumevanju problemov ; s svojim delom so veliko doprinesli skupnosti / doprinesti svoj delež gibanju ; doprinesti žrtve žrtvovati se
2. star. nadomestiti : na vso moč se je gnal, da bi doprinesel zamudo

doprinòs -ôsa m ( ȍ ó )
donesek , prispevek : slovenski doprinos k likovni pestrosti evrov ; pisateljevo najnovejše delo je dragocen doprinos k vojnemu slovstvu

dopŕsen -sna -o prid. ( ȓ )
narejen, izdelan do prsi: doprsni kip ; doprsna fotografija, podoba
šport. doprsni drog drog, ki sega telovadcu do prsi

dopŕsje -a s ( ȓ )
doprsni kip ali doprsna podoba: bronasto doprsje ; vladarjevo doprsje / slika predstavlja samo doprsje

dopŕsnik -a m ( ȓ )
doprsni kip: pesnikov doprsnik je že izklesan

doprvák -a m ( á )
knjiž., iron. prvi za prvakom, poglavarjem: prvaki in doprvaki imajo vso oblast / Bleiweisovi doprvaki

dopúst -a m ( ȗ )
dovoljena začasna prekinitev dela, službe: dati, dobiti, imeti dopust ; nastopiti, vzeti dopust ; prositi za dopust ; biti na dopustu / bolezenski, bolniški, brezplačni, izredni, porodniški, študijski dopust ; letni dopust določeno število plačanih, dela prostih dni, ki je z zakonom zagotovljeno vsakemu uslužbencu ; očetovski dopust ki ga v trajanju 90 dni dobi oče za svojega otroka do tretjega leta otrokove starosti ; starševski dopust ki ga dobi eden od staršev ob rojstvu, posvojitvi otroka za nego in varstvo / od vojakov je prišel na dopust
// pog. letni dopust: letos smo preživeli dopust na morju ; dopust bo vzel avgusta / kam greste na dopust?

dopústen 1 -tna -o prid. ( ú; jezikosl. ȗ )
ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj ; tak odstotek vode v maslu je še dopusten ; najmanjša dopustna plača ; dopustna razlika v ceni
jezikosl. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči ; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek ; teh. dopustna napetost, obremenitev

dopústen 2 -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na dopust: v dopustnih dneh se veliko ukvarja s športom

dopustílo -a s ( í )
zastar. dovoljenje : prosil bom dopustila, da bi tisti dan vino točil ; obrtna dopustila

dopustítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dopustiti: to je storil z njegovo dopustitvijo ; dopustitev dejanja

dopustíti -ím dov. , dopústil ( ī í )
1. ne preprečiti, ne ubraniti, da se kaj zgodi, godi: dopustil je, da je odšla domov / tega vendar ne smemo dopustiti dovoliti
2. knjiž. priznati za možno: nekateri bodo res tako mislili, je dopustil oče

dopustljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (še) dopušča; dopusten 1 : to ni dopustljivo

dopústnica -e ž ( ȗ )
1. dovolilnica, dovoljenje za dopust: dobiti dopustnico / v četi so nenadoma preklicali vse dopustnice
2. ženska, ki ima dopust: dopustnice uživajo na plaži

dopústnik -a m ( ȗ )
kdor ima dopust: pregledal je seznam dopustnikov / dopustniki so se vračali v vojašnico / dopustniki in izletniki ; letos je bilo na Jadranu veliko dopustnikov

dopústniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na dopustnike ali dopust: svoje dopustniške dneve preživlja v gorah ; dopustniška sezona / dopustniški kraji ; dopustniške olajšave

dopústnost -i ž ( ú )
lastnost dopustnega: dopustnost stroge literarne kritike ; dopustnost pritožbe / to je še v mejah umetniške dopustnosti

dopustováti -újem nedov. ( á ȗ )
preživljati letni dopust, biti na dopustu: dopustovati doma, v tujini

dopúščanje -a s ( ú )
glagolnik od dopuščati: dopuščanje neoviranega razvoja

dopúščati -am nedov. ( ú )
1. ne preprečevati, ne braniti, da se kaj zgodi, godi: oče nam je dopuščal, da smo se igrali po mili volji / o tem ne dopuščam razgovora ; ne, kot predsednik tega nikakor ne dopuščam ne dovolim / bolečine mu niso dopuščale, da bi sedel ; vstal bom, če mi bodo dopuščale moči če bom mogel
2. priznavati za možno: dopuščam, da je moje mnenje zmotno / dopuščam možnost, da si le bil na sestanku / pravilo dopušča izjeme ; enačba dopušča dve rešitvi
ekspr. njegova izjava ne dopušča niti najmanjšega dvoma je neovrgljiva, resnična

dopuščênje -a s ( é )
star. dovoljenje , dopustitev : to sem storil s tvojim dopuščenjem

dorámen -mna -o prid. ( ȃ )
ki sega do ramen: doramne hlače

doraménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki sega do ramen: imel je prevelike, skoraj doramenske hlače
šport. doramenski drog drog, ki sega telovadcu do ramen

dorásel -sla -o tudi dorástel -tla -o [ dorasəu̯; dorastəu̯ ] prid. ( ā á )
1. ki je dorastel, doraščen: dorasel človek ; dorasel gozd ; dorasla žival ; komaj dorasla dekleta
2. v povedni rabi, z dajalnikom ki je kos čemu: nobeden od sošolcev mu v matematiki ni dorasel ; mladina je dorasla nalogam, ki jo čakajo ; biti delu dorasel; prim. dorasti

doráslost -i ž ( á )
stanje doraslega človeka, živali: doseči doraslost ; doraslost živine / kaj vse doživlja otrok do svoje doraslosti

dorásti -rástem in -rásem dov. ( á )
1. doseči končno stopnjo rasti: zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih / ta vrsta trave hitro doraste ; drevo je dorastlo v nekaj letih
// postati nekoliko večji, starejši: z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo / mladiči so dorastli in zapustili gnezdo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, primeren za kaj: ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje ; komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma
2. z rastjo doseči: sin je že dorastel očeta / drevo je dorastlo do strehe
// dobiti dokončno podobo, razviti se: dorastla je v lepo dekle / fant doraste v moža
fant je dorastel med glasbeniki ves čas svojega doraščanja je živel med njimi ; star. še ni vrha dorastel še ni dorastel, postal mož prim. dorasel

doráščanje -a s ( á )
glagolnik od doraščati: doraščanje otrok / doba spolnega dozorevanja in doraščanja

doráščati -am nedov. ( á )
približevati se končni stopnji rasti: njegovi otroci že doraščajo / mladina dorašča v novih razmerah ; pisatelj je doraščal v razgibanem času
// dobivati dokončno podobo, razvijati se: fant dorašča v moža

dorêči -rêčem dov. , dorêci dorecíte; dorékel dorêkla ( é )
izreči, povedati do konca: ni dorekel besede ; njegovo misel so dorekli drugi

doredíti -ím dov. , tudi dorédi; dorédil; dorejèn ( ī í )
zrediti do konca: dorediti prašiča

dorísati -ríšem dov. ( ȋ )
1. dodatno, zraven narisati: portretu je s svinčnikom dorisal brke ; načrtu so dorisali puščice, ki nakazujejo smer vetra / dorisati manjkajoče dele slike, umetnine
2. končno izoblikovati, izpopolniti risbo: dorisati načrt, skico

dorisávanje -a s ( ȃ )
končno oblikovanje, izpopolnjevanje risbe: dorisavanje načrta

dorisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dorisovati: dopisovanje in dorisovanje na plakate spreminja njihovo izvorno sporočilo / dorisovanje starih načrtov

dorisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dodatno, zraven risati: dorisovati like, slike in vzorce
2. končno oblikovati, izpopolnjevati risbo: postopoma je le dorisoval zemljevid / dorisovati risbo

dormitórij -a m ( ọ́ )
spalnica v samostanih ali cerkvenih vzgojnih zavodih:

dorojíti -ím dov. , dorójil ( ī í )
končati rojenje: čebele so dorojile

dorómati -am dov. ( ọ̑ )
ekspr. dopotovati , prispeti : doromali smo, pot je bila kratka

dórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Dorce: dorsko narečje
glasb. dorska lestvica v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona d navzgor ; um. dorski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna resnost in masivnost ; dorski steber steber brez baze in s preprostim kapitelom

dorzálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nanašajoč se na hrbet; hrbten : dorzalna stran telesa
jezikosl. dorzalna artikulacija oblikovanje glasov s hrbtom jezika ; zool. dorzalna plavut

dórziventrálen -lna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
anat., biol. ki poteka v smeri od hrbta proti trebuhu: dorziventralna ravnina

dosadíti -ím dov. , dosádil; dosajèn ( ī í )
dodatno, zraven posaditi: dosaditi drevje v nasadu ; dosaditi hmelj

dosánjati -am dov. ( á )
knjiž. nehati sanjati: pustil bi ga, da bi dosanjal / dosanjal je, zdaj je prihajala resnica / z notranjim predmetom dosanjali so svoj veliki sen o sreči

doséči -séžem dov. , dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč ( ẹ́ )
1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel ; ne dosežem dna ; otrok komaj doseže do kljuke ; ne morem doseči na omaro ; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla ; pren. s pogledom doseči kaj ; hiše z očesom ni mogel doseči
2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko ; drevo je doseglo pet metrov ; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti ; razposajenost je dosegla vrhunec
3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg ; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli ; pren. njegov glas me ni dosegel
4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen ; dosegel je doktorski naslov ; doseči visoko izobrazbo ; na tekmovanju so dosegli drugo mesto ; z vztrajnostjo se vse doseže ; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli ; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh ; doseči soglasje z dogovorom ; doseči zmago zmagati / doseči gol dati gol
// priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast ; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost
5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli ; doseči normo
publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani ; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov ; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak ; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu ; doseči pravico za vstop v finale

dosedánji -a -e [ tudi dosədanji ] prid. ( ā )
ki je bil, obstajal do zdaj: dosedanji uspehi niso zadovoljivi ; dosedanje izkušnje, ugotovitve ; po dosedanjih ocenah je proizvodnja narastla / dosedanji predsednik

dosedéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. nehati sedeti, odsedeti: je že dosedel

dosèg -éga m ( ȅ ẹ́ )
1. oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: žival se mu je približala na doseg ; knjiga je na dosegu / ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu
// oddaljenost, v katero sega delovanje česa: oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov ; priti v doseg sovražnika / domišljija se izmakne dosegu razuma
2. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: povečati doseg radijskega oddajnika ; doseg radarja, svetilnika / doseg balističnih raket domet
// aer. največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka: letalo z dosegom pet tisoč kilometrov
3. dosežek , uspeh : prejel je nagrado za dosege v režiji / doseg idealov doseganje, dosega

doséga -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od doseči: bojevati se za dosego ciljev ; dosega zaželenega namena ; dosega dobrih odnosov med obema državama / dosega sporazuma o razorožitvi

dosegamál [ dosegamau̯ ] prisl. ( ȃ )
zastar. do zdaj , doslej : dosegamal je šlo dobro

doséganje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od dosegati: doseganje ciljev / tako delo zagotavlja doseganje največjih uspehov / doseganje norme, plana

doségati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje ; dosegati svoj namen
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh ; moštvo dosega zmage
2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan
3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov

dosegljáj -a m ( ȃ )
1. dosežek : zadovoljen je s svojim dosegljajem ; umetniški dosegljaji
2. nav. ekspr. doseg : kuhinja mora biti urejena tako, da ima gospodinja vse na dosegljaju / ustrelil je v prazno, žival je bila že iz dosegljaja

dosegljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da doseči: škatla je na dosegljivi polici / težko dosegljivi cilji ; dosegljiva natančnost / literatura za razpravo je bila lahko dosegljiva ; prvo mesto zanj ni več dosegljivo / cene tega blaga so malokomu dosegljive so zelo visoke

dosegljívost -i ž ( í )
dejstvo, da je kaj dosegljivo: zaradi dosegljivosti je bilo okvaro lažje popraviti / dosegljivost cilja

dosejáti -sêjem dov. , dosêj in dosèj; dosejál ( á ȇ )
dodatno, zraven posejati: dosejati travno mešanico

doselítev -tve ž ( ȋ )
priselitev : še je možnost za nove doselitve

doselíti se -sélim se dov. ( ī ẹ́ )
priseliti se: družina se je doselila pred desetletji ; po vojni so se sem doselili novi ljudje

doséljenec -nca m ( ẹ́ )
priseljenec : v mestu je vedno več novih doseljencev ; na novo ameriško glasbo je vplivala tudi glasba doseljencev

doseljevánje -a s ( ȃ )
priseljevanje : doseljevanje tujega prebivalstva ; doseljevanje v mesta

doseljeváti se -újem se nedov. ( á ȗ )
priseljevati se: v mesto se doseljujejo ljudje s podeželja

dosévek -vka m ( ẹ̑ )
agr. dopolnilni posevek, stranski posevek: jesenski, spomladanski dosevek

dosézanje -a s ( ẹ̄ )
doseganje : dosezanje ciljev, namenov / dosezanje časti

dosézati -am nedov. ( ẹ̄ )
dosegati : dosezati cilje / dosezati velike uspehe / čeprav je mlajši, doseza po sposobnosti vse svoje tovariše

doséžek -žka m ( ẹ̑ )
kar je posledica kakega dela, prizadevanja: njegova kompozicija je pomemben dosežek na področju glasbe ; dosedanji dosežki v industriji ; rekorden dosežek naših športnikov ; umetniški, znanstveni dosežki ; film spada med vidnejše dosežke kinematografije / uvajanje novih tehničnih dosežkov

doséžen -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
dosegljiv : električna stikala so v dosežni razdalji / sreča je težko dosežna

dosihdôb prisl. ( ȏ )
star. do zdaj , doslej : dosihdob se mi to še ni pripetilo

dosihmál [ dosihmau̯ ] prisl. ( ȃ )
star. do zdaj , doslej : dosihmal se nista poznala

dosípati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
dodatno, zraven sipati: dosipati moko v vrečo

dosíta prisl. ( ȋ )
knjiž. do sitega: dosita se najesti, napasti
// zelo , močno : dosita se nadivjati, nagledati, nasmejati

dosjé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
adm. mapa, sveženj uradnih spisov, ki se nanašajo na določeno zadevo ali osebo: sporna vprašanja je dal v poseben dosje / personalni dosje ; pokojninski dosjeji

doskóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na doskok: doskočno mesto
// šport. ki se da doseči s skokom kvišku: doskočni krogi

doskočíšče -a s ( í )
šport. kraj, mesto doskoka: skakalec je padel in se valil po doskočišču ; naklon doskočišča / mivka za doskočišče pri skoku v višino

doskočíti -skóčim dov. ( ī ọ̑ )
končati skok: padalec je doskočil in si odpel padalo
// šport. narediti doskok: skakalec je lepo doskočil / doskočil je pri sto metrih

doskòk -óka in -ôka m ( ȍ ọ́, ó )
šport. zaključni del skoka: pri doskoku je padel ; naši skakalci so se odlikovali z zanesljivimi doskoki

dosléden -dna -o prid. , doslédnejši ( ẹ̑ )
ki dela, ravna vedno po določenih načelih: biti dosleden pri svojem delu ; ostal je vedno dosleden in zvest svojemu prepričanju ; dosleden vzgojitelj / bil je najdoslednejši bojevnik za samoodločbo narodov ; dosleden zagovornik delavstva
// ki je brez bistvenih sprememb, odstopanj: takrat je bil še daleč od doslednega materializma ; dosleden program ; vzgoja mora biti dosledna

dosledíti -ím dov. , doslédi in doslêdi; doslédil ( ī í )
lov. priti po sledi do mesta, kjer je divjad: doslediti kuno

doslédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. dosleden človek: fant je doslednež

doslédnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost doslednega človeka: všeč mi je njegova doslednost ; učiteljeva doslednost pri vzgoji ; njihova doslednost v izvajanju načrtov / svoje naloge bomo morali izpolnjevati še z večjo doslednostjo ; logična, znanstvena doslednost ; ekspr. svoje delo opravlja z matematično doslednostjo zelo natančno / doslednost mišljenja ; doslednost značajev v romanu

doslêj in doslèj prisl. ( ȇ; ȅ )
do zdaj : doslej se še ni vrnil ; bil je prijazen kakor doslej še nikoli

doslêjšnji -a -e prid. ( ē )
dosedanji : doslejšnji rezultati dela ; doslejšnja politika ; njegovo doslejšnje delo

doslíkati -am dov. ( ȋ )
1. končati slikanje: doslikati portret
2. dodatno, zraven naslikati: moral je doslikati še glavo

doslíšen -šna -o prid. ( í ī )
nanašajoč se na oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: biti v doslišni bližini ; bila je v doslišni oddaljenosti

doslôven -vna -o prid. ( ȏ )
zastar. dobeseden : doslovni zapis debate / dosloven prevod / revščina v doslovnem smislu

doslúh -a m ( ȗ )
knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj (razločno) slišati: priti iz dosluha, v dosluh ; žival je na, v dosluhu

doslutíti in doslútiti -im dov. ( ī ú ū )
knjiž. dojeti , doumeti : njegov duh ni mogel doslutiti globin pesnikovega dela ; do dna je doslutil življenjsko silo tega naroda

doslúženec -nca m ( ú )
zastar. kdor je doslužil: mož je bil dosluženec s skromnimi prihranki ; vojaški dosluženec

doslúženka -e ž ( ú )
zastar. ženska, ki je doslužila:

doslužítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od doslužiti:

doslužíti in doslúžiti -im dov. ( ī ú )
1. končati služenje: doslužil sem ; doslužiti kadrovski rok, vojaščino / pri tem gospodarju je hitro doslužil
// ekspr. dotrajati : stroj je doslužil ; čevlji so doslužili
2. dopolniti služenje: doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti

dosmŕten -tna -o prid. ( ȓ )
ki traja, obstaja do smrti: hišo je dobil v dosmrtni užitek ; obsodili so ga na dosmrtno ječo ; dosmrtna kazen ; dosmrtna pravica, renta / dosmrtni član društva

dosmŕtnik -a m ( ȓ )
1. kdor je obsojen na dosmrtno ječo: v teh celicah so sami dosmrtniki
2. star. dosmrtni član: dosmrtniki Mohorjeve družbe

dosmrtnína -e ž ( ī )
star. dosmrtna članarina:

dosneževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dosneževati: dosneževanje se uporablja predvsem na prelomnicah in izpostavljenih mestih ; umetno dosneževanje smučišč ; zajetje vode za dosneževanje

dosneževáti -újem nedov. ( á ȗ )
dodatno prekrivati z umetnim snegom: proge so sproti dosneževali s snežnimi topovi

dosodíti in dosóditi -im dov. , dosójen ( ī ọ́ )
1. prenehati soditi: s koncem leta bo ta sodnik dosodil
2. z odločbo, sodbo določiti, da komu kaj pripada: sodišče je tožnici dosodilo odškodnino / dosoditi dosmrtno ječo, smrtno kazen
3. šport. določiti glede na pravila igre: sodnik je dosodil enajstmetrovko v korist domačih

dosójati -am nedov. ( ọ́ )
šport. določati glede na pravila igre: sodniki niso dosojali enajstmetrovk ; dosojati prekrške v korist domače ekipe

dosolíti -ím dov. , dosólil ( ī í )
dodatno soliti: ko juha dobro prevre, jo po potrebi dosolimo in okisamo

dosorêj prisl. ( ȇ )
star. do zdaj , doslej : to mi dosorej ni prišlo na um

dósovski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na diskovni operacijski sistem: dosovski program ; dosovsko okno

dospélost -i ž ( ẹ́ )
1. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica dan, termin, ko je treba plačati: dospelost dolga, menice / plačati dolg ob dospelosti
2. publ. dovršenost , popolnost : kompozicijska dospelost skladbe ; tehnična dospelost

dospétek -tka m ( ẹ̑ )
ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica dospelost : dospetek dolga, menice / plačilo ob dospetku

dospéti -spèm dov. ( ẹ́ ȅ )
1. knjiž. priti , prispeti : planinci so dospeli na vrh gore ; dospeti do gozda ; ladja dospe na cilj ; hitela sta in v mesto sta dospela ravno opoldne ; proti jutru smo dospeli domov / iz mesta so dospele novice ; pren. moje trpljenje je dospelo do vrha ; stvar je dospela do kritične točke
2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica priti do dneva, termina, ko je treba plačati: menice so dospele ; dajatev, dolg dospe v plačilo 1. januarja

dospétje -a s ( ẹ̑ )
zastar. prihod : dospetje na cilj / dospetje poštnega avtobusa

dospévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. knjiž. prihajati : zrak dospeva v pljučne mehurčke
2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati: menice dospevajo v plačilo po treh mesecih

dosréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
anat. sredotežen , centripetalen : dosredni živci

dostájati -am nedov. ( ā )
zastar., navadno z nikalnico imeti dovolj česa: ne dostaja mi izurjenosti ; za to delo mu ni dostajalo moči

dostáti -stánem dov. ( á ȃ )
zastar. prestati 1 , prebiti 2 , odslužiti : umrl je, preden je dostal kazen / izpit je uspešno dostal opravil, naredil

dostáva -e ž ( ȃ )
prenos, prevoz česa na določen kraj: zagotoviti redno dostavo ; dostava časopisa, pošte ; dostava mleka na dom ; rok za dostavo

dostávek -vka m ( ȃ )
kar je dodatno, zraven pripisano: v dostavku navaja še nekaj podatkov ; dostavek k zapisniku / pripovedovanje je rad razširil z lastnimi dostavki

dostáven -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na dostavo: dostavna vozila / v svojem dostavnem okolišu redno dostavlja pošto / dostavni avtomobil zaprt avtomobil za prevoz blaga, zlasti živil; dostavnik
adm. dostavna knjiga knjiga, v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke ; fot. dostavna leča leča, s katero se podaljšuje ali skrajšuje goriščna razdalja objektiva

dostavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dostaviti: plačati račun ob dostavitvi blaga ; dostavitev odločbe

dostáviti -im dov. ( á ȃ )
1. prinesti, pripeljati kaj na določen kraj: dostaviti kruh ; dostaviti telegram ; kupljeno blago vam po želji dostavimo na dom / pisar.: analizo o turističnem prometu smo dostavili uredništvom dnevnih listov ; dostavili vam bomo cenik svojih izdelkov poslali
2. dodatno, zraven povedati: dostavila je še nekaj besed ; dostavili bomo še neko podrobnost ; lahko greš, je dostavil tišje / marsikaj je dostavil iz svojega

dostavljáč -a m ( á )
kdor komu kaj dostavlja: dostavljač ni izročil pošte o pravem času ; dostavljač časopisov, kruha ; dostavljač pri trgovskem podjetju

dostavljalec gl. dostavljavec

dostavljalka gl. dostavljavka

dostavljálnik -a [ dostau̯ljau̯nik in dostau̯ljalnik ] m ( ȃ )
dostavni avtomobil: blaga je bilo za dva tovornjaka in dostavljalnik

dostávljanje -a s ( á )
glagolnik od dostavljati: dostavljanje časopisov, pošte ; dostavljanje na dom

dostávljati -am nedov. ( á )
1. prinašati, dovažati kaj na določen kraj: popravljene aparate dostavljajo strankam na dom / pisar. dostavljamo vam anketo pošiljamo
2. večkrat dodatno, zraven povedati: kadar so govorili o njem, so dostavljali, da je junak

dostavljávec -vca in dostavljálec -lca [ dostau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor komu kaj dostavlja: naročeno blago mi je pripeljal dostavljavec ; dostavljavec časopisov, paketov

dostavljávka in dostavljálka -e [ dostau̯ljau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki komu kaj dostavlja:

dostavljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dostaviti: dostavljiva pošiljka

dostavljívost -i ž ( í )
značilnost dostavljivega: dostavljivost pošiljke

dostávnica -e ž ( ȃ )
adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika; dobavnica : pregledati dostavnico
ptt obrazec za dostavo priporočenih pošiljk, na katerem naslovnik potrdi prejem

dostávnik -a m ( ȃ )
zaprt avtomobil za prevoz blaga, zlasti živil: poštni dostavnik ; zaradi svoje opaznosti so dostavniki primerni za propagandna sporočila in oglaševanje

dostavnína -e ž ( ī )
plačilo za dostavo: plačati dostavnino ; dostavnina za časopis, za mleko

dôsti prisl. ( ó )
1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa ; vihar je poškodoval dosti dreves ; ta operacija v dosti primerih ni uspela ; že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več ; dosti dela, govori, spi
// v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj ; to ga ne bo dosti prizadelo ; cesta tukaj ni dosti poškodovana
2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši ; ni dosti debelejši od prosenega zrna ; dosti grše piše kot prej ; z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda
3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti ; ni imel dosti moči, da bi vstal ; vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev ; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko
// ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja ; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo ; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti – mir ali pa ven
ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš ; pog. njega je res dosti je velik, močen ; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič ; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič ; tu je dosti dela – malo jela ; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi

dôstikrat prisl. ( ó )
izraža zadostno število ponovitev: to vem, dostikrat si mi že povedal
// velikokrat , večkrat : dostikrat mislim nanj ; to pot sem že dostikrat prehodil

dostojánstven -a -o prid. ( ȃ )
ki vzbuja spoštovanje zaradi moralnih kvalitet in zaradi obvladovanja čustev: predsednik je dostojanstven človek ; dostojanstven v kretnjah / resen, dostojanstven obraz / njeno vedenje je skoraj dostojanstveno

dostojánstvenik -a m ( ȃ )
kdor ima visok družbeni položaj: sprejema so se udeležili tudi visoki cerkveni dostojanstveniki ; vojaški dostojanstvenik ; dostojanstveniki in državniki

dostojánstvenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost dostojanstvenega: mož je poln dostojanstvenosti ; cenijo ga zaradi njegove pravičnosti in dostojanstvenosti / dostojanstvenost njenega obraza / sprejel ga je z dostojanstvenostjo visokega uradnika

dostojánstvo -a s ( ȃ )
1. dostojanstveno vedenje, ravnanje: v vsaki situaciji je znal ohraniti svoje dostojanstvo
// čast , ponos : teptati, žaliti človeško dostojanstvo ; dostojanstvo osebnosti
2. visok družbeni položaj: odložil je znamenja rektorskega dostojanstva

dostójen -jna -o prid. , dostójnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: dostojen človek ; fant je dostojen ; bodite dostojni! / dostojna družba ; dostojno vedenje
2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku ; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost ; dostojno stanovanje
// z rodilnikom vreden : tak sin je dostojen svojega očeta ; človeka dostojno življenje

dostójnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. dostojen človek: delal se je dostojneža

dostójnost -i ž ( ọ́ )
1. dostojno vedenje, ravnanje: od vas zahtevamo dostojnost ; to presega vse meje dostojnosti / dostojnost govorjenja
2. zastar. dostojanstvenost : svoje delo je opravljal s slovesno dostojnostjo

dostòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. kraj, prostor, po katerem se da kam priti: turistično društvo je uredilo dostop do slapa ; tam je zelo pripraven dostop do morja ; dostopi na perone so funkcionalno postavljeni
2. možnost priti, vstopiti kam: obzidje je zapiralo dostop v mesto ; z žičnico je dostop na vrh zelo olajšan
// dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: vsak nima dostopa v pisarno ; občinstvo ima prost dostop v sodno dvorano / učenci imajo v svoji knjižnici dostop do vseh knjig jih lahko dobijo, si jih izposodijo ; pren. široko okno omogoča soncu in zraku dostop v sobo
3. možnost, pravica uporabe česa: dostop do interneta ; dostop do podatkov / klicni dostop vzpostavitev povezave do interneta prek telefonskega omrežja na zahtevo uporabnika

dostópanje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od dostopati: dostopanje sodišč v register transakcijskih računov bi pospešilo postopke ; dostopanje do svetovnega spleta ; dostopanje do sredstev v skupni rabi

dostópati -am nedov. ( ọ̄ )
uporabljati kaj, do česar se ima možnost, pravico priti: dostopati do interneta ; dostopati do podatkov ; dostopati do elektronske pošte / zaposleni ne morejo dostopati do vseh prostorov v stavbi

dostópen tudi dostôpen -pna -o prid. , dostópnejši tudi dostôpnejši ( ọ́ ọ̄; ó ō )
1. do katerega se da priti: vrh gore je težko dostopen ; nekatere planinske postojanke so dostopne celo z motornimi vozili / park je dostopen javnosti ; pren. šolanje je dostopno vsem
// ki se da dobiti: pri pisanju je uporabil vse dostopno gradivo / cene tega blaga so malokomu dostopne so zelo visoke
2. ki se da razumeti, dojeti: razprava je napisana v dostopnem jeziku ; povedal mu je to na dostopen način / študija je približala bralcem težko dostopnega avtorja
3. knjiž. dovzeten , sprejemljiv : dostopen tujim vplivom / mož je postal dostopnejši bolj priljuden, prijazen

dostópnost tudi dostôpnost -i ž ( ọ́; ó )
značilnost dostopnega: koča je zaradi lahke dostopnosti zelo obiskana / dostopnost listin, zapisov / težka dostopnost dramskega dela ; dostopnost pouka / priljubljen je bil zaradi svoje dostopnosti

dostopôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na dostop 3: brezžična dostopovna točka ; dostopovno omrežje

dostoríti -ím dov. , dostóril ( ī í )
star. nadomestiti : kar smo zamudili, bo treba dostoriti

dostrôpen -pna -o prid. ( ȏ )
ki sega do stropa: dostropna omara

dosúha prisl. ( ȗ )
knjiž. do suhega: dosuha obrisana posoda

dosúti -sújem dov. , dosúl in dosùl ( ú ȗ )
dodatno, zraven nasuti: dosuti žita

dóša -e ž ( ọ́ ) v ajurvedi
vsaka od treh vitalnih energij v telesu: povečevati ali zmanjševati prisotnost posameznih doš s kombinacijo ustreznih jedi

došíti -šíjem dov. , došìl ( í ȋ )
star. končati šivanje: za danes sem došil

dôšlec -a [ došləc ] m ( ō )
knjiž. kdor je prišel: došlecu je ponudil stol ; gospodar se pozdravlja z došleci / došleci iz raznih krajev

dôšlica -e ž ( ō )
knjiž. ženska, ki je prišla: došlica je vljudno pozdravila

došólanje -a s ( ọ̑ )
dodatno šolanje, izšolanje: došolanje kuharjev, pilotov, zdravstvenih delavcev ; posebni programi za došolanje kadrov

došólati -am dov. ( ọ̑ )
doštudirati : došolati sina / prišel je v mesto, da bi se došolal

doštéti -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
končati štetje: doštel je

doštudírati -am dov. ( ȋ )
končati študij: dolgo je študirala, zdaj je le doštudirala ; fant je hitro doštudiral ; doštudiral je pravo ; doštudiral je na tehniški fakulteti / ekspr. izključili so me iz gimnazije in tako sem doštudiral nehal študirati
// preh. omogočiti komu, da konča študij: vse otroke je doštudiral s svojo skromno plačo

dóta -e ž ( ọ́ )
denar, premoženje, ki ga prinese žena v zakon: dati, obljubiti doto hčeri ; ima veliko doto ; za doto je dobila hišo ; imela je pol milijona dote
// zlasti v kmečkem okolju delež, ki ga starši namenijo, določijo vsakemu otroku: drugemu sinu je izgovoril lepo doto ; fant je svojo doto porabil za študij

dotácija -e ž ( á )
izredna denarna sredstva, ki jih prejme organizacija, ustanova za izvršitev ali dovršitev kake naloge: dati, dobiti dotacijo ; delo so podprli s posebno dotacijo ; društvo se vzdržuje s članarinami in dotacijami ; namenske dotacije ; dotacije kulturnim ustanovam ; založba je prejela dotacijo za izdajanje revije

dotacíjski in dotácijski -a -o ( ȋ; á )
pridevnik od dotacija: dotacijska vsota ; dotacijska sredstva

dotákati -am nedov. ( ȃ )
dodatno, zraven natakati: dotakati vino v kozarce

dotakljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dotakniti: strop od tal ni dotakljiv

dotakníti se in dotákniti se -em se dov. ( ī á )
1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice ; dotaknila se me je in me pobožala ; dotakniti se rane ; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami ; dotakniti se s prsti ; na lahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili ; vrv se je dotaknila tal ; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen ; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil ; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil ; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov ; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade
2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja ; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil ; niti s prstom se te ne smejo dotakniti

dotakráten -tna -o prid. ( ā )
ki je bil, obstajal do takrat: dotakratno društveno delovanje ; dotakratno razlaganje mednarodnih dogodkov / dotakratni vzponi naših alpinistov

dotálen 1 -lna -o prid. ( ā )
ki sega do tal: dotalna obleka ; stala je pred velikim dotalnim ogledalom / dotalni pokloni

dotálen 2 -lna -o prid. ( ȃ )
pravn., nekdaj nanašajoč se na doto: dotalna pogodba / dotalno premoženje, zemljišče

dotêči -têčem dov. , dotêci dotecíte; dotékel dotêkla ( é )
1. s tekom priti do koga, ki gre spredaj: ženska ga je dotekla pred hišo ; na konju ga je z lahkoto dotekel ; v finalu njegov konj ni mogel doteči tekmeca ; pren., ekspr. doteklo ga je odrešilno spoznanje
2. star. miniti, izteči se: čas hitro doteče ; kmalu ti bo doteklo življenje
njegova ura je dotekla umrl je; kmalu bo umrl

dotedánji -a -e prid. ( ā )
ki je bil, obstajal do tedaj: dotedanji razvoj šolstva / dotedanji ukrepi

dotegamál [ dotegamau̯ ] prisl. ( ȃ )
zastar. do zdaj , doslej : dotegamal se ni oglasil

dotegníti in dotégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
zastar. nadomestiti : zamujenega časa ne boš nikoli dotegnil

dotehdôb prisl. ( ȏ )
star. do zdaj , doslej

dotehmál [ dotehmau̯ ] prisl. ( ȃ )
star. do takrat, do zdaj: slovo je bilo težko, ker dotehmal še ni šel od doma

dotéhtati -am dov. ( ẹ̑ )
končati tehtanje: prodajalka je dotehtala ; pren. nisem še dotehtal njene cene

dotekálka -e ž ( ȃ )
zool. odprtina za dotekanje vode k škrgam in prebavilom pri školjkah in plaščarjih:

dotékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od dotekati:

dotékati -am nedov. ( ẹ̑ )
tekoč prihajati kam: kri doteka v srce ; voda doteka s pobočij v dolino / ob vzhodnih vetrovih dotekajo nad naše kraje hladne zračne gmote ; pren. na univerze doteka čedalje več maturantov ; sredstva v sklad dotekajo počasi

dotekniti gl. dotakniti se

dótica -e ž ( ọ́ )
manjšalnica od dota: dobila je le skromno dotico ; ekspr. kar čedno dotico bo imela precej veliko

dotíčen -čna -o prid. ( ȋ )
star. dotikalen : dotična ploskev

dotíčni -a -o prid. ( ȋ )
pisar. ki se o njem govori, nanj misli; ta 1 , tisti : prinesel mu je dotično knjigo, za katero ga je prosil

dotíčnik -a m ( ȋ )
pisar. oseba, o kateri se govori, nanjo misli; ta 1 , tisti (človek) : dotičnik je hotel po vsej sili k nam ; dotičnika bo zadela huda kazen

dotihmal gl. dotehmal

dotihotápiti se -im se dov. ( á ȃ )
pritihotapiti se: kakor bi se namenil krast, se je dotihotapil k oknu

dotík -a m ( ȋ )
kratkotrajno, popolno približanje: začutiti rahel dotik ; redke snežinke so se pri dotiku z zemljo raztopile ; opozoriti z dotikom roke / hruške so na dotik že mehke ; pren. neprijeten dotik s človeško brezčutnostjo
publ. priti v dotik z drugimi deželami spoznati jih, seznaniti se z njimi ; z delavci prihaja vsak dan v dotik se shaja, se druži, govori z njimi
elektr. napetost dotika napetost, ki se pojavi ob okvari na kovinskih delih električnih naprav in deluje na človeka ob dotiku ; med. okužba z dotikom

dotíka -e ž ( ȋ )
star. dotik , stik 1 : prepovedati vsako dotiko z bolnikom
star. spominja se prijatelja, s katerim je pogosto prihajal v dotiko se je shajal, družil, govoril z njim ; star. to vedo vsi, ki so bili z njim v dotiki so se družili z njim, ga poznali

dotikálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se dotika: dotikalna ploskev
agr. dotikalni insekticid insekticid, ki deluje ob dotiku ; geom. dotikalni stožec stožec, katerega premice tvorilke so tangente dane ploskve ; dotikalna ravnina

dotikalíšče -a s ( í )
geom. točka, v kateri se premica ali ravnina dotika krivulje ali ploskve: dotikališče tangente ; pren. dotikališča med kulturami in narodi

dotikálnica -e ž ( ȃ )
geom. premica, ki se dotika krivulje ali ploskve:

dotíkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od dotikati se: vrv je bila spolzka in gladka od dotikanja neštetih rok

dotíkati se -am se nedov. ( ȋ )
1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo ; ne dotikaj se rane ; z glavo se je dotikal stropa ; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov
geom. imeti v skupni točki skupno tangento
2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov ; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov
3. tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika

dotikávati se -am se nedov. ( ȃ )
zastar. dotikati se: prsti so se dotikavali papirja

dotikljáj -a m ( ȃ )
ekspr. dotik : vznemiri ga vsak njen dotikljaj ; zdrzne se ob najmanjšem dotikljaju ; opozoril ga je z dotikljajem roke

dotípati -am in -ljem dov. ( ī ȋ )
s tipanjem seči do česa, najti kaj: dotipal je njeno roko ; segel je v žep in dotipal zavojček ; v temi sta dotipala vrata / dotipala se je do vžigalic

dotipávati se -am se nedov. ( ȃ )
s tipanjem prihajati kam: slepec se s palico dotipava do izhoda

dotípkati -am dov. ( ȋ )
1. končati tipkanje: tipkarica je dotipkala dopis
2. dodatno, zraven natipkati: dotipkaj še dve vrstici

dotíranec -nca m ( ȋ )
kdor dobi dotacijo: dotiranci sklada

dotíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dotirati 1 : družbeno dotiranje izobraževanja odraslih ; dotiranje ustanov ; spremeniti sistem dotiranja

dotírati 1 -am nedov. in dov. ( ȋ )
dajati dotacijo: družba dotira znanstveno delo ; dotirati gledališče, revijo, raziskovalne ustanove ; dotirati iz sklada

dotírati 2 -am dov. ( ȋ )
ekspr. prignati , privesti : tatu so dotirali na stražnico
// zastar. izoblikovati popolnoma, do konca; dognati : prevajalec je prevod res dotiral

dotís -a m ( ȋ )
zal. nespremenjen dodaten natis kakega dela v okviru z avtorjem dogovorjene naklade:

dotískati -am dov. ( í )
1. končati tiskanje: dotiskati roman
2. dodatno, zraven natisniti: dotiskali so še tisoč izvodov

dotiskováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. približevati se koncu tiskanja: znamke že dotiskujejo
2. dodatno, zraven tiskati: dotiskovati so morali še inicialke

dotístihdôb in do tístih dôb prisl. ( ȋ-ȏ )
star. do takrat, do tedaj: dotistihdob še ni mislil na upor

dotistihmál [ dotistihmau̯ ] prisl. ( ȃ )
star. do takrat, do tedaj: dotistihmal je izdal več knjig

dotlêj in dotlèj prisl. ( ȇ; ȅ )
do takrat: prišel je v kraj, ki ga dotlej še ni videl ; počakaj dotlej, da se vrnejo domači ; delajo vse dotlej, dokler ne dobijo zamene

dotlêjšnji -a -e prid. ( ē )
dotakraten , dotedanji : dotlejšnja podoba o pisatelju / dotlejšnje življenje

dotléti -ím dov. , dotlì ( ẹ́ í )
prenehati tleti: poleno je dotlelo

dotóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
ki se uporablja za dotok: dotočni žleb ; dotočna cev

dotočíti -tóčim dov. ( ī ọ́ )
dodatno, zraven natočiti: vzela je steklenico in mu dotočila vina v kozarec

dotód in do tód prisl. , piše se narazen ( ọ̄ )
izraža krajevno ali časovno mejo dejanja, stanja: do tod boš že sam prišel ; že do tod sem prebral knjigo ; do tod je vse naše / do tod mi je vse jasno

dotòk -óka m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od dotekati ali doteči: pospešiti dotok krvi ; dotok bencina ; dotok in odtok vode / zagotoviti reden dotok finančnih sredstev ; dotok študentov na pravno fakulteto ; dotok mladih ljudi v mesto

dotôlči -tôlčem [ dotou̯či ] dov. , dotôlci dotôlcite in dotolcíte; dotôlkel dotôlkla ( ó )
potolči, pobiti do konca: s palico je dotolkel žival / podjetje poskuša dotolči konkurenco

dotórej prisl. ( ọ̑ )
star. tako zelo: oslabel je dotorej, da ni mogel vstati

dotrájanost -i ž ( ȃ )
značilnost dotrajanega: sedežem se že pozna dotrajanost ; dotrajanost šolskih prostorov

dotrájati -am dov. ( ȃ )
zaradi dolge rabe, obstajanja postati neuporaben, neprimeren: hiše so že dotrajale ; vodovodna napeljava je dotrajala

dotrobíti in dotróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
končati trobljenje: trobentač je dotrobil

dotrpéti -ím dov. , tudi dotŕpel; dotrpljèn ( ẹ́ í )
1. končati, preživeti trpljenje: prestal je kazen, dotrpel / srce mu je pogumno dotrpelo poraz
2. vznes. umreti : bolnik je dotrpel / v osmrtnicah dotrpela je naša dobra mama

double 1 -a [ dúbəl in dábəl ] m ( ū; ȃ )
šport. igra dveh igralcev proti dvema, zlasti pri tenisu: naši zastopniki v doublu niso nastopili

double 2 -a in dúbel -bla [ dúbəl ] m ( ū )
tekst. volnena tkanina iz dveh med seboj stkanih tkanin: double za plašče ; v prid. rabi: double barhant

double 3
kovina : gl. duble

double face double facea [ dúbəl fás ] m ( ū, ȃ )
tekst. svilena tkanina z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve; duble : double face v pastelnih barvah

double scull double sculla [ dúbəl skúl in dábəl skál ] m ( ū, ȗ; ȃ, ȃ )
šport. tekmovalni čoln za dva veslača s po dvema vesloma: voziti z double scullom / dobila sta zlato kolajno v double scullu

doučíti se -ím se dov. , doúčil se ( ī í )
izučiti se: učil se je za krojača, pa se ni doučil

doúmen -mna -o prid. ( ú ū )
zastar. doumljiv , razumljiv : to je popolnoma doumno

douméti -úmem stil. -umêjem dov. , tudi doúmel; doúmljen tudi doumét ( ẹ́ ȗ, ȇ )
popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka ; ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo ; prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost ; doumela je to do dna

doumétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. glagolnik od doumeti: globlje doumetje pesnikove osebnosti ; doumetje pisateljevega dela ; doumetje sočlovekovega duševnega sveta

doumévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od doumevati: za doumevanje tega vprašanja je potrebno teoretično znanje ; doumevanje sveta, življenja

doumévati -am nedov. ( ẹ́ )
približevati se popolnemu, dokončnemu razumevanju, spoznanju: doumevati bistvo stvari ; delavci so začeli doumevati, da je organizacija nujno potrebna / današnji rod pravilneje doumeva njegovo delo in pomen

doumljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da doumeti: lahko doumljiv tekst ; smisel njegovih besed je težko doumljiv ; fantu to ni bilo doumljivo

doumljívost -i ž ( í )
lastnost doumljivega: lahka doumljivost povesti
// sposobnost doumevanja: človeška doumljivost ; njegova doumljivost je velika

dovajálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se uporablja za dovajanje: skopati je bilo treba še dovajalne kanale
teh. dovajalni jermen

dovájanje -a s ( ā )
glagolnik od dovajati: dovajanje krvi v posamezne organe ; dovajanje pare, toplote

dovájati -am nedov. ( ā )
povzročati prehajanje, zlasti plina ali tekočine k čemu: deblo dovaja vejam hrano ; dovajati kisik po ceveh ; dovajati paro v peč ; vodovod dovaja vodo iz gorskih studencev / zastar. nikoli niso dovajali neznancev v hišo vodili

dovážanje -a s ( ȃ )
glagolnik od dovažati: dovažanje drv ; dovažanje zelenjave na trg

dovážati -am nedov. ( ȃ )
vozeč spravljati kaj na določen kraj: dovažati ljudi na delo ; dovažati mleko z avtomobili

dovčérajšnji -a -e prid. ( ẹ́ )
ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo
// publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji ; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije ; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja

dovečérjati -am dov. ( ẹ̑ )
povečerjati : fant je hitro dovečerjal

dovédeti se -vém se dov. ( ẹ́ )
zastar. izvedeti : hitro sta se dovedela zanj

dovêsti -vêdem dov. , dovêdel in dovédel dovêdla, stil. dovèl dovêla ( é )
star. pripeljati , privesti : dovedel ji je zdravnika ; dovedel ga je na svoj dom ; pren. premišljanje ga je dovedlo do sklepa ; ne vem, kaj me je do tega dovedlo

dovlačílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se uporablja za vlačenje do kam: dovlačilna steza

dovlačílnica -e ž ( ȋ )
gozd. dovlačnica

dovláčnica -e ž ( ȃ )
gozd. stroj z vitlom za vlačenje lesa:

dovléči -vléčem dov. , dovléci dovlécite in dovlecíte; dovlékel dovlékla ( ẹ́ )
privleči : dovlekel je veliko vejo / dovlekli so najemnike na kontinent

dovòd -óda m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od dovajati ali dovesti: dovod plina ; dovod vode do turbinskih komor
2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja: zaradi slabega dovoda plin uhaja ; pipa na dovodu
elektr. žična zveza od priključka do aparata

dovóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na dovod: dovodni kabel, kanal ; dovodna cev, žica / dovodna smer

dovódnica -e ž ( ọ̑ )
anat. žila, ki dovaja kri k srcu: krogla mu je pretrgala dovodnico ; žile dovodnice in odvodnice

dovolílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se kaj dovoli: dovolilno pismo

dovolílnica -e ž ( ȋ )
pisno dovoljenje: preskrbeti dovolilnico ; čez blok je hodil s ponarejeno dovolilnico ; ribolovna dovolilnica ; dovolilnica za prehod čez mejo

dovolílo -a s ( í )
dovolilnica , dovoljenje : dati, preklicati dovolilo ; potno dovolilo
pravn. izvršilno dovolilo sodni sklep, s katerim se dovoli izvršba

dovolítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dovoliti: dovolitev kredita ; dovolitev prodaje / to sem storil s tvojo dovolitvijo dovoljenjem

dovolíti -vólim dov. ( ī ọ́ )
1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov ; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil ; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega ; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete ; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam ; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje ; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY ; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Niste poskrbeli za nova delovna mesta,« je rekla novinarka. »Dovolite! Tega nisem nikoli obljubljal,« se je branil politik / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
3. zastar. privoliti : naposled je le dovolil v ta zakon

dovolítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od dovolitev: dovolitvena odločba

dovòlj prisl. ( ȍ )
izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dovolj ; vsega ima dovolj / dovolj si star, da boš to razumel / šlo je še dovolj dobro
// v členkovni rabi izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dovolj imam tega govorjenja / dovolj dolgo ste spali / zdaj mi je pa dovolj
le pijte, v kleti je še dovolj vina veliko, precej ; ekspr. povsod ga je dovolj povsod ga lahko srečaš ; pog., ekspr. vzdigni, dovolj te je skupaj saj si velik, močen ; ekspr. zdaj te imam pa čez in čez dovolj naveličan sem te, odveč si mi

dovóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. zadosten : to je že dovoljen razlog za spor ; vsega ima v dovoljni meri ; njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh
2. zastar. zadovoljen : mož je dovoljen in srečen

dovoljênje -a s ( é )
kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe ; dobiti, prositi dovoljenje za kaj ; brez dovoljenja je zapustil delavnico ; z materinim dovoljenjem hodi na ples ; pisno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel
// tako soglasje v pisni obliki: izdati dovoljenje za prevoz ; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje ; delati brez obrtnega dovoljenja ; oskrbeti si potno dovoljenje ; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje ; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja

dovóljenost -i ž ( ọ́ )
lastnost dovoljenega: dovoljenost pritožbe, ugovora

dovoljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dovoljevati: dovoljevanje posojil

dovoljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino ; nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje ; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrov

dovòljkrat prisl. ( ȍ )
izraža zadostno število ponovitev: to vem, dovoljkrat si mi že pravil ; nisi ga še dovoljkrat prosil / to pot sem kar dovoljkrat prehodil velikokrat, večkrat

dovóljnost -i ž ( ọ́ )
zastar. zadovoljnost : ohranil je dovoljnost in mir

dovóljšen -šna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. zadosten : to je bil dovoljšen razlog za spopad ; ljudje niso bili v dovoljšni meri politično zreli ; v ljudeh je našel dovoljšno oporo

dovòz -ôza m ( ȍ ó )
1. glagolnik od dovoziti ali dovažati: plačati za dovoz ; reden dovoz lesa, surovin
2. kraj, prostor, po katerem se dovaža: dovozi so tu širši ; urediti dovoz ; dovoz na skedenj

dovózen in dovôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
navadno v zvezi s cesta, pot ki veže industrijske, gradbene objekte z večjo javno cesto: urediti dovozne poti do objektov ; gradnja dovozne ceste

dovozíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kamor se dovaža:

dovozíti -vózim dov. , dovóžen ( ī ọ́ )
1. končati vožnjo: gnoj je že dovozil
2. z vožnjo spraviti na določen kraj: dovozili so dovolj lesa

dovóznica -e ž ( ọ̑ )
dovozna cesta: promet na mestnih dovoznicah je obstal

dovprášati tudi dovprašáti -am dov. , tudi dovprášala ( á á á )
star. končati vpraševanje: veliko stvari ga je zanimalo, končno je le dovprašal

dovréti -vrèm dov. ( ẹ́ ȅ )
vreti do konca: mošt je dovrel

dovŕšen -šna -o prid. ( ȓ )
jezikosl. ki izraža po trajanju omejeno dejanje kot zgoščeno, zaključeno celoto (z začetkom, koncem in vsem vmes): (končno) dovršni glagol / dovršni sedanji čas

dovršênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost dovršenega: težko čakajo na dovršenost razprave / tehnična dovršenost stroja ; dovršenost prevoda bralca zelo pritegne / doseči dovršenost ; svojo vlogo je odigral z veliko dovršenostjo

dovrševáti -újem nedov. ( á ȗ )
približevati se koncu dela; dokončevati : takrat je dovrševal novele ; z vso naglico so dovrševali zadnje priprave za sprejem

dovršítelj -a m ( ȋ )
knjiž. kdor kaj dokonča, dovrši: dovršitelj prevoda

dovršítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dovršiti: za dovršitev del so namenili precejšnja sredstva ; dovršitev stavbe / dovršitev postavljenih nalog

dovršíti -ím dov. , dovŕšil ( ī í )
1. knjiž. dokončati , končati : pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti ; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
2. živeti do določene dobe; dopolniti : otrok je dovršil sedmo leto

dovŕšnik -a m ( ȓ )
jezikosl. glagol, ki izraža po trajanju omejeno dejanje kot zgoščeno, zaključeno celoto (z začetkom, koncem in vsem vmes): pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov

dovŕšnost -i ž ( ȓ )
jezikosl. značilnost dovršnega: dovršnost glagolov

dovŕtati -am dov. ( )
z vrtanjem priti do česa: dovrtal je do nasprotne strani ; pren. dovrtala je do njegove skrivnosti, v njegovo notranjost

dovtíp -a m ( ȋ )
šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom ; delati, pripovedovati dovtipe ; napravil je slab dovtip ; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun ; cenen, neslan, robat dovtip ; dovtip v komediji
pog. ta dovtip ima že brado je star

dovtípen -pna -o prid. ( ȋ )
1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek ; vedno je vesel in dovtipen
2. poln dovtipov: dovtipni pogovori ; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic

dovtípkanje -a s ( ȋ )
knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: sovražil je dovtipkanje ; cinično dovtipkanje

dovtípkar -ja m ( ȋ )
dovtipnež : bil je velik dovtipkar

dovtípkarstvo -a s ( ȋ )
knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: ceneno dovtipkarstvo / delo je polno praznega dovtipkarstva

dovtipkovánje -a s ( ȃ )
knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: neslano dovtipkovanje

dovtípnež -a m ( ȋ )
kdor (rad) dela, pripoveduje dovtipe: bil je vedno vesel in duhovit dovtipnež ; je dovtipnež brez primere

dovtípnica -e ž ( ȋ )
zastar. dovtip : zarobil mu je surovo dovtipnico

dovtípnost -i ž ( ȋ )
lastnost dovtipnega človeka: cenijo njegovo dovtipnost ; priljubljen je zaradi svoje dovtipnosti ; izvirna, kmečka, robata dovtipnost

dovzéten -tna -o prid. , dovzétnejši ( ẹ́ ẹ̄ ) navadno v zvezi z za
1. sposoben dojemati, občutiti: dovzeten za glasbo, za lepoto, za šale / za kritiko je malo dovzeten ; dovzeten za vzgojne ukrepe / te besede so se globoko vtisnile v njegovo dovzetno srce / star. dovzeten učenec bister, nadarjen
2. nagnjen k čemu, občutljiv: ti otroci so nenavadno dovzetni za bolezen / nekatera mesta na koži so bolj dovzetna za mraz

dovzéti -vzámem dov. , dovzêmi dovzemíte; dovzél; nam. dovzét in dovzèt ( ẹ́ á )
nar. izvedeti : Potem je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela oblast (Prežihov)

dovzétnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost dovzetnega človeka: dovzetnost za lepoto, za dobre nauke, za tuje vplive / dovzetnost za bolezen ; dovzetnost za tuberkulozo se podeduje

doyen tudi doajên -a [ doajên ] m ( ȇ )
knjiž. najstarejši član skupine, zbora, zlasti diplomatskega: veleposlanik je kot doyen diplomatov pozdravil predsednika ; doyen ljubljanske Drame

dóza 1 -e ž ( ọ̑ )
1. manjša, lepo izdelana škatla za shranjevanje česa: vzeti cigareto iz doze ; cigaretna doza ; lesena, rezljana, zlata doza ; doze za puder
// neprodušno zaprta pločevinasta posoda, zlasti za konzervirana živila: konzervna doza ; doza z grahom, fižolom
fot. razvijalna doza zaprta posoda za razvijanje filmov
2. elektr. kovinski ali plastični okrov, v katerem so narejeni spoji, odcepi, priključki: vgraditi doze / odcepna, priključna doza ; gramofonska doza priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske igle v ustrezne električne napetosti ; vrezovalna doza priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo

dóza 2 -e ž ( ọ̑ )
določena, natančno odmerjena količina česa, navadno zdravila, odmerek: povečati, predpisati dozo ; to zdravilo učinkuje že pri razmeroma nizki dozi ; dnevna doza ; doza morfija / maksimalna, smrtna doza ; pren. nauke mu servira po dozah
// količina sploh: vzela je preveliko dozo uspavalnih praškov ; kisla vina žveplajo navadno z manjšo dozo / dopustne doze radioaktivnega sevanja ; tolerančne doze rentgenskih žarkov ; pren. patos je podan v premočni dozi ; precejšnja doza humorja

dozátor -ja m ( ȃ )
priprava, ki natančno odmerja količino česa: namestitev, praznjenje dozatorja ; če pride v času doziranja do napake na katerem izmed dozatorjev, se ta avtomatično izklopi

dòzavarováti -újem tudi dòzavárovati -ujem dov. ( ȍ-á ȍ-ȗ; ȍ-á )
pravn. dodatno zavarovati s sklenitvijo še enega zavarovanja:

dozdàj in do zdàj prisl. , piše se narazen ( ȁ )
do tega časa, trenutka: do zdaj je šlo vse dobro ; prizadeval si bo bolj kakor do zdaj

dozdàjšnji -a -e prid. ( ȁ )
ki je bil, obstajal do zdaj: dozdajšnje izkušnje, ugotovitve ; dozdajšnja prizadevanja znanstvenikov / dozdajšnji predsednik

dozdánji -a -e prid. ( ā )
star. dosedanji , dozdajšnji : njegov dozdanji prijatelj ; dozdanje življenje / dozdanji slovarji

dozdéti se -ím se dov. , dozdì se ( ẹ́ í )
nav. 3. os., zastar., z dajalnikom zazdeti se: dozdelo se mu je, da je nekdo blizu njega globoko vzdihnil

dozdéva -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: izkazalo se je, da je njegova dozdeva zmotna

dozdévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od dozdevati se: njegova sodba izvira iz dozdevanja in domnevanja

dozdévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
nav. 3. os., z dajalnikom zdeti se: ta pot se jima je dozdevala pretežka ; dekle se mu je dozdevalo lepše kot prej / brezoseb. dozdeva se mi, da je bilo prav, kar sem storil ; čudno se mu je dozdevalo, da je še ni / začelo se mi je dozdevati, da to ni prava pot

dozdévek -vka m ( ẹ̑ )
knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: to so samo dozdevki

dozdéven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
o katerem se nejasno sklepa, misli, da je: otrokov dozdevni oče ; prijeli so dozdevnega tatu ; ustrašil se je dozdevnih zasledovalcev ; dozdevne ovire ; dozdevna smrt

dozdévnost -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost dozdevnega: varljiva dozdevnost ; videz, dozdevnost prostora v slikarstvu / to so samo dozdevnosti

dózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na doza 1 : dozni pokrov / dozna vtičnica ; dozno stikalo

dozêr -ja m ( ȇ )
teh. priprava za doziranje: dozer se je pokvaril

dózičen -čna -o prid. ( ọ̄ )
v zvezi dozična ključavnica ključavnica, ki se odpira z navadnim ključem s stopničasto brado:

dozídati tudi dozidáti -am dov. ( í á í )
1. končati zidanje: letos še ne bomo dozidali ; cerkev so dozidali v prejšnjem stoletju
2. zidati do določene meje: hišo so dozidali do slemena
3. dodatno, zraven prizidati: dozidali so še eno nadstropje

dozidáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od dozidati: z dozidavo so pridobili še nekaj sob ; dozidava novega trakta

dozidávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od dozidavati: dozidavanje bo letos končano

dozidávati -am nedov. ( ȃ )
dodatno, zraven zidati: stavbe so dozidavali in prezidavali

dozídek -dka m ( ȋ )
prizidek : dozidek pri hiši so podrli

doziméter -tra m ( ẹ̄ )
fiz. priprava za merjenje količine žarkov, navadno rentgenskih: rentgenologom so preskrbeli dozimetre

dozíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dozirati: pravilno doziranje kinina ; bolezen se je poslabšala zaradi prevelikega doziranja / doziranje rentgenskega obsevanja ; pren. doziranje pomoči za to dejavnost je bilo nekoliko preveliko

dozírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
določiti, natančno odmeriti količino česa, navadno zdravila: dozirati zdravilo ; kinin doziramo individualno / dozirati sevanje rentgenskih žarkov / dozirati živila z dozirnim strojem ; pren. pravilno dozirati učno snov

dozíren -rna -o prid. ( ȋ )
teh. ki dozira: dozirni stroj ; dozirne in mešalne naprave

doznánje -a s ( ȃ )
glagolnik od doznati: doznanje resnice / to doznanje jo je napolnilo z gnusom

doznátek -tka m ( ȃ )
star. ugotovitev , spoznanje : empirični doznatki ; doznatki moderne zgodovine

doznáti -ám dov. ( á ȃ )
star. ugotoviti , spoznati : težko je doznati objektivno resnico / iz njegovih pisem so doznali, da se kmalu vrne izvedeli

doznáva -e ž ( ȃ )
star. zaznava : povezati posamezne elemente doznav

doznávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od doznavati: doznavanje duševnega sveta

doznávati -am nedov. ( ȃ )
star. zaznavati , čutiti : doznaval je dišave, ki so se širile po zraku ; doznaval je, da se luči na obrežju množijo / doznavati s čuti / iz omenjenih virov doznavamo naslednje ugotavljamo, spoznavamo

doznáven -vna -o prid. ( á ā )
star. zaznaven , opazen : dihanje je bilo komaj doznavno

doznávnost -i ž ( á )
star. zaznavnost , opaznost : rahla doznavnost dihanja / ta pojav je na robu doznavnosti

dozorélost -i ž ( ẹ́ )
stanje dozorelega: dozorelost sadja / duševna, spolna dozorelost fanta / politična dozorelost delavstva ; dozorelost ekonomskih razmer

dozorênje -a s ( é )
glagolnik od dozoreti: dozorenje koruze

dozoréti -ím dov. , dozôrel in dozorèl in dozorél ( ẹ́ í )
1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela ; to sadje zgodaj dozori ; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo ; pren. njegov sklep je dozorel ; misel je dozorela v njem
knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to
// doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel ; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu
2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža ; duševno, spolno, telesno dozoreti ; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo
čeb. med dozori izgubi odvečno vodo

dozorétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od dozoreti: spolno dozoretje

dozoreválnica -e ž ( ȃ )
zastar. zorilnica (sadja): ureditev dozorevalnic in hladilnic

dozorévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od dozorevati: dozorevanje grozdja, sadja ; doba dozorevanja / telesno dozorevanje ; kulturno, pesniško dozorevanje / dozorevanje razmer
agr. dozorevanje vina pridobivanje čistega duha in okusa

dozorévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z rastjo, zorenjem prihajati do zrelosti: grozdje, sadje dozoreva ; ječmen je že začel dozorevati ; pren. sklep je dolgo dozoreval v njem ; misel na beg je vse bolj dozorevala
2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: telesno dozorevati ; kulturno, osebnostno dozorevati / knjiž. v takih razmerah je dozorevala revolucija / človek dozoreva v trpljenju

dozorítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dozoreti ali dozoriti: dozoritev grozdja ; pospešiti dozoritev sadja / spolna dozoritev ; dozoritev kulture

dozoríti -ím dov. , dozóril ( ī í )
narediti, da postane kaj zrelo: vročina je dozorila žito ; pren. trpljenje jih je dozorilo

dozréti -èm dov. , dozŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. doseči s pogledom: dna ni bilo mogoče dozreti ; oči so v daljavi nekaj dozrle

dozvenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
prenehati zveneti: citre še niso dozvenele / besede so dozvenele

dozvenévati -am nedov. ( ẹ́ )
približevati se koncu zvenenja: glas zvonca polagoma dozveneva ; poslednji zvoki harfe so dozvenevali

dóž -a m ( ọ̑ )
v beneški in genovski republiki voljen dosmrtni poglavar: dragocenosti iz zapuščine bogatega doža / beneški doži

dóžen -žna -o ( ọ̑ )
pridevnik od doga 1 : dožna širina

dožéti -žánjem dov. , nam. dožét in dožèt ( ẹ́ á )
končati žetev: danes bomo doželi

dožétki -ov m mn. ( ẹ̑ )
nar. vzhodno pojedina po končani žetvi: na dožetkih je bilo veselo / praznovanje dožetkov

dóžev -a -o ( ọ̑ )
svojilni pridevnik od dož: doževa hči ; doževa palača

dóževka -e ž ( ọ̑ )
doževa žena:

dóževski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od dož: doževska čast

dóžica -e ž ( ọ́ )
manjšalnica od doga 1 : hrastova dožica

dožítek -tka m ( ȋ )
star. doživetje : popisati svoje dožitke ; pripovedoval je o svojih dožitkih ; čudovit, mučen dožitek

doživéti -ím dov. , dožível ( ẹ́ í )
1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi ; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel ; veliko je doživela na potovanju ; marsikaj smo doživeli v tem času ; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje
// s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti
2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost / star sem že, a vnuka bi še rad doživel
3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko ; taka politika je morala doživeti polom ; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov ; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen
4. vznes. umreti : doživela je, vsi bomo šli za njo

doživétje -a s ( ẹ̑ )
1. kar kdo doživi, s čustvi dojame: to doživetje ga je močno pretreslo ; duhovno, notranje, osebno doživetje ; močno, resnično doživetje ; pesniško, umetniško doživetje ; doživetje lepote, umetniškega dela / nav. ekspr.: naše gore so mu bile edinstveno doživetje ; mesto je bilo zanje pravo doživetje ; slika mu je bila posebno doživetje ; šola je otroku veliko doživetje
// doživljaj : doživetja na potovanju ; napisati reportažo o doživetjih in vtisih
2. glagolnik od doživeti: doživetje strahu v sanjah ; doživetje vojne
pravn. zavarovanje za doživetje zavarovanje, pri katerem se izplača določena vsota, ko poteče pogodbena doba ali ko doseže zavarovanec določeno starost

doživétost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost doživetega: doživetost umetnine / delo vzbuja v poslušalcu občutek resničnosti, doživetosti

doživljáj -a m ( ȃ )
1. kar kdo doživi: novi vtisi in doživljaji so mu bistrili duha ; dijaški doživljaji ; drobni doživljaji ; doživljaji jamarjev v čudovitem kraškem svetu / osebni, pesniški doživljaj
2. doživetje : vsaka njegova pesem je bila zame doživljaj

doživljájček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od doživljaj: prijeten doživljajček

doživljájski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. nanašajoč se na doživljanje ali doživljaje: vse, kar je v obsegu pesnikovega doživljajskega kroga, zveni kot pristna izpoved ; knjiga je pisana neposredno iz doživljajskega sveta otroka ; doživljajska globina ; pesnik ima izjemno doživljajsko zmožnost / učenci so pisali doživljajski spis

dožívljanje -a s ( í )
glagolnik od doživljati: doživljanje vojnih grozot je zelo vplivalo nanj / približati snov otrokovemu dojemanju in doživljanju ; emocionalno, estetsko, notranje, pesniško doživljanje ; doživljanje umetnosti ; igralec stopnjuje intenzivnost doživljanja

dožívljati -am nedov. ( í )
1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije ; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem
// s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja ; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko ; doživljali smo poraz za porazom ; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo ; doživljati spremembe spreminjati se

doživljênjski -a -o prid. ( ē )
dosmrten : doživljenjska kazen / izvolili so ga za doživljenjskega predsednika

dóžnjek -a m ( ọ̄ )
nar. vzhodno venec iz klasja, ki se splete ob koncu žetve:

dracéna -e ž ( ẹ̑ )
bot. na Kanarskih otokih rastoče drevo s šopi sabljastih listov na koncih vej in belimi cveti v socvetjih; zmajevo drevo , zmajevec : splezati na draceno
vrtn. lončnica s pokončnim olesenelim steblom in podolgovatimi ali suličastimi zelenimi ali pisanimi listi; zmajevec

dráč -a m ( ȃ )
nar. vzhodno plevel : kup drača in slame

dráčje -a s ( ȃ )
suho, odpadlo vejevje: nabirati dračje ; suho dračje mu je pokalo pod nogami ; butara dračja

drág -a -o tudi prid. , drážji ( ȃ á; drugi pomen ȃ )
1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj ; živež je v mestu dražji kot na deželi ; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati ; draga stanovanja ; drago vino ; drag kot žafran zelo / ta servis je precej drag ; zahaja le v boljše, dražje gostilne ; tam je življenje zelo drago / nav. ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno / drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance
2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag ; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag ; to mi je drag spomin ; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej ; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
3. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen : ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati ; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje ; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega ; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav ; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš ; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete

drága 1 -e ž ( á )
1. manjša dolina, navadno stranska: strma draga deli hrib na dva dela ; cesta pelje skozi globoko drago
// odtočni jarek: kopati drago / hodili so po vodnih dragah
2. manjši ozek zaliv: zasidrali so se v prijetni dragi

drága 2 -e ž ( á )
knjiž. vlačilna mreža za lov rib in drugih živalskih organizmov z morskega dna: loviti ribe z drago

drágec -gca m ( ȃ )
ekspr. drag, ljubljen človek: to je moj dragec / kot nagovor sedi k meni, dragec / iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo

drágica 1 -e ž ( ȃ )
ekspr. draga, ljubljena ženska: naša dragica je zbolela / kot nagovor pojdi z menoj, dragica / iron. motiš se, dragica

drágica 2 -e ž ( á )
manjšalnica od draga 1 : na dnu dragice je bil studenec

dragínja -e ž ( ī )
gospodarsko stanje, ki ga povzročijo visoke cene materialnih dobrin: tam je velika draginja ; nastala je draginja in pomanjkanje ; draginja jih tare / draginja še vedno narašča
// visoke cene: gostilna je znana po lepih prostorih in po draginji

dragínjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na draginjo: draginjski časi / draginjska doklada v stari Jugoslaviji doklada, ki se dodaja zaradi draginje

dragocén -a -o prid. , dragocénejši ( ẹ̄ ẹ́ )
1. ki ima veliko vrednost, visoko ceno: dragocen nakit ; dragocena kristalna vaza ; kupuje ji sama dragocena darila ; dragoceno krzno, pohištvo / tako nastaja dragocena snov za rast organizma
2. ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost: dragocena žrtev ; skrbno je gojil to dragoceno čustvo ; dragoceno prijateljstvo / ekspr.: zapravljati dragoceni čas ; tekmovalci so si priborili dve dragoceni točki / dragocen človek / z dajalnikom spomin na umrlo mater mu je dragocen drag, ljub
// ki daje, prinaša dobro, korist: dragocen podatek ; nepristranska kritika je dragocena ; opravil je dragoceno delo / dragocene izkušnje ; nuditi dragoceno pomoč

dragocénost -i ž ( ẹ́ )
kar je dragoceno: prodala je prstan, zapestnico in še nekaj drugih dragocenosti ; zapravil je vse družinske dragocenosti / ekspr. ta človek je za nas prava dragocenost / zagovarjati dragocenost materinščine

dragoléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. ki stane veliko denarja; drag : dragoletno blago / ta trgovina je precej dragoletna

dragolétnik -a m ( ẹ̑ )
zastar. oderuh , špekulant : družil se je samo še z dragoletniki in zmikavti

dragoljúbec -bca m ( ȗ )
nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica : Hitela sva čez hrib in plan in dragoljubce trgala (Ch. Dickens – O. Župančič)

drágoman -a m ( ȃ )
v orientalskem, zlasti v turškem okolju uradni prevajalec, tolmač: kot dragoman je veliko potoval

dragonáda -e ž ( ȃ )
zgod. nasilno pokatoličevanje protestantov z naseljevanjem vojakov v 17. stoletju: bili so žrtve zloglasne dragonade

dragónar -ja m ( ọ̑ )
1. dragonec : oddelek dragonarjev
// ekspr. postavna, navadno tudi odločna ženska: ta ženska je pravi dragonar
2. pas na hrbtni strani oblačila, prišit samo na koncih: plašč z dragonarjem

dragónec -nca m ( ọ̑ )
nekdaj vojak konjeniške enote: potrdili so ga k dragoncem ; četa dragoncev ; pije ko dragonec veliko, zelo

dragónski -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od dragonec: dragonski polk, poročnik

drágost tudi dragóst -i ž ( á; ọ̑ )
lastnost dragega: ob tolikšni dragosti bi moralo biti blago kvalitetnejše / dragost časa

dragôta -e ž ( ó ) star.
1. draginja : v deželi je velika dragota
2. dragocenost : prinesel je veliko dragih dišav in drugih dragot

dragôten -tna -o prid. ( ó )
star. dragocen : dragotna zaponka

dragotína -e ž ( í )
knjiž. dragocenost : denarja in dragotin je imela v izobilju ; zbirati dragotine ; izložba z dragotinami / ta pesem je velika dragotina

dragotínar -ja m ( ȋ )
knjiž. kdor izdeluje ali prodaja dragocenosti, nakit: kupuje zmeraj pri istem dragotinarju ; stanovanje se je svetilo kakor izložba kakega dragotinarja

dragotínarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dragotinarje ali dragotinarstvo: dragotinarski izdelek ; dragotinarska delavnica

dragotínje -a s ( ȋ )
knjiž. dragocenosti , nakit : v skrinji je bila zlata ogrlica in drugo dragotinje

dragováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. ljubkovati , božati : ljubili so ga in dragovali

dragúlj -a m ( ū )
1. drag kamen: prstan z dragulji ; oko se ji lesketa kot dragulj
2. ekspr. kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje: ta človek je pravi dragulj ; njegov roman je eden najlepših draguljev slovenske proze

dragúljar -ja m ( ȗ )
kdor izdeluje ali prodaja nakit in drage kamne: pogoditi se z draguljarjem ; draguljarji so jo popolnoma uničili

draguljárna -e ž ( ȃ )
trgovina z nakitom in dragimi kamni: prodajati v draguljarni

dragúljarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na draguljarje ali draguljarstvo: draguljarski izdelek ; znana draguljarska ulica / draguljarsko jeklo

dragúljarstvo -a s ( ȗ )
izdelovanje ali prodajanje nakita in dragih kamnov: zlatarstvo in draguljarstvo

dragúljast -a -o prid. ( ū )
ki je iz draguljev: draguljasta in biserna krona
// ekspr. podoben dragulju: draguljaste oči

dragúljček -čka m ( ū )
manjšalnica od dragulj: broša z draguljčki ; snežinke so zablestele kot draguljčki

dragúša -e ž ( ú )
bot. rastlina z drobnimi belimi ali rumenimi cveti v grozdih, Lepidium: poljska, rumena draguša

dráhma -e ž ( ȃ )
do 2002 denarna enota Grčije: prizadevanje za stabilizacijo drahme
// kovanec v vrednosti te enote:

drájna -e ž ( ȃ ) slabš.
1. slaba, poulična popevka: prepevati pijanske drajne ; le kje se je naučil tisto drajno
2. vlačuga , prostitutka : zaradi neke drajne je ves nesrečen
3. kraj, dežela s slabimi, neurejenimi razmerami: nočem več živeti v tej hudičevi drajni

drájsati -am nedov. ( ȃ )
pog., slabš. drgniti , guliti : cel dan drajsa hlače po stolu

drákar -ja m ( ȃ )
navt. vikinška ladja s kljunom v podobi zmajeve glave:

drakóničen -čna -o prid. ( ọ́ )
drakonski : drakonični ukrepi

drakónski -a -o prid. ( ọ̑ )
brezobziren , surov , krut : drakonski ukrepi, zakoni ; drakonsko nasilje

drálon -a m ( ȃ )
tekst. poliakrilnitrilno vlakno ameriške proizvodnje: proizvodnja dralona
// tkanina iz teh vlaken: bluza iz dralona ; v prid. rabi: nositi dralon perilo

dráma -e ž ( á )
1. literarno delo v obliki dialogov: uprizoriti dramo ; drama o razkrojenem zakonu ; drama v petih dejanjih / radijska, televizijska drama
// lit. gledališka igra resne vsebine: pisal je drame in komedije
2. poslopje (osrednjega) dramskega gledališča: sinoči je bila drama nabito polna / prvak ljubljanske Drame / ljubljanska Drama je imela v tujini velik uspeh ansambel, igralci
3. ekspr. pretresljiv, žalosten, tragičen dogodek: v sosednji ulici se je odigrala krvava drama ; družinska drama / drama pesnikovega duševnega življenja
glasb. glasbena drama ; lit. družbena, zgodovinska drama ; analitična, realistična drama ; ekspozicija drame

dramátičarka -e ž ( á )
ženska, ki piše dramska dela: slovenska dramatičarka ; dramatičarka in pisateljica

dramátičen -čna -o prid. , dramátičnejši ( á )
1. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti: dramatični dogodki ; dramatičen prizor ; življenje mu poteka mirno, brez dramatičnih zapletov ; dramatična situacija / zgodba je polna živahnega, dramatičnega dogajanja
2. zastar. dramski : napisati v dramatični obliki ; dramatična predstava / dramatični krožek
jezikosl. dramatični sedanjik sedanji čas, ki dovršno preteklo dejanje prikazuje kot sedanje

dramátičnost -i ž ( á )
1. dramski elementi, dramske značilnosti: po dramatičnosti je delo bolj povest kot drama / zunanja in notranja dramatičnost drame
2. lastnost dramatičnega: dramatičnost Aškerčevih balad ; dramatičnost dogajanja

dramátik -a m ( á )
kdor piše dramska dela: igrati delo domačega dramatika

dramátika -e ž ( á )
1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je drama: vrh sodobne dramatike
// dramska dela, drame: Cankarjeva, Ibsenova dramatika ; slovenska, svetovna dramatika
2. dramatičnost : prizor se odlikuje po močni dramatiki

dramatizácija -e ž ( á )
1. glagolnik od dramatizirati: končati dramatizacijo povesti ; dramatizacija narodne pesmi / dramatizacija politične situacije
2. prozno ali pesniško delo, predelano, spremenjeno v dramsko: uprizorili so dramatizacijo Jurija Kozjaka

dramatizátor -ja m ( ȃ )
kdor predela, spremeni prozno ali pesniško delo v dramsko: dramatizator Hlapca Jerneja

dramatízem -zma m ( ī )
knjiž. lastnost dramatičnega; dramatičnost : dramatizem človeške usode

dramatizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dramatizirati: dramatiziranje zgodovinske povesti / dramatiziranje mednarodnih sporov

dramatizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. predelati, spremeniti prozno ali pesniško delo v dramsko: dramatizirati novelo, roman
2. ekspr. pojmovati, prikazovati kaj resneje in huje, kot je: ne bi smeli dramatizirati poraza naših tekmovalcev ; dramatizirati spor

dramátski -a -o prid. ( ȃ )
1. dramski : dramatski pisatelj / dramatska književnost ; dramatsko delo / dramatski krožek / gostovanje dramatske družine
2. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti; dramatičen : dramatski dogodki ; prizor je postajal čedalje bolj dramatski

dramatúrg -a m ( ȗ )
kdor predlaga in usmerja gledališki repertoar: dramaturg ljubljanske Drame ; služba dramaturga

dramaturgíja -e ž ( ȋ )
nauk o zgradbi, načinu pisanja in uprizarjanja dramskih del: dober poznavalec dramaturgije / filmska, gledališka dramaturgija / študirati na oddelku za dramaturgijo
// dejavnost dramaturgov:

dramatúrginja -e ž ( ȗ )
ženska, ki predlaga in usmerja gledališki repertoar: režiserka je skupaj z dramaturginjo skrajšala besedilo ; dramaturginja predstave, uprizoritve ; dramaturginja v ljubljanski Drami ; prevajalka in dramaturginja

dramatúrški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na dramaturge ali dramaturgijo: dramaturški zakoni ; dramaturška študija / dramaturški poklic
gled. dramaturška analiza razčlenjevanje vsebine, zgradbe in ideje dramskega dela ; dramaturška črta

dramílec -lca [ dramilca in dramiu̯ca ] m ( ȋ )
kdor drami, spodbuja: dramilec ljudstva

dramílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki drami, budi: dramilno sredstvo

dramílo -a s ( í )
sredstvo za dramljenje, bujenje: jemati dramilo ; pren. narod potrebuje dramila

dramíti in drámiti -im nedov. ( ī á )
1. povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno; buditi : ravnokar je zadremala, nikar je ne drami! ropot ga je neprestano dramil iz spanja ; otroci se že dramijo / dramiti bolnika iz omame ; pren., pesn. nedeljsko jutro se je dramilo nad mestom
2. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati : razgibani dogodki dramijo pisatelju domišljijo ; vsak prostor tam mi drami spomine na nekdanje dni ; njegove besede mu dramijo dvome / dramiti otrokove skrite sposobnosti
3. zastar. motiti 2 : glasovi dramijo nočno tišino ; dramiti praznični mir

drámljenje -a s ( á )
glagolnik od dramiti: dramljenje iz omame / dramljenje lovske strasti

dramolét -a m ( ẹ̑ )
lit. krajše dramsko delo: naštudirati dramolet

drámski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na dramo ali dramatiko: dramski kritik, pisatelj ; dati romanu dramsko podobo / to je njegov dramski prvenec ; dramska umetnost ; dramsko delo
lit. dramski konflikt
// igralski , gledališki : dramski amaterizem ; na šoli so ustanovili dramski krožek / dramska družina ansambel, igralci

dráp -- prid. ( ȃ )
ki je zelo svetlo rjave barve: obleka ni siva, ampak drap ; torbica v drap barvi

drápati -am in -ljem nedov. ( ā )
1. star. praskati : ljudje so ga drapali in ščipali
2. trgati , cefrati : drapati na kosce

drapé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
tanka tkanina iz česane volne: uniforma iz drapeja ; v prid. rabi: drape tkanina

draperíja -e ž ( ȋ )
nav. mn. okrasna nagubana, nabrana zavesa ali prevleka: na stene so obesili draperije ; bogate, težke draperije ; draperija iz brokata ; blago za draperije
um. nagubana zavesa ali oblačilo s stilno opredeljivim načinom gubanja

draperíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od draperija: draperijsko blago

draperíst -a m ( ȋ )
kdor dela, oblikuje draperije:

drapírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
nabrati v gube, nagubati: drapirati obleko, zavese
// okrasiti z draperijami: drapirati stene v dvorani ; pren., knjiž. drapiral si je svet s sanjami

drápniti -em dov. ( á ȃ )
star. prasniti , oprasniti : zelo ga je drapnil

dráskav -a -o prid. ( á )
zastar. razpokan , razjeden : čakata v kotu, kjer se iz planote strmo dvigata širokorebrni Tolstec in draskavi Veliki Draški vrh (J. Mencinger)

dráslja -e ž ( ȃ )
geogr. vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi: voda se prebija iz draslje v drasljo

drásta -e ž ( ā )
alp. s skalovjem zasuta strma grapa: žlebasta drasta

drástičen -čna -o prid. , drástičnejši ( á )
ki močno učinkuje, izrazit: drastičen poskus, primer ; prikazati kaj v drastični obliki ; drastična podoba življenja / drastičen humor
// brezobziren , surov : drastični ukrepi ; drastična kritika / ekspr. naredil je drastično napako veliko, hudo

drástičnost -i ž ( á )
lastnost drastičnega: drastičnost primera

drástika -e ž ( á )
knjiž. drastično izražanje, prikazovanje: humoristična drastika ; naturalistična drastika romana / drastika v kretnjah

drastílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. dražilen : drastilna pijača

drastílo -a s ( í )
knjiž. dražilo : zdravnik mu je odsvetoval vsa drastila

drástiti -im nedov. ( á ā )
knjiž. dražiti 2 , razvnemati : pripovedovanje mu je drastilo domišljijo ; drastiti radovednost ; drastiti k hudemu

drastljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. dražljiv : drastljive dišave / že sama misel jo je prešinila z drastljivo grozo

drát -a m , mn. tudi dratôvi ( ȃ )
nižje pog. žica : kolobar zarjavelega drata

dratén -a -o prid. ( ẹ̑ )
nižje pog. žičen : dratena mreža

draténka -e ž ( ẹ̄ )
nižje pog. žična krtača: čistiti z dratenko

dráva -e ž ( á )
cigareta slabše kakovosti z imenom Drava: prižgal si je dravo / cigarete drava ; v prid. rabi: drava cigarete

dravídski -a -o ( ȋ )
pridevnik od Dravid: dravidski jeziki

drávski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Dravo: dravski breg, most / Dravska banovina v stari Jugoslaviji banovina, ki obsega slovensko ozemlje

dráž ž ( ȃ ) knjiž.
1. privlačnost , mikavnost : posebno draž dajejo kipu skopo nakazane oblike / kulturnozgodovinske draži mesta / mn.: vabile so ga njene osebne draži ; ženske draži
2. čutno vznemirjenje: dekle je vzbudilo v njem rahlo draž ; ob njegovem obisku je vselej začutila neko draž

drážba -e ž ( ȃ )
javna prodaja, pri kateri dobi blago, kdor ponudi zanj največjo vsoto: udeležiti se dražbe ; kupiti, prodati na dražbi / posestvo je šlo na dražbo ; groziti z dražbo / prisilna dražba

drážbar -ja m ( ȃ )
kdor vodi dražbo; dražilec 1 , dražitelj : dražbar je že stopil na oder ; izkušen dražbar / oglasilo se je več dražbarjev

drážbati -am nedov. ( ȃ )
s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi; dražiti 1 : sosedje niso hoteli dražbati

drážben -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dražbo: dražbeni postopek / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi / dražbeni izkupiček

drážbenik -a m ( ȃ )
kdor vodi dražbo; dražilec 1 , dražitelj : za steklenico je dražbenik iztržil preko 500 evrov ; podjeten dražbenik

dražé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
zdravilna kroglica ali tableta, oblita s čokolado, sladkorjem: zdravila v obliki dražejev ; v prid. rabi: draže bonboni bonboni, pri katerih je na lešnik, mandelj nanesena plast sladkorja ali čokolade

dráženje 1 -a s ( á )
glagolnik od dražiti, delovati na organizem: močno draženje centralnega živčevja ; draženje na kašelj / bila je le šala, nedolžno draženje

dražênje 2 -a s ( é )
glagolnik od dražiti, zviševati ceno: draženje živil se je iz dneva v dan stopnjevalo / draženje hiše je potekalo zelo razburljivo

drážest -i ž ( ā )
knjiž. ljubkost , privlačnost : dekletova dražest ga je omamljala ; gibala se je z veliko dražestjo / skrivnostna dražest besede

drážesten -tna -o prid. ( ā )
knjiž. ljubek , privlačen : dražestne jamice na licih ; dražestno dekle / ekspr. imela je dražestno obleko / dražestne podobe iz mladosti

drážica -e ž ( á )
manjšalnica od draga 1 : ozka, zarasla dražica

dražílec 1 -lca [ dražiu̯ca tudi dražilca ] m ( ȋ )
1. kdor vodi dražbo: glavni, uradni dražilec
2. kdor se s ponujanjem večje vsote poteguje za blago, ki se prodaja na dražbi: za posestvo se je oglasilo več dražilcev ; uspešni, zmagoviti dražilci

dražílec 2 -lca m ( ȋ )
snov, ki draži 2 : najpogostejši dražilci ; izpostavljenost dražilcem ; izogibanje alergenom in dražilcem

dražílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki draži, vznemirja: dražilne dišave ; dražilno obmorsko podnebje / dražilen kašelj
čeb. dražilno pitanje krmljenje čebel z namenom, da bi matica močneje zalegala

dražílnost -i ž ( ȋ )
lastnost dražilnega: dražilnost dima / dražilnost zdravila

dražílo -a s ( í )
sredstvo, ki dražilno vpliva na organizem: kofein je lahko nevarno dražilo ; uživati dražila ; njena bližina je delovala nanj kot dražilo
med. spolno dražilo afrodiziak

dražítelj -a m ( ȋ )
1. kdor vodi dražbo: imenovali so ga za uradnega dražitelja ; poskusil se je v vlogi dražitelja
2. kdor se s ponujanjem večje vsote poteguje za blago, ki se prodaja na dražbi: dražitelji niso odnehali ; potencialni, prijavljeni, zainteresirani dražitelji ; zastopnik, pooblaščenec dražitelja

dražítev -tve ž ( ȋ )
zviševanje cene: nenehna dražitev potrošniškega blaga

dražíti 1 -ím nedov. ( ī í )
1. zviševati ceno: meso kar naprej dražijo / življenje se zmeraj bolj draži
2. s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi: mi bomo dražili travnik, sosedovi pa njive ; dražiti za koga drugega

dražíti 2 in drážiti -im, in drážiti -im nedov. ( ī á; á ā )
1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: prah draži pljuča ; dražiti oči s solzivcem ; dražiti živce ; brezoseb. draži ga h kašljanju, na kašelj / pečenka ga prijetno draži v nos ; sadje draži tek pospešuje, veča
// razvnemati , podžigati : dražiti domišljijo ; skrivnost je dražila dekličino radovednost
2. spravljati koga v razburjenost, jezo: paglavci dražijo berača ; to ga draži kot rdeča ruta bika / dražiti čebele, psa / dražijo jo, da ima fanta ; vsi jo dražijo z njim šalijo se, ker ga ima rada, ker jo ima rad ; zelo me draži, da ga nisem spoznala
3. hujskati : dražil je ravnatelja proti meni

dražljáj -a m ( ȃ )
vpliv, spodbuda, ki povzroči reakcijo organizma: živci prenašajo, prevajajo, sprejemajo dražljaje ; reagirati na dražljaje ; biti občutljiv za dražljaje ; notranji, zunanji dražljaj ; zaznavanje dražljajev / čutni, slušni, svetlobni dražljaj ; fizični, mehanski dražljaji / erotični dražljaj

dražljájski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dražljaj: dražljajski pogoji
psih. dražljajski prag najnižja jakost dražljaja, ki še povzroči občutek

dražljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki deluje na organizem tako, da nastane reakcija: dražljiv dim, vonj ; dražljive dišave, snovi / dražljiv nasmešek ; bila je v zanj že dražljivi bližini ; obšla ga je čudno dražljiva misel ; vsak dan je postajala bolj dražljiva
// razdražljiv : bolnik postane včasih dražljiv ; dražljiva žival
2. občutljiv za dražljaje: dražljiv sapnik

dražljívec -vca m ( ȋ )
kdor koga draži, razburja: razgnal je hujskače in dražljivce

dražljívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki koga draži, razburja: poredna dražljivka

dražljívost -i ž ( í )
lastnost dražljivega: koketna dražljivost dekleta / znan je bil po svoji surovosti in dražljivosti / prevelika čutna dražljivost ; dražljivost živčevja

drážnica -e ž ( ȃ )
nar. odtočni jarek: na močvirnem svetu so naredili veliko dražnic
gozd. odtočni jarek ob robu gozdne ceste kot podaljšek dražnika

drážnik -a m ( ȃ )
nar. odtočni jarek: dražnik na cesti ni bil očiščen
gozd. poševni odtočni jarek na gozdnih cestah

dŕča -e ž ( ŕ )
plitva vdolbina v strmem pobočju, navadno za spravljanje lesa v dolino: spuščati hlode po drčah ; še dolgo po neurju se je kotalilo kamenje po drči ; pot so nadaljevali kar po drči
// teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: lesena drča ; transportne drče
gozd. žična drča žičnica z eno vrvjo, po kateri drsi tovor zaradi lastne teže ; navt. drča (lesena) konstrukcija, po kateri drsijo sani ob splavitvi ladje; sanišče

drčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od drčati: drčanje ladje po vodni gladini / hoja po razmočenem pobočju je bila eno samo drčanje

dŕčast -a -o prid. ( ŕ )
podoben drči: hoditi po drčastih poteh / ekspr. drčast obraz zguban, razoran

drčáti -ím nedov. ( á í )
1. hitro se premikati: vozovi in avtomobili so drčali po gladki cesti ; drčali smo, da so nas komaj dohajali / drčati po strmini
// lahkotno se premikati po gladki površini; drseti : ladja je urno drčala prek valov / solze mu drčijo po licih tečejo, polzijo
2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drči ; na poledeneli poti mu je močno drčalo ; volom drči
3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drčati v polom, propad / ko so ga izključili iz šole, je naglo drčal navzdol propadal

drčàv -áva -o prid. ( ȁ á )
drsen , spolzek : spuščali so se po drčavem bregu

drčljív -a -o prid. ( ī í )
drsen , spolzek : pot je bila vsa blatna in drčljiva

dŕdra -e ž ( ȓ )
1. zastar. lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov; raglja : vrteti drdro
2. ekspr. kdor hitro in mnogo govori: srečal je tisto sosedovo drdro

drdrálo -a s ( á )
šalj. kar drdra, ropota: otroci so se kar gnetli okrog vrtiljaka, okrog tistega starega drdrala

drdránje -a s ( ȃ )
glagolnik od drdrati: drdranje motorjev, strojnic / drdranje vlakov / mehanično drdranje pesmi / prostor je bil poln brbljanja in drdranja

dŕdrast -a -o prid. ( ȓ )
ekspr. ki hitro in mnogo govori: drdrasta ženska

drdráti -ám nedov. ( á ȃ )
1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo ; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala ; budilka je prepozno drdrala zvonila
2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi ; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto
3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor
// slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale

drdràv -áva -o prid. ( ȁ á )
ekspr. ki hitro in mnogo govori: drdrav otrok

drdrávka -e ž ( ȃ )
zastar. lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov; raglja

dreadnought -a [ drédnot ] m ( ẹ̑ )
voj., nekdaj velika, zelo oklopljena vojna ladja, oborožena s težkimi topovi: uporaba dreadnoughtov v prvi svetovni vojni

drédža -e ž ( ẹ̑ )
rib. vlačilna mreža za lov rib in drugih živalskih organizmov z morskega dna; strgača , draga 2 :

dréganje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od dregati: veliko dreganja je bilo treba, preden so ga spravili pokonci / šele po večmesečnem dreganju je bila prošnja rešena

drégati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. s koncem česa na rahlo suvati: drobne veje so ga dregale v obraz ; dregati s palico v rov ; dregajo se s komolci
// preh. nadlegovati, dražiti z dreganjem: kar naprej ga drega in beza ; dregala ga je, dokler se ni zbudil ; pren. zbadal in dregal ga je z ostrimi besedami
2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: dregala je vanj, dokler ni začel govoriti

dregljáj -a m ( ȃ )
rahel sunek s koncem česa: začutil je nenaden dregljaj v hrbet

drégniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s koncem česa na rahlo suniti: dregniti v ogenj ; dregnil ga je s komolcem ; imela je občutek, kot bi jo kdo dregnil z nožem / ekspr. dregni ga pod rebra, naj molči ; pren. s svojo pripombo je dregnil v bistvo spora
ekspr. dregniti v osje, sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje
2. ekspr. prizadeti , vznemiriti : novica ga je neprijetno dregnila ; z očitkom jo je hotel dregniti / poraz ga je dregnil v živo

drèk drêka m , mest. ed. tudi dréku ( ȅ é )
1. vulg. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato , govno , iztrebki : stopiti v drek ; kurji, pasji, svinjski drek ; smrad po dreku ; umij se, smrdiš ko drek
2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše ; joka za vsak drek ; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo / bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival
3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku ; zmeraj je pomagal komu iz dreka
4. nizko, v členkovni rabi izraža
a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga ; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil ; iskal sem, pa sem en drek našel
b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
5. nizko, v členkovni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil ; drek, pa taka zabava!
nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je ; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek ; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost ; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju

drekáč -a m ( á ) nizko
1. kdor prostaško, grdo govori: nehaj že, drekač umazani
2. strahopeten, neodločen človek: z njim ne bo nič, čisto navaden drekač je

drêkast -a -o prid. ( é )
vulg. umazan : drekast otrok

drekáti -ám nedov. ( á ȃ )
vulg. prostaško, grdo govoriti: v gostilni so na vso moč drekali

drêkec -kca m ( ē )
manjšalnica od drek: na ogledalu je bilo polno mušjih drekcev / ekspr. ne razburjaj se za tak drekec

drekobŕbec -bca m ( ȓ )
1. govnač , govnobrbec : drekobrbec se je preril skozi govno ; rijejo po blatu kakor drekobrbci
2. nizko neprijeten, zoprn človek: spet se je vtaknil vmes ta drekobrbec / kot psovka molči, drekobrbec

drémalica -e ž ( ẹ́ )
nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček

dremálo -a s ( á )
ekspr. kdor (rad) dremlje: spat pojdi, dremalo

drémanje tudi dremánje -a s ( ẹ́; ȃ )
glagolnik od dremati: zbuditi se iz dremanja

drémati -ljem, in drémati tudi dremáti -am nedov. ( ẹ́; ẹ́ á ẹ́ )
1. biti v stanju med budnostjo in spanjem: oče dremlje ; v vlaku je vso pot dremal ; dremala je z napol zaprtimi očmi / šel je malo dremat ; s smiselnim osebkom v dajalniku: začelo se mu je dremati ; komur se dremlje, naj gre spat ; pren., pesn. hiše so tiho dremale ; nad pokrajino dremlje težek, oblačen dan
2. ekspr. biti prisoten, a nedejaven: strasti so ves čas le dremale v njem ; v tem človeku je dremala neka strašna odločnost

dremàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se mu dremlje: po prečuti noči je bila čudno dremava ; v službo je odšel še ves dremav zaspan / dremave oči / dremava melodija ki povzroča željo, potrebo po spanju ; pren. dremava luč ; zvonec je presunljivo zvonil v dremavo noč

dremávec tudi drémavec -vca m ( ȃ; ẹ́ )
1. ekspr. kdor dremlje: govoril je tako glasno, da je zdramil celo dremavce v zadnjih vrstah
2. star. dremavica : planiti iz dremavca / na gorki peči se ga je lotil dremavec

dremávh -a m ( ȃ )
ekspr. kdor (rad) dremlje:

dremávhati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. zadovoljno dremati: stražarji so dremavhali v toplem bunkerju

dremávica -e ž ( ȃ )
stanje med budnostjo in spanjem: prebuditi se, predramiti se iz dremavice ; pogrezati se v dremavico
// želja, potreba po spanju: dremavica se me loteva, polašča ; dremavica ga je premagala

dremávičen -čna -o prid. ( ȃ )
tak kot v dremavici: dremavičen sen

dremávka -e ž ( ȃ )
nar. zgodnja pomladanska rastlina z belimi cveti zvončaste oblike; zvonček

dremávost -i ž ( á )
dremavica : zbuditi se iz dremavosti ; glasba ga je zazibala v prijetno dremavost / vsa dremavost ga je minila ; pren. politična dremavost

drémec -mca m ( ẹ̄ )
star. dremavica : v dremcu poslušati

drémež -a m ( ẹ̑ )
1. stanje med budnostjo in spanjem: prebudil se je iz jutranjega dremeža ; nihal je med dremežem in budnostjo ; prijeten, rahel dremež ; pren. zbuditi se iz gospodarskega dremeža
// želja, potreba po spanju: dremež se me polašča ; otresti se mučnega dremeža
2. slabš. počasen, neroden človek: kaj pa še čakaš in stojiš, dremež

dremljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. dremav : dremljivi otroci

dremolés -a m ( ẹ̑ )
nar. grm s suličastimi listi, belimi cveti v socvetjih in črnimi jagodami; kalina

dremôta -e ž ( ó )
1. knjiž. dremavica : prebuditi se iz težke dremote ; biti pogreznjen v dremoto / dremota se ga je polastila
2. knjiž. mrak , temačnost : dremota je legla na pokrajino

dremôtec -tca m ( ō )
star. dremavica : pogreznil se je v živčen dremotec

dremôten -tna -o prid. ( ó )
1. ki čuti željo, potrebo po spanju: dremoten bolnik ; bil je zelo dremoten / dremoten pogled ; pren., knjiž. dremotne misli
// knjiž. ki povzroča željo, potrebo po spanju: čemeren in dremoten dan ; dremotna uspavanka ; dremotno šumenje gozdov
2. knjiž. mračen , temačen : dremoten gozd ; v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov / dremotna svetloba

dremôtica in dremótica -e ž ( ō; ọ̑ )
knjiž. dremavica : pogrezniti se v dremotico ; biti v nemirni dremotici / prižgal je cigareto, da bi premagal dremotico

dremôtičen in dremótičen -čna -o prid. ( ó; ọ̄ )
1. nanašajoč se na dremotico: bil je še ves dremotičen / dremotična otopelost
2. zastar. mračen , temačen : dremotične sence

dremôtnost -i ž ( ó )
dremavica : prebudila se je iz dremotnosti / do kraja se je otresel dremotnosti ; pren., knjiž. dremotnost misli

dremúckati -am nedov. ( ȗ )
ekspr. lahno dremati: ded je vso zimo dremuckal na peči ; leno je dremuckala na soncu ; dremuckal je kakor maček ; s smiselnim osebkom v dajalniku malo se mi dremucka

dremúh -a m ( ū )
slabš. kdor (rad) dremlje: no, dremuh, še spiš?

dremúhati -am nedov. ( ū )
ekspr. dremati : nekateri so kar stoje dremuhali

drén 1 -a m ( ẹ̑ )
med. cevka ali trak za odvajanje izcedka iz rane ali telesne votline: gumijast, steklen dren

drèn 2 dréna m ( ȅ ẹ́ )
grm ali nizko drevo z zelo trdim lesom, drobnimi rumenimi cveti v kobulih in koščičastimi plodovi: cvetoč dren ; trden, zdrav ko dren / pog. palica iz drena drenovega lesa
ekspr. drži se, kakor bi dren jedel pusto, grdo
bot. rdeči ali nar. pasji dren grmičasta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi, Cornus sanguinea

drenáža -e ž ( ȃ )
1. odvajanje vode, zlasti z zamočvirjenih zemljišč: kopati jarke, polagati cevi za drenažo
// sistem jarkov in kanalov za to odvajanje: drenaža bo prestregla podtalno vodo in jo vodila v ribogojnico ; dograditi drenažo
2. med. odvajanje izcedka iz rane ali telesne votline: odstraniti gnoj z drenažo

drenážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na drenažo: drenažni jarek ; drenažni sistem ; drenažne cevi / drenažni trak ; drenažna cevka

dréncati -am nedov. ( ẹ̑ )
ekspr. nemirno se prestopati, mendrati: otroci so kar naprej drencali / ne zna plesati, samo drenca / kaj še drencate? se obotavljate, omahujete

drencljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. drncati : konjička sta veselo drencljala

dreníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od drenirati:

drenírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. odvajati vodo, zlasti z zamočvirjenih zemljišč: travnike bi bilo treba čim prej drenirati / zadruga je že začela drenirati delati odtočne jarke, polagati cevi
2. med. odvajati izcedek iz rane ali telesne votline: nosno votlino bo treba drenirati

drènj drénja m ( ȅ ẹ́ )
pog. množica ljudi, stisnjena na kakem prostoru; gneča : pred blagajno v kinu je bil strašen drenj / komaj se je rešil iz drenja ; pri njih doma je velik drenj so zelo na tesnem, imajo malo prostora

drénjati se -am se nedov. ( ẹ́ )
pog. stati ali s težavo se premikati v množici ljudi; gnesti se , prerivati se : ljudje se drenjajo na ozkem pločniku ; drenjati se pred vrati / v majhnem prostoru se je drenjalo čez dvajset zapornikov ; otroci se drenjajo okrog peči

drénje 1 -a s ( ẹ̑ )
drenovo grmovje ali drevje: drenje je že v cvetju

drênje 2 -a s ( é )
glagolnik od dreti se: oglušujoče drenje ga je vznemirjalo ; sračje drenje / drenje otrok

drénov -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na dren: drenov grm ; drenov les ; drenova palica ; suh je kakor drenov klin zelo ; kar sem rekel, drži ko drenov klin trdno, nepreklicno
ekspr. danes je pa drenove volje slabe

drenováča -e ž ( á )
star. drenova palica: udaril ga je z drenovačo

drénovec -vca m ( ẹ́ ) star.
1. dren 2 : otroci so se skrivali med drenovci
2. ekspr. neroden, okoren človek: ti si mi pravi drenovec

drenovína in drénovina -e ž ( í; ẹ́ )
drenov les: suha drenovina

drénovje -a s ( ẹ́ )
drenovo grmovje ali drevje:

drénovka -e ž ( ẹ́ )
palica iz drenovega lesa: urezal si je močno drenovko ; vzel je drenovko in odšel

drenúlja -e ž ( ú )
plod drena: rdeče drenulje ; pijača iz drenulj ; vino je bilo kislo, kakor da bi bilo iz samih drenulj

drés -a m ( ẹ̑ )
oblačilo za nošenje pri vadbi ali tekmovanju: drsalke so nastopile v žametastih dresih / nogometni, smučarski dres
šport. klubski dres oblačilo določene barve z znakom kluba, organizacije ; vadbeni dres

drésen 1 -sna m ( ẹ́ )
breskovolistna dresen , ptičja dresen : čaj iz dresna

drésen 2 -sni ž ( ẹ̑ )
bot. rastlina s kolenčastimi stebli in skupinami drobnih cvetov, Polygonum: breskovolistna dresen ; ptičja dresen

dresêr -ja m ( ȇ )
kdor dresira: dreser je udarjal z dolgim bičem ; dreser psov / ekspr. bil je pravi dreser ljudi

dresêrka -e ž ( ȇ )
ženska, ki dresira: dreserka levov

dresêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na dreserje ali dresuro: bila je v dreserskih hlačah in škornjih / dreserske metode

drêsing in drésing tudi dressing -a [ tretja oblika drêsing- in drésing- ] m ( ȇ; ẹ̑ )
gastr. žarg. (solatni) preliv: pripraviti dresing ; jogurtov, majonezni dresing / solatni dresing

dresíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dresirati: dresiranje divjih zveri / dresiranje vojakov

dresírati -am nedov. ( ȋ )
vaditi, uriti živali v določeni spretnosti: dresirati konje, pse ; dresiral je papigo, da bi govorila
// ekspr. strogo in mehanično vzgajati z navajanjem k nekritični poslušnosti: vse od rojstva so ga dresirali ; učencev niso vzgajali, pač pa dresirali ; dresirati vojake
čeb. dresirati čebele s prevaro jih navajati, da obiskujejo tudi cvete, v katerih ne dobijo medičine ali cvetnega prahu ; gastr. dresirati dajati jedi lepo obliko, krasiti jo

dresíren -rna -o prid. ( ȋ )
gastr. s katerim se dresirajo jedi: dresirne priprave / dresirni nož ; dresirna vrečica

dreskáč -a m ( á )
zool. večja ptica pevka s temnimi lisami po belkastem trebuhu; carar : na travnik se je spustila jata dreskačev

drésnovka -e ž ( ẹ̄ )
nav. mn., bot. rastline s kolenčastim steblom in enojnim cvetnim odevalom:

dressing gl. dresing

dresúra -e ž ( ȗ )
vadenje, urjenje živali v določeni spretnosti: dati žival v dresuro ; dresura konj, psov
// ekspr. strogo in mehanično vzgajanje z navajanjem k nekritični poslušnosti: to že ni več režija, ampak dresura ; vzgoja se je sprevrgla v pravo dresuro ; dresura vojakov

dresúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na dresuro: dresurni konji / dresurno jahanje / dresurni ton ton, s katerim daje dreser živali znamenje

dréta -e ž ( ẹ́ )
močna nit za šivanje usnja: nasmoliti dreto ; šivati z dreto / čevljarska, sedlarska dreta
ekspr. dreto vleči smrčati

drétar -ja m ( ẹ̑ )
slabš. čevljar

dréti 1 dêrem tudi drèm nedov. , tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl ( ẹ́ é, ȅ )
1. silovito in hitro teči: hudournik dere po skalovju ; voda močno dere / ekspr. iz nosa mu je drla kri ; pot mu je curkoma drl po obrazu ; solze so mu drle po licih
preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
2. ekspr. zelo hitro, množično in neurejeno se premikati: ljudje so trumoma drli iz cerkve ; vse je drlo na plesišče ; otroci so kar drli v cirkus ; fantje iz cele vasi so drli skupaj / dekleta kar derejo za njim se navdušujejo zanj
// v zvezi z v zelo hitro se bližati čemu slabemu: dreti v propad, nesrečo, pogubo

dréti 2 dêrem tudi drèm nedov. , tudi deró; deríte tudi dríte; dŕl ( ẹ́ é, ȅ )
1. odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: dreti konja, prašiča, zajca ; z nožem dreti ; fant je vpil, kakor bi ga živega drli / zgaga me dere peče ; dreti zobe izdirati, ruvati
kravo s svedrom dreti lotiti se česa z neprave strani in z nepravimi pripomočki ; dreti na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
2. ekspr. izkoriščati , odirati : dreti z davki ; gosposka je kmete neusmiljeno drla

dréti se dêrem se nedov. , deríte se; dŕl se ( ẹ́ é )
ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: nikar se ne deri ; dreti se na ves glas ; dere se kot sraka, kot žerjav / v kotu gostilne se je drl gramofon
// zelo glasno jokati: otrok se kar naprej dere ; drl se je, ko da bi ga kdo iz kože deval
// grobo, glasno koga oštevati: vsi so se drli nanj ; brez vzroka se je drl nad menoj

drétje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od dreti se: vreščanje in dretje / dretje dojenčka ga ni motilo

drév -a m ( ẹ̄ )
zastar. drevo : drev se suši

dreváča -e ž ( á )
drvača , drvarica : z drevačo sekati drva

drevák -a m ( á )
preprost čoln iz enega debla: peljati se z drevakom ; izžiganje, dolbenje drevakov iz drevesnih debel

drevár -ja m ( á )
zastar. drvar

dreváriti -im nedov. ( á ȃ )
zastar. drvariti

drévcast -a -o prid. ( ẹ́ )
bot., v zvezi drevcasta vrba do pol metra visok alpski grmič s širokimi, spodaj modrikastimi listi, Salix arbuscula:

drévce -a s ( ẹ́ )
star. drevesce : privezati drevce ob kol ; drobna, zelena drevca
bot. božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium

drévče -ta s ( ẹ́ )
star. drevesce : v skalovju rastoče drevče

drévček -čka m ( ẹ́ )
ekspr. drevesce

drevén -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. lesen 2 : drevena posoda ; obstal je kakor dreven / bil je ves dreven od mraza negiben, tog

drevenênje -a s ( é )
glagolnik od dreveneti: drevenenje udov / vdajala se je otožnosti in brezupnemu drevenenju

drevenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
postajati negiben, tog: čutil je, kako mu roke drevenijo ; dreveneti od mraza ; ekspr. kar drevenel je od groze ; pren. pamet in razsodnost sta mu dreveneli

dreveníti -ím nedov. ( ī í )
povzročati negibnost, togost: krč ji je drevenil prste

drevênje -a s ( é )
glagolnik od dreviti: drevenje divjadi / drevenje avtomobilov

drevésast -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben drevesu: drevesaste praproti ; drevesasta rastlina / drevesaste oblike koral
bot. drevesasta resa večji sredozemski grm z bledo rožnatimi cveti, Erica arborea

drevésce -a s ( ẹ̑ )
manjšalnica od drevo: saditi drevesca ; mlado drevesce ; pritlikava pomarančna drevesca ; sadna drevesca / božično drevesce v krščanskem okolju majhna smreka ali jelka, okrašena za božične praznike

drevésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na drevo ali drevje: drevesni vrhovi so se pripogibali v vetru ; drevesna krona, krošnja, skorja ; drevesna duplina ; drevesno deblo / drevesni lišaj ; drevesne gobe ; drevesne bolezni / drevesna kirurgija veda o sanaciji poškodovanih dreves / drevesne sadike ; zasaditi hitro rastoče drevesne vrste
agr. drevesni kolobar zrahljana zemlja okrog drevesa ; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje ; zool. drevesne kače

drevésnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
porasel z drevjem: drevesnata pokrajina / drevesnat grm drevesast

drevésnica -e ž ( ẹ̑ )
prostor, kjer se gojijo drevesne sadike: urediti drevesnico / gozdna, sadna drevesnica / naročiti sadike v drevesnici

drevésničar -ja m ( ẹ̑ )
kdor goji drevesne sadike v drevesnicah: drevesca je kupoval le pri priznanih drevesničarjih ; zborovanje drevesničarjev
// delavec, ki dela v drevesnici: gozdni drevesničar

drevésničarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na drevesničarstvo: drevesničarski delavec / drevesničarska vzgoja sadik

drevésničarstvo -a s ( ẹ̑ )
gojenje drevesnih sadik v drevesnicah: ukvarjati se z drevesničarstvom ; agronom z večletno prakso v drevesničarstvu

drevéšček -čka m ( ẹ̑ )
pog. drevesce : saditi dreveščke
// majhna smreka ali jelka, okrašena za božične ali novoletne praznike: prižgati svečke na dreveščku

drévi prisl. ( ẹ̑ )
danes zvečer: koncert bo drevi ob osmih ; do drevi se bo vreme pokvarilo ; za drevi pripravi dobro vino
star. krompir drevi in davi zmeraj

drévišnji -a -e prid. ( ẹ̄ )
ki bo danes zvečer: drevišnji ples ; drevišnja tekma

drevíti -ím nedov. , drêvi in drévi ( ī í )
1. star. poditi , goniti : pes drevi divjačino / dreviti sovražnike
2. zelo hitro se premikati; drveti : vlaki drevijo noč in dan mimo ; ljudje so drevili na kraj nesreče ; oblaki se drevijo po nebu

drévje -a s ( ẹ́ )
več dreves, drevesa: drevje odganja, se obletava ; vihar je polomil drevje ; posekati drevje ob progi ; hiša stoji med drevjem ; gosto drevje / bukovo, gozdno, listnato, sadno drevje / prodati sadje na drevju nepotrgano, neobrano
ekspr. bilo je mrzlo, da je drevje pokalo zelo, hudo

drévjiče -a s ( ẹ́ )
star. majhno, mlado drevje: kosci so spodrezali vse drevjiče

drévnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
star. drevesnat : drevnat svet

drevníca -e ž ( í )
zastar. drvača , drvarica : sekati z drevnico

drevník -a m ( í )
nav. mn., anat. kratek, vejasto razrasel podaljšek živčne celice; dendrit

drevnína -e ž ( ī )
1. gozd. lesna masa nadzemnega dela drevesa: drevnina posekane smreke je znašala dva kubična metra
2. vrtn. lesnate rastline: parkovna drevnina

drevnjáča -e ž ( á )
star. drvača , drvarica : vzel je drevnjačo in odšel v gozd

drevó -ésa s ( ọ̑ ẹ̑ )
1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste ; oklestiti, podreti, posekati drevo ; splezati na drevo ; stati pod drevesom ; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo ; drevo z močnimi vejami ; čiščenje dreves ; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje ; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo ; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj ; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu
zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote ; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa ; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva ; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne ; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev ; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči ; vrtn. božje drevo ; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum
2. nar. plug : vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju
3. zastar. jambor , jarbol

drevodávec -vca m ( ȃ )
nav. mn., bot. lesnate rastline s celimi listi in zvezdastimi cveti v socvetjih, Celastraceae:

drevoréd in drevorèd -éda m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
cesta z vrsto dreves na eni strani ali na obeh straneh: sprehajati se po drevoredu ; kostanjev drevored ; mestni drevored / gost, košat drevored

drevoréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na drevored: drevoredni nasad / drevoredna cesta

drézanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od drezati: drezanje s komolci / mučil jo je s svojim večnim drezanjem / po večkratnem drezanju so predlog le sprejeli na dnevni red

drézati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. s koncem česa na rahlo suvati: veje so ga drezale v obraz ; drezati v žerjavico ; dreza ga s komolcem ; pren. ne bom več drezal v to vprašanje
// preh. nadlegovati, dražiti z drezanjem: drezati in cukati žival ; drezala ga je, dokler se ni zbudil ; pren. zakaj me kar naprej drezaš ; drezajo se z medsebojnimi žalitvami
2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: toliko časa je drezal v hčer, da mu je vse povedala ; nisem maral več drezati vanj / povsod je drezal, dokler ni uspel posredoval, se zavzemal za kaj ; drezal ga je, naj vendar že naredi, kar je obljubil spodbujal ga je, mu prigovarjal

drezína -e ž ( ȋ )
žel. manjše vozilo na motorni ali ročni pogon, ki vozi po tirnicah: peljati se z drezino ; motorna drezina

drezljáj -a m ( ȃ )
rahel sunek s koncem česa: drezljaj s komolcem ga je v hipu zdramil / ekspr. za svoje ustvarjanje je potreboval zmeraj novih drezljajev spodbud

drézniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
dregniti : drezniti v žerjavico ; dreznil je soseda s komolcem / če je le mogla, ga je dreznila s kako pripombo

drežáti -ím nedov. , dréži; dréžal ( á í ) nar. vzhodno
1. ekspr. godrnjati , sitnariti : oče je nasršen drežal po hiši
2. čemeti , ždeti : vsi trije smo drežali na peči pozno v noč

dréžica -e ž ( ẹ́ )
bot. mahu podobna rastlina s plazečimi se ali pokončnimi poganjki, Selaginella: alpska drežica

drežnjáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. godrnjati , sitnariti : kar naprej je nekaj drežnjal
// vsiljivo spraševati, ogovarjati; drezati : drežnjati v otroka ; bolj ko je drežnjala vanj, manj se je menil zanjo

drgájsati -am nedov. ( ȃ )
slabš. drgniti : drgajsati pod / vztrajno je drgajsal z lokom po strunah gor in dol

drgál -i [ dərgau̯ ] ž ( ȃ )
nav. mn., zastar. vsak od dveh limfnih organov v žrelu; nebnica : razbolele in otekle drgali

drgálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki se rabi za drgnjenje: drgalna krtača, priprava

drgálka 1 -e [ dərgau̯ka ] ž ( ȃ )
nav. mn., zastar. vsak od dveh limfnih organov v žrelu; nebnica : vnetje drgalk

drgálka 2 -e [ tudi dərgau̯ka ] ž ( ȃ )
agr. orodje za okopavanje s premakljivim, na obeh straneh nabrušenim rezilom; drgulja

drgálnik -a [ dərgau̯nik in dərgalnik ] m ( ȃ )
gozd. orodje za odstranjevanje lubja:

drgálo -a s ( á )
les. koničasto orodje za večanje zvrtanih lukenj v lesu:

dŕganje -a s ( )
glagolnik od drgati: drganje lesa ob les ; jermen je vroč od drganja / drganje s krpo

dŕgati -am nedov. ( r̄ ȓ )
zastar. drgniti : drgati z roko po čelu / celo popoldne je drgala pod ; s krtačo drgati čevlje

drgèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
močno stresanje, zlasti od vznemirjenja ali mraza: ni mogel skriti drgeta / nervozen drget ji je šel po vsem telesu ; od groze ga je spreletaval drget ; pren. zemljo je prešinil rahel drget
// drgetanje : močen drget ustnic / drget glasu

drgetánje -a s ( ȃ )
glagolnik od drgetati: drgetanje ramen, ustnic / škripanje in drgetanje ladje

drgetáti -ám tudi -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta ; roke, ustnice drgetajo ; živec na licu mu drgeta ; drgetati od jeze, od mraza ; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal ; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet
2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli ; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji

drgetàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki drgeta: bil je bolan in ves drgetav / drgetav glas

drgetávost -i ž ( á )
značilnost, lastnost drgetavega: drgetavost glasu

drgêtec -tca m ( é )
star. lahen drget: niti najmanjšega drgetca ni bilo opaziti na njem

drgljáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. na rahlo drgniti, praskati: boža in drglja žival po glavi ; drglja se po hrbtu

dŕgniti -em nedov. , tudi drgníla ( ŕ ȓ )
1. premikati kaj sem in tja po površini in pri tem močno pritiskati nanjo: drgniti dlan ob dlan ; drgniti s prstom po šipi ; drgne ga z brisačo po hrbtu ; drgne se z rokami po kolenih ; drgne si premrle roke / žival se drgne ob drevo / vrata se pri odpiranju drgnejo ob tla
// z drgnjenjem čistiti, snažiti: drgniti tla s krpo ; ekspr. cel dan drgne in pospravlja
2. slabš. igrati, zlasti na godalni instrument: goslač in čelist sta kar naprej drgnila
3. ekspr. cvrčati , čirikati : v travi so drgnili črički in kobilice
pog. drgniti šolske klopi, hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo ; ekspr. že pet let drgne isti plašč nosi, ima ; ekspr. vsak se že drgne ob njegovo osebo se obreguje, spotika

dŕgnjenje -a s ( ŕ )
glagolnik od drgniti: odstraniti barvo z drgnjenjem ; drgnjenje s krtačo ; od drgnjenja vneta koža / slišalo se je drgnjenje čevljev ob železo

drgúlja -e ž ( ú )
agr. orodje za okopavanje s premakljivim, na obeh straneh nabrušenim rezilom:

drhál -i [ dərhau̯ ] ž ( ȃ ) slabš.
1. neurejena množica ljudi: drhal je od trenutka do trenutka naraščala / za tujcem se je podila drhal otrok
// skupina nasilnih ljudi: tam se klatijo roparske drhali / dan za dnem popiva s svojo drhaljo druščino, družbo
2. ed. neosveščeni, nekulturni ljudje: zanj so bili ti ljudje drhal ; spopadel se je z nazori malomeščanske drhali ; poulična drhal / kot psovka poznam vas, drhal

drhtáj -a m ( ȃ )
knjiž. drhtljaj : spreletel ga je bolesten drhtaj

drhtàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki drhti: drhtava roka / drhtav glas / drhtava svetloba

drhtávica -e ž ( ȃ )
rahlo tresenje, zlasti od vznemirjenja: prijetna drhtavica ; živčna drhtavica / od ugodja mu je šla drhtavica po telesu ; drhtavica me spreletava, stresa / govoril je z drhtavico v glasu
// živčna napetost, vznemirjenje: novica o aretacijah je povzročila čudno drhtavico v kraju

drhtávost -i ž ( á )
značilnost, lastnost drhtavega: drhtavost nog / drhtavost čustev

drhtênje -a s ( é )
glagolnik od drhteti: ni mogel obvladati drhtenja ; drhtenje rok / drhtenje sveče / ob pogledu nanj je začutila drhtenje

drhtéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. rahlo se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: deček drhti in joka ; ustnice ji drhtijo ; drhteti od mraza, od razburjenja ; noge drhtijo od utrujenosti ; drhti po vsem telesu / glas ji drhti ; pren., pesn. listi drhtijo v vetru ; odsevi luči drhtijo na vodi ; mesečina drhti
ekspr. ubil ga je, je drhtelo dekle drhteč govorilo, pripovedovalo ; kazalec brzinomera drhti na sto se drhteč premika
2. knjiž. biti zelo čustveno vznemirjen: srce ji drhti od žalosti ; drhteti v upu in strahu / drhti pred vsako nevarnostjo / pesn. drhteti v dalje
3. knjiž. biti zaznaven, opazen: strah drhti v njenih pogledih ; v pesmih drhti žalost

drhtív -a -o prid. ( ī í )
zastar. drhtav , drhtljiv : drhtive roke

drhtljáj -a m ( ȃ )
rahel tresljaj, zlasti od vznemirjenja ali mraza: drhtljaj ji je spreletel premraženo telo ; bolesten drhtljaj mišic na obrazu ; živčni drhtljaj / drhtljaj glasu, joka ; pren. drhtljaj duše, srca

drhtljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki rahlo drhti: drhtljavi prsti

drhtljív -a -o prid. ( ī í )
ki drhti: drhtljive roke / drhtljiv glas

drhtúlja -e ž ( ú )
nav. mn., zool. s hrbtne strani sploščena morska riba, ki proizvaja električno napetost; električni skat 2 : progasta drhtulja

driáda -e ž ( ȃ )
v grški mitologiji nimfa, ki živi v krošnjah dreves: rad se je pogovarjal o nimfah in driadah

dríblanje -a s ( ȋ )
glagolnik od driblati: duhovito, spretno driblanje

dríblati -am nedov. ( ȋ )
šport. žarg. voditi žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigravati : žogo ima A, dá jo B, ki dribla, dribla, vzame mu jo C

dríbler in dríblar -ja m ( ȋ )
šport. žarg. kdor preigrava, dribla: bil je najboljši dribler v moštvu

dríbling -a m ( ȋ )
šport. žarg. vodenje žoge z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigravanje : bil je mojster driblinga in točnih podaj / bliskoviti driblingi

dríča -e ž ( í )
zastar. drsalnica , drsnica : otroci so imeli gladko dričo

dríčanje -a s ( ī )
glagolnik od dričati: po napornem dričanju po spolzkem bregu jim je počitek dobro del / kmalu se bo začelo dričanje po snegu in ledu

dríčast -a -o prid. ( í )
spolzek : pot je bila mokra in dričasta

dríčati -am nedov. ( ī )
drčati , drseti : pod vrhom je padel in začel dričati navzdol

dríčav -a -o in dričàv -áva -o prid. ( í; ȁ á )
drsen , spolzek : hoditi po dričavi poti

drífter -ja m ( ī )
navt. ribiška ladja z vlačilnimi mrežami:

dríftski -a -o ( ȋ )
pridevnik od drifter: driftska mreža

dríl -a m ( ȋ )
urjenje ali učenje z mehaničnim ponavljanjem: vojaški dril ; ekspr. dril v latinski slovnici

drílati -am nedov. ( ȋ )
šol. žarg. uriti ali učiti se z mehaničnim ponavljanjem: drilati poštevanko ; drilati vajo za nastop

drìn in drín medm. ( ȉ; ȋ )
posnema glas zvonca, strune: drin, drin, drin, pojejo strune ; sam.: drin drin tramvajev

driopítek -a m ( ȋ )
antr. izumrla miocenska opica, pomembna za razvoj človečnjakov:

dríska -e ž ( ȋ )
1. neobičajno pogostno iztrebljanje tekočega blata: dobiti, imeti drisko ; nezrelo sadje povzroča drisko
2. nizko siten ali strahopeten človek: on je čisto navadna driska / kot psovka driska tečna

driskáč -a m ( á )
nizko siten ali strahopeten človek: takle driskač te pa res ujezi

drískati -am nedov. ( ī ȋ )
imeti drisko: otrok driska in bruha

drískav -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na drisko: driskav bolnik / driskavo blato

drískavost -i ž ( ī )
pojavljanje, obstajanje driske: neprimerna krma povzroča driskavost

drístavec -vca m ( í )
bot. vodna trajnica z različno oblikovanimi listi in iz vode štrlečimi socvetji v klasih, Potamogeton: kodrasti dristavec ; travasti dristavec

dristílen -lna -o prid. ( ȋ )
star. ki pospešuje iztrebljanje; odvajalen : dristilni čaj

dristílo -a s ( í )
star. zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo : dati, vzeti dristilo
med. odvajalno sredstvo, ki se daje v danko; klistir

dristíti -ím nedov. ( ī í )
star. pospeševati iztrebljanje z odvajalnim sredstvom; čistiti : dristiti bolnika

drístlja -e ž ( ȋ )
med. priprava za dajanje odvajalnih, zdravilnih ali hranilnih tekočin v danko; klistirka

dŕkati -am nedov. ( ȓ )
1. vulg. samozadovoljevati se: nekateri moški le še drkajo ; drkati na sliko porno igralke
2. vulg. nalašč povzročati komu nevšečnosti z oviranjem pri delu, obremenjevanjem z nepomembnimi stvarmi, zadevami: dan na dan so ga drkali v glavo, v možgane
3. zastar. večkrat zdrsniti, zdrkniti: potne kapljice so mu drkale po čelu
4. zastar. drsati se: gledala je, kako fantje drkajo po ledu ; otroci so se hodili na potok drkat

dŕkelj -klja m ( ŕ )
zastar. palica , krepelec : otroci so z drklji udrihali po oslu

dŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
zastar. zdrsniti , zdrkniti : solza ji je drknila po licu / ekspr. kar drknil je skozi vrata stekel, švignil

drkòt -ôta m ( ȍ ó )
zastar. drdranje , ropot : drkot koles

drlèsk -éska in -êska m ( ȅ ẹ́, é )
močen udarec, ki ga spremlja rezek glas: z drleskom zapreti vrata

drléskati -am tudi drlêskati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ )
z drleskom zapirati: drleskati z okni / vrata kar naprej drleskajo

drléskniti -em tudi drlêskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
z drleskom zapreti: drleskniti z vrati

drlésniti -em tudi drlêsniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
z drleskom zapreti: drlesniti z vrati

dŕma -e ž ( ŕ )
nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov)

drmástiti -im nedov. ( á ȃ )
star. lomastiti : medved drmasti po goščavi

dŕmati -am nedov. ( r̄ ȓ )
star. tresti , stresati : drmal je mlado jablano

dŕmež in dŕmeš -a m ( ȓ )
hrvaški ljudski ples v dvočetrtinskem taktu: gostilna se je tresla od drmeža

drmóžje -a s ( ọ̑ )
alp. suho listje in drobir, ki ga nanosijo zračni vrtinci visoko v gore: veter dviga in vrtinči drmožje

dŕn -a m ( )
star. ruša : s požiganjem suhe trave se uničuje drn
zastar. bolezen ga je spravila pod drn umrl je ; ekspr. iti čez drn in strn ne po poti, naravnost čez kakršenkoli svet
šport. tek čez drn in strn tek v naravi po ne posebej pripravljeni stezi; kros

dŕnast -a -o prid. ( )
alp. porasel z nizko gorsko travo: drnast previs ; strmo drnasto pobočje

drnáten -tna -o prid. ( ā )
star. zarasel , neobdelan : postaviti hišo na drnatnem terenu

dŕncati -am nedov. ( ȓ )
1. teči v drncu: drncati in galopirati / poveljnik je drncal na belem konju
vet. enakomerno, hitro teči brez poskakovanja
// ekspr. hiteti , drveti : kočije so drdrale in drncale mimo nas
2. star. bingljati , migati : sedel je na klopi in drncal z nogami

dŕnec -nca m ( ȓ )
enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju: utrujena žival je prešla iz drnca v korak ; pognati konja v drnec ; enakomeren, lahen, nagel drnec / jahati, voziti se v drncu
vet. enakomeren, hiter tek brez poskakovanja

drníce -níc ž mn. ( í ȋ )
knjiž., v zvezi drnice igrajo bliska se v daljavi:

drnìč -íča m ( ȉ í )
nav. mn., alp. šop, blazinica gorske trave na sicer golih tleh: ob stezi so rasli redki drniči

drnína -e ž ( í )
1. neobdelan, divje porasel svet: poslopje bo stalo sredi drnine
2. zastar. opuščena, s travo zarasla njiva; ledina : krave se pasejo po drnini
alp. strnjen pas gorske trave na sicer golih tleh

drnjóhati -am nedov. ( ọ̑ )
ekspr. smrčati : drnjohal je, da se je soba tresla
// slabš. spati : dan je že, pa še kar naprej drnjoha

drnorézec -zca m ( ẹ̑ )
delavec, ki se ukvarja z rezanjem ruše:

drnóselj -slja m ( ọ́ )
nar. cibora : posekal je tisti stari drnoselj za hišo

drnúlja -e ž ( ú )
plod drena: rdeče drnulje ; pijača iz drnulj

drò tudi dró člen. ( ȍ; ọ̑ )
nar. koroško izraža pritrjevanje; seveda , da 1 : »Greš domov?« »Dro, domov.«
// v prislovni rabi zelo , močno : je dro vesel

drób 1 -a m , mest. ed. tudi drôbu ( ọ̑ )
1. ekspr. trebuh : bolečine v drobu
2. star. drobovje : ves drob ima bolan / zaloge premoga v zemeljskem drobu

drób 2 -a m ( ọ̑ )
delci zdrobljene snovi, zlasti sena: greti vrat z vročim senenim drobom ; šotni drob

dróba in drôba -e ž ( ọ́; ó )
petr. usedlina z drobci starejših usedlin in magmatskih kamnin:

drôbcen -a -o [ dropcən ] prid. ( ȏ )
ekspr. zelo droben: obleka z drobcenimi gumbi ; drobcen ptiček ; zapisan z drobcenimi črkami ; podala mu je drobceno roko ; bila je drobcena kot punčka / drobcena odločitev nepomembna, neznatna

drôbcenost -i [ dropcənost ] ž ( ȏ )
ekspr. lastnost drobcenega: drobcenost prstkov

drôbcken -a -o [ dropckən ] prid. ( ȏ )
ekspr. zelo droben: drobcken fantek ; v zemlji kar mrgoli drobckenih živalic / drobckena pisava

dróbček -čka m ( ọ̄ )
manjšalnica od drobec: drobčki razbite posode / privoščila mu ni niti drobčka sreče prav nič

drôbčkan -a -o prid. ( ȏ )
ekspr. zelo droben: drobčkan otročiček ; drobčkana stvarca ; s strahom je opazila prve drobčkane gubice / ob njem je bila vsa drobčkana

dróbec -bca m ( ọ̄ )
1. od celote ločen majhen, droben del: pri nakladanju pazi, da se kak drobec ne odkrhne ; pobirati raztresene drobce ; zadel ga je drobec granate ; skleda se je razbila na tisoč drobcev ; bleščeči, stekleni drobci / filter prestreza tudi najfinejše drobce / ekspr. po drobcih so vstajali pred njim spomini iz mladosti posamezno, vsak zase ; pren., ekspr. stranko so razbili na drobce
// malo pomembna ali po obsegu majhna stvar: po redkih rokopisnih drobcih ni mogoče sklepati na pisno tradicijo ; to je le nekaj drobcev celotne problematike
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: ko bi imel vsaj drobec tega bogastva ; to je le drobec resnice ; niti drobca nekdanje volje in zagnanosti ni več v njem prav nič / vse se je zgodilo v drobcu sekunde

drôben 1 tudi drobán drôbna -o tudi prid. , drobnêjši ( ó ȃ ó )
1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet ; zbiral je različne drobne predmete ; tkanina z drobnim vzorcem ; na manjših policah je ležalo razno drobno blago ; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo ; drobno pohištvo manjši lesni izdelki / hoditi z drobnimi koraki ; pren. še vedno ima drobno upanje
// pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti; ant. debel : drobne grozdne jagode ; drobne kaplje ; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi
// ekspr. slaboten , šibek , nežen : majhen, droben otrok ; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki ; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek ; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči ; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu
2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek : drobna knjižica ; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov ; drobna črta / drobni tisk besedilo v oglasnih sporočilih, pogodbah, ki vsebuje podrobnejšo predstavitev pogojev, napisano z manjšimi črkami kot drugo besedilo
3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot; ant. debel : letos je krompir precej droben ; droben pesek ; drobno sadje ; droben, suh sneg
4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri ; drobne vsakdanje skrbi ; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami ; drobna dela
5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja ; drobno kmečko gospodarstvo
droben denar drobiž ; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma ; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli
soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela ; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil ; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene

drobén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar. ki je iz drobovine: drobene klobase

drobencáti -ám [ drobəncati in drobencati ] nedov. ( á ȃ )
ekspr. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti : ves nejevoljen je drobencal okrog hiše ; otrok drobenca za materjo

drobencljáti -ám [ drobəncljati in drobencljati ] nedov. ( á ȃ )
ekspr. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti : pred njim je drobencljala drobna starka ; urno je drobencljala ob možu

drobentéti -ím [ tudi drobənteti ] nedov. ( ẹ́ í )
zastar. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti : gledali so jo, kako je drobentela preko ceste

drobentíti -ím [ tudi drobəntiti ] nedov. ( ī í )
zastar. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti : vsa zasopla je drobentila za sinom ; pren. kazalček na uri je enakomerno drobentil

dróbež -a m ( ọ̑ )
nar. majhni otroci; drobiž : vzela [je] najmanjšega na roke, ga poljubila na mrzla usta in dejala s smehljajem proti drugim, ki so stali v vrsti pred njo: »No, drobež, ali ste le prišli.« (Prežihov)

drobílec -lca [ drobiu̯ca in drobilca ] m ( ȋ )
1. drobilni stroj: drobilec cel dan melje kamenje ; dobili so nove drobilce in viličarje / drobilec za orehe drobilka
2. delavec, ki drobi: drobilec premoga

drobílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki se rabi za drobljenje: drobilni stroj ; drobilne naprave / drobilna sila sila, ki drobi, ruši
strojn. drobilne čeljusti plošči v drobilnem stroju, ki drobita material

drobílj -a m ( ȋ )
nar. primorsko drobir : pomesti drobilj okrog čoka

drobílka -e ž ( ȋ )
gospodinjska priprava za mletje, drobljenje: zmleti orehe v drobilki ; mesoreznice, drobilke in mlinčki

drobílnica -e ž ( ȋ )
delavnica z drobilnimi stroji in napravami: zgradili so novo drobilnico za les

drobílnik -a m ( ȋ )
drobilni stroj: kamenje pada v drobilnik / drobilnik za led, za žito
strojn. čeljustni drobilnik z drobilnimi čeljustmi

drobína -e ž ( í )
alp. drobci skal, kamenja: drobina je drsela v grapo

drobínčiti -im nedov. ( í ȋ )
knjiž. drobiti , deliti : drobinčiti kmečka posestva

drobír -ja m ( í )
delci, koščki zdrobljene snovi: voda je nanesla vsakovrsten drobir ; manjši kosi in drobir ; kupi drobirja pod ledenikom / premogov, senen, šotni drobir
agr. ledeni drobir umetno pridobljen led v obliki lusk ; biol. drobir drobci razpadlih rastlin in živali v vodi, navadno mikroskopsko majhni

drobítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od drobiti: preprečiti nadaljnjo drobitev kmečkih gospodarstev ; drobitev industrijskih organizacij ; drobitev delovnega procesa / drobitev kamenja

drobíti -ím nedov. ( ī í )
1. delati iz česa majhne, drobne dele: drobiti kamenje, premog ; mati je drobila žgance ; suhe veje so se drobile pod nogami ; seno je tako suho, da se kar drobi / drobiti kruh v kavo / drobiti lešnike z zobmi treti ; pren., pesn. ura je enakomerno drobila čas
// publ. deliti , cepiti : drobiti industrijske organizacije ; drobiti kmečka posestva / drobiti dejavnost, delo
// knjiž. delati kaj manj trdno, močno: slaba organizacija drobi delovne moči ; drobiti sovražnikovo obrambo ; težke razmere so drobile voljo in živce uničevale
2. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki: dekletce je drobilo zraven matere ; vsa razburjena je drobila proti domu / drobiti korake
3. živahno oglašati se s kratkimi glasovi: ščinkavci veselo drobijo ; pren. mala dva zvonova sta prijetno drobila
// ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: drobil je razne zgodbice o svojem znancu / drobila sva o vsem mogočem
// ekspr. lahkotno peti ali igrati: ves dan je drobila tisti znani napev ; pastirček si drobi na piščalko
4. ekspr. po malem, počasi jesti: drobil je velik kos kruha ; suh je, čeprav zmeraj kaj drobi
5. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove: na lesene strehe je drobil dež ; drobiti s prsti po mizi
lov. divji petelin drobi poje začetni del svojega speva ; mat. drobiti pretvarjati višje merske enote v nižje

drobívec -vca m ( ȋ )
drobec , košček : daj mačku drobivec kruha

drobíž -a m ( í )
1. denar manjše vrednosti, navadno kovanci: pripravite drobiž ; plačati z drobižem ; drobiž in debeliž ; za deset evrov drobiža ; pren. majhni narodi so bili često drobiž za barantanje med velikimi
ekspr. zdaj pa ima iz krajcarja drobiž je še na slabšem kot prej
// ekspr. denar sploh: nikoli ni brez drobiža ; to pa stane precej drobiža
2. ekspr. majhni otroci: okrog mlaja se je zbral ves vaški drobiž ; imel je polno hišo drobiža / psica je ljubosumno varovala svoj drobiž mladiče
3. ekspr. kar je drobno, majhno: jabolka so slaba, sam drobiž ; prodajal je najrazličnejši gospodinjski drobiž drobnarije ; literarni drobiž krajši sestavki

drobížarski -a -o prid. ( ȋ )
star. malenkosten , nepomemben : drobižarsko polemiziranje

drobížast -a -o prid. ( í )
ekspr. droben 1 , majhen : drobižasta živalca / letošnji koledar je po vsebini tehten, prav nič drobižast

drobížek -žka m ( í )
ekspr. manjšalnica od drobiž: tisti drobižek smo hitro zapravili / pred leti je bilo dekle še pravi drobižek

drobížen -žna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na drobiž: drobižen denar / drobižno delo
bot. drobižna pijavčnica na vlažnih tleh rastoča rastlina s plazečim se steblom in rumenimi cveti, Lysimachia nummularia

dróbje 1 -a s ( ọ̑ ) star.
1. drobovje : vnetje trebušnega drobja / zemeljsko drobje
2. drobovina : cvreti drobje

dróbje 2 -a s ( ọ̑ )
zastar. drobir : čevljev se je držalo blato, pomešano z raznim drobjem / konj je vohal po tleh za drobjem slame in sena

drobljánček -čka m ( á )
manjšalnica od drobljanec: drobljančka sta se je držala za krilo ; jokajoči drobljanček / drobljančki kruha

drobljánec -nca m ( á )
1. ekspr. droben, majhen otrok: majhni, neugnani drobljanci ; imela je polno hišo drobljancev / ostal je drobljanec drobne postave
// mladič, zlasti ptičji: štorklja je skrbno pitala svoje drobljance
2. knjiž. majhen drobec, košček: zdrobil je grudo in vrgel drobljance v okno ; drobljanec kruha, slame / pojedel je vse do zadnjega drobljanca
nav. mn., gastr. flancat iz nekvašenega, krhkega testa

drobljênec -nca m ( é )
grad. strojno drobljeno kamenje: presejati, separirati drobljenec ; grobozrnat drobljenec ; drobljenec in tolčenec

drobljênje -a s ( é )
glagolnik od drobiti: drobljenje žita ; stroj za drobljenje kamenja / drobljenje kmečke posesti / drobljenje moči / drobljenje dekletca ob materi / veselo drobljenje ptičev / drobljenje divjega petelina

drobljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) drobi: drobljiv lapor ; drobljiv sir ; pečina je bila razpokana in drobljiva / pecivo iz drobljivega testa krhkega

drobljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost drobljivega: krhkost, drobljivost materiala

drobnaríja -e ž ( ȋ )
1. droben, navadno malo vreden predmet: sam si je znal narediti marsikako drobnarijo ; vse drobnarije iz žepov je zložil na mizo ; trgovec z drobnarijami / ekspr. objavil je že vrsto drobnarij krajših literarnih sestavkov
// ed. več drobnarij, drobnarije: pospravi vso to drobnarijo ; predali so bili polni različne drobnarije
2. kar je malo pomembno, nepomembno: takšne drobnarije naj te nikar ne vznemirjajo ; pripovedovala jim je vse mogoče drobnarije ; zaradi drobnarij pozabljajo na velike stvari ; rad se je pogovarjal o vseh teh drobnarijah

drobnè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: včasih je bil tak drobne ; le kaj bo naredil tisti drobne

drobnè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
ekspr. droben, slaboten človek, zlasti otrok: vedno je bila tako drobne ; ubogo drobne se je šibilo pod težkim bremenom

drobnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. ekspr. hoditi s kratkimi, hitrimi koraki; drobiti : gospodinja ves dan drobni po kuhinji ; jagnje je drobnelo za ovco
2. ekspr. živahno se oglašati s kratkimi glasovi: slavec veselo drobni
3. postajati droben: grozdje bo slabo, jagode zaradi slabega vremena kar drobnijo

drobníca 1 -e ž ( í )
rabi se samostojno ali kot prilastek necepljena hruška, češnja ali njun sadež: drobnice zorijo ; cepiti drobnico ; kisle drobnice ; ležati v senci hruške drobnice ; kot suha drobnica zgubančen obraz

drobníca 2 tudi dróbnica -e ž ( í; ọ̄ )
ovce in koze: čuvati, pasti drobnico ; redijo govedo in drobnico ; čreda drobnice ; meketanje drobnice / psa sta zganjala razkropljeno drobnico

drobníčast -a -o prid. ( í )
ekspr. precej droben: drobničast krompir ; drobničaste jagode

drobníčav -a -o in drobničàv -áva -o prid. ( í; ȁ á )
zastar. drobnjakarski : drobničava natančnost

drobníček -čka m ( ȋ )
ljubk. droben, slaboten otrok: to je bil tisti sosedov drobniček z gostimi svetlimi lasmi

drobníčiti -im nedov. ( í ȋ )
zastar. živahno se oglašati s kratkimi glasovi; drobiti : sinice čez dan nenehno drobničijo s svojim cicanjem (M. Kranjec)

drobník -a m ( í )
petr. droba

drobnína -e ž ( ī )
1. star. več drobnarij, drobnarije: predali so polni različne drobnine
2. knjiž. kar je zdrobljeno: nekoč mogočna zgradba se je spremenila v sipasto drobnino

drobnínar -ja m ( ȋ )
star. trgovec z drobnim, cenenim blagom; branjevec , kramar : podeželski drobninar / uradniški drobninar drobnjakar

drobníški -a -o ( ȋ )
pridevnik od drobnik: drobniški apnenec

drobnjád -i ž ( ȃ )
1. ekspr. majhni otroci; drobiž : vso pot nas je spremljala vaška drobnjad ; lačna, jokajoča drobnjad
// drobne, majhne živali: detelja je polna zajčje drobnjadi / petelin je stal ponosno sredi svoje drobnjadi
2. kar je drobno, majhno: jablane so rodile samo drobnjad ; iz torbice se je usula raznovrstna drobnjad drobnarija
gozd. do sedem centimetrov debel okrogel les

drobnják -a m ( á )
začimbna rastlina s tankimi cevastimi listi: dati v juho sesekljan drobnjak ; vonj po drobnjaku

drobnjákar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor pripisuje drobnim, malo pomembnim stvarem prevelik pomen: celo življenje bo moral živeti med samimi drobnjakarji

drobnjákarski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na drobnjakarje ali drobnjakarstvo: drobnjakarska miselnost / drobnjakarski politik ; drobnjakarska kritika / težko je delati s tem drobnjakarskim človekom pretirano natančnim
2. publ. ki obravnava stvari, vprašanja posamezno, ne povezano: drobnjakarski gospodarski prakticizem ; drobnjakarsko reševanje stvari

drobnjákarstvo -a s ( ȃ )
1. ekspr. miselnost, lastnosti drobnjakarjev: ne more se otresti drobnjakarstva / zgubljati se v drobnjakarstvu
2. publ. obravnavanje stvari, vprašanj posamezno, ne povezano: drobnjakarstvo pri razdeljevanju investicij

drobnjarija gl. drobnarija

drobnjáv 1 -i ž ( ȃ ) knjiž.
1. več drobnarij, drobnarije: nikar ne jemlji na pot vse te drobnjavi ; po moževi smrti je začela prodajati različno drobnjav ; porcelanasta drobnjav
2. tudi mn. kar je malo pomembno, nepomembno; drobnarija : zapomnil si je marsikatero drobnjav
3. ekspr. majhni otroci; drobiž : drobnjav se je vrnila s sprehoda

drobnjàv 2 -áva -o prid. ( ȁ á )
droben 1 : takrat je bil še ves drobnjav / odšel je z drobnjavim korakom

drobnjáva -e ž ( ȃ ) knjiž.
1. droben, navadno malo vreden predmet; drobnarija : veliko drobnjav je že odnesla v zastavljalnico ; brskati po kupu zavrženih drobnjav ; gospodinjske drobnjave / ekspr. že takrat je objavljal svoje drobnjave krajše literarne sestavke
// ed. več drobnarij, drobnarije: na trgu je nakupila razno drobnjavo ; krošnjar je razstavil svojo drobnjavo
2. kar je malo pomembno, nepomembno: ni vredno zgubljati časa s tako drobnjavo ; za vsako drobnjavo se razburja

drobnjávec -vca m ( ȃ )
ekspr. droben, slaboten otrok: suhljat drobnjavec

drobno... ali drôbno... prvi del zloženk ( ó )
nanašajoč se na droben: drobnocveten, drobnoglavec, drobnozrnat ; drobnoblagoven, drobnolastniški

drôbnoblagôven -vna -o prid. ( ó-ō )
v zvezi drobnoblagovna proizvodnja drobna blagovna proizvodnja:

drôbnoburžoázen -zna -o [ tudi drôbnoburžuázən ] prid. ( ó-ȃ )
nanašajoč se na drobno buržoazijo: nesprejemljivi drobnoburžoazni populizem ; izhaja iz drobnoburžoaznega okolja / drobnoburžoazni kritiki marksizma ; drobnoburžoazna inteligenca ; drobnoburžoazne stranke, težnje

drobnocvéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima drobne cvete: drobnocvetne narcise ; drobnocvetno grmičevje
bot. drobnocvetna nedotika vrtni ali njivski plevel z drobnimi rumenimi cveti, Impatiens parviflora

drobnoglàv in drobnogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki ima drobno, majhno glavo: drobnoglav otrok

drobnoglávec -vca m ( ȃ )
ekspr. kdor ima drobno, majhno glavo:

drobnoglávost -i ž ( ā )
med. značilnost človeka z nesorazmerno majhno glavo:

drobnoglèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
optična priprava za opazovanje zelo majhnih, s prostim očesom nevidnih stvari; mikroskop : opazovati celice pod drobnogledom
ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti

drobnogléden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na drobnogled; mikroskopski : drobnogledne raziskave / zastar. drobnogledne črke zelo majhne, komaj vidne
2. ki drobno gleda: drobnogleden možic

drôbnokapitalístičen -čna -o prid. ( ó-í )
nanašajoč se na drobne kapitaliste: drobnokapitalistična miselnost / drobnokapitalistična proizvodnja

drôbnolastníški -a -o prid. ( ó-ȋ )
nanašajoč se na drobne lastnike ali drobno lastništvo: drobnolastniški sloji prebivalstva ; drobnolastniška struktura kmetijstva / drobnolastniška miselnost

drobnolíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima drobna, majhna lica: drobnoličen otrok

drobnolíst -a -o prid. ( ȋ ī )
drobnolisten : drobnolisto grmovje

drobnolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima drobne, majhne liste: drobnolistna mirta

drobnolúknjičav -a -o prid. ( ȗ )
ki ima drobne, majhne luknjice: drobnoluknjičava opeka

drobnonóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima drobne, vitke noge: drobnonoga grajska gospodična / drobnonog vranec

drobnoók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima drobne, majhne oči: drobnooko dekle

drobnopíkčast -a -o prid. ( í )
ki ima drobne, majhne pike: drobnopikčasto blago

drobnopísje -a s ( ȋ )
knjiž. zelo podrobno, natančno opisovanje česa v literarnem delu: zgubljal se je v pretiranem drobnopisju vsakdanjega življenja ; pozitivistično drobnopisje

drôbnoproizvajálski -a -o [ drobnoproizvajau̯ski in drobnoproizvajalski ] prid. ( ó-ȃ )
nanašajoč se na drobne proizvajalce: drobnoproizvajalski sloj prebivalstva

drobnorísba -e ž ( ȋ )
knjiž. zelo podroben, natančen opis česa v literarnem delu: realistična povest s psihološko drobnorisbo ; drobnorisba vaškega življenja

drôbnost 1 -i ž ( ó )
lastnost, značilnost drobnega: bakterij zaradi njihove drobnosti ni mogoče videti s prostim očesom / drobnost korakov / drobnost sadja

drobnóst 2 tudi drôbnost -i ž ( ọ̑; ó )
1. droben, navadno malo vreden predmet; drobnarija : iz žepov so mu pobrali različne drobnosti: nož, vžigalice, denarnico in vse drugo
2. kar je malo pomembno, nepomembno: pozornost obrača le na drobnosti
3. knjiž. podrobnost , nadrobnost : do zadnjega trenutka niso vedeli za drobnosti zasedanja

drobnôta -e ž ( ó )
knjiž. lastnost, značilnost drobnega; drobnost 1 : očarala ga je s svojo drobnoto

drobnovláknat -a -o prid. ( ȃ )
min. ki je iz drobnih vlaken: drobnovlaknata rudnina

drobnozŕn -a -o prid. ( ȓ r̄ )
drobnozrnat : drobnozrn pesek

drobnozŕnat -a -o prid. ( ȓ )
ki ima drobna zrna: drobnozrnata koruza / drobnozrnat pesek, smodnik
fot. drobnozrnata emulzija ; min. drobnozrnata rudnina

drobnozŕnatost tudi drobnozrnátost -i ž ( ȓ; á )
lastnost, značilnost drobnozrnatega: drobnozrnatost rudnine / drobnozrnatost emulzije omogoča velike povečave

drobnožívka -e ž ( ȋ )
nav. mn., biol. s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival; mikroorganizem : preprečevati razvoj škodljivih drobnoživk ; pomembnost drobnoživk pri vrenju mošta

droboléti -ím nedov. ( ẹ́ í )
star. žvrgoleti , peti 2 : nekje v bližini so droboleli slavci ; škrjanci drobolijo

drobôven -vna -o ( ō )
pridevnik od drobovje: drobovne mišice

drobovína -e ž ( í )
1. užitno živalsko drobovje: prodajamo jetra, pljuča in drugo drobovino ; goveja drobovina
2. drobovje sploh: odstraniti drobovino iz ribe

drobôvje -a s ( ȏ )
1. organi v prsni in trebušni votlini: odstraniti drobovje iz ubite živali
2. ekspr. notranjost , sredina : iz drobovja ladje je prihajal zamolkel šum motorjev ; v drobovju zemlje ; pren. Vsa Evropa je v drobovju zatrepetala (M. Bor)

drobtína -e ž ( í )
1. majhen drobec kruha ali peciva: pobirati drobtine po mizi ; stresti drobtine s prta ; krušne drobtine ; pren. nekatere drobtine iz tega razgovora nam je zgodovina ohranila
// ekspr. malo pomembna, malo vredna stvar: od časa do časa je dal delavcem kako drobtino ; ne bomo se zadovoljevali z drobtinami
2. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: pri hiši ni niti drobtine kruha ; prišel je po drobtino tolažbe
3. mn. drobno zmlet ali zdrobljen posušen kruh: meso povaljamo v jajcu in drobtinah ; zabeliti z drobtinami

drobtínar -ja m ( ȋ )
ekspr. kdor se poteguje, bori za malo pomembne stvari: vse življenje bo ostal drobtinar

drobtínast -a -o prid. ( í )
ki je iz drobtin: drobtinasto testo

drobtínčar -ja m ( ȋ )
ekspr. kdor se poteguje, bori za malo pomembne stvari: bil je suh prakticist in drobtinčar

drobtínčarski -a -o prid. ( ȋ )
ekspr. ki se poteguje, bori za malo pomembne stvari: ni revolucionar z jasno perspektivo, temveč drobtinčarski borec / drobtinčarska politika

drobtínčarstvo -a s ( ȋ )
ekspr. potegovanje, boj za malo pomembne stvari: zagovarjati drobtinčarstvo ; politika drobtinčarstva / nacionalno drobtinčarstvo

drobtínica -e ž ( í )
manjšalnica od drobtina: pobrisati drobtinice z mize / od časa do časa si je stranka le priborila kako drobtinico / prepražene drobtinice
bot. materine drobtinice vrtna rastlina z drobnimi belimi cveti v koških, Chrysanthemum parthenium

drobtíniti -im nedov. ( í ȋ )
delati drobtine: drobtiniti kruh

drobtínov -a -o prid. ( í )
narejen z drobtinami: drobtinovi štruklji ; drobtinova juha

drócniti -em dov. ( ọ́ ọ̑ )
star. dregniti : če je le mogel, ga je drocnil

dróčnik -a m ( ọ̑ )
avt. drog pri motorju z notranjim zgorevanjem, ki prenaša gibanje z odmične gredi na ventil: ventilni dročnik ; glavica dročnika

dróg -a m , mn. drogôvi in drógi ( ọ̑ )
1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo ; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje ; z drogom odriniti čoln od brega ; betonski, jeklen, lesen, železen drog ; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog ; prečni drog za jadra
spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja
2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog
alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene ; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku ; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj ; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla ; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo

dróga -e ž ( ọ́ )
1. sredstvo, ki povzroča ugodje in lajša bolečine: uživati droge ; preprodajalci, uporabniki drog v zaporih ; omamljenost od droge ; prekupčevanje s prepovedanimi drogami ; droge in alkohol / zloraba drog ; odvisnost od drog ; zasvojenost z drogami / mehka droga ki navadno ne povzroča odvisnosti ; trda droga ki povzroča hitro odvisnost, lahko tudi smrt
2. nav. mn., farm. surovina rastlinskega ali živalskega izvora, ki se uporablja v zdravilstvu: pripravljati droge ; narkotične droge / nabiranje in sušenje drog

drógec -gca m ( ọ̑ )
manjšalnica od drog: zabiti drogec v zemljo

drogeráš -a m ( á ) pog.
kdor je zasvojen z mamili; narkoman : ni drogeraš, samo včasih pokadi kak džoint ; drogeraši in pijanci

drogeríja -e ž ( ȋ )
trgovina s kozmetičnimi sredstvi in kemikalijami: odprli so novo drogerijo ; kupiti v drogeriji

drogeríjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od drogerija: bogata izbira drogerijskega blaga

drogeríst -a m ( ȋ )
lastnik drogerije ali prodajalec v njej: vsa leta je kupoval pri istem drogeristu

drogerístka -e ž ( ȋ )
lastnica drogerije ali prodajalka v njej: kot drogeristka je delala petnajst let

drogíran -a -o prid. ( ȋ )
ki je pod vplivom mamil: drogiran voznik ; poslal jo je domov, ker je bila drogirana

drogíranec -nca m ( ȋ )
kdor je zasvojen z mamili; narkoman : drogiranec je prosjačil za denar ; drogiranci in pijanci

drogíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od drogirati se: negativne posledice drogiranja ; drogiranje in opijanje

drogírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
omamljati z mamili: narkomane drogirajo z metadonom

drogíst -a m ( ȋ )
star. drogerist : pojdi k drogistu po mazilo za lase

drogôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na drog: drogovna konzola / drogovni nosilci nosilci, sestavljeni iz drogov

drogôvje -a s ( ȏ )
več drogov, drogovi: železno drogovje / streha iz bambusovega drogovja
teh. krmilno drogovje drogovi v mehanizmu za vodenje stroja ; vrtalno drogovje drogovi kot sestavni del vrtalne naprave ; zavorno drogovje drogovi kot sestavni del mehanične zavore

dromedár -ja m ( á )
enogrbi velblod: skoraj vso pot so jahali na dromedarjih

drómlja -e ž ( ọ̑ )
etn. ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi: igrati na dromljo ; drobna dromlja

drómljati -am nedov. ( ọ̑ )
1. igrati na dromljo: zna dromljati
2. star. oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom; brundati : maček zadovoljno dromlja
3. star. z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove; bobnati : ves čas je s prsti dromljal po mizi

dróplja -e ž ( ọ̑ )
velika stepska ptica z dolgimi močnimi nogami in dolgim vratom: jata dropelj se je skrivala v travi ; lov na droplje

dróps -a m ( ọ̑ )
trdi, nepolnjeni bonboni: kupil je deset dekagramov dropsa ; v prid. rabi: drops bonboni

drózd -a m ( ọ̑ )
star. drozg

drózg -a m ( ọ̑ )
večja ptica pevka, po hrbtu rjava, s temnimi lisami po rumenkasto belem trebuhu: drozg prepeva, žvižga

drózga -e ž ( ọ̑ )
agr. zmečkano, zmleto sadje, zlasti grozdje: drozga je začela vreti ; sadna, vinska drozga

drozgáč -a m ( á )
zool. večja ptica pevka s temnimi lisami po belkastem trebuhu; carar : jata drozgačev

drózgalica -e ž ( ọ̑ )
zastar. drozga : stresti drozgalico v stiskalnico

drozgálnik -a m ( ȃ )
agr. posoda za drozgo, ki se rabi zlasti pri proizvajanju piva: pivovarniški drozgalniki

drózganje in drozgánje -a s ( ọ̑; ȃ )
glagolnik od drozgati: drozganje sadja

drózgast -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr. podoben drozgi: drozgasta jed

drózgati -am in drozgáti -ám nedov. ( ọ̑; á ȃ )
agr. mečkati, mleti sadje, zlasti grozdje: pred stiskanjem grozdje razpecljajo in drozgajo / drozgati slad v pivovarni

drožárna -e ž ( ȃ )
zastar. tovarna kvasa:

drôže drôž ž mn. ( ó ȏ )
droži : pripraviti je znala zelo dobre drože / duh po vinskih drožah

drôžen -žna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na droži, drože: drožno vino, žganje / drožne glivice glive kvasovke

drožénec -nca m ( ẹ̄ )
zastar. droženka : napiti se droženca

drožénka -e ž ( ẹ̄ )
žganje iz vinskih droži: tropinovec in droženka ; steklenica droženke

drôževec in dróževec -vca m ( ó; ọ́ )
droženka : natočila mu je kozarček droževca

droží ž mn. ( ȋ ī )
1. nadomestek za kvas, navadno iz prosene moke in mošta: z drožmi pečen kruh ima poseben okus
// star. kvas : ne pozabi kupiti droži
2. usedlina v vinu ali pivu po končanem vrenju: kuhati žganje iz droži ; vinske droži

drožíce -žíc ž mn. ( í ȋ )
nar. vzhodno nadomestek za kvas, navadno iz prosene moke in mošta; droži : peči kruh z drožicami

drožìč -íča m ( ȉ í )
drogec

drožíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od drožič: jablana je bila vsa podprta s tankimi drožički

drožíti -ím nedov. ( ī í )
star. z drogom poganjati splav ali čoln: drožil je na vse pretege na drugi breg

drožjár -ja m ( á )
nekdaj kdor izdeluje, prodaja droži:

drôžje -a s ( ó )
droži : namesto kvasa so uporabljali drožje / na dnu sodov je ležalo drožje

dróžka -e ž ( ọ̑ )
zlasti v ruskem okolju manjša nepokrita kočija: peljati se z drožko

drožník -a m ( í )
droženka : kadar ni imel slivovke, je bil dober tudi drožnik

drpálež -a m ( ȃ )
zastar. kdor veliko dela, navadno namesto drugih: spet so naložili delo tistemu drpaležu

drpáliti -im nedov. ( á ȃ )
star. s težavo, okorno hoditi: trudoma je drpalil čez breg in dol / vlak je vztrajno drpalil navkreber
// s težavo vleči: komaj sta drpalila vsak svoj hlod za seboj

dŕr medm. ( ȓ )
posnema ropot, drdranje: drr, poje mlatilnica, strojnica / drr, je zdrdrala pesem

dŕs -a m ( ȓ )
glasb. melodični okrasek iz več hitrih zaporednih tonov pred glavnim tonom:

dŕsa -e ž ( )
sled od drsanja, spodrsavanja na tleh: deblo je napravilo velike drse / zbrisati drse na parketu
// star. drsalnica , drsnica : z drsanjem ne bo nič, je drsa preveč slaba
ekspr. mu že drsa poje zaradi starosti, oslabelosti hodi drsaje
agr. (plužna) drsa nekdaj opora, na kateri sloni prednji del gredlja ; anat. drsa žleb na kosti, po katerem drsi kita ali mišica ; geol. drsa od tektonskih premikov zglajena ploskev kamnine

drsáč -a m ( á )
drsalec : na ribniku je bilo vse živo drsačev / bil je izkušen hribolazec in odličen drsač

drsálec -lca [ dərsau̯ca in dərsalca ] m ( ȃ )
1. kdor se drsa: na drsališču je vsako nedeljo veliko drsalcev
// športnik, ki se ukvarja z drsanjem: nastop mladih drsalcev ; bil je zares odličen drsalec
2. zool. kljunata žuželka, ki drsi po vodni gladini, Gerris lacustris:

drsálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na drsanje: drsalni šport ; drsalna revija / drsalni čevlji čevlji, na katerih so pritrjene drsalke ; drsalni par
šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju
2. nanašajoč se na drsenje; drsen : drsalna ploskev smuči

dŕsalica -e ž ( ȓ )
nar. drsalnica , drsnica : vsak večer sem drsalico polil z vodo

drsalíšče -a s ( í )
urejen prostor z ledeno ploskvijo za drsanje: vsak dan se hodi drsat na drsališče / pokrito drsališče ; umetno drsališče z umetno vzdrževanim ledom

drsálka 1 -e ž ( ȃ )
nav. mn. kovinska priprava za drsanje, ki se pritrdi na čevlje: pripeti, priviti si drsalke na čevlje ; otroci so na drsalkah švigali sem in tja
glasb. kovinska ploščica, s katero se pri igranju brenka po strunah

drsálka 2 -e [ dərsalka in dərsau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki se drsa: na drsališču se je zbralo precej drsalcev in drsalk
// športnica, ki se ukvarja z drsanjem: še zmeraj je izvrstna drsalka ; nastop mladih drsalk

drsálnica -e ž ( ȃ )
zglajen poledenel pas ali proga za drsanje: otroci so si na klancu delali drsalnico

drsálo -a s ( á )
orodje za drsanje, strganje: z drsalom je poravnal kup gramoza na cesti

dŕsanje -a s ( ȓ )
glagolnik od drsati: zaradi drsanja se je blago na komolcih hitro obrabilo / gledal je njeno počasno drsanje k vratom / otroci se že veselijo kepanja in drsanja ; ukvarjati se z drsanjem / zmagati v drsanju
šport. hitrostno drsanje ; umetnostno ali umetno drsanje

dŕsati -am nedov. ( ȓ )
1. premikati (se) po čem z dotikanjem: roka je v temi drsala po vratih in iskala kljuko ; drsati s komolcem po mizi ; drsati s palico po tleh / kolo (se) drsa ob blatnik (se) drgne, zadeva
// drsaje hoditi: nog ni več privzdigovala, samo drsala je ; po hodniku so drsali ljudje s težkimi škornji / ženske po kolenih drsajo okrog oltarja
2. ukvarjati se z drsanjem: drsa že od otroških let
// nastopati, tekmovati v drsanju: drsala sta na vseh pomembnejših prireditvah

drsàv -áva -o prid. ( ȁ á )
drsajoč : oditi z drsavimi koraki ; drsavo premikanje / drsava steza drsna

dŕsen -sna -o tudi prid. ( )
1. ki zaradi gladkosti, spolzkosti povzroča pri premikanju nevarnost padca: cesta je bila zvožena in drsna ; vzpenjala sta se po strmem, drsnem pobočju ; pren. ta teorija se giblje na precej drsnem območju
2. nanašajoč se na drsenje: drsna ploskev smuči / karnise z drsnimi tiri ; kuhinjske omare z drsnimi vrati
aer. drsni let spuščanje jadralnega ali motornega letala pri odvzetem plinu pod najmanjšim možnim kotom ; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega ; drsni upor upor z drsnikom za spreminjanje električne upornosti ; grad. drsni opaž premični opaž, ki se uporablja pri gradnji večjih betonskih zgradb ; teh. drsni ležaj ležaj, pri katerem je med vrtečim se in mirujočim delom samo plast maziva

drsênje -a s ( é )
glagolnik od drseti: drsenje in kotaljenje ; drsenje plaza v dolino / slišalo se je škripanje in drsenje vrvi / drsenje čolna po morski gladini / posipanje s peskom preprečuje drsenje / drsenje v propad
avt. drsenje avtomobila gibanje vozila z blokiranimi kolesi v določeni smeri ali iz nje

drséti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. premikati se z močnim, tesnim dotikanjem, navadno po gladki podlagi: deblo je nekaj časa drselo, nato pa se je začelo valiti ; ploščica drsi po žlebu ; namazane smuči rade drsijo / drseti po klancu / pero drsi po papirju
// lahkotno se premikati po gladki površini: čoln neslišno drsi po gladini / po mestnih ulicah drsijo velike limuzine / po licih so mu drsele solze tekle, polzele ; pren. njegov pogled je drsel po obrazih prisotnih
// drseč se spuščati, padati: sneg drsi s streh ; kaplje drsijo z vej ; pren. teža skrbi mu je drsela z ramen
2. brezoseb. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi biti v nevarnosti padca: v teh čevljih mi drsi ; na poledenelem pločniku zelo drsi
3. ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drseti v propad / vedno bolj drsi v dolgove

drsína -e ž ( í )
gladka ploskev, po kateri kaj drsi: drsine predalov bo treba namazati z voskom
strojn. ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja

drsíšče -a s ( í )
zastar. drsališče : šli so se drsat na drsišče

dŕska -e ž ( ȓ )
lov. sled, ki jo pusti zadeta ali preplašena parkljasta divjad: v snegu so se poznale globoke drske zadetega gamsa

drskljáti -ám nedov. ( á ȃ )
star. prasketati , pokljati : goreče veje so glasno drskljale

drsljáj -a m ( ȃ )
1. drsajoč dotik: na rami je začutila drsljaj prstov
2. premikanje na drsalkah od enega do drugega odriva: v dolgih drsljajih se je pognal na sredino drsališča

drsljív -a -o prid. ( ī í )
drsen , spolzek : pot je bila po dežju drsljiva

dŕsnica -e ž ( ȓ )
zglajen poledenel pas ali proga za drsanje: na poti v šolo so otroci delali drsnice ; na tleh je bilo gladko kot na drsnici
strojn. ploskev strojnega dela, po kateri drsi drug del stroja

drsník -a m ( í )
teh. strojni del, ki drsi po drugem delu stroja: drsnik se je obrabil
elektr. del, ki vzpostavlja električni kontakt med gibljivimi in negibljivimi deli priprave, stroja

dŕsniti -em dov. ( ŕ ȓ ) zastar.
1. podrsniti , oplaziti : z bokom avtomobila je drsnil ob ograjo
2. ekspr. steči 1 , švigniti : zajec je bliskovito drsnil izza grma

dŕsnost -i ž ( )
lastnost drsnega: drsnost poledenelih cest

dŕst ž ( ȓ )
razmnoževanje z odlaganjem iker in semenčic: ribe potujejo na drst / riba je v drsti

dŕsten -tna -o prid. ( )
nanašajoč se na drst, drstenje: drstna riba / drstni čas ; drstna jamica
rib. drstni izpuščaji belkasti bradavičasti izrastki na koži samcev med drstjo

drstênje -a s ( é )
glagolnik od drstiti se: sardele potujejo na drstenje

drstíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se ribe drstijo: ribe potujejo na svoja stara drstišča ; drstišče jegulj

drstítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od drstiti se: drstitev jegulje ; prepovedati lovljenje rib v času drstitve

drstíti se -ím se nedov. ( ī í )
razmnoževati se z odlaganjem iker in semenčic: postrvi se že drstijo

drstníca tudi dŕstnica -e ž ( í; ȓ )
rib. riba v času drsti: drstnice potujejo na drstišče / osmukati drstnice

drtínščica -e ž ( ȋ )
bot. majhna dlakava rastlina z belimi, rožnatimi ali rjavkastimi cveti v koških, Antennaria:

drúg 1 -a tudi m , mn. drugôvi in drúgi ( ȗ )
1. star. tovariš , prijatelj : včasih mu je bil drug ; obiskal je skoro vse mladostne drugove ; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta ; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel)
2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik : bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja tvrdka XY in drug
3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož
4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug ; biti, iti za druga ; izbrati si koga za druga
// rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom

drúg 2 -a -o prid. ( ȗ )
1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval ; vsako leto gre v drug kraj na počitnice ; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan ; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni ; zaenkrat nimam drugega dela
// ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način ; to ga kaže v docela drugi luči ; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug
2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta ; šole in drugi vzgojni zavodi ; ona pa ni kakor so druge ženske ; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh ; posestvo je v drugih rokah
ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način ; pog. žena je v drugem stanu noseča ; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile ; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano ; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje ; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo ; drugi kraji, druge navade

drúga -e ž ( ū )
star. tovarišica , prijateljica : bila mi je ves čas zvesta druga

drugáče prisl. ( ȃ )
1. izraža
a) drugačen, različen način dejanja: drugače drži pero, pa bo pisalo ; dosti drugače govorijo kot mi ; zdaj vse drugače živijo kot včasih ; elipt. naredite, kar hočete, ne morem drugače ravnati, delati
b) v povedni rabi razmere ali stanje, ki se razlikujejo od določenih: pri vas pa je zdaj vse drugače kot pri nas ; včasih je bilo drugače / po bolezni je z njim drugače / to je čisto drugače, kot si ti misliš / pog., kot vljudnostna fraza pa drugače, kako vam gre
c) z nikalnico omejenost na določeno, navedeno: nikoli ga ni klical drugače kot stric ; nič drugače ni šlo, kot da sem se zadolžil / kot podkrepitev: ubogal boš, ni drugače ; tako je in nič drugače
2. nav. ekspr. izraža visoko stopnjo: še vse drugače mu je hudo za materjo, kot mu je bilo za sestro
3. v členkovni rabi, v vzročnem priredju za izražanje
a) dejanja, stanja ob drugih, drugačnih priložnostih: zdaj uboga, drugače pa dela po svoje ; danes je slabe volje, drugače je pa prijeten, vesel / ne mudi se mu, drugače bi že odšel
b) ekspr. podkrepitve zahteve, ukaza: pojdi, drugače jih boš dobil
z njim je drugače, njega ne marajo njegov položaj je drugačen, slabši ; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi ; mislil je oditi po svetu, naključje pa je hotelo drugače vendar se je nepričakovano zgodilo nekaj drugega ; drugače misli kakor mi ima druge nazore, mnenje ; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje ; publ. drugače povedano isto na drugačen način povedano ; ekspr. to boš plačal tako ali drugače na ta ali drug način

drugáčen -čna -o prid. ( ȃ )
1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta ; poskusiti na drugačen način ; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor ; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen ; danes so nam potrebni drugačni ljudje
2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna
kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje ; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne ; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo

drugáčica -e ž ( ȃ )
star. varianta , inačica : pesem je zapisana v različnih drugačicah ; ob nemških izrazih navaja tudi slovenske drugačice

drugáčiti -im nedov. ( á ȃ )
star. spreminjati , preoblikovati : vsega ni mogoče prenarejati in drugačiti ; svet se drugači

drugáčnež -a m ( ȃ )
kdor se po lastnostih razlikuje od drugih: diskriminacija drugačnežev ; nenavadneži in drugačneži

drugáčnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost drugačnega: boleče se je zavedala svoje drugačnosti, zato je bila pretirano občutljiva / ne moremo odločati o svoji takšnosti ali drugačnosti

drugàm prisl. ( ȁ )
izraža drug kraj pri premikanju v kako smer: iti, odpeljati se drugam / omožiti se drugam ; spravi v omaro ali kam drugam ; gleda v tla in nikamor drugam / obrniti pogovor drugam

drugáriti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. biti v družbi s kom, zlasti zaradi zabave: Prihajali so ženin in prijatelji večkrat ob sobotah zvečer. Moral sem jim drugariti (F. Finžgar)

drúgec -gca m ( ū )
čeb. drugi roj iz iste družine v istem letu: zlasti drugci vzamejo s seboj dosti medu

drúgekráti in drúge kráti prisl. ( ȗ-á )
star. ob drugih priložnostih; drugikrat : drugekrati je rad govoril, zdaj pa molči ; to mu ni napravilo takega veselja kakor drugekrati

drúgi -a -o štev. ( ū; drugi pomen ȗ )
1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu ; otroci iz drugega zakona ; otrok v drugem letu starosti ; dne 2. [drugega] marca ; Filip II. ; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2 h 14 h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej ; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa ; druga svetovna vojna
// po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu ; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
// glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje ; obrniti se na drugo instanco
2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista ; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten ; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
// ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi ; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna ; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati
3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini ; bila mu je druga mati ; hinavščina mu je postala druga narava
knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek ; star. drugi pot drugič, drugikrat ; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga ; šalj. druga brada mu raste podbradek ; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika ; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika ; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije ; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju ; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom ; glasb. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu ; mat. druga potenca kvadrat števila ; pravn. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje ; šol. šola druge stopnje srednja šola ; študij na drugi stopnji študij, ki traja eno do dve leti in se zaključi z magisterijem; do leta 1980 drugi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi ; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo ; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji ; druga Jugoslavija s politično ureditvijo socialistične (federativne) republike po drugi svetovni vojni

drúgič prisl. ( ū )
1. pri ponavljanju na drugem mestu: drugič se oženiti
// ob naslednji, drugi priložnosti: včasih se šali, drugič kriči ; pogovorila se bova kdaj drugič / nauči se do drugič prihodnjič
kaznuj ga, da bo vedel za drugič da ne bo še kdaj kaj takega počel, storil
2. v zapovrstju na drugem mestu: knjiga obravnava 1. gospodarske, 2. [drugič] politične razmere

drúgikrat prisl. ( ū )
pri ponavljanju na drugem mestu; drugič : že drugikrat se peljem tod
// ob drugi(h) priložnosti(h): pa drugikrat kaj več o tem ; drugikrat se jezi, danes pa je miren

drugjé prisl. ( ẹ̄ )
izraža drug kraj, drugo mesto dejanja, stanja: sedi sem, drugje ni prostora ; kje drugje bi več pomenil ; tako kot tu ni nikjer drugje ; njene misli so vse drugje / ne tu, nekje drugje je njegov pomen

drugo... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na drug 2 : drugobarven, drugosmeren ; drugopasemski, drugoverka

drugo... 2 ali drúgo... in drugo... prvi del zloženk ( ū )
nanašajoč se na drugi: drugonadstropen ; drugokategornik, drugouvrščen ; drugoinstančen

drugobárven -vna -o prid. ( ȃ )
ki je druge, drugačne barve: drugobarvne proge na čevljih ; našitki iz drugobarvnega blaga / drugobarvno dekle drugopoltno dekle

drugobít -i ž ( ȋ )
filoz. bit zunaj človeka: stvarnost kot drugobit

drugóč prisl. ( ọ̑ )
zastar. drugič : drugoč zaklicati

drugód prisl. ( ọ̄ )
1. izraža drug kraj, drugo mesto dejanja, stanja: drugod bolj skrbijo za izobrazbo ; njegove misli so drugod drugje
2. izraža drug kraj pri premikanju iz kake smeri: on ni od tod, je od drugod ; išči tod, ne drugod ; od drugod prenesen / vrača se iz družbe ali od kod drugod

drugódnji -a -e prid. ( ọ̄ )
ki je od drugod: drugodnjih izdelkov sploh ne marajo

drúgoinstánčen -čna -o prid. ( ū-ȃ )
nanašajoč se na drugo, višjo instanco: drugoinstančni državni organ
pravn. drugoinstančno sodišče sodišče druge stopnje

drugojezíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na drug jezik: drugojezični narodi / drugojezičen tekst

drúgokategórnik -a m ( ū-ọ̑ )
šah. žarg. kdor igra, tekmuje v drugi kategoriji: turnirja se je udeležilo več prvokategornikov in drugokategornikov

drúgokrat prisl. ( ū )
zastar. ob drugi(h) priložnosti(h); drugikrat : če danes ne, pa drugokrat ; kadar je v stiski, pride, drugokrat pa ne

drugolétnik -a m ( ẹ̑ ) zastar.
1. dijak ali slušatelj drugega letnika: takrat je bil drugoletnik na pravni fakulteti ; drugoletnik gimnazije
2. otrok ali žival v drugem letu starosti: že drugoletnik precej dobro ve, kaj sme in česa ne

drúgoligáš -a m ( ū-á )
šport. žarg. društvo, klub ali moštvo, ki tekmuje v drugi ligi: nogometaši ljubljanskega drugoligaša ; prvak med drugoligaši

drúgonagrajênec -nca m ( ū-é )
kdor dobi drugo nagrado: čestitati drugonagrajencu

drugonároden -dna -o prid. ( á )
nanašajoč se na drug narod: drugonarodna ljudstva / drugonarodna revolucionarna gibanja

drugopís -a m ( ȋ )
zastar. dvojnik , duplikat

drúgoplasíran -a -o prid. ( ū-ȋ )
ki pri tekmovanju doseže drugo mesto: drugoplasirana ekipa ; sam.: zmagovalec je pritekel na cilj minuto pred drugoplasiranim

drugopôlten -tna -o [ drugopou̯tən ] prid. ( ȏ )
ki je druge polti, rase: drugopoltni ljudje ; drugopoltno pleme

drúgorazréden -dna -o prid. ( ū-ẹ̑ )
ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu: drugorazredno sadje
// ekspr. slabši , manjvreden : predvajajo same drugorazredne filme ; drugorazreden pisatelj / drugorazreden pomen stranski, postranski

drúgorazrédnež -a m ( ū-ẹ̑ )
ekspr. drugorazreden človek: znebiti se drugorazrednežev ; povprečneži in drugorazredneži

drúgorazrédnost -i ž ( ū-ẹ̑ )
lastnost, stanje drugorazrednega: občutek drugorazrednosti ; potiskati v brezpravnost in drugorazrednost

drugoréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
star. drugorazreden : drugoredno umetniško delo

drugoródec -dca m ( ọ̑ )
knjiž. kdor je drugega rodu, druge narodnosti: tudi drugorodce so prijazno sprejeli v svojo sredo ; poročiti se z drugorodcem / v ta kraj še ni stopila noga drugorodca človeka od drugod, tujca

drugoróden -dna -o prid. ( ọ̄ )
1. knjiž. ki je drugega rodu, druge narodnosti: priznati jezikovne pravice drugorodnemu prebivalstvu
2. drugačen , različen : upoštevati tudi drugorodno, nasprotno mišljenje

drúgorojèn -êna -o prid. ( ū-ȅ ū-é )
ki se rodi drugi po vrsti: drugorojeni otrok

drúgorojênec -nca m ( ū-é )
drugorojeni sin: posestvo je dobil drugorojenec

drúgorojênka -e ž ( ū-é )
drugorojena hči: od štirih otrok ji je drugorojenka umrla že v otroških letih

drugospôlen -lna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na drug, nasprotni spol: drugospolni znaki / drugospolno prijateljstvo

drúgost -i ž ( ȗ )
filoz. kar je nasprotno biti: drugost subjekta

drugostôpen -pna -o prid. ( ȏ )
drugostopenjski : drugostopni državni organ

drugostôpenjski -a -o [ drugostopənjski ] prid. ( ȏ )
nanašajoč se na drugo, višjo stopnjo: drugostopenjski državni organ
pravn. drugostopenjsko sodišče sodišče druge stopnje ; šol. učenci drugostopenjskih šol šol druge stopnje

drugošólec -lca m ( ọ̑ )
učenec drugega razreda, zlasti na gimnaziji: drugošolci so šli na ekskurzijo

drugošólka -e ž ( ọ̑ )
učenka drugega razreda, zlasti na gimnaziji: stanovala je z dvema drugošolkama

drugôten -tna -o prid. ( ó )
1. ki je po pomembnosti, vrednosti na drugem mestu: literatura je zanj drugotnega pomena ; zaslužek je pri njem igral drugotno vlogo
2. ki se pojavi za prvim, glavnim: drugotni učinki atomske eksplozije ; drugotni spolni znaki
gozd. drugotni poganjek poganjek, ki zraste iz starega tkiva

drugôtnost -i ž ( ó )
lastnost drugotnega: princip prvotnosti materije in drugotnosti zavesti

drúgouvrščèn -êna -o prid. ( ū-ȅ ū-é )
ki se uvrsti na drugo mesto: drugouvrščeni Španec ; drugouvrščena ekipa, reprezentanca ; sam.: nagrada za drugouvrščenega

drugovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od drugovati: drugovanje s Čopom je bilo za Prešerna velikega pomena / pri drugovanju se je med drugom in družico pogosto razvila ljubezen

drugováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. biti s kom, da ni sam: večkrat mu je drugoval na straži ; drugovati komu v bridkosti ; v samoti mu je drugoval njegov zvesti pes / gostu sta drugovali domači dekleti ; pren. bila je sama, le misel nanj ji je drugovala
// biti v tovariških, prijateljskih odnosih: od tistega časa sta neprenehoma drugovala
2. star. biti za druga ali družico: ona je bila nevesta, sestra pa je drugovala / drugoval mu je pri novi maši

drugovérec -rca m ( ẹ̑ )
kdor je druge vere, veroizpovedi: katoličani in drugoverci ; poročiti se z drugovercem

drugovérski -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je druge vere, veroizpovedi: drugoverski prebivalci

drúgovŕsten 1 -tna -o prid. ( ū-ȓ )
ki je po kakovosti, pomembnosti na drugem mestu; drugorazreden : drugovrstna moka
// ekspr. slabši , manjvreden : poplava drugovrstne literature / drugovrstna vloga stranska, postranska

drugovŕsten 2 -tna -o prid. ( ȓ )
drugačen , različen : drugovrstni pogledi

druhál -i [ druhau̯ ] ž ( ȃ )
zastar. drhal

druíd -a m ( ȋ )
pri Keltih pripadnik duhovniške kaste: druidi so žrtvovali bogovom bogate žrtve

druídski -a -o ( ȋ )
pridevnik od druid: druidski žrtvenik

drújec -jca m ( ȗ )
čeb. drugi roj iz iste družine v istem letu: močen drujec

drùm in drúm medm. ( ȕ; ȗ )
posnema nizek, zamolkel glas pri igranju na glasbilo: drum, drum / drumla drumla drum

drúmljati -am nedov. ( ȗ )
igrati na dromljo; dromljati : znal je zelo lepo drumljati

drúščina -e ž ( ú )
1. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: hoditi z druščino okrog ; glasna, prijetna, vesela druščina ; dobra, slaba druščina ; druščina fantov in deklet ; vodja druščine / zahajati v druščino
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: ne mara druščine, najraje je kar sam ; ogibala se je fantovske druščine ; biti komu za druščino ; hrepenela je po njegovi druščini
dela mu druščino je z njim, da ni sam
2. zastar. društvo , organizacija : zbirališče tajnih druščin

drúštvece in drúštevce -a [ društvəce; društəu̯ce ] s ( ȗ )
manjšalnica od društvo: ustanovili smo nekakšno društvece

drúštven -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na društvo: društveni odbor ; društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo ; med okupacijo je društveno življenje zamrlo
// zastar. družaben , zabaven : bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno

drúštvenica -e ž ( ȗ )
zastar. članica : število društvenic se je znatno povečalo

drúštvenik -a m ( ȗ )
zastar. član : bil je zelo agilen društvenik ; nesoglasja med odborom in društveniki / imenovali so ga za častnega društvenika

društvenína -e ž ( ī )
zastar. članarina : plačati društvenino

drúštvo -a s ( ȗ )
1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo ; pristopiti k društvu ; biti, delati v društvu ; cerkvena, dijaška, strokovna društva ; predsednik društva ; občni zbor društva ; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo ; čebelarsko društvo ; prostovoljno gasilsko društvo ; kulturno-prosvetno društvo ; planinsko, športno, turistično društvo ; društvo pisateljev / Društvo prijateljev mladine
zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
2. zastar. druščina , družba : ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam

društvovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od društvovati: dijaško društvovanje

društvováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. biti, delovati v društvih: v mladih letih je veliko društvoval

drúza -e ž ( ū )
min. skupina kristalov, nastala na ravni podlagi; kopuča

družáben -bna -o prid. ( á ā )
1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast
kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi
// ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek ; ni preveč družaben ; že od nekdaj je zelo družaben
2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt ; izpolnjevati družabne obveznosti ; oblike družabnega občevanja ; družabna pravila
// ki živi v kolektivu, v družbi; družben : človek je družabno bitje
3. zastar. družben : razprava o družabnem pomenu dela ; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe

družábnica -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki je s kom, da ni sam: stara gospa bi potrebovala družabnico
// ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave: v njej je imel prijetno družabnico ; družabnice si izbira med najboljšimi plesalkami / grlica ji je postala ljuba družabnica
2. ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: s podjetno družabnico sta odprli modni salon
3. rel. članica Marijine družbe; družbenica : Po opravilu je Ančka med zadnjimi družabnicami zapustila cerkev (F. Finžgar)

družábnik -a m ( ȃ )
1. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: zanimiv je bil tudi moj drugi družabnik, star podeželski zdravnik ; imela je precejšen krog družabnikov ; pren. nož je v samotni celici nevaren družabnik
// kdor je rad med ljudmi in zna zabavati: ima prijetnega družabnika ; on je dober, vesel družabnik
2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: poiskal si je sposobnega družabnika / družabnik firme XY
ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi

družábniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na družabnike ali družabništvo: družabniška pogodba

družábništvo -a s ( ȃ )
poslovno združevanje podjetnikov:

družábnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost družabnega: znan je po svoji družabnosti / spodbujati družabnost ; čut za družabnost / potreba po družabnosti

drúžba -e ž ( ȗ )
1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba ; sodobna družba ; gospodarstvo, življenje družbe ; družina je osnovna celica družbe ; najvplivnejša plast družbe ; dialektično pojmovanje družbe ; problemi današnje družbe ; razvoj, ureditev družbe ; odnos do družbe ; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba ; razredna družba ; poskusi graditve nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
// ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize ; vsa družba se je imenitno zabavala ; uvesti koga v družbo ; glasna, vesela družba ; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba ; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe ; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo ; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven ; biti v družbi s kom ; ni čutil potrebe po človeški družbi ; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
4. navadno s prilastkom podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba ; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba [d. d.] družba, pri kateri (osnovni) kapital predstavljajo delnice, katerih lastniki so glede na vložek posamezni vlagatelji ; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ; pooblaščena investicijska družba [PID] posredniška družba med posameznimi imetniki lastniških certifikatov in podjetji z namenom zbiranja certifikatov in odkupa delnic ; družba za upravljanje [DZU] družba, ki se ukvarja z upravljanjem (investicijskih) skladov ; družba z neomejeno odgovornostjo [d. n. o.] družba, ki nima osnovnega kapitala in za katero družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem ; družba z omejeno odgovornostjo [d. o. o.] družba, za ustanovitev katere je potreben osnovni kapital, sestavljen iz vložkov družbenikov, in za katero ti načeloma odgovarjajo le do višine svojega vložka
dela mu družbo je z njim, da ni sam ; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine ; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev ; preg. po slabi družbi rada glava boli
rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani ; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli

drúžban -a m ( ȗ )
nar. vzhodno ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe; drug 1 : izbrati si družbana

drúžbar -ja m ( ȗ )
agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom; oneida

drúžben -a -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na družbo:
a) družben pojav ; družbeni odnosi ; družbeni plan komune ; imeti visok družben položaj ; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena ; družbena aktivnost žensk ; publ. vključiti se v družbeno dogajanje ; sodobno družbeno življenje
b) družbeni problemi ; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi ; družbena diferenciacija ; družbena ekonomika ; družbena odgovornost / družbena korist ; družbena morala, norma ; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost ; družbeno gospodarstvo
c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost ; družbena kontrola ; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd. ; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava ; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije ; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe ; družbeno varstvo otrok
č) lanske družbene publikacije
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja ; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor javni sektor
ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi ; družbena delitev dela ; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji ; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko ; pravn. družbena pravna oseba v socializmu pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost ; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe ; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe ; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti

drúžbenica -e ž ( ȗ )
1. ustanova, organizirana skupnost ali ženska, ki sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom: občine družbenice so predlagale nove člane nadzornega sveta ; večinska družbenica ; dogovor o izstopu družbenic
2. rel. članica Marijine družbe: najprej so se zvrstile v procesijo (Marijine) družbenice
3. zastar. ženska, ki je s kom, zlasti zaradi zabave; družabnica : bila mu je zvesta družbenica na izletih

drúžbenik -a m ( ȗ )
1. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik : pokojnikovo premoženje je postalo solastnina družbenikov
// star. član, zlasti Mohorjeve družbe: družbeniki imajo pri nakupu knjige poseben popust
2. zastar. kdor je s kom, zlasti zaradi zabave: prijeten, zabaven družbenik

drúžbenoekonómski -a -o prid. ( ȗ-ọ̑ )
nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej: družbenoekonomski interesi delovnih ljudi ; izboljšati družbenoekonomske razmere / družbenoekonomska baza materialna osnova družbenega življenja / družbenoekonomsko izobraževanje
ekon. družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto ; družbenoekonomska formacija način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo ; družbenoekonomska ureditev

drúžbenogospodárski -a -o prid. ( ȗ-á )
nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej: vzroke za to je treba iskati v družbenogospodarskih razmerah ; razpravljali so o družbenogospodarskih vprašanjih
ekon. družbenogospodarski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto ; družbenogospodarska formacija način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo ; družbenogospodarska ureditev

drúžbenokorísten -tna -o prid. ( ȗ-ī )
ki koristi družbi: priznati študij kot družbenokoristno delo / družbenokoristno delo prva leta po 1945 upravna kazen v obliki prisilnega dela

drúžbenokrítičen -čna -o prid. ( ȗ-í )
nanašajoč se na kritiko družbe: družbenokritični članki, sestavki ; družbenokritična umetnost

drúžbenomorálen -lna -o prid. ( ȗ-ȃ )
nanašajoč se na družbeno moralo: družbenomoralne kvalitete učitelja / bil je najizrazitejši družbenomoralni kritik svoje dobe

drúžbenopolítičen -čna -o prid. ( ȗ-í )
nanašajoč se na politično življenje družbe: bil je aktiven družbenopolitični delavec ; zakonitost družbenopolitičnega razvoja ; družbenopolitična aktivnost žensk ; družbenopolitično izobraževanje / družbenopolitični sistem politična ureditev družbe ; družbenopolitične organizacije ; družbenopolitična skupnost

drúžbenost -i ž ( ȗ )
1. lastnost, značilnost družbenega: družbenost proizvodnje / fevdalna, razredna, socialistična družbenost
2. filoz. medsebojni odnosi ljudi, ki opredeljujejo bistvo človeka kot družbeno bitje: pravilno pojmovanje družbenosti

drúžbenosten -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na družbenost: družbenostno preživetje / družbenostno jezikoslovje sociolingvistika

drúžbenoupráven -vna -o prid. ( ȗ-á )
nanašajoč se na družbeno upravljanje: volitve družbenoupravnih organov

drúžbenozgodovínski -a -o prid. ( ȗ-ȋ )
nanašajoč se na zgodovino družbe: družbenozgodovinska razlaga pojava ; družbenozgodovinske znanosti / pojmovanje revolucije kot družbenozgodovinskega procesa ; družbenozgodovinska osnova drame

drúžbica -e ž ( ȗ )
ekspr. manjšalnica od družba 3: družbica se je razživela ; družbica v prvi sobi je umolknila ; intimna družbica

drúžbin -a -o ( ȗ )
pridevnik od družba 4: družbino poslovanje

družboslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za družboslovje: družboslovci opozarjajo na nevarnosti zlorab pri kloniranju / najtežje dobijo zaposlitev mladi družboslovci / buržoazni, marksistični družboslovci

družboslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na družboslovje: družbosloven pretres položaja današnje žene / družboslovna publicistika, študija / skrb za družboslovno izobrazbo študentov

družboslôvje -a s ( ȏ )
znanost, ki proučuje človeško družbo in zakonitost njenega razvoja: velik razmah družboslovja v dvajsetem stoletju ; predavanje iz družboslovja ; reševanje vprašanj s področja družboslovja / marksistično družboslovje

družbovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od družbovati: rad se spominja družbovanja z mladostnimi prijatelji / družbovanje pri delu in učenju

družbováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. delati družbo: tiste čase je veliko družbovala bolnemu dekletu ; vsi so mu radi družbovali

drúže 1 -ta tudi družè -éta m ( ȗ; ȅ ẹ́ ) star.
1. tovariš , prijatelj : domov se je vračala s svojima družetoma
2. zakonec : zelo je skrbela za svojega bolnega družeta / zakonska družeta sta živela v lepi slogi

drúže 2 -ta s ( ȗ )
star., navadno kot nagovor zakonec : Friderik: Da, saj sem vedel, verno druže moje (O. Župančič)

drúžec -žca m ( ȗ )
star. drugec , drujec : izrojenec si je tako opomogel, da je kmalu dal družca

drúžen -žna -o prid. ( ú ū )
1. knjiž. pri katerem je udeleženo več ljudi; skupen : hodili smo na družne sprehode ; pren. ustvarjena sta za družno pot
// nav. dv. in mn. združen , složen : družna v težavah in veselju
2. star. ki živi v kolektivu, v družbi; družben : človek je družno bitje
// ki je rad skupaj z drugimi: med najbolj družne živali spadajo mravlje in čebele / ljudje so tam zelo družni
zool. družni tkalec ščinkavcu podobna tropska ptica pevka, ki gnezdi v skupini, Philetairus socius

drúženje -a s ( ū )
glagolnik od družiti: druženje besed v stavke / druženje dobrote s strogostjo / druženje z ljudmi s sorodnimi interesi

družíca -e ž ( í )
1. knjiž. tovarišica , prijateljica : ves čas od materine smrti ji je bila zvesta družica ; družica pri njegovih otroških igrah ; družica v trpljenju in veselju ; pren. pipa je bila njegova stalna družica
2. knjiž. ženska, ki živi z moškim skupno življenje: iskati, izbrati si družico ; zvesta življenjska družica / zakonska družica žena
3. etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki: slavnostno oblečena družica ; nevesta in njene družice
// rel. dekle, navadno sorodnica, v častnem spremstvu novomašnika: za družice si je izbral mlajšo sestro in sestrične

družílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki druži, povezuje: družilna ideja skupine delavcev

družína -e ž ( í )
1. skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki: ta družina stanuje v našem bloku ; vsa družina je bila zbrana okrog mize ; kmečka družina ; biti iz dobre, poštene, premožne družine ; šestčlanska družina ; člani družine ; rojstni dan je praznoval v krogu družine / sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu / enostarševska družina ; istospolna družina družina, v kateri sta starša istega spola / načrtovanje družine
// skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in enega od staršev z otrokom, otroki: hčerki iz prejšnjega zakona sta sprejeli očetovo novo družino
// eden od staršev z otrokom, otroki: imeti družino ; preživljati, zanemarjati družino ; ustvaril si je družino ; pozdravlja vas Metka z družino ; pren. koklja s svojo drobno družino
2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina : jetika je v družini ; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna ; imena starih družin ; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini ; pren. besedna družina ; družina delovnih ljudi vsega sveta ; družina zvezd
3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
4. star. služabniki , služinčad : gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
5. zastar. druščina , družba : človeka slaba družina popači ; imel je prijetno družino
6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov ; rastlina iz družine zlatičnic
čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov ; jezikosl. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov ; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef ; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena ; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi

družinčád -i ž ( ȃ )
star. služabniki , služinčad : družinčad je na polju ; nadzirati družinčad

družínče -ta s ( í )
zastar. služabnik : nobeno družinče ni moglo dolgo ostati pri krčmarju

družínica -e ž ( í )
ekspr. manjšalnica od družina: najraje sem pri svoji družinici ; mlada družinica

družínik -a m ( ȋ )
v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 član prostovoljne civilne organizacije, ki skrbi za javni red, varnost ljudi: sodišče pri štabu družinikov je kaznovalo kršilce javnega reda
zgod. pripadnik oboroženega spremstva plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi

družínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na družino:
a) družinski član / družinski izlet ; danes imamo pri nas družinski praznik ; družinski prijatelj ; ta ura mi je drag družinski spomin ; živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah ; družinska sreča, vzgoja ; družinsko okolje, življenje / družinska hiša hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu ; družinsko stanovanje ; star. družinska soba dnevna soba / med delavci je bilo mnogo družinskih očetov
b) družinske tradicije
c) lovci prirejajo družinski večer
lit. družinski roman roman, ki prikazuje življenje družine ; med. družinska bolezen bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod ; pravn. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca ; družinska pokojnina pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu

družínstvo -a s ( ȋ )
knjiž. kar je v zvezi z družino: doživetje družinstva in očetovstva / žene so bedele nad družinstvom

družítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od družiti: pisateljevo delo je drzen poskus družitve idej Freuda in Marxa

družíti in drúžiti -im, tudi drúžiti -im nedov. ( ī ú ū; ū ȗ )
1. notranje, čustveno povezovati: skupni napori jih trdno družijo ; druži jih iskreno prijateljstvo
// povzročati, da si je kaj kakorkoli podobno, sorodno: vse te obraze družijo neke skupne poteze
2. sestavljati , združevati : sestavine otrokove prehrane družimo po zdravnikovem navodilu / oba vidika se organsko družita v eno ; cesarska krona je družila mnoge samostojne pokrajine povezovala v celoto
3. knjiž. imeti, vsebovati obenem; združevati : kritika mora družiti pravičnost in ostrino ; to dekle druži dobroto z izobraženostjo ; v njegovem značaju se je družila nežnost z resnobo

družljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se (rad) druži: kot otrok sploh ni bil družljiv

družljívost -i ž ( í )
knjiž. lastnost družljivega človeka: plašnim otrokom je treba pomagati do večje družljivosti

družníca -e ž ( í ) zastar.
ženska, ki je s kom, da ni sam; družabnica : šla je za družnico k bolnemu dekletu

družník -a m ( í ) zastar.
1. tovariš , prijatelj : družnika sta iz gimnazijskih let
2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik : zeta je vzel za družnika v svoje podjetje
3. moški, ki živi z žensko skupno življenje: življenjski družnik / zakonski družnik mož

drúžnost -i ž ( ú ) knjiž.
1. nagnjenost k življenju v kolektivu, v družbi: družnost je človeku že prirojena ; za življenje termitov je značilna visoka stopnja družnosti
2. prijateljsko, razumevajoče sožitje: nekaj mesecev je živel v tesni družnosti z mladim slikarjem

dŕva dŕv in drvà dŕv s mn., mest. dŕvih in drvéh, or. drvmí in dŕvi ( ŕ r̄; ȁ ŕ )
razžagan in navadno naklan les za kurjavo: cepiti, klati, sekati, žagati, zlagati drva ; kuriti z drvmi ; suha drva ; trda drva iz trdega lesa ; skladovnica drv / bukova, smrekova drva ; peč na drva ; pog. kupiti meter drv kubični, prostorninski meter ; napravljati drva razžagovati, klati debla, veje v gozdu
tako je potrpežljiv, da bi lahko drva na njem sekal da bi lahko skrajno brezobzirno ravnal z njim
// les za kurjavo sploh: drva so dobivali v državnem gozdu ; hoditi v gozd po drva

drváča -e ž ( á )
dvoročna sekira za napravljanje drv: s seboj je vzel drvačo in žago

drvájsati se -am se nedov. ( ȃ )
nar. dolenjsko, slabš. poditi se, divjati: otroci se drvajsajo po vasi / kod si se pa ves dan drvajsal se potepal, hodil

drválnik -a [ dərvau̯nik ] m ( ȃ )
nar. prostor v kuhinji med ognjiščem in steno za spravljanje drv, navadno pokrit s klopjo: spomnil sem se, kako sem nekdaj bingljal z bosimi nogami nad praznim drvalnikom (C. Kosmač)

drvár -ja m ( á )
1. kdor se poklicno ukvarja z napravljanjem drv: najeti drvarje ; drvarji in oglarji / zastar. drvarji so se vračali iz Slavonije gozdni delavci
2. slabš. neroden, neuglajen moški: kaj bi s takim drvarjem

drvaríca -e ž ( í )
dvoročna sekira za napravljanje drv: cel dan vihti drvarico

drvaríja -e ž ( ȋ )
zastar. drvarstvo : živita jih živinoreja in drvarija

drváriti -im nedov. ( á ȃ )
napravljati drva: najeli so ga, da jim je drvaril ; iti v gozd drvarit / takrat so mnogi fantje drvarili v hrvaških gozdovih delali kot gozdni delavci

drvárjenje -a s ( á )
glagolnik od drvariti: prišla je zima, čas drvarjenja / služiti si kruh z drvarjenjem
pravn. služnost drvarjenja pravica do sekanja drv na tujem zemljišču

drvárnica -e ž ( á )
shramba za kurjavo, navadno za drva: postavili so novo drvarnico ; prinesti premog iz drvarnice

drvárski -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na drvarje ali drvarstvo: drvarska koliba / drvarska sekira, žaga
2. slabš. neroden 2 , neuglajen : kako je drvarski

drvárstvo -a s ( ȃ )
napravljanje drv: drvarstvo in oglarstvo

drváščina -e ž ( ā )
zastar. služnost drvarjenja:

dŕvca dŕvc s mn. ( ŕ r̄ )
ekspr. manjšalnica od drva: drvc bo za letos dovolj

dŕvce -a s ( )
manjšalnica od drvo: deni še kakšno drvce na ogenj

drvén -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. lesen 2 : drven podstavek ; obstali so kakor drveni / noge so mu bile od mraza čisto drvene negibne, toge
2. ekspr. neroden 2 , okoren : to ti je drven fant ; ne bodi no tako drvena / drvena drža

drvénec -nca m ( ẹ̄ )
min. okamnina s kremenom prepojenega lesa:

drvenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
dreveneti : noge mu drvenijo

drvênje -a s ( é )
glagolnik od drveti: drvenje vlaka / zaustaviti usodno drvenje v novo vojno

drvénost -i ž ( ẹ̑ )
ekspr. nerodnost , okornost : bila je je sama drvenost

drvéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
zelo hitro se premikati: avtomobili drvijo po cesti ; vlak drvi proti postaji ; drveti na konju, na smučeh ; otroci drvijo za vozom ; drveti z avtomobilom ; drvi kot za stavo ; drvi kakor vihar / ekspr. ljudje so kar drveli na veselico hiteli, drli
ekspr. drvi za vsako novotarijo se navdušuje zanjo, jo sprejme
// ekspr., navadno v zvezi z v hitro se bližati čemu slabemu: drveti v nesrečo, v pogubo

dŕvež -a m ( ȓ )
hitenje , vrvež : živeti sredi mestnega drveža

drvíšče -a s ( í )
gozd. prostor v gozdu za zlaganje in prebiranje drv:

drvíti -ím nedov. ( ī í )
1. star. poditi , goniti : drviti tatove / pazi, da ne boš konja preveč drvil ; pren. neusmiljena usoda ga drvi po svetu
2. zelo hitro se premikati; drveti : vlak drvi proti postaji ; drviti za vozom ; zasledovalci so se drvili za njim

drvníca -e ž ( í )
1. nar. belokranjsko drvača , drvarica : oditi z drvnico na rami v gozd
2. zastar. drvarnica : spraviti drva v drvnico

drvník -a m ( í )
gozd. gozd z drevjem, primernim samo za drva: bukov, gabrov drvnik

dŕvo -a s ( ŕ )
1. nar. poleno : v peči je prasketalo suho drvo
2. slabš. neroden, okoren človek: tako drvo je, ničesar ne razume / kot psovka zgani se, drvo

drvojédka -e ž ( ẹ̑ )
hišna goba: drvojedka je napadla les

drvolázec -zca m ( ȃ )
zool., v zvezi gozdni drvolazec afriška gozdna žival zajčje velikosti, Dendrohyrax dorsalis:

drvonítka -e ž ( ȋ )
teh. tkanina z vtkanimi lesenimi paličicami: opažiti steno z drvonitko ; zastor iz drvonitke

drvosèk in drvosék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. del gozda z drevjem, primernim za drva: gost drvosek
2. zastar. drvar : zagoreli drvoseki

drvóšec -šca m ( ọ́ )
nar. gorenjsko del gozda z drevjem, primernim za drva: iti v drvošec napravljat drva
// gozd sploh: temni smrekovi drvošci

drvótan -a m ( ọ̄ )
nar. prostor na dvorišču za sekanje, cepljenje drv: Škerget si je zvijal cigareto in se pogovarjal z otroki na drvotanu ob drvarnici (F. Godina)

drzálnik -a m ( ȃ )
gozd. orodje za drzanje:

drzálo -a s ( á )
gozd. orodje za drzanje:

dŕzanje -a s ( )
glagolnik od drzati: drzanje debla / drzanje lesa / slišati je bilo le posamezne krike in drzanje s čevlji

dŕzati -am nedov. ( r̄ ȓ )
1. gozd. odstranjevati lubje in ličje z debla, ko ni muževno: delavci so drzali okroglice / drzati les odstranjevati ličje z olupljenega lesa
2. star. grebsti , kopati 2 : konji nenehno drzajo s kopiti po tleh ; drzati listje izpod jasli

dŕzek -zka -o prid. ( ŕ )
knjiž. drzen , predrzen : med sošolci je bil eden najbolj drzkih ; v družbi ni bil priljubljen, ker je bil tako zelo drzek

dŕzen -zna -o prid. , dŕznejši ( ŕ r̄ )
1. ki si upa storiti kaj kljub nevarnosti: drzen akrobat ; v globino so se spustili samo najbolj drzni fantje ; volkovi so postajali vse bolj drzni / drzen skok ; to je bila izredno drzna vožnja
// ki izraža neustrašenost, pogum: drzna hoja ; drzne oči
2. ki si v odnosu do ljudi preveč upa; predrzen : fant je bil zelo drzen v besedah / dobival je drzne, skoraj nesramne dopise / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da sem tako drzen, s kom imam čast (govoriti)?
3. ki vzbuja pozornost zaradi nenavadnosti, posebnosti: most se pne v drznem loku ; delati drzne sklepe ; drzna metafora, misel ; uspeh je presegel še tako drzna pričakovanja / dame v drznih dekoltejih

dŕzkost -i ž ( ŕ )
knjiž. drznost , predrznost : drzkost njegovih besed me je močno prizadela

dŕznež -a m ( ȓ )
ekspr. drzen človek: po tej poti si upajo le največji drzneži ; napad na postojanko je organizirala skupina drznežev
// predrzen človek: drzneža je udarila po licu ; pri znanstvenem delu je velik drznež

dŕzniti si -em si in dŕzniti se -em se dov. ( ŕ ȓ )
z nedoločnikom izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: pred vsemi si je drznil lagati ; kako si le drzne pisati o stvari, ki je sploh ne pozna ; beg je bil tvegan, zato si ni drznil pobegniti / ne drzni si nikoli več storiti kaj takega / zastar., kot vljudnostna fraza oprostite, da si vas drznem vprašati

drznogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
knjiž. ki drzno gleda: spomnil se je na tistega drznogledega oficirja

drznoók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima drzne oči: drznooka spogledljivka

dŕznost -i ž ( ŕ )
lastnost drznega: bil je znan zaradi svoje nenavadne drznosti / z drznostjo ne boš pri njem nič dosegel

drzovít -a -o prid. ( ȋ )
star. drzen : drzovit jezdec ; postaja napadalen in drzovit / drzovita vožnja / drzovita hipoteza

drzovítež -a m ( ȋ )
star. drznež : če bi ne bil tak drzovitež, bi ga bili že zdavnaj ujeli / nihče ne mara tega drzoviteža

drzovítost -i ž ( ȋ )
star. drznost : prevelika drzovitost te lahko stane življenje / vse mesto je govorilo o njenih drzovitostih predrznih, nesramnih dejanjih

drzún -a m ( ȗ )
slabš. drzen človek: nimam rad bojazljivcev, ta drzun mi pa tudi ni všeč

dŕža -e ž ( ŕ )
način držanja telesa, zlasti pri hoji ali sedenju: otrok ima zelo lepo držo ; paziti na pravilno držo ; spoznal ga je po značilni drži ; narejena, neprisiljena, slaba drža ; sproščena drža rok ; telesna drža / plesna drža ; pokončna, sedeča, stoječa drža
// s tem izraženo duševno stanje, razpoloženje: samozavestna, vzvišena drža ; bližal se mu je v spoštljivi drži ; postavil se je v togo, uradno držo ; pren., publ. obsojanja vredna moralna drža

držáč -a m ( á )
kdor kaj drži, podpira: pri okopavanju z okopalnikom je bil za držača

držáj -a m ( ȃ )
1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: izdelovati držaje za različna orodja ; bakelitni, leseni držaji ; držaj noža, vesla / držaji nosil so se globoko ugrezali v njune rame / držaj pri aktovki ročaj
2. drog za oprijemanje ob stopniščih, na mostovih, nevarnih mestih, poteh: brv ni imela držaja ; z obema rokama se je oprijemala držaja ob stopnišču / na vsakem ovinku se je oprijela držaja pred sedežem
3. glasb. polkrožec s piko, ki označuje nedoločeno podaljšanje tona ali pavze; korona : napisati držaj nad noto

držájen -jna -o ( ȃ )
pridevnik od držaj: držajni nastavek

držálce -a s ( ā )
manjšalnica od držalo: držalce pri liziki se je zlomilo / vtakniti pero v držalce

držálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za držanje: držalne zanke v tramvaju

držálka -e ž ( ȃ )
krpa rokavičaste oblike za prijemanje vroče posode:

držálo -a s ( á )
1. del orodja, priprave, stroja, namenjen za držanje z rokami: zlomiti držalo kladiva ; leseno držalo ; držalo vesla ; držalo iz plastične mase ; držalo pri biču ; z vso težo se je oprl na držali pri plugu
// del peresnika, namenjen za držanje: nekateri učenci so se nervozno presedali in grizli držala / kupil si je svinčnik, radirko in držalo peresnik
2. priprava, na katero se kaj postavi, obesi: svetilko je obesil na posebno držalo ; stopnišče krasijo tudi zelo lepa držala za bakle
teh. elektrodno držalo del varilne priprave, v katero se vpne elektroda

držánje -a s ( ȃ )
glagolnik od držati:
a) polurno držanje vrvi ga je močno utrudilo / prepoznal sem ga po načinu držanja glave ; sproščeno držanje rok / držanje govedi na prostem / držanje ritma / držanje danih obljub
b) nejevoljo je bilo čutiti iz vsega njegovega držanja in vedenja / s svojim držanjem v preteklosti si je zelo škodil

držáti -ím nedov. ( á í )
1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec ; držati za kljuko, vrv ; detektivove roke so ga čvrsto držale ; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik ; ne zna držati kose ; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju / le dobro ga drži, da ti ne uide ; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga
2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj ; vezi so trdno držale ; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra ; komaj je držal tram pokonci ; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži ; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu ; držati roke na hrbtu ; držati otroka v naročju ; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe ; držati glavo pokonci
4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
a) že od včeraj ga držijo na policiji ; držali so ga zaprtega
b) mati je držala otroke v prostem času doma
c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa ; tuja vojska še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala ; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti ; razred drži v disciplini ; držati repertoar na visoki umetniški ravni ; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo ; držati ritem pri plesu ; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo ; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo ; pričeska ji odlično drži ; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben ; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari
6. pog., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji ; že nekaj časa ne drži več služkinje nima ; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo / držati blago na zalogi
7. pog. trajati : deževje je držalo tri tedne ; padel je v duševno odsotnost, ki je držala ; lepo vreme se bo še držalo
8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži ; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre ; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov ; koliko drži sod
10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala ; številke niso povsem držale ; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži ; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva
11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino ; most drži preko reke ; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi ; vsi držijo z njim ; mati je držala s sinom proti očetu ; sošolci držijo skupaj
13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor ; držati predavanje predavati, imeti predavanje ; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti / držati pod kontrolo kontrolirati
14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj ; držati na svojo čast
15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati ; tiste narode so držali za manj civilizirane
ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen ; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo ; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo ; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel ; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje ; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati ; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom ; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me ; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo ; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe ; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga ; pog. držati roke križem lenariti, ne delati ; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo ; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu ; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni ; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti ; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač ; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti ; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal ; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj ; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega ; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi ; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa ; pes dobro drži vztrajno goni divjad

držáva -e ž ( ȃ )
1. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast: država je ohranila samostojnost ; predstavljati, ustanoviti, voditi državo ; publ. obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi ; agrarna, industrijska država ; kontinentalna, pomorska država ; kapitalistična, socialistična država ; latinskoameriške države ; nevtralna država ; pripadnik, šef države ; zveza držav ; veda o državi ; koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami / pravna država v kateri delovanje državnih organov temelji na zakonih in ustavi / knjiž. aliirane države ; federativna, zvezna država ; neuvrščene ali nevezane države ki niso vključene v politične ali vojaške bloke ; pren. država mravelj
// ozemlje, ki pripada tej skupnosti: prepotoval je že skoraj vse evropske države ; vest se je hitro razširila po vsej državi ; majhna, velika država
2. politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost: vloga države v življenju družbe ; ločitev Cerkve od države ; absolutistična, demokratična država / Osvobodilna fronta je postala država v državi
// pog. državni aparat: država je razpisala koncesijo za mesta v domovih za starostnike ; država ga štipendira
polit. država politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju ; odmiranje države proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo ; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto

držáven -vna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na državo:
a) državni aparat, organ ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon ; državna meja, politika, tajnost ; državno gospodarstvo, ozemlje ; pogreb na državne stroške ; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt ; državni monopol
b) državni prvak ; državna reprezentanca ; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat ; državna zastava, himna in grb so simboli države ; državne barve barve državne zastave / državni davek, jezik ; državna vera
c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo ; državni uradnik, uslužbenec ; državna kontrola ; državna služba ; nastajanje novih državnih tvorb držav ; državni udar
2. ki je last države: državni kapital ; državni dolgovi ; državna lastnina ; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor ; to, kar vidiš tu, je vse državno ; državna šola šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov ; državni kapitalizem kapitalizem, pri katerem država posega v gospodarsko dogajanje ; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje ; državni zbor splošno ljudsko predstavništvo v slovenskem parlamentu, ki sprejema zakone ; pravn. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države

držávica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od država: državica je hitro propadla / švicarske zvezne državice / publ.: žepna državica zelo majhna, miniaturna ; slabš. bananske državice v Latinski Ameriki / propad grških mestnih državic

državlján in državljàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
pripadnik določene države: biti državljan Republike Slovenije ; avstrijski državljani ; lojalen, zvest državljan ; pravice in dolžnosti državljanov ; izgon tujih državljanov iz države ; pren., publ. kot pesnik je bil pravzaprav državljan vesoljstva / državljan sveta kdor se zaradi svojega mednarodnega delovanja ne počuti le kot državljan ene države
pravn. dvakratni ali dvojni državljan
// pripadnik določene družbene skupnosti: kaj so menili o tem državljani? / obveščanje državljanov o novih ukrepih občanov / kot nagovor pokažite dokumente, državljan

državljánka -e ž ( ȃ )
pripadnica določene države: postala je slovenska državljanka ; ustavne pravice državljank in državljanov / državljanka sveta ženska, ki se zaradi svojega mednarodnega delovanja ne počuti le kot državljanka ene države / kot nagovor spoštovani državljani in državljanke

državljánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na državljane ali državljanstvo: oblikovanje državljanske zavesti / državljanska pobuda civilna iniciativa ; državljanske pravice ; državljanska vzgoja vzgoja, ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov / državljanska neposlušnost nenasilna nepokorščina državnim organom ; državljanska vojna vojna med nasprotujočimi si skupinami znotraj ene države
publ. že zgodaj so izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili
pravn. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 ; državljanska lastnina zasebna, privatna lastnina ; državljansko pravo pravo, ki ga obsega obči državljanski zakonik

državljánskopráven -vna -o prid. ( ȃ-ā )
nanašajoč se na državljansko pravo: izvedenec za državljanskopravne zadeve

državljánstvo -a s ( ȃ )
pravna pripadnost določeni državi: državljanstvo mu je bilo odvzeto ; imeti, sprejeti tuje državljanstvo ; zaprositi za slovensko državljanstvo ; oseba brez državljanstva ; zakon o državljanstvu

držávnica -e ž ( ā )
ženska, ki ima pomemben položaj, pomembno funkcijo v vodstvu države: med imenovanimi je bilo tudi nekaj odličnih državnic ; visoka državnica

držávnik -a m ( ā )
kdor ima pomemben položaj, pomembno funkcijo v vodstvu države: seznanil se je z najpomembnejšimi državniki svoje dobe ; uglajen nastop slovenskih državnikov ; obisk tujih državnikov ; sposoben državnik ; visoki državnik

držávniški -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na državnike ali državništvo: biti na državniškem obisku ; državniški sestanek / državniški posli ; imel je bogate državniške izkušnje

držávništvo -a s ( ā )
dejavnost državnikov: posvetiti se državništvu / nekaterim udeležencem konference je manjkalo pravo državništvo

držávno... prvi del zloženk ( á )
nanašajoč se na državen: državnoadministrativen, državnocentralističen, državnopraven

držávnoadministratíven -vna -o prid. ( á-ȋ )
nanašajoč se na državno administracijo: državnoadministrativni organi ; državnoadministrativni sistem

držávnogospodárski -a -o prid. ( á-á )
nanašajoč se na državno gospodarstvo: državnogospodarski red

držávnokapitalístičen -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na državni kapitalizem: državnokapitalistični sistem ; državnokapitalistične tendence

držávnomonopolístičen -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na državni monopol: državnomonopolistične težnje

držávnopolítičen -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na državno politiko: državnopolitični sistem ; državnopolitična enotnost ; državnopolitična načela / državnopolitična vzgoja državljanov

držávnopráven -vna -o prid. ( á-ā )
nanašajoč se na državno pravo: v državnopravnem smislu gre za eno in isto državo ; urejevanje državnopravnih razmer

držávnosocialístičen -čna -o prid. ( á-í )
nanašajoč se na državni socializem: državnosocialistična proizvodnja

držávnost -i ž ( á )
1. družbena ureditev v obliki države: priboriti si državnost ; izguba, oblikovanje lastne državnosti ; tisočletna državnost ; pravica naroda do lastne državnosti
2. državljanska zavest: to so bili ljudje brez državnosti

držávnosvétniški -a -o prid. ( á-ẹ̑ )
nanašajoč se na državne svetnike ali državni svet: državnosvetniška komisija ; državnosvetniške volitve

držávnoupráven -vna -o prid. ( á-á )
nanašajoč se na državno upravo: državnoupravni aparat

držávnozbórski -a -o prid. ( á-ọ̑ )
nanašajoč se na državni zbor: državnozborski poslanec ; razpisane so bile državnozborske volitve

državoslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za državoslovje: bil je najboljši državoslovec svoje dobe

državoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na državoslovje: državoslovna študija ; državoslovne vede

državoslôvje -a s ( ȏ )
veda o državi: posvetovanje strokovnjakov s področja državoslovja in prava

državotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
ki ima sposobnost za tvorjenje, ustvaritev države: ta zbor je bil prvo državotvorno dejanje naroda ; zgolj politično gibanje je polagoma preraslo v državotvorno / odrekati majhnemu narodu državotvorno sposobnost
// ki podpira temelje obstoječe države: državotvorna miselnost

državotvórnost -i ž ( ọ̄ )
sposobnost za tvorjenje, ustvaritev države: so narodi, ki niso nikdar mogli izpričati svoje državotvornosti ; stoletja so nam odrekali državotvornost

državoznánec -nca m ( ȃ )
državoslovec : dela nekaterih državoznancev govorijo le o državljanskih pravicah

državoznánski -a -o prid. ( ȃ )
državosloven : državoznanski študij / državoznanski pouk

državoznánstvo -a s ( ȃ )
državoslovje : posvetiti se zgodovini in državoznanstvu

dŕžek -žka m ( ȓ )
zaponka za pripenjanje nogavic: kupiti nove držke

dŕžen -žna -o prid. ( ŕ r̄ )
zastar. trpežen , trden : orodje naj bo lično, pa vendar močno in držno

duál in dúal -ála m ( ȃ; ȗ ȃ )
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari; dvojina : akuzativ duala ; izgubljanje duala

duálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na dual, dvojinski: dualna končnica
2. knjiž. ki je dveh vrst; dvojen : zapletena dualna narava človeka
3. šol. ki temelji na pouku deloma v šoli, deloma pri delodajalcih: uvedli so dualni poklicni sistem, ki je v poklicne šole prinesel več praktičnega pouka

dualíst -a m ( ȋ )
pristaš dualizma: prepričan dualist ; med filozofi in psihologi je precej dualistov

dualístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na dualizem: dualistični princip v skladbi / dualistični nazor / dualistična ureditev države ; dualistična ustava

dualitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. dvojnost : njegovo delo predstavlja dualiteto znanstvene misli in umetniške ustvarjalne moči

dualízem -zma m ( ū )
1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem – romantična vsebina, podana v klasični obliki ; moralni dualizem ; psihofizični dualizem sveta
2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem ; kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo
lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku ; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja ; pravn. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varnostne ukrepe ; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo ; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem

duálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. dvojnost

dúatlon -a m ( ȗ ) šport.
tekmovanje v teku in vožnji s kolesom: tekma svetovnega pokala v duatlonu ; duatlon in triatlon

dúatlonec -nca m ( ȗ )
športnik, ki tekmuje v duatlonu: bil je eden izmed najboljših duatloncev zadnjih časov ; slovenski duatlonci in triatlonci

dúatlonski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na duatlon: duatlonski pokal ; duatlonska tekma

dubel gl. double 2

dubióza -e ž ( ọ̑ )
ekon. terjatev, o katere poravnavi se dvomi: med njihovimi terjatvami je bilo veliko dubioz

dubiózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. dvomljiv , nezanesljiv , negotov : dubiozna prognoza zdravnika
ekon. dubiozna terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi

dublé -êja in doublé -ja [ dublé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
1. neplemenita kovina, prevlečena s tanko plastjo plemenite kovine: zapestnica iz dubleja
2. tekst. svilena tkanina z dvojnim licem, na vsaki strani druge barve: duble v pastelnih barvah ; v prid. rabi: duble verižica

dublêr -ja m ( ȇ )
film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje, dvojnik: kot dubler je nastopil znani dirkač ; filmski dubler ; pevski dubler glavnega junaka

dubléta -e ž ( ẹ̑ )
vsaka od dveh ali več enakih stvari, dvojnica: knjižnica si je močno opomogla z izmenjavo dublet ; zamenjava dublet med filatelisti
// jezikosl. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dubleta / pri izbiri med knjižnim in pogovornim izrazom se je odločil za pogovorno dubleto sinonim
lov. napraviti dubleto izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival

dubléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na dubleto: dubletni izvod knjige / akcentsko dubletni glagoli

dublíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od dublirati: dubliranje filma / dubliranje obstoječih kapacitet / njegovo dubliranje priznanega igralca je bilo zelo uspešno

dublírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž. na osnovi ene stvari, predmeta narediti enega ali več prav takih: dublirati film
2. film., gled. nadomeščati pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: dublirala jo je v več filmih

dublón -a m ( ọ̑ )
num. španski zlatnik, v obtoku od 16. do 19. stoletja: vsi njeni diamanti so bili vredni več kot tisoč dublonov

dúcat -a m ( ū )
skupina dvanajstih istovrstnih kosov, stvari: kupil ji je ducat belih žepnih robcev ; dva ducata gumbov / ekspr. na ducate ljudi se je izselilo iz tega kraja veliko
ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
trg. veliki ducat skupina 144 istovrstnih kosov; gros

dúcaten -tna -o prid. ( ū ) star.
1. ki ima za osnovo število dvanajst: ure in mesece štejemo po ducatnem sistemu
2. nepomemben , povprečen : ducatni ljudje

dúče in duce -ja [ dúče ] m ( ȗ )
naslov za voditelja italijanske fašistične stranke Benita Mussolinija: zarota proti dučeju

dúda 1 -e ž ( ȗ )
gumijast tulec za pitje iz stekleničke ali za sesanje: piti po dudi ; otrok z dudo v ustih / pog. vleči dudo sesati dudo ali piti po njej / navaditi srnico na dudo

dúda 2 -e ž ( ū )
nav. mn. ljudsko glasbilo, sestavljeno iz piščali in meha: igrati, piskati na dude ; zaslišali so se prijetni glasovi gosli in dud / škotske dude

dudáč -a m ( á )
dudar : dudači so veselo piskali

dudák in dúdak -a m ( á; ȗ )
zastar. dudar : ob peči je sedel dudak in piskal na dude

dúdanje -a s ( ȗ )
glagolnik od dudati: že od daleč je bilo slišati dudanje

dúdar -ja m ( ȗ )
kdor igra na dude: dudarji so hodili od vasi do vasi in neutrudno igrali ; otroci so se gnetli okrog starega dudarja

dudáš -a m ( á )
dudar : dudaši so godli stare pesmi

dúdati -am nedov. ( ȗ )
igrati na dude: začeli so prepevati, vriskati in dudati

dudeldú [ dudəldu ] medm. ( ȗ )
otr. posnema glasove (enolične) glasbe: cigu migu, dudeldu

dúdica -e ž ( ȗ )
otr. duda 1 , cucelj : tu imaš dudico, ne jokaj

dúdka -e ž ( ȗ )
duda 1 , cucelj : natakniti dudko na stekleničko ; vtakniti otroku dudko v usta

dúdla -e ž ( ȗ )
nav. mn., star. duda 2 : igrati na dudle

dúdlanje -a s ( ȗ )
glagolnik od dudlati: na semanji dan je bilo slišati lajnanje in dudlanje od jutra do večera / dudlanje na pamet

dúdlar -ja m ( ȗ )
1. dudar : mladina se je zbirala okrog dudlarja
2. šol. žarg. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: med učenci je bilo prav malo dudlarjev

dúdlati -am nedov. ( ȗ )
igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal
// slabš. igrati , peti 2 : na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat ; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlal

dúdlja -e ž ( ȗ )
ekspr. duda 1 , cucelj : zaspal je z dudljo v ustih

duél -a m ( ẹ̑ )
knjiž. dvoboj : pozvati koga na duel / duel med levico in desnico v vladajoči stranki

duelánt -a m ( ā á )
knjiž. dvobojevalec : bil je razvpit duelant

duelírati se -am se nedov. ( ȋ )
knjiž. dvobojevati se: žalitev ga je tako razjezila, da se je hotel kar duelirati

duénja in dueña -e [ duénja ] ž ( ẹ̑ )
v španskem okolju spremljevalka, družabnica mladega dekleta ali žene: odpotovala je v spremstvu svoje duenje

duét -a m ( ẹ̑ )
1. glasb. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili: duet Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste ; duet za dve violini
// izvajanje take skladbe: vadita duet za nocojšnjo predstavo / to je bil čudovit duet / peti v duetu
2. kor. ples dveh plesalcev na isto glasbo, ki po vsebini kaže kak odnos med njima:

duglázija -e ž ( á )
bot. iglasto drevo s tankimi, dolgimi iglicami, po izvoru iz Amerike, Pseudotsuga: nasad duglazije / siva duglazija

dúgong -a m ( ȗ )
zool. velik rastlinojedi morski sesalec s topim gobcem, Dugong: avstralski, rdečemorski dugong

dúh 1 m , im., tož. dv. tudi duhá ( ȗ )
1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen ; oblikovati duha človeka ; stremljenje duha k lepoti ; zadovoljiti potrebe duha ; sposobnost duha ; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti ; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost ; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja ; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha ; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost , sposobnost : narava mu ni dala umetniškega duha ; ima preroškega duha ; je brez trgovskega duha
2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh ; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi ; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike ; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo ; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja ; nasprotovati duhu časopisa ; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige ; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih ; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha ; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja ; takšni zaključki so tuji duhu razprave ; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi ; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo ; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi ; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove ; dobri in zli duhovi ; gozdni, vodni duhovi ; odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh ; hudobni duh hudič ; nebeški duhovi angeli
6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša : duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega ; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija ; bitnost duha
knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen ; duh se mu je omračil duševno je zbolel ; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo ; dvigniti duha vojakom jih opogumiti ; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko ; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari ; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem ; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj ; star. bolan na duhu slaboumen, omejen ; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven ; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem ; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih ; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega ; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine ; rel. sv. Duh tretja božja oseba

dúh 2 -a in m ( ȗ )
1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh ; navzeti se duha po dimu ; jed ima zoprn duh ; hlevski duh ; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah ; duh svežega sena ; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi
izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu
// neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti
2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh : nekatere živali nimajo duha

duhamóren -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen , moreč : duhamorno pisarniško delo ; duhamorno dolgočasje ; neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno

duhán 1 -a m ( ȃ )
zastar. tobak : navaditi se na duhan ; nabasati si pipo z duhanom / pridelovanje duhana

duhán 2 -a m ( ȃ )
v orientalskem okolju, nekdaj manjša gostilna: v duhanih so bili neredi vse bolj pogosti

duháprisôtnost -i ž ( ȃ-ó )
zastar. prisotnost duha, prisebnost: rešila ga je le izredna duhaprisotnost

dúhati -am nedov. ( ū ȗ )
z vohom zaznavati: duhati cvetje ; duhali smo vonj po sveže pečenem kruhu ; pren., ekspr. v tej stvari je duhal dobro kupčijo
// biti sposoben za zaznavanje vonja: šakal duha mrhovino že na velike razdalje

dúhec 1 -hca m ( ȗ )
ekspr. manjšalnica od duh duhá: njegov nemirni duhec / zli duhci so ga vznemirjali

dúhec 2 -hca m ( ȗ )
ekspr. manjšalnica od duh dúha: rahel duhec mu je udaril v nos

dúhek 1 -hka m ( ȗ )
ekspr. manjšalnica od duh duhá: njegov duhek se spet nekaj repenči / bil je nemiren in siten duhek

dúhek 2 -hka m ( ȗ )
ekspr. manjšalnica od duh dúha: prijeten duhek po domačih jedeh

duhobórec -rca m ( ọ̑ )
rel. pripadnik ruske verske ločine v 18. stoletju, ki nastopa proti cerkvenim obredom in verskim dogmam: preganjanje duhoborcev

duhomóren -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen , moreč : igrali so neko nadvse duhomorno dramo ; duhomorna enoličnost ; kmalu je zapustil duhomorno samostansko šolo / vse bolj pogosto se predaja duhomornim razglabljanjem

duhoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
zastar. psihološki : duhoslovne znanosti / duhoslovno razglabljanje

duhôven 1 -vna m ( ó )
star. duhovnik : duhoven je začel pridigo / vojaški duhoven

duhôven 2 -vna -o prid. ( ō )
1. nanašajoč se na duh duhá:
a) duhovni in telesni razvoj človeka ; čutili so njegovo duhovno moč ; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku ; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
b) duhovni tokovi polpretekle dobe ; duhovni vodja mlade generacije ; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva ; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita ; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik
c) duhovna bitja
2. verski , religiozen : duhovna rast vernikov ; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja
3. star. duhovniški : duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja ; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik

duhovíčenje -a s ( ī )
glagolnik od duhovičiti: duhovitost romana se je v scenariju spremenila v duhovičenje ; kosajo se v besedičenju in duhovičenju ; izgubljati čas z duhovičenjem ; plitvo, prazno, prisiljeno, puhlo duhovičenje / salonsko duhovičenje

duhovíčiti -im nedov. ( í ȋ )
1. slabš. brezuspešno si prizadevati govoriti duhovito: profesor je rad duhovičil ; duhovičijo in pametujejo o ljubezni ; duhoviči z obrabljenimi frazami / znal je prav salonsko duhovičiti
2. duhovito govoriti: rad je duhovičil in se šalil / ekspr. pozno v noč sva duhovičila govorila, se pogovarjala

duhovídec -dca m ( ȋ )
knjiž. kdor misli, si predstavlja, da vidi duhove: duhovidci so trdili, da so v zvezi z višjimi silami

duhovín -a m ( ȋ )
star. zli duh, hudič, demon: bilo je, kot da so se vsi duhovini zarotili proti meni

duhovína -e ž ( í )
star. zli duh, hudič, demon: vile in duhovine / med ljudstvom so bile takrat predstave o duhovinah še močno žive o strahovih, prikaznih

duhovít -a -o prid. , duhovítejši ( ȋ )
1. ki je sposoben biti domiseln in šaljiv obenem: fant je nenavadno duhovit ; zelo rad ima duhovito druščino ; veljala je za sila duhovito žensko / njegove rjave oči imajo duhovit izraz / duhovita primera, šala
2. izvirno izpeljan, rešen: duhovita iznajdba ; duhovita šahovska poteza ; ta teorija je sicer zelo duhovita, toda nedokazljiva ; gledalce je najbolj navdušil srednji napadalec s svojim duhovitim preigravanjem

duhovítež -a m ( ȋ )
ekspr. duhovit človek: pri ženskah je veljal za velikega duhoviteža ; vsi so se smejali temu duhovitežu in šaljivcu

duhovítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost duhovitega: očarala jo je njegova duhovitost ; bil je znan po duhovitosti ; igriva, prirojena duhovitost / novela je polna duhovitosti / smejali so se njegovim duhovitostim šalam, domislicam

duhôvnica -e ž ( ó )
ženska, ki opravlja bogoslužje: maševala je duhovnica / evangeličanska duhovnica

duhovníja -e ž ( ȋ )
1. rel. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: fara ima šest podružnic in eno duhovnijo
2. zastar. župnija : skoraj ni bilo hiše v naši duhovniji, ki je ne bi bila obiskala ta bolezen

duhovníjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na duhovnijo: duhovnijski urad / študira stare duhovnijske kronike

duhôvnik -a m ( ó )
kdor opravlja bogoslužje: duhovnik mašuje ; župnija je dobila novega duhovnika ; katoliški, pravoslavni duhovnik ; poganski duhovniki / vojaški duhovnik ; pogreb brez duhovnika civilni pogreb ; pren., ekspr. postal je duhovnik in apostol revolucionarne miselnosti

duhôvniški -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na duhovnike: duhovniški poklic ; duhovniška služba ; duhovniško življenje / duhovniška obleka

duhôvništvo -a s ( ó )
1. duhovniki : duhovništva je primanjkovalo ; biti pod pritiskom duhovništva
2. duhovniški poklic: posvetil se je duhovništvu / njegovo duhovništvo je bilo v tem kraju malo uspešno

duhôvnost -i ž ( ó ) knjiž.
1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost ; duhovnost umetnine
// duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost
2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka

duhôvnozgodovínski -a -o prid. ( ȏ-ȋ )
nanašajoč se na duhovno zgodovino: duhovnozgodovinski vidik obravnave ; romane je interpretiral z duhovnozgodovinsko metodo

dúhovo -ega s ( ȗ )
star. binkošti : nazadnje sva se videla na duhovo

duhôvski -a -o prid. ( ó )
1. star. duhovniški : duhovski poklic, stan ; pogosto zahaja v duhovsko družbo / duhovske knjige verske, nabožne ; duhovska gosposka cerkvena oblast
2. zastar. duhoven 2 , duševen : bil nam je duhovski voditelj ; nasprotja med duhovskim in materialnim delom človeka

duhôvstvo -a s ( ó ) star.
1. duhovniki : nižje, višje duhovstvo ; plemstvo in duhovstvo
2. duhovniški poklic: odločil se je za duhovstvo

duhôvščina -e ž ( ó )
duhovniki : svetna in redovna duhovščina ; duhovščina ljubljanske nadškofije ; politično življenje je bilo pod močnim vplivom duhovščine

duhtênje -a s ( é )
glagolnik od duhteti: duhtenje cvetja

duhtéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
star. dišati , dehteti : šmarnice opojno duhtijo ; vse duhti in cvete ; brezoseb. duhtelo je po lipovem cvetju

dukát -a m ( ȃ )
zlat kovanec, zlatnik: dukati so zažvenketali ; polna mošnja dukatov / plačal je trideset dukatov kazni ; zapraviti zadnji dukat / beneški, florentinski dukat
num. dvojni dukat ki ima težo in vrednost dveh dukatov

dukatón -a m ( ọ̑ )
num. nizozemski srebrnik, kovan od 16. do 18. stoletja: dukati in dukatoni

dúktus -a m ( ȗ )
knjiž. način, značilnosti pisave: avtorja izdaja že sam duktus ; pren. celotni duktus enodejanke je izveden z izrednim posluhom ; duktus fabule

dúlar -ja m ( ȗ )
zastar. votlina, navadno v skalah: ptiči so se poskrili po dularjih in gošči
zool. črni dular srednje velika ptica selivka, po hrbtu črne, po trebuhu bele barve, Squatarola squatarola ; severni dular gorska ptica selivka, po hrbtu rjavkaste, po trebuhu bele barve, Charadrius morinellus

dulcineja gl. dulčineja

dúlčast -a -o prid. ( ȗ )
po obliki podoben dulcu: dulčaste ustnice

dúlček -čka m ( ȗ )
manjšalnica od dulec: dulček je nastavil k ustnicam in pil

dulčinêja in dulcinêja -e [ druga oblika tudi dulsinêja ] ž ( ȇ )
šalj. dekle , ljubica : kdaj nam boš predstavil svojo dulčinejo? zelo je zagledan v svojo dulčinejo

dúlec -lca m ( ȗ )
cevasti končni del kake priprave, posode: pograbil je steklenico in porinil dulec med ustnice ; dulec pipe je imel v ustih tudi med govorjenjem ; držati steklenico za dulec / dulec pri balončku
// kljunast podaljšek posode za zlivanje tekočine: piti po dulcu ; golida, skodelica z dulcem

dúlo -a s ( ú )
star. izbočeni del klobuka; štula : jabolka so nabirali v dulo in v rokave

dúma -e ž ( ú )
1. lit. lirsko-epska ukrajinska ljudska pesem: zbirka dum
2. v carski Rusiji državni zbor, skupščina: sklicati dumo

dumdúm -- v prid. rabi ( ȗ )
v zvezi dumdum krogla krogla naboja za lahko orožje z narezanim ali vdolbenim vrhom: dumdum krogla mu je razcefrala nogo

dumdúmka -e ž ( ȗ )
pog. dumdum krogla: očitno je bilo, da je rano naredila dumdumka ; dumdumka mu je raztrgala čelo

dúmka -e ž ( ū )
lit. lirsko-epska ukrajinska ljudska pesem: največkrat so peli dumke

dumper -ja [ dámper ] m ( ȃ )
grad. stroj za izkopavanje, nakladanje, odvažanje in razgrinjanje zemeljskega materiala: bagri in dumperji

dumping ipd. gl. damping ipd.

dúnajčan -a m ( ú )
1. vet. srednje velik kunec modre ali bele barve: beli, modri dunajčan
2. čeb. panj s povprek nameščenimi sati v treh enako velikih nadstropjih: imel je lep čebelnjak s sedemdesetimi dunajčani

dúnajec -jca m ( ú ) pog.
dunajski zrezek : zaželel si je dunajca in pomfrit

dúnajka -e ž ( ú )
agr. češnja z rumenimi, z ene strani rdečkasto obarvanimi sadovi; napoleonovka

dúnajski -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na Dunaj: posedal je po dunajskih gostilnah ; dunajska katedrala ; dunajsko nočno življenje / pogosto se spominja svojih dunajskih večerov / dunajski seženj nekdaj dolžinska mera, 1,896 m ; dunajski valček
gastr. dunajski zajtrk topla pijača, jajce, pecivo in premaz ; dunajski zrezek paniran in ocvrt zrezek ; gost. dunajska strežba strežba, pri kateri se servirajo jedi gostu že na krožnikih

dúnajščina -e ž ( ú )
za Dunaj značilna govorica: nagovoril jo je v čisti dunajščini

dúniti -em dov. ( ú ȗ )
star. udariti , suniti : s pestjo ga je dunil / veter je dunil v vrata

dúo -a m ( ȗ )
glasb. skladba za dve različni glasbili: duo za violino in violončelo
// izvajanje take skladbe: vadita duo / bila sta izredno uigran duo / nastopata v duu

duodécima -e ž ( ẹ̑ )
glasb. interval v obsegu dvanajstih diatoničnih stopenj: zaigrati duodecimo
// dvanajsta diatonična stopnja glede na dani ton:

duodecimálen -lna -o prid. ( ȃ )
mat. dvanajstiški : duodecimalni sistem

duodenálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na duodenum: duodenalni ulkus / duodenalna sonda

duodénum -a m ( ẹ̑ )
anat. dvanajstnik

dúodióda -e ž ( ȗ-ọ̑ )
elektr. elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi:

duóla -e ž ( ọ̑ )
glasb. delitev tridelne enote v taktu na dva enaka dela: duole in triole povzročajo izvajalcem pogosto težave

duopól -a m ( ọ̑ )
ekon. položaj na trgu, kadar prodajata določeno blago samo dva ponudnika:

dúpelce -a [ dupəlce ] s ( ū )
manjšalnica od duplo:

dúplar -ja m ( ȗ )
1. žival, ki gnezdi in prenočuje v drevesnih duplinah: s trkanjem na debla je preganjal duplarje
zool. divji golob, ki gnezdi v drevesnih duplinah, Columba oenas
2. kdor lovi polhe po duplinah, duplih: duplarji so se odpravili na lov

dúplast -a -o prid. ( ú )
ki ima duplino, duplo: duplasta vrba ; duplasto deblo

dúplati -am nedov. ( ȗ )
loviti polhe po duplinah, duplih: duplarji so hodili po gozdovih in duplali polhe

dúpleks -a m ( ȗ )
1. glasb. petje ali igranje, posneto tako, da se sliši podvojen glas istega pevca ali instrumenta: peti, posneti popevko v dupleksu
2. ptt telegrafiranje, ki omogoča istočasen prenos dveh sporočil v nasprotnih smereh: telegrafirati v dupleksu ; v prid. rabi: dupleks telegrafija
papir. dupleks karton karton iz dveh ali več plasti, od katerih je ena iz boljše snovi

duplicitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. dvojnost , podvojenost : dupliciteta mnenj ; dupliciteta norm

duplíka -e ž ( ȋ )
knjiž. odgovor na repliko: replik in duplik ni bilo ne konca ne kraja

duplikát -a m ( ȃ )
drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta, dvojnik: izdati duplikat osebne izkaznice ; naredili so mu duplikat zaključnega spričevala ; duplikat ključa

duplikáten -tna -o ( ȃ )
pridevnik od duplikat: duplikatni ključi

duplína -e ž ( í )
z vseh ali z več strani zaprt prazen prostor; votlina : pred duplino se je zbrala množica ljudi ; skalna, zemeljska duplina
anat. trebušna, ustna duplina
// votlina v deblu: ptiči gnezdijo v duplinah ; drevesna duplina

duplínast -a -o prid. ( í )
poln duplin: duplinasto deblo

duplírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. dvakrat, na dveh mestih opravljati isto delo, podvajati: nevarno je, da bi se z ustanovitvijo te sekcije delo dupliralo

dúplja -e ž ( ū )
star. votlina , duplina : nastanil se je v vlažni, temni duplji ; srečala sta se pred vhodom v skalno dupljo / duplja v stari hruški / skozi duplje v strehi so prodirali posamezni sončni žarki odprtine, luknje

dúplo -a s ( ú )
1. votlina v deblu; duplina : sršeni so se kar usuli iz dupla ; ptiči si delajo gnezda v duplih / drevesno duplo
2. zastar. votlina : prenočil je v vlažnem skalnem duplu

dúr -a m ( ȗ )
1. glasb. diatonična lestvica s poltonoma med 3. in 4. ter 7. in 8. stopnjo: včasih se še zmoti in preide iz enega dura v drugi ; igrati v duru / godalni kvartet v D-duru / zmeraj mu je bil bolj pri srcu veseli, zanosni dur kot pa otožni mol ; pren., šalj. smrčal je v vseh durih in molih
2. veselo, živahno razpoloženje: iz pesmi zveni dur ; prebral je množico knjig, napisanih v duru in v molu

dúra -e ž ( ū )
prosu podobno tropsko žito: kaša iz dure

dúrak -a m ( ȗ )
1. igra z dvaintridesetimi kartami, pri kateri izgubi tisti igralec, ki mu ostanejo karte: igrati durak(a) / vse večere presedi pri duraku
// igralec, ki pri tej igri izgubi: že petič zapovrstjo je durak
2. ekspr. omejen, neumen človek: vsi so ga imeli za duraka

durál -a m ( ȃ )
duraluminij

dúralumínij -a m ( ȗ-í )
teh. trda zlitina aluminija, bakra in magnezija: poraba duraluminija v letalski industriji se je zelo povečala ; cevi iz duraluminija

dúrativen in duratíven -vna -o prid. ( ȗ; ȋ )
jezikosl. ki izraža nepretrgano trajajoče dejanje; trajen : durativni glagoli

dúrativnost in duratívnost -i ž ( ȗ; ȋ )
jezikosl. lastnost trajnega glagola; trajnost : durativnost glagolskega dejanja

dúrca dúrc s mn. ( ū )
manjšalnica od duri: ozka, skrivna durca

dúrce dúrc ž mn. ( ū ȗ )
1. manjšalnica od duri: odpreti, zaloputniti durce ; durce omarice ; ekspr. iskri konjički so se ustavili šele pred mestnimi durcami
2. star. kos blaga pri kratkih moških hlačah, ki se spredaj odpenja; bavtara : hlače na durce

dúren -rna -o prid. ( ȗ )
star. vraten 2 : spotakniti se ob durni prag

dúrgelj -glja tudi -na [ durgəlj ] m ( ú )
1. teh. manjša vrtalna priprava s pomično matico na spiralastem gonilu: vrtati z durgljem ; ključavničarski durglji
2. zastar. sveder

dúri -i ž mn. ( ū )
star. vrata : duri se odprejo, zaškripljejo ; pripreti, zakleniti, zaloputniti duri ; stati med durmi ; kuhinjske, vežne, vrtne duri ; na stežaj odprte duri ; težke železne duri ; pren. sreči ni nikdar duri zapiral
knjiž. lakota trka na duri bo nastopila v najkrajšem času ; ekspr. volitve so pred durmi bodo v najbližji prihodnosti, kmalu

dúrmólovski in dúr-mólovski -a -o prid. ( ȗ-ọ̑ )
glasb. ki ima za osnovo dur in mol: durmolovski sistem ; durmolovska struktura zahodnoevropske glasbe

dúrnica -e ž ( ȗ )
star. (vratno) krilo, vratnica: durnice so popustile in vrata so se na široko odprla ; ponavadi odpirajo samo eno durnico

dúrnik -a m ( ȗ )
nar. podboj (pri vratih): Če bo kaj, pa povej! je še slišal prijateljev zaspani glas, ko je na rahlo, brez odmeva prislonil vrata v durnike (Prežihov)

dúrov -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na dur: durov akord, trozvok ; durov tonovski način ; zaigrati durovo in molovo lestvico ; C-durova lestvica

dúrovski -a -o prid. ( ȗ )
glasb. durov : durovski tonovski način ; durovska lestvica

dúš 1 -a m ( ȗ )
nar., slabš., v zvezi koruzni duš koruzni kruh, koruzni žganci: skoraj vsak dan so jedli koruzni duš

dúš 2 medm. ( ȗ )
pog. izraža močno podkrepitev trditve: duš, me zebe / odpri, krščen duš kršenduš

dúša -e ž ( ú )
1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo ; pogubiti dušo ; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš ; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro ; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh 1 : človekova duša je le del vesoljne duše
2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira ; s pogovarjanjem si lajša dušo ; dvomi mu trgajo dušo ; izbrisati sovraštvo iz duše ; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest ; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva ; biti brez duše usmiljenja, sočutja ; posvetil mu je vse moči svoje duše duha ; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost : spoznati mladostnikovo dušo ; značilnosti ženske duše ; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava , čud : ima birokratsko, pogumno dušo ; človek umetniške duše ; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim ; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega
3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo ; živel je med samimi kramarskimi dušami ; bil je zlata duša ; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal ; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem ; tako ne bo šlo dalje, duša draga ; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar ; živi duši tega ne povej nikomur
4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva ; mati je duša družine ; publ. duša drame je konflikt
5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša ; duša kabla ; žica z jekleno dušo
6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl ; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl ; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti ; evfem. izdihniti dušo umreti ; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic ; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad ; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar ; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori ; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo ; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je ; to mu ni po duši mu ni všeč ; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah ; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila ; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka ; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi

dúšanje -a s ( ū )
glagolnik od dušati se: vse njegovo dušanje ni nič pomagalo / v njihovem govorjenju je bilo obilo grdega dušanja

dúšati se -am se nedov. ( ū ) ekspr.
1. hrupno zagotavljati, zatrjevati: kar naprej se duša, da ni nikomur nič dolžen ; dušal se je in prisegal, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo
2. pridušati se, preklinjati: dušal se je, da je bilo več kletvic kot pa besed

dušebrížen -žna -o prid. ( ī )
nav. šalj. ki izraža skrb za duše: dušebrižna beseda / dušebrižno delo

dušebrížnik -a m ( ȋ )
nav. šalj. duhovnik , župnik 1 : dušebrižniki in vzgojitelji

dušebrížništvo -a s ( ȋ )
nav. šalj. opravljanje duhovniškega poklica: dušebrižništvo mu je delalo velike skrbi / posvetiti se dušebrižništvu

dúšec -šca m ( ȗ )
agr. neprijeten vonj soda ali vina v njem: vino ima dušec

dušegrêjka -e ž ( ȇ )
v ruskem okolju, nekdaj ženska jopica brez rokavov in gumbov: ženske so pletle nogavice in dušegrejke ; dekle v nedeljski dušegrejki

dušegúbka -e ž ( ȗ )
med drugo svetovno vojno posebno opremljen avtomobil za uničevanje ljudi s plini: človeštvo ne bo pozabilo nacističnih krematorijev in dušegubk

dúšek -ška m ( ū )
1. star. požirek : po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških
2. zastar. vdih : z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak
// zrak , sapa : na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek ; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška
3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik : dušek v hlevu
// luknja , preduh : voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho
ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje ; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil ; prebrati roman na dušek zelo hitro ; star. preklinja na vse duške zelo, hudo

dúšen -šna -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir ; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik
2. zastar. duševen : dušni napor ; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti ; po dušnih zmožnostih ga prekaša
3. zastar. duhoven 2 : prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje

dušênje -a s ( é )
glagolnik od dušiti: moriti čebele z dušenjem / dušenje iniciative podrejenih / dušenje zvoka / dušenje zelenjave, mesa
fiz. časovno manjšanje amplitude pri nihanju

dušeslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za psihologijo; psiholog : razvil se je v pomembnega dušeslovca / dober pisatelj je tudi dober dušeslovec

dušeslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na dušeslovje; psihološki : dušeslovna študija / dušeslovna analiza

dušeslôvje -a s ( ȏ )
veda, ki raziskuje človeško duševnost; psihologija : bil je strokovnjak v dušeslovju ; eksperimentalno, sodobno dušeslovje

dušéven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov ; duševni razvoj, ustroj otroka ; duševne bolezni, motnje ; duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih ; duševna bolečina, stiska ; duševna sorodnost ; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo
// nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor ; duševna lenoba / duševni in ročni delavci
ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti ; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb ; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost ; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj
med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij ; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke

dušévnost -i ž ( ẹ̄ )
skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti: mladostnikova, otrokova duševnost ; razdvojena duševnost ; duševnost odraslega / študija o duševnosti pri živalih / umetnina je izraz mlade, lirično čuteče duševnosti

dúšica 1 -e ž ( ú )
ekspr. manjšalnica od duša: nedolžna otroška dušica ; dušice umrlih / težko se je vživeti v njeno nežno dušico / bila je preprosta dušica ; mamina dušica ljubljenka / govori, dušica, poslušam te / dušica na olju je noč in dan brlela
star. dušico izdihniti, spustiti umreti
bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus ; svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec

dušíca 2 -e ž ( í )
star. naduha : star je bil in dušica ga je pošteno dušila / noge so se ji tresle, in samo da se je ganila, že je dobila dušico začelo jo je dušiti

dušíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dušik: dušična snov ; dušična gnojila / dušično gnojenje / dušične spojine dušikove
bot. dušične bakterije dušikove bakterije

dušíčnat -a -o prid. ( ȋ )
ki vsebuje dušik: dušičnate hranilne snovi ; dušičnata umetna gnojila
bot. dušičnate bakterije dušikove bakterije

dušík -a m ( ȋ )
kem. v zraku najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa, element N: pridobivanje dušika iz zraka ; utekočinjen dušik
agr. apneni dušik

dušíkov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dušik: dušikova kislina ; dušikove spojine / proizvodnja dušikovih gnojil dušičnih
bot. dušikove bakterije bakterije, ki presnavljajo dušik v naravi

dušílec -lca [ dušiu̯ca in dušilca ] m ( ȋ )
priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka: pogonski motorji letal imajo učinkovite dušilce ; dušilec za revolversko cev
glasb. priprava pri godalnih, pihalnih in tolkalnih instrumentih za dušenje tonov

dušílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki duši, zmanjšuje jakost česa: dušilna obloga, priprava
teh. dušilni ventil ; dušilna šoba ; dušilna tekočina v tehtnici

dušílka -e ž ( ȋ )
elektr. tuljava, ki zmanjšuje ali omejuje jakost izmeničnega toka: anodna, izravnalna dušilka

dušílnik -a m ( ȋ )
1. posoda, priprava za dušenje živil: dušiti meso v dušilniku
2. priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka: zmanjševati ropot z dušilnikom
3. teh. priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; blažilnik

dušílo -a s ( í )
kar duši, zmanjšuje jakost česa: potrebno bi bilo kako dušilo

dušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od dušiti: dušitev delavskega gibanja / dušitev zvoka

dušíti -ím nedov. ( ī í )
1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši ; jok jo je dušil ; močno razburjenje jo je kar dušilo ; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je ; v grlu me duši ; pren. malomeščanske razmere nas dušijo ; samota ga duši
// moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah
2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje ; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj ; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke
3. knjiž. zadrževati , premagovati : dušiti (v sebi) bolečino, jezo ; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih ; dušila je solze v očeh in si grizla nohte
4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede ; stenske obloge so dušile glasove televizorja ; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj
rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino
5. gasiti : goreči motor so dušili z gasilno peno ; gasilci dušijo požar
6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo

dúšiti se -im se nedov. ( ú ū )
star. hrupno zagotavljati, zatrjevati: dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo

dúška -e ž ( ȗ )
nar. vzhodno dihanje : lica so mu prebledela in duška je postala hitrejša
// zrak , sapa : govoril je slabotno, ko da bi mu zmanjkovalo duške

dúškati -am nedov. ( ȗ )
oddihovati se, oddihavati se: sredi stopnic je postal in duškal
// počivati : ljudje navadno duškajo pri tem studencu ; duškali so v gostilni pod klancem / ekspr. snežni metež je za hipec duškal prenehal

dúškoma prisl. ( ȗ )
na dušek, v dušku: izpiti duškoma ; duškoma piti ; duškoma zvrniti kozarec vina

dušljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim ; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek / moriti z dušljivimi plini
2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk

dušljívec -vca m ( ȋ )
bojni plin, ki kvarno deluje na dihalne organe: med dušljivci je zelo znan fosgen

dušljívost -i ž ( í )
lastnost dušljivega: dušljivost megle ; dušljivost s prahom prenasičenega zraka / dušljivost malomeščanskega okolja

dúšman -a m ( ȗ )
zastar. sovražnik, zlasti Turek: bojevati se z dušmani / azijatski, turški dušmani

dušníca in dúšnica -e ž ( í; ȗ ) nav. mn.
1. zastar. cevka, ki dovaja zrak iz sapnika v pljuča; bronhij , sapnica : vnetje dušnic
2. zastar. dihalni organ kopenskih členonožcev v obliki cevk; zračnica : žuželke dihajo z dušnicami

dušník -a m ( í )
1. odprtina, luknja za zračenje: napraviti dušnike v oglarsko kopo ; zamašiti dušnike v hlevu ; dušnik v podmornici / dušniki v kaminu kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čim več toplote
2. star. cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije; sapnik , traheja : v dušniku mu grgra

dúšnopastírski -a -o prid. ( ȗ-í )
nanašajoč se na duhovnike, župnike: dušnopastirsko delo ; dušnopastirska služba / pretresali so dušnopastirska vprašanja

dúti dújem nedov. ( ú ū )
star. pihati , vleči : veter duje

duty free duty freeja tudi -- -- tudi djútifrí -ja [ djúti frí ] m ( ú, ȋ )
prodajalna, v kateri se blago kupuje brez plačila carine; brezcarinska , prostocarinska prodajalna : duty free na letališču ; v prid. rabi: duty free trgovina

duumvír tudi duúmvir -a m ( ȋ; ȗ )
zgod. član duumvirata:

duumvirát -a m ( ȃ )
zgod. dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu:

dvá -é -é štev. , rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma ( ȃ ẹ̑ )
1. izraža število dve [2]
a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve ; ni naju strah, saj sva dva ; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve ; ob dveh ponoči ; ob dveh (popoldne) 14 h ; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti ; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko ; nav. slabš. stara dva že spita starši ; hoditi po dveh po dveh nogah
b) v prilastkovi rabi: dva brata ; čez dva dni ; roman v dveh delih ; dva tisoč ; dve uri hoda ; dve leti in pol ; pog. pred dvemi leti pred dvema letoma ; elipt.:, ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let ; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh ; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici ; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša ; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve ; daj, skoči: ena, dva, tri
// neskl. izraža številko dve: hiša številka dve ; napiši dve ; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl ; v dveh, treh letih si zemlja opomore
3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka ; naredi dva požirka
je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili ; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene ; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem ; ima dve bradi brado s podbradkom ; držati se v dve gubé sključeno ; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari ; star. biti na dve plati dvoličen ; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja ; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku ; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj ; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske ; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje ; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi ; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori
šah. lovec na b 2 ; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo

dva... ali dvá... in dva... prvi del zloženk ( ȃ )
1. z izrazom moškega spola nanašajoč se na število dve: dvamilijonski, dvatisočleten ; dvakraten
2. za dve večji od vsote desetic, na katere se nanaša: dvaindvajset, dvaintrideset

dváindvájset -ih štev. ( ȃ-ȃ )
izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let ; ura je dvaindvajset ; ob dvaindvajsetih

dváindvájseti -a -o štev. ( ȃ-ȃ )
ki v zapovrstju ustreza številu dvaindvajset: dvaindvajsetega [22.] marca ; ob dvaindvajseti (uri)

dváinpôlkrat [ dvainpou̯krat ] prisl. ( ȃ-ȏ )
izraža povečanje ali zmanjšanje za dve enoti in pol: dvainpolkrat več

dváinštirídesetúren -rna -o prid. ( ȃ-ȋ-ȗ )
ki traja dvainštirideset ur: dvainštirideseturen pohod / dvainštirideseturni delavnik

dvaintridesetérka -e ž ( ẹ̑ )
biblio. knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvaintrideset listov: zbirka starih dvaintrideseterk

dvaintridesetínka -e ž ( ȋ )
glasb. dvaintrideseti del celinke:

dvájset -ih štev. ( ȃ )
izraža število dvajset [20]
a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset ; trije od dvajsetih / ura je dvajset ; ob dvajsetih
b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov ; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih ; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let
// neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Dunajski 20 ; na vrsti so številke od ena do dvajset

dvajset... ali dvájset... in dvajset... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na število dvajset: dvajsetletnica ; dvajsetdinarski, dvajsetglav ; dvajsetkraten

dvajseták -a m ( á )
vrednost dvajsetih denarnih enot: še trije dvajsetaki mu manjkajo
// bankovec ali kovanec v tej vrednosti: boter mu je stisnil v roko dvajsetak

dvajseterák -a m ( á )
lov. jelen, ki ima na vsakem rogu po deset odrastkov: ustrelil je dvajseteraka / nepravilni dvajseterak ki ima na enem rogu deset, na drugem pa manj odrastkov

dvajsetérec in dvajsetêrec -rca m ( ẹ̑; ȇ )
geom. telo, ki ga omejuje dvajset skladnih enakostraničnih trikotnikov; ikozaeder

dvajsetéro -ih tudi -- štev. ( ẹ̑ )
skupina dvajsetih enot: dvajsetero mož

dvájsetévrski -a -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
ki ima vrednost dvajsetih evrov: dvajsetevrski bankovec ; dvajsetevrska izguba / dvajsetevrski srebrnik

dvájseti -a -o štev. ( ȃ )
ki v zapovrstju ustreza številu dvajset: dvajseti rojstni dan ; dvajsetega [20.] marca ; okoli dvajsete (ure) ; v dvajsetem letu ; dvajseto [20.] stoletje od 1900 do 2000 / dvajseti del česa dvajsetina
knjiž. v dvajsetih [20.] letih prejšnjega stoletja od 1920 do 1930

dvajsetíca -e ž ( í )
1. nekdaj avstrijski novec za dvajset krajcarjev: ob slovesu mu je dala dvajsetico ; srebrne dvajsetice
2. pog. številka dvajset: zadela je dvajsetica

dvájsetič prisl. ( ȃ )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na dvajsetem mestu: že dvajsetič gre na pot

dvajsetína -e ž ( í )
del na dvajset enakih delov razdeljene celote: pokupil je dvajsetino vseh delnic

dvájsetkrat prisl. ( ȃ )
izraža dvajset ponovitev: dvajsetkrat ena je dvajset ; dvajsetkrat ponoviti poizkus

dvájsetléten -tna -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
1. star dvajset let: dvajsetletna študentka
2. ki traja dvajset let: v dvajsetletnem delu si je nabral bogatih izkušenj

dvajsetlétje -a s ( ẹ̑ )
doba, ki traja dvajset let: v prvem dvajsetletju obstoja samostojne države se je kultura zelo razmahnila

dvájsetlétnica -e ž ( ȃ-ẹ̑ )
1. dvajseta obletnica: praznovanje dvajsetletnice osvoboditve / poročila se je ravno na svojo dvajsetletnico
2. dvajset let stara ženska: seznanil se je z neko dvajsetletnico

dvájsetlétnik -a m ( ȃ-ẹ̑ )
dvajset let star moški: še zmeraj gleda na življenje kot kak neizkušen dvajsetletnik

dvájsettólarski -a -o prid. ( ȃ-ọ̄ )
ki ima vrednost dvajsetih tolarjev: dvajsettolarski bankovec, kovanec

dvákrat prisl. ( ȃ )
izraža dve ponovitvi: dvakrat dve je štiri ; dvakrat zakleniti ; preobleči se dvakrat na teden / dvakrat tolikšna vrednost ; dvakrat več / ekspr.: zanj je to strašen, dvakrat strašen udarec zelo hud ; tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno
videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj ; ne bi rekel dvakrat, da se ne bo pritožil skoraj gotovo se bo pritožil ; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja ; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna ; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
bot. dvakrat nazobčani list list z zobci, ki so tudi nazobčani

dvákraten tudi dvákráten -tna -o prid. ( ȃ; ȃ-ā )
1. dvakrat tolikšen: s tem boš imel dvakratne stroške ; dvakratna vrednost
2. ki je dveh vrst; dvojen : ima dvakratne bolečine: v želodcu in v glavi
3. ki izraža dve ponovitvi: dvakratna predstava
mat. dvakratna negacija negacija negacije ; pravn. dvakratni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav

dvákrátnik -a m ( ȃ-ȃ )
mat. rezultat množenja s številom dve: 2a je dvakratnik števila a

dvánajst in dvanájst -ih štev. ( ȃ; á )
izraža število dvanajst [12]
a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst ; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst ; ob dvanajstih (ponoči) 24 h
b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev ; plačati v dvanajst(ih) obrokih ; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki ; stane okoli dvanajst evrov
// neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12 ; štiri ulomljeno z dvanajst
ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant

dvanajst... ali dvánajst... in dvanájst... in dvanajst... prvi del zloženk ( ȃ; á )
nanašajoč se na število dvanajst: dvanajstdneven ; dvanajstčlanski ; dvanajstzložen ; dvanajstkraten

dvanajsták -a m ( á )
1. lov. dvanajsterak : ustrelil je krasnega dvanajstaka
2. nekdaj avstrijski novec za dvanajst krajcarjev: kovali so dvojake, trijake in dvanajstake
3. zgod. vsak od dvanajstih mestnih svetovalcev v fevdalni dobi: k posvetu se je zbralo le nekaj dvanajstakov

dvanajstér -a -o štev. ( ẹ̑ )
ki je dvanajstih vrst: dvanajstere dajatve ; sam.:, rel. dvanajsteri apostoli

dvanajsterák -a m ( á )
lov. jelen, ki ima na vsakem rogu po šest odrastkov: dvanajsterak je stopal naravnost proti njemu / nepravilni dvanajsterak ki ima na enem rogu šest, na drugem pa manj odrastkov

dvanajstérec in dvanajstêrec -rca m ( ẹ̑; ȇ )
1. geom. telo, ki ga omejuje dvanajst skladnih pravilnih peterokotnikov; dodekaeder : izračunati površino dvanajsterca
2. lit. verz, ki ima dvanajst zlogov in cezuro za šestim zlogom:

dvanajstérica -e ž ( ẹ̑ )
skupina dvanajstih oseb: naša dvanajsterica je dosegla drugo mesto ; postal je vodja dvanajsterice delavcev

dvanajstérka -e ž ( ẹ̑ )
1. biblio. knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvanajst listov: knjižnica ima tudi nekaj dvanajsterk
2. nav. mn., alp. dereza z dvanajstimi konicami: navezal si je dvanajsterke

dvanajstérnik -a m ( ẹ̑ )
začetni del tankega črevesa: čir na dvanajsterniku

dvanajstéro -ih tudi -- štev. ( ẹ̑ )
skupina dvanajstih enot: dvanajstero pravil društva

dvanajsterokótnik -a m ( ọ̑ )
geom. lik, ki ima dvanajst kotov: plošča v obliki dvanajsterokotnika

dvánajsti in dvanájsti -a -o štev. ( ȃ; á )
ki v zapovrstju ustreza številu dvanajst: dvanajstega [12.] septembra ; v dvanajstem letu ; okoli dvanajste (ure) 12 h 24 h / dvanajsti del celote
ekspr. nekaterim običajem bije dvanajsta ura izginjajo, se izgubljajo ; ekspr. nevarnost je spoznal šele ob dvanajsti uri v zadnjem trenutku, hipu

dvanajstíca -e ž ( í )
1. pog. številka dvanajst: napisal je več dvanajstic
// star. ducat : kupil je nekaj dvanajstic hlodov
2. dvanajst prav napovedanih izidov od dvanajstih tekem pri športni napovedi: v drugi kombinaciji je imel dvanajstico
3. nekdaj avstrijski novec za dvanajst krajcarjev: plačati z dvanajstico

dvanájstič in dvánajstič prisl. ( á; ȃ )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na dvanajstem mestu: dvanajstič prestavljen

dvanajstíja -e ž ( ȋ )
zgod. sodišče z dvanajstimi, navadno voljenimi prisedniki v fevdalni dobi: dvanajstija je izrekla sodbo

dvanajstína -e ž ( í )
1. del na dvanajst enakih delov razdeljene celote: primerjali so januarsko proizvodnjo z dvanajstino letnega plana
// star. ducat : za hišo se je pasla kaka dvanajstina kokoši
2. fin. začasni proračun za en mesec: odobritev dvanajstin / proračunske dvanajstine

dvanajstínka -e ž ( ȋ )
del na dvanajst enakih delov razdeljene celote; dvanajstina : svojo dvanajstinko je že pri zapuščinski razpravi odstopil bratu

dvanajstínski -a -o ( ȋ )
pridevnik od dvanajstina: dvanajstinska delitev

dvanajstíški -a -o prid. ( ȋ )
mat. ki ima za osnovo število dvanajst: dvanajstiški sistem

dvánajstléten in dvanájstléten -tna -o prid. ( ȃ-ẹ̑; á-ẹ̑ )
1. star dvanajst let: dvanajstletni deček
2. ki traja dvanajst let: dvanajstletno obiskovanje šole

dvanájstnik -a m ( ā )
anat. začetni del tankega črevesa: dobiti, imeti čir na dvanajstniku

dvanajstórica -e ž ( ọ̑ )
skupina dvanajstih oseb: od takratne dvanajstorice jih je ostala le še polovica ; dvanajstorica vojakov

dvánajsttónski 1 in dvanájsttónski -a -o prid. ( ȃ-ọ̑; á-ọ̑ )
težek dvanajst ton: dvanajsttonska železna konstrukcija
// ki ima nosilnost dvanajst ton: dvanajsttonski kamion

dvánajsttónski 2 in dvanájsttónski -a -o prid. ( ȃ-ọ̑; á-ọ̑ )
glasb. ki temelji na enakovredni uporabi vseh dvanajstih tonov kromatične lestvice: dvanajsttonski sistem ; dvanajsttonska glasba ; komponirati v dvanajsttonski tehniki

dvánajstúren in dvanájstúren -rna -o prid. ( ȃ-ȗ; á-ȗ )
ki traja dvanajst ur: dvanajsturni vojaški spopad ; čakalo ga je nepretrgano dvanajsturno delo

dvátisočléten -tna -o prid. ( ȃ-ẹ̑ )
ki traja dva tisoč let: narod z dvatisočletno kulturno tradicijo

DVD in dvd -ja in DVD in dvd -- [ dẹvẹdé -êja tudi dəvədə̀ ] m ( ẹ̑ ȇ; ə̏ ) krat.
1. optična digitalna plošča za shranjevanje večje količine podatkov: posneti na DVD ; na DVD lahko shranimo za dve uri visokokakovostnega videa
2. predvajalnik digitalnih videoplošč; DVD-predvajalnik : večnamenski DVD ; prvi del zloženk: DVD-predvajalnik ; DVD-zapisovalnik ; DVD-plošča ; izdelava DVD-ROM-ov

DVD-téka -e [ dẹvẹdé-téka in dəvədə̀-téka ] ž ( ẹ̑-ẹ̑; ə̏-ẹ̑ )
1. ustanova, ki sistematično zbira, hrani in izposoja DVD-je: DVD-teka je ponudila internetne prenose filmov
2. sistematično urejena zbirka DVD-jev: domača DVD-teka

dve... ali dvé... in dve... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
z izrazom ženskega ali srednjega spola nanašajoč se na število dve: dveleten, dvetretjinski

dvéléten -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
1. star dve leti: dveleten otrok
2. ki traja dve leti: dveletna praksa / dveletni magistrski študij

dvelétka -e ž ( ẹ̑ )
dveletna doba, namenjena za dovršitev kakih načrtov: prvo leto dveletke je uspešno zaključeno

dvér -i ž ( ẹ̑ )
nav. mn., star. vrata : odpreti, zapreti dveri ; nastežaj odprte dveri ; potrkati na dver ; pren. Čemu nocoj si brez besed, čemu zapiraš srca dver? (A. Gradnik)

dvérce dvérc ž mn. ( ẹ̑ )
manjšalnica od dver: odkleniti, odpahniti dverce

dvésto -- tudi -tih štev. ( ẹ̑ )
izraža število ali številko dvesto [200]: dvesto deset kilometrov ; v dvesto letih

dvéstoévrski -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
ki ima vrednost dvestotih evrov: dvestoevrski bankovec ; dvestoevrska pomoč državljanom

dvéstoléten -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
ki traja dvesto let: dvestoletno nasprotje med državama / do takšnih rezultatov so prišli na osnovi dvestoletnih izkušenj

dvéstotólarski -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̄ )
ki ima vrednost dvestotih tolarjev: dvestotolarski bankovec

dvétretjínski -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
nanašajoč se na dve tretjini: zakon je bil sprejet z dvetretjinsko večino glasov

dvéúren -rna -o prid. ( ẹ̑-ȗ )
ki traja dve uri: utrdba je padla po dveurnem srditem boju ; vlak ima dveurno zamudo

dvíg -a m ( ȋ )
glagolnik od dvigniti ali dvigati:
a) pozdravil je z dvigom roke ; dvig na prste / dvig ladje z morskega dna
b) dvig cen ; skrbeti za dvig produktivnosti dela / dvig zračnega pritiska, temperature
c) nujno potreben je strokovni dvig kadrov
č) dvig denarja v banki / knjiženje vlog in dvigov

dvigáč -a m ( á )
kdor kaj dviga: dvigači so dvignili mlaj na ramena
lov. pes, ki dvigne, spodi divjad

dvigáča -e ž ( á )
zastar. dvigalo : dvigača je obstala v šestem nadstropju / iztirjeni vagon so dvignili z dvigačo dvigalko

dvigálec -lca [ dvigau̯ca in dvigalca ] m ( ȃ )
kdor kaj dviga: dvigalci so dvignili mlaj
// šport., v zvezi dvigalec uteži športnik, ki dviguje uteži: ekipa naših dvigalcev uteži je dosegla drugo mesto

dvigálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dviganje: dvigalni mehanizem ; dvigalna moč priprave ; dvigalna naprava ; dvigalne verige, vrvi / dvigalni most dvižni most
teh. dvigalni voziček transportni voziček, s katerim se breme lahko tudi dvigne

dvígalica -e ž ( ȋ )
lov. zanka za lovljenje divjadi na upognjeni veji ali tanjšem deblu, ki ob sprožitvi dvigne plen od tal: nastavljati dvigalice ; prenekaterega zajca ali srno je ujel na dvigalico

dvigálka -e [ tudi dvigau̯ka; prvi pomen dvigalka ] ž ( ȃ )
1. tipka na računalniški tipkovnici z oznako shift, ki v kombinaciji z drugo tipko izvede drugotno funkcijo te tipke: držati dvigalko ; pritisniti dvigalko
2. žel. prenosna naprava za dviganje lažjih vagonov: z dvigalko umakniti vozilo s tira ; dvigalka na vreteno
3. lov. železna past, ki se sproži z dvigom vabe: nastaviti dvigalko

dvigálnik -a m ( ȃ )
teh. stroj za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen: hidravlični, mehanski dvigalnik ; prevozni dvigalnik / pristaniški ropot je še povečevalo škripanje in ječanje dvigalnikov dvigal, žerjavov

dvigálo -a s ( á )
1. naprava s kabino za prevoz oseb ali tovora iz nadstropja v nadstropje: dvigalo se je začelo počasi dvigati ; dvigalo se je ustavilo v sedmem nadstropju ; stopiti v dvigalo ; peljati se z dvigalom / osebno, tovorno dvigalo / rudarji so se z dvigalom spustili v jašek
2. teh. naprava ali priprava za dviganje in navadno tudi prenašanje bremen: električno, ročno dvigalo ; avtomobilsko dvigalo / ladijsko, pristaniško dvigalo ; mostno dvigalo ki se premika po dveh, od tal dvignjenih tirnicah

dvíganje -a s ( ī )
glagolnik od dvigati:
a) dviganje težkih bremen / priprava za dviganje potopljenih ladij / ponosno dviganje glave / glasovanje z dviganjem rok
šport. dviganje uteži
b) dviganje in padanje cen ; dviganje kupne moči prebivalstva ; dviganje storilnosti
c) dviganje dežele iz gospodarske zaostalosti ; idejno, strokovno dviganje kadrov
č) dviganje denarja na bankomatih
d) dviganje množic v oborožen upor
e) opazovati dviganje letala

dvigátelj -a m ( ȃ )
kdor sprejema pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigatelj se mora v banki izkazati z osebno izkaznico

dvígati -am nedov. ( ī ȋ )
1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak ; žerjav dviga zaboje iz ladje ; dvigati vodo iz vodnjaka ; spretno, težko dvigati ; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro ; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem ; začeli so dvigati vodo v bazenu ; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal ; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati ; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove ; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo ; potrošnja se hitro dviga ; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest državljanov ; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov ; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo ; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša ; umetnost duhovno dviga človeka
5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki ; dvigati plačo ; redno dvigati naročeno blago
6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem ; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
7. povzročati , delati : vozila dvigajo prah ; dvigati preplah med ljudmi
ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni ; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice ; dviga ga nad druge višje ga ceni ; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili ; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek

dvigljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da dvigniti: dvigljiv železniški most ; vrata so dvigljiva

dvígniti -em dov. ( í ȋ )
1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava ; dvigniti slušalko pri telefonu ; dvigniti otroka v naročje ; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem ; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati ; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov ; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste
3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil ; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog ; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje ; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali
4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo ; število naročnikov se je dvignilo ; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan ; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje ; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov ; kritika se je dvignila na višjo raven
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo ; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil ; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala ; moralno dvigniti koga
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili
5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki ; dvigniti plačo ; dvigniti prtljago v garderobi ; pravočasno dvigniti vstopnice
6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki ; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor
7. povzročiti , narediti : policija je dvignila preplah ; članek je dvignil ogorčenje ; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila ; dvigniti duha vojakom jih opogumiti ; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje ; pog. partizani so dvignili most razstrelili ; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava ; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena ; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala ; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice ; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari ; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril ; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo ; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča

dvigováti -újem nedov. ( á ȗ )
dvigati : črpalka dviguje vodo iz vodnjaka / predlagali so kazen za trgovce, ki dvigujejo cene / ob nedeljah dvigujejo pisma na pošti / črn dim se dviguje nad pogoriščem / med grmovjem se dvigujejo posamezni topoli

dvízati se -am se nedov. ( ȋ )
star. hiteti : za hip se je ustavil, nato pa se je dvizal dalje ; po maši so se ženske dvizale proti domu ; dvizaj se, kar se da! / knjiž. fantje se na vse pretege dvizajo okoli čolna hitijo z delom pri čolnu

dvížen -žna -o prid. ( ȋ )
1. ki se da dvigniti: dvižni most ; dvižna zapornica ; dvižna vrata
2. ki povzroča, omogoča dviganje: dvižni mehanizem ; dvižni stolp rudniškega jaška ; dvižni vzvod ; dvižna sila
avt. dvižna prostornina avtomobilskega motorja prostornina vseh valjev ; fin. dvižni listek obrazec, ki ga izpolni stranka za dvig denarja ; fiz. dvižni kot kot v navpični ravnini, merjen proti vodoravni premici; elevacija ; dvižna doba čas, ki ga porabi v zrak vrženo telo, da doseže najvišjo točko

dvo... ali dvó... in dvo... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na število dve: dvoceven, dvoleten, dvomotornik, dvoredje / dvoumen

dvóbárven -vna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki je dveh barv: dvobarvni trak ; dvobarvne tkanine / dvobarvni napis nad trgovino / dvobarvni tisk

dvóbárvnost -i ž ( ọ̑-ȃ )
lastnost, značilnost dvobarvnega: dvobarvnost reklamnih napisov / dvobarvnost tkanine jo je odbijala

dvóbázen -zna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
kem., v zvezi dvobazna kislina kislina, v kateri se lahko dva vodikova atoma zamenjata s kovino:

dvóbóčno prisl. ( ọ̑-ọ̑ ) v zvezi dvobočno someren
1. zool. ki ima enako levo in desno polovico: dvobočno somerna žival
2. bot. ki se lahko z dvema ravninama razdeli na dva enaka dela: dvobočno somerni cvet

dvóbòj -ôja m ( ọ̑-ȍ ọ̑-ó )
1. boj dveh oseb s strelnim ali hladnim orožjem po določenih pravilih: poklicati, pozvati koga na dvoboj ; zmagati v dvoboju ; biti sekundant v dvoboju
2. spopad dveh nasprotnikov sploh: letalski, topniški dvoboj / besedni, predvolilni dvoboj
3. šport. tekmovanje dveh posameznikov ali moštev: naša reprezentanca je odigrala vse dvoboje ; atletski, plavalni dvoboj ; šahovski dvoboj ; dvoboj za svetovno prvenstvo ; neodločen izid dvoboja

dvobójen in dvobôjen -jna -o prid. ( ọ̄; ō )
nanašajoč se na dvoboj: dvobojno orožje ; dvobojna pravila / knjiž. dvobojni drug sekundant (v dvoboju)

dvobojeválec -lca [ dvobojevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor se dvobojuje: dvobojevalca sta prišla na dogovorjeno mesto

dvobojevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od dvobojevati se: v dvobojevanju je bil pravi mojster / besedno dvobojevanje

dvobojeváti se -újem se nedov. ( á ȗ )
bojevati se v dvoboju: za vsako malenkost se je hotel dvobojevati ; pren. dvobojevati se v besedah

dvóbratínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
bot., v zvezi dvobratinski prašniki prašniki, zrasli v dve skupini:

dvóbrázden -dna -o prid. ( ọ̑-ā )
agr., v zvezi dvobrazdni plug plug, ki istočasno reže, orje dve brazdi:

dvócéličen -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
etn., navadno v zvezi dvocelična hiša hiša, ki ima dva prostora:

dvócéven -vna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dve cevi: dvocevni samokres ; dvocevna puška

dvócévka -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
puška z dvema cevema: streljati z dvocevko / puška dvocevka

dvócilíndrski -a -o prid. ( ọ̑-í )
strojn. ki ima dva cilindra, valja: dvocilindrski motor

dvócvéten -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dva cveta: dvocvetna rastlina
bot. dvocvetna vijolica rastlina senčnatih alpskih krajev z dvema rumenima, rjavkasto progastima cvetoma, Viola biflora

dvóčeljústen -tna -o prid. ( ọ̑-ȗ )
strojn. ki ima dve čeljusti: dvočeljustna zavora ; dvočeljustno rezilo

dvóčetrtínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
glasb. ki obsega dve četrtinki: dvočetrtinski takt

dvóčlénik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
mat. izraz, ki ima dva člena: kubiranje dvočlenika

dvóčlénski -a -o prid. ( ȏ-ẹ̑ )
nanašajoč se na dvočlenik: dvočlenski izrek, koeficient / dvočlenska enačba
jezikosl. dvočlenski termin

dvóčŕkje -a s ( ọ̑-ȓ )
jezikosl. črki, ki zaznamujeta en glas: dvočrkje zh v bohoričici zaznamuje glas č

dvóčŕten -tna -o prid. ( ọ̑-ȓ )
glasb. nanašajoč se na tone v oktavi nad enočrtno oktavo: dvočrtni g ; dvočrtna oktava

dvódêbeln -a -o [ dvodebələn in dvodebəln ] prid. ( ọ̑-ȇ )
ki ima dve debli: dvodebelno drevo

dvódejánka -e ž ( ọ̑-ȃ )
gled. igra v dveh dejanjih: napisati, igrati dvodejanko

dvódejánski -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
gled. ki ima dve dejanji: dvodejansko odrsko delo

dvódélen -lna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dva dela: klop ob peči je bila dvodelna ; dvodelna obleka ; dvodelna skladba / dvodelne kopalke ; dvodelna omara ; dvodelno okno ; dvodelna vrata
friz. dvodelna brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v dva pramena razdeljenimi kocinami ; glasb. dvodelni takt dvodobni takt

dvódélnost -i ž ( ọ̑-ẹ̑ )
lastnost, značilnost dvodelnega: dvodelnost obleke / dvodelnost epigrama, soneta ; dvodelnost kompozicije, skladbe

dvódihálka -e ž ( ọ̑-ȃ )
nav. mn., zool. sladkovodna riba, ki diha s škrgami in pljuči; pljučarica

dvódimenzionálen -lna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki ima dve dimenziji, razsežnosti: ploskev je dvodimenzionalna tvorba / dvodimenzionalna umetnost ; pren. dvodimenzionalno prikazovanje značajev

dvódimenzionálnost -i ž ( ọ̑-ȃ )
značilnost dvodimenzionalnega: dvodimenzionalnost risbe / dvodimenzionalnost umetnosti

dvódínarski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima vrednost dveh dinarjev: dvodinarski kovanec

dvódnéven -vna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
1. ki traja dva dni: dvodneven izlet ; dvodnevna stavka
2. star dva dni: dvodnevni piščanci

dvódôben -bna -o prid. ( ọ̑-ó ọ̑-ō )
glasb. ki obsega dve dobi: dvodobni takt / polka je dvodoben ples

dvódómen -mna -o prid. ( ọ̑-ọ̄ )
1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi ; dvodomni parlament
2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina

dvódómnost -i ž ( ọ̑-ọ̄ )
značilnost dvodomnega: dvodomnost parlamentarnega sistema
bot. dvodomnost rastlin

dvódružínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
v zvezi dvodružinska hiša, vila hiša, vila, ki ima dve družinski stanovanji:

dvóetážen -žna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki ima dve etaži: dvoetažna zgradba / dvoetažni kamion, vagon

dvóévrski -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima vrednost dveh evrov: dvoevrski kovanec

dvófázen -zna -o prid. ( ọ̑-á )
elektr. ki ima dve fazi: dvofazni tok

dvóglásen -sna -o prid. ( ọ̑-ā )
glasb. komponiran za dva glasova: dvoglasna melodija, pesem / dvoglasno petje

dvóglásje -a s ( ọ̑-ȃ )
glasb. glasbeni stavek za dva glasova: uvajati dvoglasje

dvóglásnik -a m ( ọ̑-ȃ )
jezikosl. zveza dveh različnih samoglasnikov ali samoglasnika in samoglasniškega glasu kot ena glasovna enota: razvoj dolgih samoglasnikov v dvoglasnike

dvóglásniški -a -o ( ọ̑-ȃ )
pridevnik od dvoglasnik: dvoglasniški izgovor

dvóglàv in dvógláv -áva -o prid. ( ọ̑-ȁ ọ̑-á; ọ̑-ȃ )
ki ima dve glavi: dvoglavo tele / v pravljicah dvoglavi zmaj ; pren. dvoglava gora
dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
anat. dvoglava mišica mišica, ki ima na enem koncu dva kraka

dvogôvor -a m ( ȏ )
1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor
2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama

dvógŕb -a -o prid. ( ọ̑-ȓ ọ̑-r̄ )
ki ima dve grbi: dvogrba žival
zool. dvogrbi velblod

dvógrebénast -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dva grebena: dvogrebenast hrib
arheol. dvogrebenasta čelada

dvógúb -a -o prid. ( ọ̑-ȗ ọ̑-ū )
ki ima dve gubi: dvogubi telovnik / star. dvogubi škrlatni plašč dvojni

dvóhóden -dna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
elektr., navadno v zvezi dvohodna vezava vezava, ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka: dvohodna vezava

dvóiménski -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom
2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje:

dvóinpôlsôben -bna -o [ dvoinpou̯sobən ] prid. ( ọ̑-ȏ-ō )
v zvezi dvoinpolsobno stanovanje stanovanje, ki ima dve sobi in kabinet: zamenjati dvoinpolsobno stanovanje za trisobno

dvóizménski -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki poteka v dveh izmenah: dvoizmensko delo / dvoizmenski pouk

dvój -a -e štev. ( ọ̑ )
1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi ; dvoja človekova narava dvojna
2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh ; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo ; dvojega se bojim ; mož in žena sta v dvojem eno
obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje

dvojáča -e ž ( á )
nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja: dati beraču dvojačo ; plačati z dvojačo ; srebrna, zlata dvojača / vino je bilo po dvojači

dvójádrnica -e ž ( ọ̑-ȃ )
ladja z dvema jadroma:

dvójájčen -čna -o prid. ( ọ̑-ā )
med., navadno v zvezi dvojajčna dvojčka dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec:

dvoják -a m ( á )
1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak
2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača : mošnja, polna srebrnih dvojakov
3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom

dvójámboren -rna -o prid. ( ọ̑-ā )
ki ima dva jambora: dvojamborna jadrnica

dvójámborka -e ž ( ọ̑-ā )
dvojambornica : ob obali so križarile majhne dvojamborke

dvójámbornica -e ž ( ọ̑-ā )
ladja z dvema jamboroma: pluti z dvojambornico ; tovorna, trgovska dvojambornica ; kapitan dvojambornice

dvójámbornik -a m ( ọ̑-ā )
dvojambornica : v zalivu je zasidran majhen dvojambornik

dvójba -e ž ( ọ̑ )
zastar. dvom : dvojbe so me mučile / nikdar ni bil v dvojbi glede tega / ni dvojbe, da bo prišel

dvójček -čka m ( ọ̄ )
1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok: dvojčka sta si tako podobna, da ju ljudje le s težavo ločijo ; rodila je dvojčke / siamska dvojčka zraščena, zlasti v spodnjem delu prsnice ; pren. v tem človeku je našel pravega duševnega dvojčka
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju dvojčkov: dvojčki so nemirna bitja
rojen je v znamenju dvojčkov v času od 22. maja do 21. junija
3. hiša z dvema popolnoma ločenima stanovanjema: graditi dvojček ; stanovati v dvojčku
4. nav. dv. ena od dveh stavb Svetovnega trgovinskega centra (WTC) v New Yorku, ki sta bili porušeni leta 2001: nad porušenima dvojčkoma se je dvigal velikanski oblak dima in prahu
astron. Dvojčka tretje ozvezdje živalskega kroga ; čeb. panj dvojček panj, prirejen za bivanje dveh družin ; med. dvojajčna, enojajčna dvojčka ; min. dvojček skupina dveh med seboj pravilno zraščenih kristalov ; ptt (telefonski) dvojček vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod ; rib. dvojček trnek z dvema ostema

dvójčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
1. gozd. dvodebeln : dvojčno drevo
2. min. dvojčičen : dvojčni šiv
3. ptt, v zvezi dvojčni priključek vsak od dveh telefonskih naročniških aparatov, ki sta s posebno pripravo priključena na isti vod: naročnina za dvojčni priključek

dvójčica -e ž ( ọ̄ )
1. vsak od dveh pri enem porodu rojenih otrok ženskega spola: bili sta dvojčici ; ena od dvojčic je kmalu umrla / imel je rad svojo sestro dvojčico
2. ženska, rojena v astrološkem znamenju dvojčkov: po horoskopu je dvojčica

dvójčič -a m ( ọ̄ )
zastar. dvojček : dvojčiča sta zdrava in krepka

dvójčičen -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na dvojčke: dvojčičen porod / dvojčična žival
min. dvojčični šiv ravnina, v kateri se dva kristala med seboj zraščata

dvóje -ih tudi -- štev. ( ọ̑ )
skupina dveh enot
a) pri množinskih samostalnikih: dvoje ust, vilic, vrat / dvoje oči ; dvoje čevljev dva para
b) pri drugih samostalnikih: dvoje prijateljev ; dvoje oken dve okni ; načel je dvoje perečih vprašanj
// skupina dveh različnih enot: imela sta dvoje otrok, dečka in deklico ; prisl.: na dvoje preklati ; vsega ima po dvoje ; vse vidi po dvoje ; igrati, peti, plesati, veslati v dvoje
klada je šla na dvoje se je razklala ; pog. na dvoje sta si sprta sta ; lonec je na dvoje razbit ; sprehodi v dvoje sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske
alp. naveza v dvoje dva, navezana na isti vrvi

dvójec -jca m ( ọ̑ )
šport. tekmovalni čoln za dva veslača: tekmovali bodo v dvojcih in četvercih / dvojec s krmarjem
lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival

dvojémka -e ž ( ẹ̑ )
glasb. istočasen prijem na dveh strunah na godalu ali brenkalu:

dvójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro ; dobil boš dvojno mero ; naredil si mi dvojno delo
// ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat ; dvojni tir ; dvojna nit ; okno z dvojnimi šipami ; kovček z dvojnim dnom ; dvojna okna, vrata ; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem ; dvojna lestev dvokraka lestev
2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen ; motnje so dvojne: zunanje in notranje ; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god ; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
// ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala ; živi dvojno življenje
dvojna brada brada s podbradkom ; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve ; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto ; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi ; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi ; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme ; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid ; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev ; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci ; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek ; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov ; pravn. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav ; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati ; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma ; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji ; dvojni šah šah od dveh figur hkrati ; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi ; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga

dvojênje -a s ( é )
tekst. združevanje dveh ali več pramenov v skupen pramen: dvojenje preje

dvojevŕsten -tna -o prid. ( ȓ )
ki je dveh, različnih vrst: dvojevrstno pisanje o problemu / pri hiši so dvojevrstni otroci dvojni

dvójezíčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi ; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar
2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj ; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno območje

dvójezíčje -a s ( ọ̑-ȋ )
jezikosl. raba dveh jezikov, zvrsti jezika za različna področja; diglosija

dvójezíčnik -a m ( ọ̑-ȋ )
knjiž. kdor zna in redno uporablja dva jezika: to delovno mesto je dobil le zato, ker je dvojezičnik

dvójezíčnost -i ž ( ọ̑-ȋ )
1. znanje in redna raba dveh jezikov: dvojezičnost otrok v obmejnih krajih / dvojezičnost javnih napisov
2. zastar. dvoličnost 2 : očita mu nepoštenost in dvojezičnost

dvojíca tudi dvójica -e ž ( í; ọ̑ )
skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par ; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice ; zakonska dvojica mož in žena
// skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov
fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici ; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema ; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja

dvojíčnik -a m ( ȋ )
zastar. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti; dvojnik : srečal je svojega dvojičnika

dvojílen -lna -o prid. ( ȋ )
tekst. ki združuje dva ali več pramenov v skupen pramen: dvojilni stroj

dvojína -e ž ( í )
jezikosl. slovnično število, ki zaznamuje dve stvari: ednina, dvojina in množina / sklanjati samostalnik v dvojini

dvojínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dvojino: dvojinska končnica / dvojinske oblike

dvojíški -a -o prid. ( ȋ )
mat. ki ima za osnovo število dve: dvojiški sistem ; spremeniti desetiško številko v dvojiško

dvojíti 1 -ím nedov. ( ī í )
1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša ; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo
2. zastar. množiti , večati 1 : bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči
3. zastar. razdvajati , cepiti : takšne izjave samo dvojijo množico

dvojíti 2 -ím in dvójiti -im nedov. ( ī í; ọ̄ )
zastar. dvomiti : kmalu sem začel dvojiti o njegovi iskrenosti ; da je tako, o tem ni mogoče dvojiti

dvójka -e ž ( ọ̑ )
1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve
2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno : dobiti dvojko ; imeti dvojko iz računstva, v računstvu
// nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko ; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko ; znati za dvojko
3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji ; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke
4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka
igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart ; šport. dvojec

dvójkar -ja m ( ọ̑ )
pog. učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami: zelo se je poslabšal, dvojkar je
// nekdaj učenec z negativnimi ocenami: ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka

dvójnat -a -o prid. ( ọ̑ )
star. dvojen : ovratnik iz dvojnatega blaga ; dvojnata okna / zanimiv je bil predvsem zaradi svoje dvojnate narave

dvójnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica
// film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo
2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic
// jezikosl. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim
3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico

dvójnik -a m ( ọ̑ )
1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika
// film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec
2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke ; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih
3. zastar. dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec , vezani kozolec : pogorel je dvojnik ; kozolec dvojnik

dvójniški -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. razdvojen , razklan : pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti

dvójništvo -a s ( ọ̑ ) knjiž.
1. dvojnost : strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva
2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo

dvojnják -a m ( á )
zastar. dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan : na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak

dvójno... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na dvojen: dvojnogrebenast, dvojnojamast

dvójnojámast -a -o prid. ( ọ̑-á )
zool., v zvezi dvojnojamasto vretence vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno: dvojnojamasto vretence rib

dvójnopérnat -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
bot., v zvezi dvojnopernati list pernati list, katerega deli so tudi pernato razdeljeni:

dvójnost -i ž ( ọ̑ )
prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost ; čutiti v sebi dvojnost ; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost

dvójnosten -tna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. dvovrsten , dvojen : ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki

dvókalíčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
bot., v zvezi dvokalična rastlina rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista:

dvókalíčnica -e ž ( ọ̑-ȋ )
nav. mn., bot. rastlina, ki ima v kalčku dva klična lista: enokaličnice in dvokaličnice

dvókápen -pna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
arhit., v zvezi dvokapna streha streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode:

dvókápnica -e ž ( ọ̑-ȃ )
arhit. streha z dvema nagnjenima ploskvama za odtok vode: za kmečko hišo je najbolj primerna dvokapnica

dvókís -a m ( ọ̑-ȋ )
kem. spojina enega atoma elementa z dvema atomoma kisika; dioksid : ogljikov, žveplov dvokis

dvókítičen -čna -o prid. ( ọ̑-í )
lit. ki ima dve kitici: dvokitična pesem

dvóklík -a m ( ọ̑-ȋ )
zaporedni pritisk na levo tipko miške z zelo kratkim vmesnim premorom: odpreti mapo z dvoklikom

dvóklíkati -am nedov. ( ọ̑-í ọ̑-ȋ )
zaporedoma pritiskati na levo tipko miške z zelo kratkim vmesnim premorom: medtem ko dvoklikamo na ikone dokumentov, držimo tipko ctrl

dvóklíkniti -em dov. ( ọ̑-í ọ̑-ȋ )
zaporedoma pritisniti na levo tipko miške z zelo kratkim vmesnim premorom: če dvokliknemo datoteko, se odpre ; dvoklikniti ikono, mapo

dvoklópnik -a m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. majhni raki, katerih telo je v celoti pokrito z dvema bočnima lupinama, Ostracoda:

dvókólen -lna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
star. dvokolesen : dvokolen voz

dvókolésen -sna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček ; dvokolesna kočija ; dvokolesna motorna vozila

dvókolésnik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
odprt, lahek voz na dveh kolesih: rada se je vozila v dvokolesniku

dvokólica -e ž ( ọ̑ )
dvokolnica : peljati se z dvokolico / dvokolica za prevoz zabojev, vreč

dvokólnica -e ž ( ọ̑ )
odprt, lahek voz na dveh kolesih: peljati se z dvokolnico
// ročni voziček na dveh kolesih: porivati, vleči dvokolnico

dvókoló -ésa s ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑ )
knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo 3 : voziti se z dvokolesom ; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor

dvókolónski -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
tisk. postavljen v dveh kolonah, stolpcih: dvokolonski stavek / na prvi strani je jubilantova dvokolonska slika slika v širini dveh kolon, stolpcev

dvókônčen -čna -o prid. ( ọ̑-ó )
fiz., v zvezi dvokončni vzvod vzvod, ki ima prijemališče sil na obeh straneh vrtišča:

dvókoníčast -a -o prid. ( ọ̑-í )
ki ima dve konici: dvokoničasto šilo

dvókoníčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima dve konici: dvokoničen drog, kramp

dvókoráčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
kor., v zvezi dvokoračna polka polka, pri kateri se plesni par zavrti v dveh korakih za cel obrat:

dvókótnik -a m ( ọ̑-ọ̑ )
geom., v zvezi sferni dvokotnik del površja krogle, omejen z dvema vélikima polkrožnicama:

dvókovínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
teh. ki je iz dveh kovin: dvokovinska plošča, žica

dvókrák in dvókràk -áka -o prid. ( ọ̑-ȃ; ọ̑-ȁ ọ̑-á )
ki ima dva kraka: dvokraka lestev
arhit. dvokrake stopnice dvoramne

dvókrílec -lca m ( ọ̑-ȋ )
1. aer. dvokrilnik : športni dvokrilec
2. nav. mn., zool. žuželke z enim parom zakrnelih kril, Diptera:

dvókrílen -lna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima dve krili: dvokrilna omara ; dvokrilno okno ; dvokrilna vrata / dvokrilno letalo

dvókrílnik -a m ( ọ̑-ȋ )
aer. letalo z dvojnimi krili: peljati se z dvokrilnikom

dvókrôvnik -a m ( ọ̑-ȏ )
zastar. dvokrilnik : potniški, trgovski dvokrovnik

dvókróžen -žna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom
2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji:

dvókŕp -a -o prid. ( ọ̑-ȓ ọ̑-r̄ )
bot. ki je iz dveh, krpam podobnih delov: dvokrpi listi

dvólastník -a m ( ọ̑-í )
zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje: carinske olajšave za dvolastnike

dvólastníški -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
nanašajoč se na dvolastnike ali dvolastništvo: dvolastniške pravice ; dvolastniško dovoljenje za prehod čez mejo / dvolastniško posestvo

dvólastníštvo -a s ( ọ̑-ȋ )
pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva
// dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev

dvólémežen in dvólêmežen -žna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȇ )
ki ima dva lemeža: dvolemežni plug

dvóléten -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
1. star dve leti: dvoleten deček
2. ki traja dve leti: dvoleten spor / dvoletne izkušnje / dvoletna šola
bot. dvoletna rastlina rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi

dvólétnica -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
bot. rastlina, ki potrebuje za razvoj dve vegetacijski dobi: enoletnice in dvoletnice

dvólíčen 1 -čna -o prid. ( ọ̑-ī )
biol., min. ki nastopa v dveh oblikah: dvolične rudnine ; dvolična snov ; spolno dvolične živali
geom. dvolična ravnina ravnina, ki se vidi v tlorisu z ene, v narisu pa z druge strani ; obrt. dvolična pletenina pletenina, ki je na pravi in na narobni strani enaka

dvolíčen 2 -čna -o prid. ( ī )
ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek ; zmeraj je bil dvoličen
// ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen : dvolična morala ; živeti dvolično življenje
pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to

dvolíčnež -a m ( ȋ )
ekspr. dvoličen človek: na tak način so se vzgajali dvoličneži

dvolíčnik -a m ( ȋ )
ekspr. dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki

dvolíčništvo -a s ( ȋ )
dvoličnost 2 : bil je nepriljubljen zaradi svojega dvoličništva

dvólíčnost 1 -i ž ( ọ̑-ī )
biol., min. pojav, da ima bitje ali stvar iste vrste dve različni obliki: sezonska dvoličnost v barvi dlake ; spolna dvoličnost ; dvoličnost pri žuželkah

dvolíčnost 2 -i ž ( ī )
lastnost dvoličnega človeka: njegova dvoličnost in hinavščina ; te svoje dvoličnosti niti skrival ni / pisatelj se je lotil dvoličnosti strankine politike

dvolík -a -o prid. ( ȋ ī )
1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed
2. zastar. dvoličen 2 : dvoliki ljudje

dvólísten -tna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima dva lista: dvolistna rastlina
bot. dvolistni vimenjak gozdna rastlina z močno dišečimi belimi cveti, Platanthera bifolia ; dvolistna senčnica gozdna rastlina z dvema srčastima listoma in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Majanthemum bifolium

dvólítrski -a -o prid. ( ọ̑-í )
ki drži dva litra: dvolitrska steklenica

dvolòm -ôma m ( ȍ ó ) min.
1. dvolomnost : dvolom pri rudnini
2. razlika med največjim in najmanjšim lomnim količnikom:

dvolómec -mca m ( ọ̑ )
min. brezbarven, prozoren kristal kalcita:

dvolómen -mna -o prid. ( ọ̄ )
min. ki v različnih smereh različno lomi svetlobo: dvolomna rudnina

dvolómnost -i ž ( ọ̄ )
min. lastnost dvolomnega: dvolomnost snovi

dvolóžek -žka m ( ọ̑ )
glasb. melodični okrasek iz štirih tonov, sestavljen izmenoma iz spodnjega in zgornjega tona:

dvóm -a tudi dvòm dvôma m ( ọ̑; ȍ ó )
1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo ; rahel dvom se nas je loteval ; znebiti se dvomov ; pregnati dvome ; to mu je razpršilo še zadnji dvom ; dvom nad bogom in ljudmi ; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja ; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo ; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi
// nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu ; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih
2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride ; nobenega dvoma ni, da je tako
ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo ; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane

dvómatríčnik -a m ( ọ̑-ȋ )
tisk. stavni stroj z dvema matričnikoma:

dvómba -e ž ( ọ̑ )
zastar. dvom : vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju

dvómen -mna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. dvomljiv : pridobil si je dvomno slavo ; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen

dvóméren -rna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄ )
knjiž. dvodimenzionalen , dvorazsežen : ploskev je dvomerna

dvómésečen -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
1. ki traja dva meseca: priredili so dvomesečen seminar ; dvomesečna pogajanja med sindikati in delodajalci
2. star dva meseca: kupil je dvomesečnega čistokrvnega volčjaka

dvómésečnik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
revija, ki izhaja vsaka dva meseca:

dvómésten -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
mat. ki sestoji iz enic in desetic: dvomestno število

dvómetráš -a m ( ọ̑-á )
šport. žarg. približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki: v reprezentanci so skoraj sami dvometraši

dvomílec -lca [ dvomiu̯ca ] m ( ȋ )
knjiž. dvomljivec : uspehi so prepričali celo največje dvomilce / bil je večni dvomilec in omahljivec

dvomíseln -a -o [ dvomisələn in dvomisəln ] prid. ( ȋ )
knjiž. dvoumen , dvosmiseln : rad je uporabljal dvomiselne izraze
// dvopomenski : dvomiselne besede

dvomíselnost -i [ dvomisəlnost ] ž ( ȋ )
knjiž. dvoumnost , dvosmiselnost : dvomiselnost politikove izjave
// dvopomenskost : dvomiselnost besede

dvómiti -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. ( ọ̄ ọ̑; ī ọ́ )
1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh ; dvomim, če bo prišla ; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel
// domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti ; pog. dvomi v njegovo pravičnost ; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom
2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem ; ne dvomim, da bo prišla

dvómljenje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od dvomiti: po dolgem dvomljenju in premišljevanju je ponudbo le sprejel

dvomljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv ; dvomljiva kakovost ; dajal je dvomljive obljube ; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje ; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi ; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva

dvomljívec -vca m ( ȋ )
kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti ; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec

dvomljívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki dvomi: nezaupljiva dvomljivka

dvomljívost -i ž ( í )
lastnost dvomljivega: dvomljivost njegove odločitve se je s tem še povečala / znamenja moralne dvomljivosti

dvómnost -i ž ( ọ̄ )
dvomljivost : dvomnost njegovega položaja se še povečuje

dvómôčen -čna -o prid. ( ọ̑-ó )
bot., v zvezi dvomočni prašniki različno veliki prašniki pri isti rastlinski vrsti:

dvómóštvo -a s ( ọ̑-ọ̑ )
zakon žene z dvema možema hkrati: bila je kaznovana zaradi dvomoštva

dvómotóren -rna -o prid. ( ọ̑-ọ̄ )
ki ima dva motorja: dvomotorno letalo

dvómotórnik -a m ( ọ̑-ọ̄ )
dvomotorno letalo: na nebu so se pojavili zavezniški dvomotorniki

dvónadstrópen -pna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
ki ima dve nadstropji: dvonadstropna hiša / dvonadstropni parnik, tovornjak

dvónadstrópnica -e ž ( ọ̑-ọ̑ )
dvonadstropna hiša: stanuje v neki stari dvonadstropnici

dvóníten -tna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki je iz dveh niti: dvonitna preja / dvonitni šiv
elektr. dvonitna žarnica žarnica z dvema žarilnima nitkama
// teh. ki je na dveh nitih: dvonitno obešenje aparata

dvónítnik -a m ( ọ̑-ȋ )
nekdaj groba in močna lanena, konopnena ali bombažna tkanina: tkanje dvonitnika ; hlače iz dvonitnika

dvónóg -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
ki ima dve nogi: dvonoga žival / dvonoga miza

dvónóžec -žca m ( ọ̑-ọ̑ )
žival, ki ima dve nogi: dvonožci in četveronožci
// slabš. človek : s takimi puhlimi dvonožci, kot ste vi, ne maram imeti opravka

dvónóžen -žna -o prid. ( ọ̑-ọ̄ )
1. ki ima dve nogi: dvonožne živali
2. v zvezi dvonožna hoja hoja po dveh nogah:

dvóobrázen -zna -o prid. ( ọ̑-ā )
knjiž. ki ima dve ali več podob, oblik: prikazal je nevarnost tiste dvoobrazne, zdaj uničujoče, zdaj ustvarjajoče strasti / dvoobrazno ravnanje dvolično

dvóobráznost -i ž ( ọ̑-ā )
značilnost, lastnost dvoobraznega: estetska dvoobraznost je v delu očitna / dvoobraznost strankinega vodstva dvoličnost

dvóóčen -čna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
biol., v zvezi dvoočno gledanje gledanje z obema očesoma:

dvóoddélčen -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
šol. ki ima dva oddelka: dvooddelčna šola

dvóoddélčnica -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
šol. dvooddelčna šola:

dvóók -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
ki ima dvoje oči: dvooko bitje
fot. dvooka zrcalna kamera zrcalna kamera, ki ima dva objektiva, zgornjega za opazovanje, spodnjega za snemanje

dvóósen -sna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
teh. ki ima štiri kolesa na dveh oseh: dvoosni vagon / dvoosni traktor
min. optično dvoosna snov snov, ki ima dva preseka, v katerih je lomni količnik v vseh smereh enak

dvóosmínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
glasb. ki obsega dve osminki: dvoosminski takt

dvópásen -sna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
urb., v zvezi dvopasna cesta dvopasovna cesta:

dvópasôven -vna -o prid. ( ọ̑-ō )
urb., v zvezi dvopasovna cesta cesta z dvema voznima pasovoma v isto smer:

dvópasôvnica -e ž ( ọ̑-ȏ )
dvopasovna cesta: stara dvopasovnica ; gradnja nove dvopasovnice ; dvopasovnica in štiripasovnica

dvópíčje -a s ( ọ̑-ȋ )
jezikosl. ločilo, ki uvaja naštevanje, razlaganje, dobesedno navajanje: končati stavek z dvopičjem ; dvopičje in podpičje

dvóplásten -tna -o prid. ( ọ̑-ā )
ki je iz dveh plasti: dvoplastna obloga
papir. dvoplastni valoviti karton

dvóplástnost -i ž ( ọ̑-ā )
lastnost, značilnost dvoplastnega: dvoplastnost obloge ; pren. dvoplastnost kulture

dvóplôščen -čna -o prid. ( ọ̑-ō )
ki ima dve plošči: dvoploščni električni kuhalnik

dvópólen -lna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
ki ima dva pola: dvopolni vtič ; dvopolno stikalo / napeti dvopolni konflikti ; dvopolni politični sistem ; dvopolni svet v času hladne vojne ; dvopolna delitev na desnico in levico

dvópóljen -jna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
agr., navadno v zvezi dvopoljno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se seje na polovico določene površine ena, na drugo pa druga kmetijska rastlina in se vsako leto izmenjujeta:

dvópólnost -i ž ( ọ̑-ọ̑ )
lastnost, značilnost dvopolnega: politična dvopolnost ; preseganje dvopolnosti / za avtorjeva prva dela je značilna izrazita dvopolnost

dvópolovínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
glasb. ki obsega dve polovinki: dvopolovinski takt

dvópoménski -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dva pomena: dvopomenski izraz ; dvopomenska beseda

dvópoménskost -i ž ( ọ̑-ẹ̑ )
lastnost, značilnost dvopomenskega: pri terminih je dvopomenskost nezaželena

dvópósteljen -jna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
ki ima dve postelji, ležišči: dvoposteljna soba

dvópotézen -zna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
šah. tak, pri katerem je treba v dveh potezah dati mat ali doseči odločilno prednost: dvopotezen problem ; spregledal je dvopotezno kombinacijo za osvojitev dame

dvópotéznik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
šah. problem, pri katerem je treba v dveh potezah dati mat:

dvópredálast -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
bot., v zvezi dvopredalasta plodnica plodnica, v kateri sta dva predala, prostora:

dvópredálen -lna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki ima dva predala: dvopredalna miza

dvópredméten -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
šol. ki obsega dva učna, študijska predmeta: odločil se je za dvopredmetno študijsko skupino / dvopredmetni študij

dvópredmétnik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
študent, ki ima vpisana dva študijska predmeta: urnik za študente dvopredmetnike

dvór -a tudi dvòr dvôra m ( ọ̑; ȍ ó )
1. veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor ; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor ; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia)
// vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo ; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal ; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor
2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor ; na dvoru je rastel mogočen kostanj
// nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor
3. zastar. dom , hiša : dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih
meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ; pravn. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki

dvórámen -mna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki ima dva kraka, roglja: dvoramni svečnik
arhit. dvoramne stopnice stopnice s podestom, ki vežejo dve etaži ali nadstropji, navadno v neravni črti

dvorána -e ž ( ȃ )
večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička ; nastopili smo v zelo akustični dvorani ; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana ; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice
// večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana ; šolska dvorana ; tovarniška dvorana

dvoránica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od dvorana: dvoranica je bila že pred začetkom predstave polna

dvoránski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na dvorano: gradnja dvoranskega objekta ; dvoransko stopnišče
2. um. ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri: dvoranski prostor ; cerkvena ladja dvoranskega tipa / dvoranska cerkev

dvórazmérje -a s ( ọ̑-ẹ̑ )
geom. število, značilno za medsebojno lego štirih točk na premici:

dvórazréden -dna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
1. šol., v zvezi dvorazredni oddelek oddelek, v katerem so učenci dveh razredov, letnikov: uči v dvorazrednem oddelku
2. nekdaj ki ima dva razreda, oddelka: dvorazredna ljudska šola / dvorazredna trgovska šola dvoletna

dvórazrédnica -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
nekdaj dvorazredna šola: razširitev enorazrednice v dvorazrednico

dvórazséžen -žna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄ )
ki ima dve razsežnosti: ploskev je dvorazsežna tvorba

dvórazséžnost -i ž ( ọ̑-ẹ́ )
značilnost dvorazsežnega: dvorazsežnost slike

dvórec -rca m ( ọ̑ )
večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu ; letni, lovski dvorec ; baročni dvorec
// ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec
zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave ; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji

dvóréčje -a s ( ọ̑-ẹ̑ )
knjiž. ozemlje, po katerem tečeta vzporedno dve reki: dvorečje Evfrata in Tigrisa

dvóréd -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
dvostop : prvi dvored zavije desno ; vojaki so se postavili v dvored ; korakali smo v dvoredih

dvórédec -dca m ( ọ̑-ẹ̑ )
bot. njivsko zelišče z rumenimi štirilistnimi cvetnimi venci, Diplotaxis:

dvóréden -dna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na dve redi, vrsti: dvorana z dvorednimi ložami / dvoredni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah
agr. dvoredni ječmen dvorednik

dvórédnik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah:

dvóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki ; dvorna palača ; dvorna straža / dvorni ceremonial ; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika ; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico ; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče
dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo

dvórézen -zna -o prid. ( ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑ )
1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož ; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo
ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je
2. knjiž. dvoumen , dvosmiseln : dvorezen poklon ; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi

dvóréznik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
les. skobljič z dvojnim rezilom za gladko in natančno skobljanje:

dvóréznost -i ž ( ọ̑-ẹ̄ )
lastnost, značilnost dvoreznega: dvoreznost bodala / knjiž. zavedal se je dvoreznosti svojega položaja / dvoreznost morale dvojnost, dvoličnost

dvorílec -lca [ tudi dvoriu̯ca ] m ( ȋ )
dvorljivec

dvoríšče -a s ( í )
prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče ; zapeljati voz na dvorišče ; ograjeno, tlakovano dvorišče ; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče ; notranje, zunanje dvorišče
arhit. arkadno dvorišče

dvoríščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na dvorišče: dvoriščni prostor, zid / dvoriščno okno ; dvoriščna vrata ; vhod z dvoriščne strani / stanuje v dvoriščnem poslopju

dvóriti -im nedov. ( ọ̄ ) z dajalnikom
1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril ; znano je, da dvori vsem lepim ženskam
2. nar. prekmursko streči , pomagati : domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok ; noč in dan dvori svoji bolni materi

dvorján in dvorjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
nekdaj vladarjev svetovalec, spremljevalec, ki živi stalno na dvoru: slavja se bo udeležil tudi kralj s svojimi dvorjani

dvorjánica -e ž ( ȃ )
dvorjanka : kraljica v spremstvu dvorjanic

dvorjánik -a m ( ȃ )
dvorjan : visok dvorjanik

dvorjániti -im nedov. ( á ȃ )
zastar. dvoriti : kdo je ta dama, ki ji tako vneto dvorjani

dvorjánka -e ž ( ȃ )
nekdaj spremljevalka, družabnica ženskega člana vladarjeve družine: lepe in imenitne dvorjanke

dvorjánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dvorjane: bili so stara dvorjanska rodbina

dvorjánstvo -a s ( ȃ )
1. dvorjani : dvorjanstvo je imelo na vladarja velik vpliv
2. miselnost, lastnosti dvorjanov: svojega dvorjanstva ni mogel skriti

dvórjenje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od dvoriti: zavrača njegovo dvorjenje

dvorljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede
2. knjiž. vljuden , prijazen 2 : vedno je dvorljiv in ustrežljiv

dvorljívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) dvori: povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev

dvorljívost -i ž ( í )
lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu

dvórnica -e ž ( ọ̑ )
star. dvorjanka : prva dvornica

dvórnik -a m ( ọ̑ )
star. dvorjan : kralj ga je postavil za svojega dvornika

dvórôčen in dvóróčen -čna -o prid. ( ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄ )
1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama ; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človeka
glasb. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama
2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč

dvórôčka -e ž ( ọ̑-ȏ )
arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema:

dvóróg -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
ki ima dva roga: dvoroga žival / dvorogo nakovalo

dvórôgeljnik in dvórógeljnik -a [ dvorogəljnik ] m ( ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑ )
nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih ; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki

dvórogljàt -áta -o prid. ( ọ̑-ȁ ọ̑-ā )
ki ima dva roglja: dvorogljate vilice / dvorogljato pokrivalo

dvórók -a -o prid. ( ọ̑-ọ̑ ọ̑-ọ̄ )
ki ima dve roki: človek kot dvoroko bitje

dvorovína -e ž ( í )
pravn., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista

dvóróžnik -a m ( ọ̑-ọ̑ )
zastar. dvorogeljnik : klobuk dvorožnik je imel potisnjen čisto na ušesa

dvórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na dvor: dvorski vrt ; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča ; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica

dvóséd in dvósèd -éda m ( ọ̑-ẹ̑; ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́ )
šport. vozilo z dvema sedežema, zlasti za sankanje, bob in kajak: enosedi in dvosedi / tekmovanje dvosedov

dvósédežen -žna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
ki ima dva sedeža: dvosedežen čoln ; dvosedežna kočija ; dvosedežno letalo

dvósédežnica -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža: pognati, postaviti novo dvosedežnico ; spodnja, zgornja postaja dvosedežnice ; smučišče z dvosedežnico

dvósédežnik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
vozilo z dvema sedežema: po cesti je pridrvel športni dvosedežnik ; jadralni dvosedežnik

dvóslôjen in dvóslójen -jna -o prid. ( ọ̑-ō; ọ̑-ọ̑ )
ki je iz dveh slojev: dvoslojni asfalt ; dvoslojna obloga

dvósméren -rna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ ọ̑-ẹ̄ )
ki poteka v dveh smereh: dvosmeren promet / dvosmerna cesta

dvósmérnost -i ž ( ọ̑-ẹ́ )
lastnost, značilnost dvosmernega: dvosmernost prometa ; pren., knjiž. dvosmernost v umetnosti

dvósmíseln -a -o [ dvosmisələn in dvosmisəln ] prid. ( ọ̑-ȋ )
dvoumen : smejati se dvosmiselnemu dovtipu ; slišati je bilo dvosmiselne medklice / dvosmiselne besede dvopomenske

dvósmíselnost -i [ dvosmisəlnost ] ž ( ọ̑-ȋ )
dvoumnost : zoprna ji je bila dvosmiselnost njegovega govorjenja / dvosmiselnost povedanega

dvósôben -bna -o prid. ( ọ̑-ō )
v zvezi dvosobno stanovanje stanovanje, ki ima dve sobi: kupiti dvosobno stanovanje

dvóspèv in dvóspév -éva m ( ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑ )
glasb. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili; duet : dvospev Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste
// izvajanje take skladbe: vaditi dvospev / pela sta v dvospevu

dvóspôlen -lna -o prid. ( ọ̑-ȏ )
biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival
bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče

dvóspôlnica -e ž ( ọ̑-ȏ )
ekspr. ženska, ki ima lastnosti, značilnosti moškega:

dvóspôlnik -a m ( ọ̑-ȏ )
biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati: polži so večinoma dvospolniki

dvóspôlnost -i ž ( ọ̑-ȏ )
biol. obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju:

dvóstanovánjski -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
v zvezi dvostanovanjska hiša hiša, ki ima dve stanovanji: zidati dvostanovanjsko hišo

dvóstárševski -a -o prid. ( ọ̑-á )
v zvezi dvostarševska družina družina, ki jo sestavljata starša z otroki: živi v dvostarševski družini

dvóstáven -vna -o prid. ( ọ̑-á ọ̑-ā )
fin., v zvezi dvostavno knjigovodstvo dvojno knjigovodstvo:

dvóstèzen -zna -o [ dvostəzən ] prid. ( ọ̑-ə̏ )
ki ima dve stezi: dvostezno kegljišče / dvostezna cesta dvopasovna cesta

dvóstíšje -a s ( ọ̑-ȋ )
lit. dvovrstična kitica: v dvostišjih napisana pesem

dvóstòlp -ôlpa -o prid. ( ọ̑-ȍ ọ̑-ō )
ki ima dva stolpa; dvostolpen : dvostolpa cerkev

dvóstôlpen -pna -o prid. ( ọ̑-ȏ )
1. ki ima dva stolpa: dvostolpna cerkev
2. tisk. dvokolonski : dvostolpni stavek / dvostolpni naslov naslov v širini dveh stolpcev

dvóstòp -ópa m ( ọ̑-ȍ ọ̑-ọ̄ )
vrsta iz dveh vštric stoječih ali korakajočih oseb: dvostop zavija v desno ; postaviti, razvrstiti se v dvostop ; korakati v dvostopu

dvóstópen -pna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
1. nanašajoč se na dvostop: dvostopna kolona vojakov
2. dvostopenjski : dvostopni razvoj
strojn. dvostopni menjalnik ; pravn. dvostopno sojenje

dvóstôpenjski -a -o [ dvostopənjski ] prid. ( ọ̑-ō )
ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj
pravn. dvostopenjske volitve posredne volitve ; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah ; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina ; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti ; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah ; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim

dvóstrán in dvóstràn -ána -o prid. ( ọ̑-ȃ; ọ̑-ȁ ọ̑-á )
dvostranski : dvostrano ogledalo

dvóstránkarski -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
ki ima dve politični stranki: dvostrankarski sistem / dvostrankarska vlada

dvóstránost -i ž ( ọ̑-ā )
lastnost, značilnost dvostranskega: dvostranost ogledala / dvostranost proizvajalčevega dela

dvóstránski -a -o prid. ( ọ̑-á )
nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača ; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum ; dvostranska pogodba ; dvostranski odnosi med državama
čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani ; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk ; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina ; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo

dvóškŕgar -ja m ( ọ̑-ȓ )
nav. mn., zool. glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata:

dvóštevílčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
mat. ki je iz dveh številk: dvoštevilčno število

dvótákten -tna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
1. glasb. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv
2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib:

dvótarífen -fna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
navadno v zvezi dvotarifni števec števec, ki meri porabljeno električno energijo ločeno glede na dve različni tarifi:

dvótédenski -a -o [ dvotedənski ] prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust ; dvotedensko bivanje
2. star dva tedna: dvotedenski dojenček

dvótíren -rna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
1. ki ima dva tira: dvotirna proga ; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet
2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične
šol. dvotirni šolski sistem nekdaj šolski sistem z dvema različnima učnima programoma

dvótírnica -e ž ( ọ̑-ȋ )
dvotirna (železniška) proga:

dvótírnost -i ž ( ọ̑-ȋ )
obravnavanje, reševanje česa na dva različna načina: dvotirnost vzgoje / ekspr. dvotirnost strankine politike dvojnost, dvoličnost

dvótráčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov:

dvótretjínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
nanašajoč se na dve tretjini: izglasovati kaj z dvotretjinsko večino

dvótrúpen -pna -o prid. ( ọ̑-ȗ )
ki ima dva trupa: dvotrupno letalo

dvoúmen -mna -o prid. , dvoúmnejši ( ú ū )
ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba ; dvoumno besedilo zakona ; dvoumno izražanje, vprašanje / bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo

dvoúmiti -im nedov. ( ū ȗ )
dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi

dvoúmje -a s ( ȗ )
dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum ; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju
// dvoumnost : dvoumje pogodbe

dvoúmnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost dvoumnega: tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost ; dvoumnost zakonskega besedila / izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti

dvóústen -tna -o prid. ( ọ̑-ȗ )
bot. dvoustnat : dvoustni cvetni venec ; čašni listi so zrasli v dvoustno cev

dvóústka -e ž ( ọ̑-ȗ )
zool. v žolčevodu ovc in goveda živeči zajedavec, ki povzroča huda obolenja jeter; veliki metljaj

dvóústnat -a -o prid. ( ọ̑-ȗ )
bot. ki ima zgornjo in spodnjo ustno: dvoustnati cvet ; dvoustnati cvetni venec

dvóústničen -čna -o prid. ( ọ̑-ȗ )
jezikosl. ki se tvori z obema ustnicama: dvoustnični soglasnik

dvóústničnik -a m ( ọ̑-ȗ )
jezikosl. soglasnik, tvorjen z obema ustnicama:

dvóústniški -a -o prid. ( ọ̑-ȗ )
jezikosl. dvoustničen : dvoustniški soglasnik

dvóvalénten -tna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo

dvóvaléntnost -i ž ( ọ̑-ẹ̑ )
kem. lastnost, značilnost dvovalentnega: dvovalentnost elementa

dvóváljen -jna -o prid. ( ọ̑-ȃ )
strojn. ki ima dva valja: dvovaljni motor ; dvovaljni parni stroj

dvóvêseln -a -o [ dvovesələn in dvovesəln ] prid. ( ọ̑-ȇ )
ki ima dve vesli: dvoveselni čoln

dvóvídski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
jezikosl., navadno v zvezi z glagol ki ima dva vida: roditi, telefonirati in drugi dvovidski glagoli

dvóvišínski -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
šport., navadno v zvezi dvovišinska bradlja bradlja, ki ima eno bradeljnico višje od druge: vaje na dvovišinski bradlji

dvóvládje -a s ( ọ̑-ȃ )
sočasno vladanje dveh vladarjev, vlad na istem ozemlju: uvedba dvovladja je za nekaj časa rešila politično krizo

dvóvóden -dna -o prid. ( ọ̑-ō )
elektr. ki je iz dveh vodov: dvovodna napeljava

dvóvodníški -a -o prid. ( ọ̑-ȋ )
elektr. ki je iz dveh vodnikov, žic: dvovodniški vod

dvóvpréga -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
vprega z dvema živalma: peljati se z dvovprego ; volovska dvovprega / voditi dvovprego dve v voz vpreženi živali

dvóvpréžen -žna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
v katerega se vpregata dve živali: dvovprežen koleselj, voz / dvovprežna konja
žel. dvovprežna vožnja vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka

dvóvpréžnik -a m ( ọ̑-ẹ̑ )
voz, v katerega se vpregata dve živali: peljali smo se z dvovprežnikom

dvóvráten -tna -o prid. ( ọ̑-á )
ki ima dvoje vrat: dvovraten avtomobil / dvovratna omara

dvóvŕh -a -o prid. ( ọ̑-ȓ ọ̑-r̄ )
ki ima dva vrha: dvovrho drevo

dvóvŕsten -tna -o prid. ( ọ̑-ȓ )
1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah
agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik
2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana

dvóvrstíčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki ima dve vrstici: dvovrstični napis
lit. dvovrstična kitica

dvóvrstíčnica -e ž ( ọ̑-ȋ )
lit. dvovrstična kitica: pesem je zložena v dvovrstičnicah

dvóvŕstnik -a m ( ọ̑-ȓ )
agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah:

dvózakónstvo -a s ( ọ̑-ọ̑ )
pravn. dvojni zakon:

dvózbórničen -čna -o prid. ( ọ̑-ọ̑ )
ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov; dvodomen : dvozbornični parlament

dvózlóžen -žna -o prid. ( ọ̑-ọ̄ )
jezikosl. ki ima dva zloga: dvozložna beseda
lit. dvozložna rima ženska rima

dvózlóžnica -e ž ( ọ̑-ọ̑ )
jezikosl. dvozložna beseda: naglas pri dvozložnicah

dvóznáčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȃ ) zastar.
1. dvopomenski : dvoznačne besede
2. dvoumen , dvosmiseln : njegovo dvoznačno govorjenje je vzbujalo sum

dvóznáčnost -i ž ( ọ̑-ȃ ) zastar.
1. dvopomenskost : dvoznačnost besed
2. dvoumnost , dvosmiselnost : nesporazum je zakrivila dvoznačnost povedanega

dvózóbka -e ž ( ọ̑-ọ̑ )
zool. večja rdeča riba tropskih morij z bodicami; ježevka

dvózvéza -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
vojaška ali politična zveza dveh držav: dvozveza med Nemčijo in Avstro-Ogrsko

dvózvézdje -a s ( ọ̑-ẹ̑ )
astron. skupina dveh zvezd: dvozvezdja in večzvezdja / fizikalno dvozvezdje dve zvezdi, ki krožita okrog skupnega težišča zaradi medsebojnega težnostnega vpliva ; optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva

dvóžénec -nca m ( ọ̑-ẹ̑ )
kdor živi v dvoženstvu:

dvóžénstvo -a s ( ọ̑-ẹ̑ )
zakon moža z dvema ženama hkrati: živeti v dvoženstvu / preganjati dvoženstvo

dvóžíčen -čna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
ki je iz dveh žic: dvožično pletenje mreže
elektr. dvožični vod vod, ki je iz dveh žic, vodnikov

dvóžílen -lna -o prid. ( ọ̑-ȋ )
elektr. ki je iz dveh žil: dvožilni kabel, vodnik

dvožíven -vna -o prid. ( ȋ )
zool., navadno v zvezi dvoživna žival dvoživka

dvožívka -e ž ( ȋ )
1. zool. žival, ki živi na kopnem in v vodi: žaba je dvoživka ; pren., ekspr. nehal je biti dvoživka – pustil je delo v tovarni in se posvetil samo kmetovanju
// nav. mn. živali, ki se razmnožujejo in razvijajo v vodi, odrasle pa živijo na kopnem, Amphibia: brezrepe in repate dvoživke
2. aer. letalo, ki lahko vzleta, pristaja na kopnem ali na vodi: proizvodnja dvoživk za vojaške namene
// teh. (vojaško) motorno vozilo, ki se lahko giblje na kopnem ali po vodi: avtomobil dvoživka
3. slabš. nenačelen, neznačajen človek: politična dvoživka

dvožívkar -ja m ( ȋ )
1. ekspr. kdor ima dva vira preživljanja: ni bil ne pravi kmet ne delavec, pač pa nekaj vmes, dvoživkar
2. slabš. nenačelen, neznačajen človek: niso ga brigala načela, do smrti je ostal dvoživkar

dvožívkarstvo -a s ( ȋ )
slabš. nenačelnost , neznačajnost : boril se je proti slepomišenju in dvoživkarstvu v narodnem življenju

dvóžlében -bna -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ ) teh.
1. ki ima dva žleba, dve vdolbini: dvožlebni škripec
2. namenjen za vrezovanje dvojnega žleba: dvožlebni oblič

džakuzi gl. jacuzzi

džambo gl. jumbo

džámija -e ž ( á )
pri muslimanih stavba, namenjena za verske obrede: verniki so prihajali v džamijo k večerni molitvi ; v daljavi smo opazili vitke minarete džamij

džánki tudi junkie -ja [ džánki ] m ( ȃ ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
kdor je zasvojen z mamili; narkoman : biti, postati džanki ; videti je kot džanki ; klošarji in džankiji / ekspr. adrenalinski, kolesarski džanki zasvojenec

džankizácija -e ž ( á ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
proces, v katerem uživalec mamil zaradi prevzemanja določenega načina življenja pade na družbeno dno: škodljivi učinki džankizacije ; zasvojenost in džankizacija

džáur -a [ džaur džau̯ra ] m ( ā )
slabš., v muslimanskem okolju, nekdaj kdor ne pripada muslimanski veri, zlasti kristjan; nevernik 2 , drugoverec : ni se smel družiti z džauri

džêk -a m ( ȇ )
pog., ekspr. kdor zaradi svojih uspehov, zanimivih, prijetnih značilnosti vzbuja občudovanje: on je pravi džek ; glavni džek v mestu

džêki in džéki -ja m ( ȇ; ẹ̑ )
jopič, navadno iz džinsa: mladenič je bil oblečen v usnjen džeki

džém -a m ( ẹ̑ )
v sladkorni raztopini kuhani koščki sadja: namazati kruh z maslom in džemom ; marelični džem ; džem iz sliv

džemát -a m ( ȃ ) pri muslimanih
osnovna enota v organizaciji islamske verske skupnosti: upravljati džemat ; voditelji lokalnih džematov

džersi gl. jersey

džez ipd. gl. jazz ipd.

džézva -e ž ( ẹ̑ )
spodaj široka, zgoraj zožena posoda za kuhanje turške kave: postaviti džezvo na kuhalnik ; bakrena džezva

džézvica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od džezva: bakrena džezvica

džíhad tudi džihád -a m ( ȋ; ȃ )
publ. vojna muslimanov proti tistim, ki ne priznavajo islama, sveta vojna: razglasiti džihad

džin gl. gin

džíngiskánski -a -o prid. ( ȋ-ȃ )
ekspr. zelo krut, brezobziren: džingiskansko nasilje

džíns in jeans -a [ džíns ] m ( ȋ )
trpežna, groba bombažna tkanina v keprovi vezavi, navadno za hlače: črn, moder, obarvan, vzorčast džins ; elastičen, raztegljiv džins ; hlače, jakna, suknjič, torbica iz džinsa ; džins in usnje
// oblačilo iz take tkanine: oblečen je bil v džins in majico ; v prid. rabi: džins jakna ; džins hlače ; džins krilo

džíp -a m ( ȋ )
majhen osebni terenski avtomobil, ki se uporablja predvsem v vojaške namene: peljati se z džipom ; policijski, vojaški džip

džiudžic in džiudžicu gl. jiu-jitsu

džôging in džóging in jogging -a [ tretja oblika džôging- in džóging- tudi jóging- ] m ( ȏ; ọ̑ )
lahkoten tek za ohranjanje telesne vzdržljivosti: ukvarjati se z džogingom ; primanjkuje mu časa za džoging in smučanje

džoint in džojnt gl. joint

džokej ipd. gl. jockey ipd.

džoker gl. joker

džúboks in jukebox -a [ džúboks ] m ( ȗ )
glasbena naprava z velikim številom gramofonskih plošč, ki omogoča reprodukcijo z zaželene plošče, glasbeni avtomat: opremiti lokal z džuboksom

džudo ipd. gl. judo ipd.

džudžic in džudžicu gl. ju-jitsu

džudžuc in džudžucu gl. ju-jutsu

džúmbus -a m ( ȗ )
nižje pog., ekspr. hrup , trušč , vpitje : v razredu je bil strašanski džumbus / to bi bil džumbus, če bi prišlo do vojne velika zmeda

džúngelski -a -o [ džungəlski ] prid. ( ȗ )
nanašajoč se na džunglo: bujno džungelsko rastlinstvo / na sporedu je serija džungelskih filmov / džungelski zakon močnejšega

džúngla -e ž ( ȗ )
1. gosto zarasel, težko prehoden svet tropskih pokrajin: iti na lov v džunglo ; gverilci so se po napadu umaknili v džunglo ; afriške, azijske džungle ; bil je napadalen kot divja zver v džungli ; pren. prebijati se skozi duhovno džunglo
// ekspr., z rodilnikom velika množina: na drugi strani pristanišča se širi nepregledna džungla skladišč, poceni zabavišč in javnih hiš
2. ekspr. tehnično zelo razvita družba, polna notranjih nasprotij: ta družba se iz humanega demokratizma spreminja v surovo moderno džunglo

džúnka -e ž ( ȗ )
navt. vzhodnoazijska jadrnica z enim do pet jamborov, visoko krmo in ostrim premcem: po morju so križarile kitajske džunke

džús -a tudi juice -ea [ džús ] m ( ȗ )
osvežujoča pijača iz drobno zmečkanega sadja, sladkorja in vode ali sodavice: naročila je kozarec džusa ; piti džus s smetano ; jagodni, bananin džus ; naravni džus

džúveč -a m ( ȗ )
gastr. jed iz svinjskega ali ovčjega mesa, zelenjave in riža: kuhati džuveč ; masten džuveč